Hvaležnost

Modra misel (ne spomnim se, čigava), pravi: »Sreča je kot metulj, ki ga ne moreš uloviti. Če pa mirno obsediš, morda sede nate.« Čudovita protiutež napornemu sopihanju navkreber proti domnevno srečnejšemu jutri je občutenje daru današnjega dne, zdajšnjega trenutka. Hvaležnost za to, kar ne šele bo, ampak že je.

Ko beseda nanese na hvaležnost, takoj pomislim na delo in sporočilo zame enega najbolj navdihujočih živečih ljudi. David Steindl-Rast je med drugim ustanovil mrežo za hvaležno življenje, s svojimi knjigami in predavanji pa navdihuje milijone po vsem svetu. Izžareva svetlobo duha in srčno toplino, ki me vedno znova presuneta. O sreči in hvaležnosti je govoril tudi v slovitem TED govoru, h kateremu se večkrat vračam, ker je tako poln dragocene vsebine.

Smo lahko hvaležni za vse? Nikakor ne, poudarja David Steindl-Rast. Ne moremo (in ne smemo!) biti hvaležni za nasilje, za vojne, za izkoriščanje … Temu navkljub pa smo lahko hvaležni V VSAKEM TRENUTKU. Vsak trenutek je dar in je priložnost. Predlaga enostaven, a tako močen pristop k življenju, ki ga je poimenoval po tem, kar je treba storiti, preden prečkamo cesto: »Stop – Look – Go« – »Ustavi se – Poglej – Pojdi«.

Prvi korak je, da se ustavimo. Naša največja težava je pogosto preprosto v tem, da življenja ne živimo, ampak skozenj hitimo – proti nečemu, kar si domišljamo, da bomo dosegli ali doživeli enkrat v prihodnosti. Torej se ustavimo. Pogledamo. Začutimo trenutek. Kaj pa pomeni »Pojdi?« Na priložnost, ki nam jo v danem trenutku ponuja življenje, se ustvarjalno odzovemo. Če živimo tako, pravi Steindl-Rast, bomo presenečeni: priložnost, ki nam jo ponuja trenutek, je največkrat to, da ga polno užijemo. Beseda »Enjoy!«, »Uživaj!«, se mi zdi danes sicer tudi že preveč (potrošniško) zlorabljena, ampak k sreči obstaja v slovenščini še ena, ki se mi zdi lepša in ustreznejša: »užiti«. Kako užijemo trenutek? Ni treba, da smo ves čas paf od ekstaze … Osebno »užiti trenutek« dojemam kot nasprotje otopelosti, zaradi katere se nam vse, kar nam je dano, zdi samoumevno. Steindl-Rast v govoru recimo govori o tem, kako se je po prihodu iz Afrike zavedel, kakšen dar je, da iz pipe priteče čista voda!

Včasih nam življenje naloži težavnejše izkušnje, a tudi te so priložnost, da se naslonimo na notranjo moč in dvignemo nadnje.

Trenutno berem prelepo knjigo Henrija J.M. Nouwena (Živeti kot ljubljeni), iz katere prepisujem odlomek na temo hvaležnosti, ki je resnično navdihujoč:

“Pomembno je, da se zavedamo, kako pogosto imamo priložnost, da bi bili hvaležni, pa je ne izkoristimo. (…) Kadar koli imamo razlog za hvaležnost, vedno lahko najdemo tudi razlog za zagrenjenost. Tu se soočamo s svobodo odločitve. Lahko se odločimo, da bomo hvaležni ali pa da bomo zagrenjeni. (…)

Če si kar naprej prizadevamo za svetlobo, jo bomo tudi vedno bolj oddajali. Kar me navdaja z velikim čudenjem, je, da nam vsakič, ko se odločimo za hvaležnost, postane lažje videti nove stvari, za katere smo lahko hvaležni. Hvaležnost rojeva hvaležnost, tako kot ljubezen rojeva ljubezen.”

P.S.: Hvaležnost je tudi osrednja tema naše poletne joge! Skupaj potujemo navznoter vsak ponedeljek od 20h do 21:30. Če začutite, se nam lahko pridružite kadarkoli ne glede na predznanje joge. Več informacij pa najdete na tej povezavi!

 

* Naslovna fotografija: Justin Mathis/ Flickr Creative Commons

Advertisements

O sreči v odnosih

Pred časom sem naletela na izčrpen članek, ki me je navdušil in ga priporočam v branje v celoti, ker pa je dolg, tukaj kratek povzetek najbolj bistvenih poudarkov in nekaj misli ob tem …

Članek povzema ugotovitve iz različnih študij dveh psihologov, ki se že štirideset let ukvarjata s proučevanjem (ne)sreče v zakonih. Njuna spoznanja se mi zdijo temeljna ne le zato, da uvidimo, kaj nas o(ne)srečuje v partnerskih odnosih, ampak veljajo v odnosih nasploh, poleg medsebojnih odnosov pa tudi v odnosu do življenja – in odnosu do sebe.

