Notranji kompas veselja

Življenje nas najprej povabi k učenju in rasti s pomočjo veselja. Če se ne odzovemo, nas povabi znova. In znova. In znova. Če se še vedno nočemo premakniti (ali obmirovati, karkoli že je naša lekcija), življenje zavzdihne, skomigne z rameni in nas (na)uči, kar želi, preko bolečine. 

To teorijo sem prvič slišala od Marthe Beck Nikakor ni mišljena absolutno – se pravi da vsi ljudje, ki iz kakršnegakoli razloga trpijo, trpijo zato, ker se niso hoteli učiti s pomočjo veselja. Seveda ne! Je zgolj navdih, da pozorno prisluškujemo navznoter, opazujemo,  kako pogosto zavrnemo povabila veselja in raziskujemo, kam nas to vodi.

Ko to jasno (u)vidimo, pa zberemo pogum, da se (na)učimo ponovno zaupati notranjemu kompasu veselja – kot mu povsem naravno zaupajo otroci, preden jih “pokvarimo”.

Govorica radosti

Kulturno smo pogojeni, da veselju ne smemo zaupati, češ da je zavajajoče in nas bo odvedlo v napačno smer. Bistvo zrelega, odraslega življenja naj bi bilo, da smo sposobni čim dlje, čim bolj vztrajno in zavzeto početi čim več reči, ki nas ne veselijo. (OK, malo pretiravam – ampak bojim se, da ne preveč.)

Morda se je veselja prijel slab sloves, ker ga površno zamenjujemo z užitkom in ugodjem. Proti užitkom sicer nimam nič, da ne bo pomote, so pa minljivi in tudi varljivi, če zmotno verjamemo, da nam bodo prinesli globljo in trajnejšo izpolnitev. Lahko si privoščimo neskončno užitkov, pa to v nas ne bo prebudilo veselja in živosti.

Po drugi strani pa lahko veselje, vedrino, radost in živost ohranjamo tudi sredi zelo težkih in neugodnih okoliščin.

Modreci pravijo, da je radost narava naše duše.

Radost se od znotraj oglasi, ko duša (za)živi.

Nasprotje veselja zato ni napor, neugodje, celo bolečina ne. Nasprotje veselja je “duhamornost” – čudovita slovenska beseda, ki vse pove. Od občutenja veselja nas odreže tisto, kar “mori duha”.

Obujanje veselja

Ko se v sebi počutimo otopelo, ko v tem, kar počnemo in kakor živimo ne občutimo smisla (čeprav se racionalno naše delovanje lahko zdi zelo smiselno in je tudi bogato družbeno nagrajeno!), ko nas požira notranja praznina … Takrat od te notranje črne luknje (lahko) bežimo (tudi) v intenzivna občutja in doživetja – tako da se navzven zdi, da živimo in uživamo na polno.

Samo umiriti se ne moremo.

Resnična, globoka radost, ki je izraz naše notranje polnine, pa hodi z roko v roki z mirom. Je sproščena. Igriva. Spontana. V njej ni hlastanja po več in več. Je čuječa  hvaležnost za darove življenja.

Je čudenje neizčrpni čarobnosti bivanja.

Govorica veselja je zelo individualna, povezana z edinstvenostjo naše osebnosti in trenutnega obdobja. Kar nekoga veseli, lahko nekoga drugega mori. In kar nas je veselilo pred letom dni, nas danes morda več ne poji. Življenje je stalno spreminjajoč se, skrivnosten tok.

Za obujanje in raziskovanje svoje osebne govorice veselja toplo priporočam meditacijo darovi življenja, o kateri sem več napisala zadnjič.

Onkraj “morašev”

Ena mojih najljubših vaj samoraziskovanja, ki si jo privoščim vsaj enkrat mesečno, je prisluškovanje notranji motivaciji, ki namesto iz občutkov dolžnosti (“moraš”) izvira iz veselja, miru in občutenja notranje polnine.

O vaji sem že pred časom pisala na dolgo in široko  :), tokrat pa bi vas rada na kratko ponovno spomnila nanjo.

Obdobje, ki ga preživljamo, je za marsikoga lahko tudi priložnost globlje in jasneje ozavestiti, kam se želimo usmeriti v prihodnje.

