Z Ladejo Godina Košir o jogi in življenju: “Ko z jogo hodiš k sebi, postane ljubezen!”

Tečaji Joga – pot navznoter so me povezali s številnimi zanimivimi, dragocenimi ljudmi. Čudovito je, da zorimo in se učimo skupaj. O jogi in o življenju – kajti vse življenje je joga in joga je življenje. O tem, kako se prepletata, se bomo pogovarjali v novi seriji pogovorov, ki jo boste lahko spremljali tu … Juhu!

Ko se mi je porodila zamisel za pogovore, sem vedela, da prvi pogovor enostavno mora biti z NJO. Brez nje mojih tečajev ne bi bilo. V ključnem obdobju me je vzpodbudila, da skočim v vodo … in splavam po svoje. Vzpodbuja me vedno znova in znova, kadar se mi zdi, da valovi postajajo previsoki zame. Je moja velika učiteljica zaupanja. Sijajno se znajde na morju, lepoto neviht obožuje – in to dobesedno (je namreč odlična jadralka) in v prenesenem pomenu. Njena pris(o)tnost je od nekdaj moj navdih in moje zatočišče.

Sva sestri, ki imava isto mamo in različna očeta. Uradno torej polsestri, a ker pri nas ničesar ne počnemo na pol, sva raje Sestri in pol ! Ne le biološki sestri, pač pa sestri po Srcu. Povsem različni in vendar tako zelo sorodni, da se razumeva tudi brez besed. V tišini meditacije.

Ladeja. Ena in edina. Edinstvena.

Poklicno se v zadnjih letih polno posveča platformi Circular Change, več o njenem delu in filozofiji pa si lahko preberete tudi v tem odličnem intervjuju.

V najinem tokratnem pogovoru pa o skupni ljubezni, ki naju pomembno povezuje: jogi.

Manca Ladeja Tina

Bilo je nekoč … Z Manco, Ladejo in Piko Nogavičko v naši “polhovini”, kot smo imenovale ta sveti kotiček oddiha

Tina: Najprej bi rada povedala, kako veliko mi pomeni, da naju kot sestri in človeka povezuje tudi joga. V veliko veselje in čast mi je, da že tri leta prihajaš na moje tečaje, ki jih brez tvoje vzpodbude verjetno sploh ne bi bilo. Sploh ker vem, kako malo časa imaš v prenapolnjenih dneh … Kaj pa tebi pomeni in prinaša naša skupna joga?

Ladeja: Zelo posebno je, kako naju joga povezuje kot sestri. To se mi zdi velik privilegij in niti ne znam oceniti, koliko je najina medsebojna bližina in zaupanje zame prednost, da lahko jogo tako globoko izkušam. Ampak kolikor opazujem ostale, se mi zdi, da imaš tudi nanje tak vpliv!

Zelo lepo je, da prideš na jogo k nekomu, kot bi stopil v čistino, hkrati pa tudi varnost. Ko pridem na jogo, se mi zdi, kot da sem stopila v kokon. Ker hodim na tečaj v ponedeljek, mi tvoje uvodne misli obarvajo teden. Redno se dogaja, da me nagovoriš ravno z nečim, za kar se izkaže, da tisti teden potrebujem! To je tudi posebnost joge pri tebi, če jo primerjam z jogo, ki sem jo obiskovala prej in je bila zame bolj telovadba.

Zame je zelo dragocen tudi tvoj nenasilen, nehiteč, nepredpisovalen pristop. To je v današnjem prostoru in času nekaj izjemnega, kajti poslovni svet, v katerem se sicer gibljem, je nenehno obremenjen z merili: kaj je uspeh, kaj je učinkovitost … Nenehno se je treba dokazovati ali pa vsaj spraševati o vsem tem. To, da smo na jogi merilo zgolj sami sebi, mi zelo pomaga, da sem lahko tudi znotraj sveta stroge mreže pravil jaz jaz. Ko stopim v kokon joge, se mi potrdi, da to smem biti. Z jogo se ponovno napolnim in potem lahko zunanji števci tečejo, pa si jih dovolim doživljati na svoj način.

Joga pri tebi je zame mnogo več kot tista ura in pol tedensko, je korektiv mojega vsakdana.

