Ostati doma – v Sebi

Tokrat objavljam posnetek osnovnega vodenega sproščanja: vključuje potovanje po telesu s pozornostjo, zavestno dihanje ter vizualizacijo ljubega kraja (lahko je tudi domišljijski ali delno domišljijski). To sproščanje je zelo “nevtralno” (ničesar posebnega si ni treba zamišljati) in zato primerno ter koristno za kar najširši krog ljudi. Povezavo do posnetka najdete na dnu zapisa, vmes pa še nekaj misli, kako v času negotovosti ostati doma – v Sebi. 

Nemirni um, ne okuži srca s strahom.
Ta virus ni zate.

Ta verza, prevedena po angleškem prevodu (njegov avtor je Ranjit Hoskote) kašmirske mistikinje Lalle, v tem času stalno slišim v sebi. Lalla, ki je živela v 14. stol., sicer prav gotovo ni govorila o virusih, pa mi je takšen prevod vseeno všeč – pa kako zelo živ in aktualen je!

Indijska duhovna izročila so namreč jasno razumela, da “nalezljive” niso samo fizične bolezni, pač pa tudi duševna stanja. Kdor si prizadeva za modrost, mora zato zelo paziti, da se ne “naleze” nekoristnih ali celo uničujočih duševnih stanj.

“Ostani doma!” je navodilo, ki ga v teh dneh vidimo in slišimo vsepovsod. Zame poleg fizične samoizolacije pomeni še nekaj: ostani doma – v Sebi. Pišem z veliko, ker zame “v Sebi” pomeni v sebstvu: v notranjem sidrišču, zatočišču, svetišču … kjer vlada vzdušje miru, vedrine, ljubezni-sočutja in modrosti-jasnosti.

Vidim, da moram zelo čuječe paziti, s kakšnimi in koliko informacijami sem v stiku, sicer se “nalezem” notranjih stanj, ki sprožajo tesnobo, stisko, občutke frustracije in nemoči. Ti prav fizično “bolijo”, v njih pa ne vidim nobene koristi ali smisla. Tega nikakor ne pišem z vzvišene pozicije neustrašnosti, ampak ravno obratno, za seboj imam izjemno (ne)zavidljivo kariero podleganja strahovom, paniki, tesnobi, zaskrbljenosti … Po naravi nikakor nisem flegma oseba, ravno nasprotno, za vzpostavljanje in ohranjanje notranjega miru in ravnovesja si moram prizadevati dan za dnem, vsak hip znova. Ima pa to tudi pozitivno plat: številne metode umirjanja, ki sem se jih priučila, da lažje živim in svobodneje diham, lahko zdaj delim z vami.

Napotki, ki v času epidemije veljajo v materialnem svetu in ki smo jih do zdaj že kar temeljito ponotranjili, metaforično držijo tudi v psihološkem smislu. Treba je ostajati na varni distanci od vsebin, ki bi nas lahko okužile s patološko histerijo. Ko gremo v “trgovino” informacij – medije (tradicionalne ali družbene), ker informacije v tem času pač potrebujemo, to storimo skrajno čuječe. “Nakupimo” samo tiste informacije, ki so za nas koristne in nujne in se upremo skušnjavi, da bi “kopičili” in premlevali, kar nam škodi. Ob izstopu iz trgovine si “razkužimo” misli (zame so najučinkovitejša razkužila joga, sprehodi, meditacija, sproščanje in pogovori z modrimi ljudmi – tri od teh zato “razpečujem” tudi na teh straneh, v prihodnjih dneh pa nameravam zalogo razkužil še povečati :)). Če opazimo znake okužbe z nekoristnimi stanji, če nas kuha vročina notranjega nemira, se samoizoliramo in še dodatno pazimo, da ne kašljamo in kihamo svoje nevroze v druge. Če se stanje poslabša in nas začne dušiti, poiščemo strokovno pomoč.

Da – ostanimo doma.

Vodeno sproščanje lahko poslušate na tej povezavi. 

P.S.: Snemanje tega sproščanja sem se lotila večkrat, kot lahko preštejem – pa se je v ozadju vedno pojavila kakšna motnja. Posnetek, ki je še najboljši, zaradi akutne potrebe po sproščanju, o kateri ste mi nekateri poročali, vseeno objavljam 🙂 Če vas bodo zvoki, ki so se prikradli v ozadje, preveč motili, mi to, prosim, sporočite (tina.kosir@gmail.com) in posnetek bom, čim bo mogoče, nadomestila s kvalitetnejšim. Hvala za razumevanje!