Predlagam, da si za spodnji pogovor s seboj vzamete vsaj kakšno urico in pričnete z meditacijo ljubeče naklonjenosti in počivanja v srcu, ki je odličen uvod v vajo.

 

1. Dovolite si iz srca in z vsem telesom občutiti: Kaj bi počeli, če vam ne bi bilo treba služiti denarja, če ne bi bilo treba nikomur ustreči, nikomur ugajati? Dovolite, da se notranja vizija jasno izoblikuje.

2. Zapišite si, kar se vam je razkrilo. (Pisanje je zelo pomemben korak, ko si dovolimo ne samo občutiti, ampak tudi s pisanjem izraziti svoje srčne želje, pridobimo veliko jasnost.)

(Temu seznamu pravim “seznam srčnih želja” ali “notranji kompas veselja” ali “srčne smeri”.)

3. Na drug seznam si zapišite vse tisto, kar občutite, da vas ovira, da stvari s svojega srčnega seznama ne morete početi ali pa jih ne morete početi v tolikšni meri, kot bi si želeli.

(Temu seznamu pravim “seznam moraš-ev”.)

4. Ponovno zaprite oči in se sprostite v meditativno stanje ljubeče prisotnosti.

5. V umirjenem stanju ljubeče naklonjenosti ponovno preglejte “seznam moraš-ev”:  izberite eno stvar s seznama, ki jo lahko zmanjšate, si olajšate (morda poiščete pomoč) ali celo prečrtate. Ob tej stvari na seznamu natančno napišite, kako in kdaj jo boste zmanjšali ali opustili. Zaprite oči in občutite olajšanje, sprostitev, ko ste pomanjšali ali odpustili enega od svojih “moraš-ev” 😉 Ozavestite občutek prostora, ki se odpre, časa, ki je zdaj na voljo za nekaj drugega.

6. Čas, ki se je sprostil, namenite eni od stvari s seznama srčnih želja. To si tudi zapišite:  katero stvar s seznama srčnih želja lahko počnete v času, ki ste ga pridobili? Čim bolj jasno si zapišite svoj načrt. Tako vaša odločitev, namera pridobi moč, postane zaveza sebi, svoji srčni smeri.

7. Ponovno zaprite oči, se sprostite v meditacijo in opazujte, kako se počutite po vaji.

ZA KONEC: Ne skrbite, če vaš notranji kompas srčne smeri kaže v drugačno smer od življenja, ki ga trenutno živite. Pomembno je, da stopite v stik s srčnimi željami in jim vedno znova prisluhnete. Če ne morete narediti velikih sprememb, naredite tiste majhne spremembe, ki jih lahko. Nikoli ne podcenjujte moči majhnih sprememb! Iz majhnega raste veliko. Ko naredimo tisto malo, kar je že zdaj možno, pridobimo moč za nadaljnje korake. 


PODPORA

Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje. 

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!

Pris(o)tnost

PRIS(O)TNOST bo osrednja tema pomladanskega trimesečja na vseh tečajih Joga – pot navznoter. Pomlad prinaša veliko novosti – nove termine in novo lokacijo! Vsi pomladanski tečaji bodo potekali v No Stress Centru, z njimi pa pričnemo 26. marca. 

Prisotnost in pristnost

V slovenščini je čudovito, da besedi, kot sta prisotnost in pristnost, zvenita tako zelo sorodno, da ju je mogoče kar združiti v eno! K temu me je navdihnilo vprašanje udeleženke tečaja meditacije: “Kako vemo, da je naša odločitev pristna?”

Vprašanje mi je zastavila, ko sem s skupino delila svojo izkušnjo, kako sta joga in meditacija spremenili način, kako se odločam … In kako močno me je to v življenju osvobodilo strahu in skrbi ter nepotrebnega premlevanja! Nekoč se mi je zdelo, da moram vsako odločitev predvsem temeljito premisliti, racionalno pretehtati vse morebitne pluse in minuse, čim bolj natančno predvideti posledice … A vedno znova se je izkazalo, da je življenje “tisto, kar se ti zgodi, medtem ko imaš drugačne načrte” (John Lennon). Kar ne pomeni, da ne bi smeli imeti načrtov in tudi ne, da je racionalni premislek brez vrednosti … Vendar je življenje večje in modrejše od naših načrtov in ne glede na to, kako odlično načrtujemo, zavije po svoje. Imamo dve možnosti: lahko si pulimo lase od stresa ali pa vzljubimo prav to čudovito in čarobno nepredvidljivost življenja ter lahkotno in igrivo plešemo v divjem oceanu bivanja!

relax

Kako? Po mojih izkušnjah (in premisleku!) se odgovor skriva natanko v  pris(o)tnosti.