Ladeja lepa (foto Iztok Dimic)

foto: Iztok Dimic

Tina: Zame je najbolj dragoceno prav to, ko mi jogijski “sopotniki”, kot vam pravim, saj smo skupaj na popotovanju navznoter, zaupate, da izkušnje in spoznanja z joge plemenitijo vaše vsakdanje življenje. Kako joga vpliva na tvoje siceršnje delovanje in doživljanje?

Ladeja: Po tvoji zaslugi sem vzpostavila redno vsakodnevno jutranjo prakso. Že prej sem se sicer trudila, da bi jo, pa mi ni šlo. Dokler je joga nekaj, na kar hodiš, je le še ena obveznost. Ko pa z jogo hodiš k sebi, postane ljubezen!

Tina: Ljubezenski odnos s seboj! Kako lepo …

Ladeja:  Dan začenjam z ljubečo naklonjenostjo, ki jo pri tebi redno razvijamo in zdi se mi, kot bi se zato odprl nov tok zaupanja v povezanost nas vseh. Z meditacijo ljubeče naklonjenosti, kot si nas jo naučila, dobiš občutek, da je krog bližnjih vedno s teboj. Če opazujem učinek na življenje, se mi zdi, da je vsa harmonija med nami, bližnjimi, zdaj drugačna, kot je bila prej. Na ravni odnosov se čuti, da ta meditacija deluje.

Sicer pa imam občutek, kot bi se zjutraj z jogijsko prakso oblekla v ščit. Ta mi omogoča, da se takšna, kot sem, gibljem v svetu, ki je drugačen, a se njegove puščice odbijajo ali me vsaj ne zadenejo tako, kot bi me sicer.

Ko sem nama pripravljala čaj, se pomislila, da sploh ne vem, kdaj mi je bilo v življenju tako lepo, kot mi je zdaj! To praviš zase tudi ti, pa Taja (Ladejina hči, op.) … Vsi smo kolektivno postali srečni! Če bi nas gledal kdo od zunaj in nas vprašal: “Kaj pa se je zgodilo? Imaš nov avto? Višjo plačo?”, bi se čudil odgovorom: “Ne, avta sploh nimamo. Denarja imamo manj.” Nič z lestvice ‘objektivnih’ meril uspeha …

Tina: Natanko o tem sva se pred dnevi pogovarjali s prijateljico! O razkoraku med tem, kaj nam družba predpisuje, da naj bi dosegli za ‘dobro življenje’ in tem, kako se ljudje v sebi počutimo …  Če pogledam svoje življenje, v njem nič ni tako, kot bi se za petintridesetletnico spodobilo: nimam svoje družine, lastnine, službe, statusa, ugleda, nobene varnosti in stabilnosti … A se še nikoli nisem počutila tako srečno, svobodno in živo, kot se zdaj! Srečujem pa mnogo ljudi, ki imajo vse našteto, življenje kot iz reklame, poštirkano, na videz vse štima, a v sebi čutijo luknjo, praznino, nemir, počutijo se ujeto in neizpolnjeno, kot bi jim umirala duša. 

Ladeja: Tudi jaz sem ob svojih življenjskih turbulencah razmišljala, kako je bogastvo povsem nekaj drugega, kot si predstavljamo. Zadnjič sem na letališču ponovno kupila knjižico Simplicity,  ki sem jo pred leti že brala v slovenskem prevodu (Umetnost preprostosti). Še enkrat sem jo počasi prebrala in v meni je odmevalo: “Prav res, to je to! Tako zdaj živimo. V tej preprostosti in sreči te preprostosti.” Izpolnjujejo nas majhne, vsakdanje radosti.

Skupnost na jogi pa nam to pomaga ukoreninjati.  Za koga so takšni uvidi lahko prebliski, a ker nima prostora skupnosti, ki bi ga pri tem podprla, jim ne zaupa.