 

PODPORA

Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje. 

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!


So vezi močnejše …

V času “samoizolacije” in “socialne distance” mnogi občutimo še večjo hvaležnost za bližino soljudi in sobitij. Ob jasnejšem zavedanju krhkosti, minljivosti, nepredvidljivosti in nesamoumevnosti naših življenj, še močneje občutimo ljubezen.

“Kakšna sreča, da imamo telekomunikacije!” si pogosto pravimo te dni. Kakšna sreča, da lahko ostajamo povezani preko spleta. Hvaležna sem, da smo lahko skupaj v tej spletni skupnosti.

A so vezi, ki so še močnejše od spletnih. Tudi internet se lahko “sesuje”, to nevidno, empirično nezaznavno omrežje, ki nas vse povezuje, pa se ne bo.

V to trdno zaupam na podlagi spodnje meditacije, ki jo že več kot pet let redno vadim sama doma, skupaj pa jo izvajamo tudi na tečajih Joga – pot navznoter. Temelji na budistični meditaciji ljubeče naklonjenosti (metta) trem osebam, ki pa sem jo malce začinila z dodatnimi vizualizacijami  V budističnem izvirniku se meditacija izvaja tako, da se ljubečo naklonjenost pošilja najprej osebi, ki jo imate radi, potem osebi, do katere imate nevtralna občutja, nazadnje pa še osebi, do katere trenutno čutite neprijazna, nenaklonjena občutja (lahko so to tudi bližnji, ki jih imate sicer radi). Spodnjo meditacijo lahko delate na ta način ali pa tudi ne – v različici, ki jo objavljam, ni takšnih navodil. Zakaj ne?

V letih, ko to meditacijo res pogosto poučujem, se je izkazalo, da je ljubeča naklonjenost do oseb, do katerih je trenutno ne občutimo, za mnoge na začetku težak zalogaj, pojavi se lahko občutek “prisiljenosti”, ki nas celo odvrne od prakse, kar je škoda. Zato v tej različici sami izberete, komu želite poslati ljubečo naklonjenost – ali še bolje, ne izberete z “razmišljanjem”, pač pa dopustite, da se podoba osebe spontano pojavi v srcu (sama sem večkrat presenečena, kdo vse se pojavi!).

Ljubečo naklonjenost lahko pošiljamo tudi osebam, ki so že pokojne. Kot pravi čudovita pesem Mile Kačič: “Ni smrt tisto, kar nas loči, in življenje ni, kar druži nas. So vezi močnejše. Brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas.”

Skozi to meditacijo se senzibiliziramo za občutenje teh najmočnejših, najglobljih vezi.

Počivamo v objemu Ljubezni, ki je vedno tu. Za vse nas.

Odprto Srce to brez kančka dvoma čuti in ve.

Po snemanju tele meditacije je moje srce tako zelo polno, da bi vas vse močno močno objela! 

🥰

Vodeno meditacijo lahko poslušate na tej povezavi.


PODPORA

Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje. 

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!

Abeceda hvaležnosti

Navdihovalnica v času epidemije korona virusa deluje kot vzpodbujevalnica in opogumljevalnica. Serijo posebnih objav pričenjam z Abecedo hvaležnosti: čudovito igro prebujanja hvaležnosti. Za okus lahko prisluhnete, kako sva abecedo hvaležnosti zgradili z mojo mamo Manco! Med najinimi razlogi za hvaležnost so življenje, bližina, ljubezen … pa tudi njiva, smeh in seks 🙂 

Navdih za Abecedo hvaležnosti sem našla na spletni strani Gratefulness.

Igro asociacij se lahko igrate sami ali v družbi. Je zelo enostavna: sprehodite se skozi abecedo in ob vsaki črki pomislite na nekaj, za kar ste hvaležni, kar se pričenja s to črko. Na kratko si tudi poveste (sebi v mislih ali na glas v skupnem krogu), zakaj ste za to hvaležni.

Igra v skupini deluje čudovito povezovalno: z njeno pomočjo spoznamo marsikaj zanimivega o sebi in drugih! Vabim vas, da jo poskusite v družini ali z drugimi ljubimi (pa tudi neznanimi) ljudmi.