Psihologa sta proučevala odnose mladoporočencev in na podlagi interakcij para v kar 94% pravilno napovedala, ali bo par po šestih letih še srečno poročen ali pa bo njun odnos postal vir trpljenja in se bosta posledično razšla (boljša možnost) ali kljub disfunkcionalnosti vztrajala v njem (najslabša možnost). Srečne pare sta poimenovala »masters« (mojstri), nesrečne pa »disasters« (katastrofe) – ta delitev mi sicer ni všeč, ker na splošno ne maram nalepk in se mi tudi zdi brezobzirno ljudi pospravljati v predalčke, sicer pa sploh ne gre za to, da bi bili ljudje sami po sebi »dobri« ali »slabi«, »uspešni« ali »neuspešni«, ampak se je izkazalo, da je ključna naravnanost … Namesto o »mojstrih« in »katastrofah« bi bilo tako veliko bolje govoriti o konstruktivni in destruktivni življenjski naravnanosti.

Med »mojstri« in »katastrofami« je bila bistvena razlika tale: mojstri »v družbenem okolju iščejo reči, ki jih lahko cenijo in za katere so lahko hvaležni. Zelo namerno gradijo kulturo spoštovanja in podpore. Katastrofe pa v vsem iščejo napake.« To se izkazuje v odnosu do partnerja: »mojstri« so pri drugem pozorni na dobro in iščejo načine, kako bi partnerja v dobrem lahko podprli, medtem ko se »katastrofe« osredotočajo na napake in hibe in imajo za svojo sveto dolžnost, da partnerja (in okolico) nanje nenehno opozarjajo. Prav kritiziranje pa se je izkazalo z največjega ubijalca topline in bližine v odnosih! In ne le to: če ste v odnosu z osebo, ki vas nenehno kritizira, vaš imunski sistem vidno oslabi, kar se kratkoročno kaže v akutnih, dolgoročno pa v kroničnih in tudi smrtonosnih boleznih.

Naslednja ključna ugotovitev pa je tale … Stereotipno mislimo, da lahko o tem, kako kvalitetni so naši odnosi, presodimo, ko vidimo, koliko se lahko drug na drugega zanesemo v težkih okoliščinah. Kot pravi pregovor: »V nesreči spoznaš prijatelja.« To je vsekakor zelo pomembno, vendar pa se je izkazalo, da je za srečo v odnosih še pomembnejše, ali smo se zmožni podpreti v veselju! Kako se odzovemo, ko želi drugi deliti z nami nekaj lepega, osrečujočega, navdihujočega?

Odzive so psihologi klasificirali v štiri skupine: pasivno destruktivno, pasivno konstruktivno, aktivno destruktivno in aktivno konstruktivno. Za ilustracijo članek uporabi sledeči primer: partner/ka (namesto partnerja si lahko predstavljamo tudi otroka, prijatelja …) vam sporoči zanj/o osrečujočo novico: »Sprejet/a sem bila na medicinsko fakulteto po svojem izboru!« Pasivno destruktivni način je, da veselje ignorirate in preobrnete pogovor v drugo smer, recimo: »Veš, kaj se mi je včeraj zgodilo! Zadel/a sem zastonj majico!« Z aktivno destruktivnim odzivom pa osebi dejavno in dobesedno »jemljemo veselje«, npr.: »Pa res misliš, da si sposobna za ta študij? Toliko učenja ne boš zmogla!« Tudi konstruktivni odziv je lahko pasivni ali aktivni. Pri pasivnem novico sicer sprejmemo, a na kratko in ne doživeto (pripomnimo: »O, kako super!« in se stvari nehamo posvečati). Najbolj podporen pa je aktivno konstruktiven način: drugemu se povsem posvetimo, vmes ne počnemo nič drugega, sodoživimo njegovo/njeno veselje in ga/jo aktivno podpremo v njem.

Za srečo je bistveno, da se na veselje odzivamo aktivno konstruktivno. Tudi v budistični in jogijski filozofiji/psihologiji (o tem najdemo odlomek tudi v Patanjalijevih Joga sutrah) za eno temeljnih vrlin, ki jo je treba namerno gojiti kot del sočutne naravnanosti velja mudita, dejavno občutenje in izražanje veselja ob veselju drugih.

Kot sem zapisala na začetku, se mi ta spoznanja ne zdijo bistvena le glede partnerskih odnosov, ampak glede odnosov nasploh, tudi mimobežnih odnosov z neznanci. Zdijo se mi bistvena v odnosu do življenja – in v odnosu do sebe. Kako drugačno je življenje, če sami sebe v svojih notranjih monologih aktivno konstruktivno vzpodbujamo v dobrem in lepem in zavestno odvzamemo moč notranjemu kritiku, ki nam jemlje veselje in življenjsko energijo.

* Zapis je bil pred meseci objavljen v Navdihovalnici, kjer se prispevki redno menjajo, ker pa ste mi mnogi sporočili, da vam je bil zelo všeč, ga objavljam še na blogu.

fotografija: Siana Siana/ Flickr Creative Commmons