Ladeja circular change

Ladeja se danes polno posveča platformi Circular Change

Tina: Navduši me tudi, kadar mi pripoveduješ, kako v jutranji jogi dobiš toliko navdiha, da si zapišeš ideje in rešitve, ki se ti porajajo, zato na vseh poljih tvojega delovanja vse teče bolj gladko. Nekoč te je zaskrbelo, ali je to narobe, saj v zvezi z jogo velja mit, da naj bi nas pripeljala v stanje brez misli. Če mene vprašaš, grozljivo škodljiv mit! Doktorirala – in to dobesedno! – sem iz tega, kako škodljiv in neutemeljen mit je to. Zgodovinsko gledano so to v Indiji spoznali že zgodaj in to tudi v krogih, kjer so se praktikanti posvečali izključno meditaciji, da pa bi bili brez misli po uri vadbe sredi sodobnega ponorelega sveta, je pa resnično nerealen cilj. Se pa lahko bistveno spremeni vsebina misli in tudi naš odnos do misli – kar je veliko bolj smiselno! Da nas praksa joge razpre za stanja povečanega toka navdiha in ustvarjalnosti, se mi zdi njena velika moč in potencial!

Ladeja: Ja, res! Potem ko si me potolažila, da naj temu toku kar zaupam in ga raziskujem, sem se resnično izmojstrila v tem. Kakor si predstavljam, da vrhunski glasbeniki iz dneva v dan bolj napredujejo v obvladovanju svojega inštrumenta, tako se meni zdi, da napredujem pri tem, kako se lahko uglasim s tokom navdiha. Preden začnem z jogo, dovolim vsem mislim, da spontano stečejo skozme in jih vzamem s seboj v prakso. Tudi vse skrbi in obveznosti … Kaj vse moram postoriti, oddati, napisati … Ne upiram se jim, ne poskušam jih utišati ali odriniti, ampak jih ljubeče povabim s seboj v prakso. Med jogo pa imam občutek, kot bi se sprožil čarobni tok, ki vse te vsebine pravilno in harmonično prerazporedi, uredi. Kar je nujno in pomembno, priplava na vrh, kar je manj pomembno, se umakne ali izpuhti … Ko zaključim z jogo, vem, kaj je pomembno, čemu se naj zares posvetim, pojavijo pa se tudi odgovori, kako. Namesto da bi bila zjutraj panična, kako mi zmanjkuje časa za vse, kar moram postoriti, si brez slabe vesti vzamem čas za jogo, med prakso pa se moja vizija izkristalizira in zato potem tokom dne vse teče bolj gladko, usklajeno.

Veliko razmišljam o Nikoli Tesli in podobnih vizionarjih. Zdi se mi, da je bil on človek, ki je razumel, kako deluje ta kozmični tok. S prakso joge imam občutek, da se usklajujem s harmonijo kozmičnega reda.

Če pogledam, kako se odvija moja poklicna pot na mednarodnem parketu, kar ne morem verjeti, kaj vse se mi je zgodilo v enem letu. Vabijo me najprestižnejše organizacije sveta. Ko se sprašujem, zakaj mene, se spet vrnem k jogi … Bistveno je, da smo se naučili spuščati ta tok skozi sebe.

Če bi gledali zgolj mojo izobrazbo in CV, nimam nobenih tako izstopajočih kompetenc, da bi se dalo pojasniti, kako je mogoče, da sem danes tam, kjer sem. Izjemno pa je to, kako deluje moj um. V tujini mi povsod pravijo: “We love your mindset.” Všeč nam je tvoja miselnost. Joga vsakdanjega delovanja pa je v tem, kako svoj “mindset”, svojo miselnost, svojega duha, daješ na razpolago. Tako kot ti zase praviš, da stanja zavesti, ki jih doživljaš v meditaciji, udejanjaš skozi pisanje in poučevanje, tako jaz s svojim “mindsetom”, s svojo miselnostjo prebujam ljudi – pač v drugih krogih.

Tina: Zagotovo!

Ladeja: Neredko se zgodi, da ko se v zakulisju pogovarjamo, od kod nam navdih, pridemo do joge! Tudi ljudje na visokih položajih pogosto prakticirajo jogo. Poleti sem bila na Dunaju na mednarodni konferenci znanstvenikov za sistemsko razmišljanje. Med odmorom nam je izjemno uspešen Američan, milijarder, rekel: “No, če ne bi delali joge, ne bi bili sposobni speljati nič od tega, o čemer se pogovarjamo danes.” To se mi je zdel čudovit skupni imenovalec – joga in meditacija! Če ne prihajaš na nek način v stik s seboj, tudi v svetu ne moreš delovati tako fluidno.

Joga mi pomaga najti lastno pot, ki je prava zame in prepoznavati ljudi, ki smo si namenjeni.