Hvaležnost je eno najučinkovitejših zdravil, ki nas osvobaja tesnobe, strahu in sorodnih hromečih občutij, ki nas v tem času zlahka preplavijo.

Za okus sva najino abecedo hvaležnosti posneli z mojo ljubo mamo … Čeprav živiva čisto blizu, v času epidemije preventivno kar po Skypeu. Ker tehnika ni med mojimi močnimi točkami, je vse skupaj zelo gverilsko in kvaliteta zvoka temu primerna – a vsebina, upam, dovolj navdihujoča, da ji je vseeno vredno prisluhniti!

V pogovoru sva spregovorili (tudi) o tem, kako se je Manca spoprijateljila z rakom … O tem, kako se z (za)upanjem soočiti celo z najhujšimi ovirami … O tem, kaj je resnični pogum in kako sredi težav ohranjati radost.

Posnetku pogovora lahko prisluhnete na tej povezavi.


PODPORA

Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje. 

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!

 

 

Na to (ni)smo pripravljeni: Umiri um, odpri Srce

“Na to pa res nismo bili pripravljeni!” je stavek, ki smo si ga  v teh dneh velikokrat izrekli. V državi je razglašena epidemija koronavirusa, šole in vrtci se zapirajo, ustavlja se javno življenje … No, saj že vse veste. Odpovedujejo se skupinske vadbe (tudi vsi tečaji Joga – pot navznoter so seveda prestavljeni za nedoločen čas) in tisti, ki nam pomenijo osnovni vir dohodka, se sprašujemo: kaj pa zdaj? Kako naprej? Kako skozi čas, ki je pred nami?

Ego-um, ki hoče imeti življenje pod nadzorom, ki hoče vedeti, razumeti, predvidevati … je vržen iz tira. Na to res ni bil pripravljen! Okoliščine se iz dneva v dan nepredvidljivo spreminjajo, kar je bilo še pred nekaj tedni povsem nezamisljivo, je danes nova normalnost. Resničnost neusmiljeno zrcali osupljivo krhkost naših načrtov.

In vendar: ko se v meditaciji potopim navznoter, v Globino, tam najdem mir in vedrino. Zaupanje čudno čudežnemu Toku, ki nas vse presega, a obenem tudi prežema … in objema.

Neskončno ljubi mi navdihovalec Ram Dass je na vprašanje, ali se mu zdi, da se v bližnji prihodnosti obeta konec civilizacije, kot menijo nekateri, ali pa se rojeva nova zlata doba, kot menijo drugi, odgovoril, da tega ne ve, a vseeno ve vse, kar je treba vedeti: ne glede na to, kaj se dogaja, ali se svet rojeva ali ruši, ali želimo bolj polno živeti ali pa bolj mirno umreti, osnovno vodilo je vedno isto:

“Umiri um, odpri Srce.”

Um misli da ve, pa ne ve; Srce ve, da ne ve, a je natanko zato neizmerno modrejše od uma.

Ko se um umiri, se v mirnem jezeru Srca zrcali neskončna prostranost Neba.

V notranji Tišini spregovori Modrost.

Kako prepoznam(o) njen Glas? Tih je, a jasen in odločen. Spremlja ga neomajen mir in občutje, da je vse prav – celo kadar se zdi, da se svet, kot ga poznamo, podira.

Glas mi pravi: “Na to si pripravljena.”

Pripravljena, ker se že več kot dve desetletji po najboljših močeh urim, kako umiriti um in odpreti Srce 🙂

Pravi tudi: “Zdaj je čas za odprtost. Nepreračunljivo po najboljših močeh deli, kar znaš.” 

In tako tudi bo(m). (Vsaj kolikor je to v moji moči – se pravi dokler bom zdrava in pri močeh.)

Moj blog se je “uradno” preimenoval v Navdihovalnico (čeprav se to že kar dolgo trudi biti), za katero si želim, da bi bila v tem turbulentnem času spletno zatočišče miru in navdiha.

Še pogosteje kot do zdaj (v načrtu je vsak dan ali vsakih nekaj dni) bom na blogu objavljala vsebine, ki vam lahko pomagajo stopiti v globok in ljubeč stik s Seboj – in tudi med seboj. Pravkar vzpostavljam SoundCloud stran, kjer bom objavljala posnetke vodenih sproščanj, meditacij, samoraziskovanj in še kaj. Oglašala se vam bom tudi preko FB-live na FB strani Joga – pot navznoter (če vas zanima, vabljeni, da ji sledite). 