Danes smisla življenja ne razumem kot lovljenje daljne sreče opoteče, ki ni nikoli tu in zdaj, ker je vedno v nekem meglenem morebitnem pojutrišnjem, ampak v tem, da smo čim bolj živi tu in zdaj. Čim bolj pris(o)tni. Z vsem, kar je – pa naj bo “dobro” ali “slabo”, prijetno ali neprijetno. 

Poglabljanje lastne jogijske in meditacijske prakse vidim v tem, da z leti to zame postaja vedno bolj organsko in spontano. Danes ne razmišljam več, ali je neka odločitev “prava ” ali “napačna”, ampak poskušam čim bolj jasno občutiti, kaj je zame v danem trenutku pristno. Življenje ni vesoljna kontrolka, da bi bili naši odgovori na njegove izzive “pravilni” ali “napačni”. Doživljam ga kot neponovljivo pustolovščino, ki nam omogoča zorenje – pri tem pa je pomemben ves spekter izkušenj, od radostnih do bolečih, od prijetnih do neprijetnih! 

Pri sebi sem ugotovila tole: kadar se odločam na podlagi strahu in nekega zunanjega “moraš”, se lahko vse lepo izide, pa mi to ne prinese zadoščenja in izpolnitve – ker globoko v sebi čutim, da ni zares “moje”. Kadar se odločim pristno, pa ima to lahko vrsto neprijetnih posledic, a sredi izzivov se v meni prebudi moč, za katero sploh nisem vedela, da jo imam – in se v vatki lagodja tudi nikoli ne bi mogla prebuditi!

A kako vemo, kaj je za nas pristno? Z vsem bitjem. Joga, ki mi pomeni pot navznoter, je način, kako občutiti vse bitje. Tega nas družba ne uči, ravno obratno – od malega se učimo, kako izklopiti svoje občutke, da bi se prilegali zunanjim šablonam. Zato obujanje pris(o)tnosti zahteva nekaj vaje, veliko potrpljenja in neomajno zalogo ljubeče naklonjenosti do vsega, kar živi pokopano v nas. Na tečajih Joga – pot navznoter ure pričenjamo s sproščanjem in raziskovanjem: kakšne občutke odkrivam v telesu? Kako diham? Koliko energije imam? Kako občutim svojo energijo? Kakšne misli se mi porajajo? Kakšna čustva? Kako je vse to povezano? Kako se v mojem počutju zrcalijo zunanje okoliščine in dogodki? K ozaveščanju občutkov se vračamo med praksami in ob koncu ure. V jogijski praksi in življenju opazujemo: kaj me polni, kaj me prazni? Kaj me dela živo in kdaj se počutim, kot da me nekaj duši? Sem lahko sproščen(a) ali ne?

Preprosta prisotnost ima veliko globlje učinke, kot si ponavadi mislimo.

Darovi pris(o)tnosti

Najbolj me razveseli, kadar mi udeleženci tečajev poročajo o spremembah, ki jih opazijo v svojem življenju. Naj z vami podelim tri take praktične bisere negovanja pris(o)tnosti.

Nedavno mi je nekdo sporočil, da je po uri, ko smo se uvodoma pogovarjali o pris(o)tnosti, začutil, da je bil “pristno neprisoten” in razmislil o tem, koliko nepotrebnih informacij mu krade pozornost. Zato se je odločil, da bo precej manj časa preživel na internetu in več stran od ekranov. Kako dragoceni so takšni uvidi!

Ena od “mojih” jogistk je opazila, da bolj ko neguje in razvija lastno pris(o)tnost, bolje vidi, čuti in razume tudi druge. Opazi, kdaj so pristni in kdaj bežijo od sebe, kot bi jih poganjal avtomatizem obrambnih mehanizmov. In osupla je, kako redka je pris(o)tnost!