Ladeja v zraku

Tina: Prav zaradi tega, o čemer govoriš, sem za osrednjo temo pomladanskih tečajev Joga – pot navznoter izbrala PRISOTNOST in PRISTNOST, ki sta si v slovenščini tako čudovito blizu, da ju je mogoče kar zložiti v eno besedo: PRIS(O)TNOST. Skozi leta poučevanja joge sem namreč ugotovila, da je moja pris(o)tnost tisti odločujoči faktor x, ki tečajem daje dušo. Seveda je pomembno znanje, skrb za varnost udeležencev, dolgoletne izkušnje … A ob vsem tem danes najbolj zaupam pris(o)tnosti. Zato nimam več vnaprej pripravljenega načrta, kaj vse moramo na urah izvesti, ampak vas poslušam, kako ste, kaj ste občutili med začetnim sproščanjem … In potem dovolim toku, o katerem si govorila, da teče skozme. Po urah mi pogosto pravite: “Joj, pa ravno to sem danes potrebovala! Ali bereš moje misli?” Ne, nič takega. Verjamem pa, da smo vsi povezani, da skupni tok teče med vsemi nami. Ko smo ljubeče pris(o)tni, natanko začutimo, na kak način se lahko podpremo in v prostoru skupnega sožitja soustvarimo zdravilno harmonijo, ki nas vse polni. 

Ladeja: In podobno je lahko tudi v delovnih okoljih. Nedavno so me Avstrijci, ki zdaj ustvarjajo platformo za krožno gospodarstvo, povabili, naj otvorim njihov dogodek na Dunaju. Ker so zelo organizirani, so mi v zvezi s tem poslali dolga in zapletena navodila. Z organizatorko dogodka pa sva se nato nedavno srečali v Bruslju in se takoj zaklepetali. Vprašala me je: “O čem pa bi si ti na otvoritvi želela govoriti?” Poenostavljeno sem ji razložila svoje zamisli in odvrnila je: “Joj, ali lahko predvideno izbrišem iz programa in ti raje poveš po svoje?” “Seveda, z veseljem!”

Pristnost je naš doprinos. Neobremenjeni smo s tem, kaj je “prav”, kaj bi “morali”, kako ugajati. Delujemo avtentično. To pa je tisto, kar vsi potrebujemo – mi sami in tudi drugi. Na ta način pomagamo rahljati okove in okorele norme, pristnost je nalezljiva, se širi in posledica je, da je vedno več zadovoljnih ljudi.

Ladeja v akciji

“Obožujemo tvojo miselnost,” Ladeji v tujini pogosto povedo.

Tina: Osebno sem ti zelo hvaležna tudi za to, da mi je tvoja vzpodbuda skozi leta pomagala ohranjati pristnost. Neredko so me namreč pograbili dvomi, kako ohranjati tečaje pri življenju, ali bom morala tudi jaz začeti jogo poučevati bolj telovadno, bolj komercialno …  Posebej v kritičnih obdobjih, ko je na tečajih prihajalo do osipov, saj se v mojem pristopu, to je treba poudariti, nikakor ne prepoznajo vsi, ravno obratno, prija zgolj redkim. Kadar sem bila najbolj na tleh in sem se počutila že prav izgubljeno, me je vedno dvignil tvoj zanos, tvoje iskreno navdušenje in hvaležnost za to, kar ti daje čas naše joge. In v meni se je okrepila odločenost: “Za takšne ljudi želim delati!” Za tiste, ki želite in cenite prav tisto, kar lahko doživimo skupaj. Drugi učitelji pa so avtentični po svoje, ponudbe različnih oblik joge je danes res veliko, tako da lahko vsakdo najde kaj zase primernega. 

Veselijo in zabavajo pa me tudi tvoje besedne vragolije! Moje uvodne nagovore, ki so nekakšne navdihovalnice v živo, si prikupno poimenovala “pridige”. Po tvoji zaslugi imamo skupino “Staroselci”, ki ni klasična nadaljevalna, saj ne izvajamo nujno zahtevnejših praks kot v drugih skupinah, gre bolj za to, da se med tistimi, ki smo skupaj že dlje časa, ustvari posebna valovna dolžina, ki je nekaj zelo čarobnega …