Pred dnevi pa me je razveselil tale krasen mejl: “Pogosteje se zdaj zavem, kako stopam…da občutim in kaj, ko se stopalo dotakne tal; in med pranjem krompirja, kako voda blago izpira lupino in kožo; kako slasten je požirek vode, ko ga spijem zavestno in hkrati zavedanje, da je voda neizmerno dragocena; kako se počutim, kar tako, sredi dneva; med igro z otrokom in na sprehodu s psom; v družbi z dragim…brez razlaganja in preizpraševanja, brez analize…samo čutiti, to je zdaj vprašanje (vsaj zame je to kar izziv, ker sem nagnjena k samorefleksiji in razmišljanju).

To opažam zadnje čase in prav spontano prihaja do teh trenutkov čutenja sebe. Ravno to me napolni z veliko radosti, hvaležnosti in (skoraj neznosno) lahkostjo bivanja 🙂
Pris(o)tnost je nalezljiva!
Radost, hvaležnost in (skoraj neznosna) lahkotnost bivanja! Ja, točno to in tako tudi jaz občutim darove pris(o)tnosti.
Zadnjič sem v knjigi švicarskega učitelja meditacije Daniela Odiera naletela na tale navdihujoč odlomek, ki drži kot pribito: “Na ljudi okrog vas bo vaša prisotnost vplivala veliko globlje kot vaši govori in duhovne teorije. Prisotnost je nalezljiva. Ljudje vas bodo spraševali, ali ste zaljubljeni in vi boste spontano odgovorili: ‘Sem!’, ne da bi točno vedeli, v koga ali kaj ste zaljubljeni. Ta neprekinjeni občutek bo od tedaj usmerjal vaše življenje.”
Pris(o)tno učenje
Learn by doing, teach by being. To se mi zdi čudovito vodilo v življenju in pri učenju – sploh joge in meditacije.
Samostojno tečaje pripravljam tretje leto in ta čas je bil tudi zame pot intenzivnega raziskovanja, preizpraševanja naučenega, tega, kako naj bi se jogo poučevalo in kaj sploh je smisel joge danes. Moj notranji kompas v vseh dvomih pa je bil vedno: pris(o)tnost. Učim lahko samo tisto, kar res čutim in živim.
Kolikor se z življenjskimi izkušnjami poglablja moja lastna pris(o)tnost, toliko bolj sem pris(o)tna tudi na urah, ki jih vodim. Na učiteljskem tečaju so me učili, da je treba ure speljati po naprej izdelanem načrtu, danes pa je moj poglavitni načrt ustvariti prostor pris(o)tnosti, v katerem se lahko najgloblje začutimo. Zato program vsako uro sproti prilagodim prisotnim, počutju in vzdušju v skupini, temam, ki se odprejo v uvodnem pogovoru na začetku ure. Vsaka ura je drugačna in edinstvena.
Pris(o)tni skupaj
Prostor pris(o)tnosti soustvarjamo. Seveda je moja naloga, da ure usmerjam in skrbim, da vadba poteka varno, vendar pa je smisel in lepota skupne prakse, da je “vsak s seboj in vendar smo skupaj,” kot mi je nekoč napisala ena od ljubih jogijskih sopotnic.
Ko učim se učim. Vsakič znova. Hvaležna sem, da lahko prisostvujem čudežu pris(o)tnosti. Da je praksa joge kot svetišče, varno zatočišče, dragocen čas, ko ni treba nositi mask, se pretvarjati, komurkoli ugajati … Lahko samo smo. Vsak zase in skupaj.
To je neskončno lepo. Polni me in me osrečuje.
To ni oglas, ki bi vas želel v karkoli prepričati. Je sporočilo. Obvestilo. Odprto in neobvezujoče vabilo. Če v vas prebudi občutek: “To bi pa rad/a poskusil/a!”, se nam lahko pridružite. Prvi obisk je informativen in brezplačen.
Vse praktične informacije o tečajih pa najdete na tej povezavi.
Veselim se naših skupnih popotovanj navznoter in raziskovanj zakladov pris(o)tnosti!
Z ljubeznijo,
Tina