Ladeja: Tudi meni je bilo vedno všeč, da nimamo “stopenj”. Za tvoj način poučevanja joge je to nepotrebno,  za drugačne oblike zna biti gotovo koristno. V naši skupini, v kateri smo že tako dolgo skupaj, pa se je med nami razvil poseben odnos, ki si ga prav sebično želim ohranjati. Začela sem razmišljati o tem, kaj nas pravzaprav povezuje, zakaj sem prav navezana na našo skupino. Na to, kako se imamo – glede tega sem prav razvajena! Ugotovila sem, da je to, kar čutim, verjetno naravno za neko skupnost, a to ne katero koli, pač pa takšno, ki soobstaja že dlje časa. Za poimenovanje tega se mi je zdela primerna beseda “staro-selci” – ker smo kot skupina skupaj s teboj “naselili” ta naš sveti prostor-čas. To seveda ne pomeni, da se nam ne sme nihče pridružiti, ni izključujoča beseda …

Tudi beseda “pridiga”, recimo, ki se mi je sicer utrnila mimogrede, a sem naknadno o njej veliko razmišljala, v svojem izvornem pomenu označuje nekaj zelo plemenitega in navdihujočega. Izvorno so bile pridige namenjene temu, da so ljudem dale misliti, jih nagovorile.

Tina: Kar me močno opogumlja, da vztrajam pri svojem načinu dojemanja in poučevanja joge, je tudi to, da ste se skozi leta na tečajih nabrali posebni ljudje, ki imate zelo globok odnos do tega, kar skupaj počnemo. Kako pa ti občutiš svoje sostaroselce?

Ladeja: O ljudeh, ki jih poznaš že tako dolgo, ponavadi faktografsko veliko veš: kdaj imajo rojstne dneve, v katere šole so hodili, kaj v življenju počnejo in tako naprej. V tej skupini pa o nikomer ne vem nič od tega, še imen si nisem vseh dobro zapomnila. Je pa med nami povsem drugačna bližina. Prav to pa je tisto, kar šteje! Ni treba, da bi čas posvečali klasičnemu spoznavanju naših osebnih biografij, ampak skupaj zorimo, krepi se zaupanje med nami, povezanost deluje preko čisto drugih vibracij kot običajno. Ki spet opogumljajo, da smo več od tega, kar je mogoče napisati na kak papir. Povezanost med nami je mogoča in močna na subtilni ravni, ne nujno na opisni.

Tina: To, da smo samo skupaj prisotni in pristni, brez mask, ustvarja resnično bližino. Tudi mene to neopisljivo nahrani! Svojo vlogo vidim kot organizatorko te bližine, ki vas povabim v skupni prostor, ga sicer tudi ohranjam s svojo naravnanostjo, a polnimo, soustvarjamo ga skupaj. Zato je energija vsakič drugačna, je pa neverjetno, kako se energije med nami pretakajo. Po naši jogi se sama pogosto počutim, kot bi me nekaj dni zdravil vrhunski bioenergetik! 

Tako da: nazdraviva s čajem še na dolgo skupno pris(o)tnost!

Ladeja cover

Advertisements

O sreči v odnosih

Pred časom sem naletela na izčrpen članek, ki me je navdušil in ga priporočam v branje v celoti, ker pa je dolg, tukaj kratek povzetek najbolj bistvenih poudarkov in nekaj misli ob tem …

Članek povzema ugotovitve iz različnih študij dveh psihologov, ki se že štirideset let ukvarjata s proučevanjem (ne)sreče v zakonih. Njuna spoznanja se mi zdijo temeljna ne le zato, da uvidimo, kaj nas o(ne)srečuje v partnerskih odnosih, ampak veljajo v odnosih nasploh, poleg medsebojnih odnosov pa tudi v odnosu do življenja – in odnosu do sebe.

Psihologa sta proučevala odnose mladoporočencev in na podlagi interakcij para v kar 94% pravilno napovedala, ali bo par po šestih letih še srečno poročen ali pa bo njun odnos postal vir trpljenja in se bosta posledično razšla (boljša možnost) ali kljub disfunkcionalnosti vztrajala v njem (najslabša možnost). Srečne pare sta poimenovala »masters« (mojstri), nesrečne pa »disasters« (katastrofe) – ta delitev mi sicer ni všeč, ker na splošno ne maram nalepk in se mi tudi zdi brezobzirno ljudi pospravljati v predalčke, sicer pa sploh ne gre za to, da bi bili ljudje sami po sebi »dobri« ali »slabi«, »uspešni« ali »neuspešni«, ampak se je izkazalo, da je ključna naravnanost … Namesto o »mojstrih« in »katastrofah« bi bilo tako veliko bolje govoriti o konstruktivni in destruktivni življenjski naravnanosti.

Med »mojstri« in »katastrofami« je bila bistvena razlika tale: mojstri »v družbenem okolju iščejo reči, ki jih lahko cenijo in za katere so lahko hvaležni. Zelo namerno gradijo kulturo spoštovanja in podpore. Katastrofe pa v vsem iščejo napake.« To se izkazuje v odnosu do partnerja: »mojstri« so pri drugem pozorni na dobro in iščejo načine, kako bi partnerja v dobrem lahko podprli, medtem ko se »katastrofe« osredotočajo na napake in hibe in imajo za svojo sveto dolžnost, da partnerja (in okolico) nanje nenehno opozarjajo. Prav kritiziranje pa se je izkazalo z največjega ubijalca topline in bližine v odnosih! In ne le to: če ste v odnosu z osebo, ki vas nenehno kritizira, vaš imunski sistem vidno oslabi, kar se kratkoročno kaže v akutnih, dolgoročno pa v kroničnih in tudi smrtonosnih boleznih.

Naslednja ključna ugotovitev pa je tale … Stereotipno mislimo, da lahko o tem, kako kvalitetni so naši odnosi, presodimo, ko vidimo, koliko se lahko drug na drugega zanesemo v težkih okoliščinah. Kot pravi pregovor: »V nesreči spoznaš prijatelja.« To je vsekakor zelo pomembno, vendar pa se je izkazalo, da je za srečo v odnosih še pomembnejše, ali smo se zmožni podpreti v veselju! Kako se odzovemo, ko želi drugi deliti z nami nekaj lepega, osrečujočega, navdihujočega?

Odzive so psihologi klasificirali v štiri skupine: pasivno destruktivno, pasivno konstruktivno, aktivno destruktivno in aktivno konstruktivno. Za ilustracijo članek uporabi sledeči primer: partner/ka (namesto partnerja si lahko predstavljamo tudi otroka, prijatelja …) vam sporoči zanj/o osrečujočo novico: »Sprejet/a sem bila na medicinsko fakulteto po svojem izboru!« Pasivno destruktivni način je, da veselje ignorirate in preobrnete pogovor v drugo smer, recimo: »Veš, kaj se mi je včeraj zgodilo! Zadel/a sem zastonj majico!« Z aktivno destruktivnim odzivom pa osebi dejavno in dobesedno »jemljemo veselje«, npr.: »Pa res misliš, da si sposobna za ta študij? Toliko učenja ne boš zmogla!« Tudi konstruktivni odziv je lahko pasivni ali aktivni. Pri pasivnem novico sicer sprejmemo, a na kratko in ne doživeto (pripomnimo: »O, kako super!« in se stvari nehamo posvečati). Najbolj podporen pa je aktivno konstruktiven način: drugemu se povsem posvetimo, vmes ne počnemo nič drugega, sodoživimo njegovo/njeno veselje in ga/jo aktivno podpremo v njem.

Za srečo je bistveno, da se na veselje odzivamo aktivno konstruktivno. Tudi v budistični in jogijski filozofiji/psihologiji (o tem najdemo odlomek tudi v Patanjalijevih Joga sutrah) za eno temeljnih vrlin, ki jo je treba namerno gojiti kot del sočutne naravnanosti velja mudita, dejavno občutenje in izražanje veselja ob veselju drugih.

Kot sem zapisala na začetku, se mi ta spoznanja ne zdijo bistvena le glede partnerskih odnosov, ampak glede odnosov nasploh, tudi mimobežnih odnosov z neznanci. Zdijo se mi bistvena v odnosu do življenja – in v odnosu do sebe. Kako drugačno je življenje, če sami sebe v svojih notranjih monologih aktivno konstruktivno vzpodbujamo v dobrem in lepem in zavestno odvzamemo moč notranjemu kritiku, ki nam jemlje veselje in življenjsko energijo.

* Zapis je bil pred meseci objavljen v Navdihovalnici, kjer se prispevki redno menjajo, ker pa ste mi mnogi sporočili, da vam je bil zelo všeč, ga objavljam še na blogu.

fotografija: Siana Siana/ Flickr Creative Commmons