Vse vsebine bodo v tem času na voljo prosto in brezplačno.

Tiste, ki bi bili pripravljeni moje dejavnosti podpreti s prispevki, vabim k nakazilu na moj poslovni račun.

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje.  (Tudi če mislite, da računa ne potrebujete, gre za poslovni račun, zato ga v vsakem primeru izstavim.)

Kmalu se ponovno oglasim!

Do takrat pa vas vabim k (ponovnemu) branju vsebin, ki so že na spletni strani – nekatere so danes še aktualnejše, kot so bile, ko sem jih zapisala …

“SEBSTVOZAVEST”

Danes sem sanjala, kako skupinici mladih ljudi razlagam: krasno je, če ste samozavestni, a še veliko bolj temeljno je, da postanete sebstvozavestni!

“Sebstvozavesten” je bila v mojih sanjah povsem legitimna in vsem razumljiva beseda – sanje imajo pač svoj sanjski SSKJ  In ko sem se zbudila, je beseda še kar odmevala v meni …

Ko smo ravno pri SSKJ: ta samozavest definira kot “prepričanost o svoji sposobnosti, znanju, moči.” Samozavestni smo, ko smo zadovoljni s svojo osebnostjo, dosežki, življenjem. “Delo na sebi”, “samouresničenje” – vse to povezujemo z izboljševanjem in izražanjem osebnosti.

Tudi v duhovnih izročilih je imela kultivacija osebnosti vedno pomembno mesto – razvijanje vrlin in veščin je veljalo za temeljno, a katere vrline in veščine razvijati, kako in zakaj … To pa je bilo v funkciji razvijanja zavedanja globljega vidika, ki presega osebnost. Različna izročila ta vidik različno poimenujejo (ali pa ga zanalašč ne poimenujejo, ker presega domet jezika in intelekta), eno izmed poimenovanj, ki mi je všeč, ker je precej nevtralno, je “sebstvo”.

SSKJ pravi, da je sebstvo “kar bitje ali stvar določa samo po sebi, ne po lastnostih”. Eden od načinov, ki ga za spoznanje sebstva priporočajo indijske tradicije, je potovanje v globino z vprašanjem “Kdo sem?” Kdo ali kaj je tisto, kar opazuje vse miselne predstave, občutke, zaznave, notranje procese …?

Sebstvo je Tisto, kar opazuje in samo nikoli ne more biti opazovano – je najbolj temeljno, kar smo. Globina, ki brez besed pričuje: “Jaz sem, ki sem.” Čista Zavest.

“Sebstvozavest” je stanje globokega miru in radosti onkraj nasprotij, sočutenje s celoto Bivanja v zrenju neizogibne prepletenosti Vsega v Enosti.

Samozavest je lahko resnična, globoka, trajna in trajnostna  :), samo če korenini v sebstvozavesti. Osebnosti se same sebi (in drugim) za hip lahko zdijo močne, sposobne in polne vednosti, a so na dolgi rok minljive, ranljive, krhke … pa tudi precej komične! (Kot pravi ljuba modra prijateljica: “Če dobro pogledaš, so vse osebnosti hecne – tudi najboljše.”) Če se jemljejo (preveč) resno, sebi in drugim povzročajo sitnosti, tegobe ali celo močno (in mučno) trpljenje.

Zasidrane v sebstvozavesti pa so posode Luči, edinstveni, neponovljivi prosojni mozaiki, umetnine, ki jih od znotraj ožarja svetloba Presežnega.

POGNATI GLOBOKE IN STABILNE KORENINE V DOBREM

Ob ponedeljkih se veselim e-novičnika Alenke Rebula, ki jo zelo rada berem. Številni njeni zapisi me navdihnejo ali ubesedijo kar in kakor tudi sama izkušam ali slutim.

Danes med drugim piše o tem, kako sta se z Josipo Prebeg v zgodnji mladosti odločili za različni strategiji, ko sta se v svoji okolici soočili z nefunkcionalnimi vzorci delovanja, ki onesrečujejo: Josipa se je odločila, da se bo sama naučila živeti drugače, Alenka pa, da se bo uprla in spremenila svet. “Dolgo sem se mučila, preden je ta odločitev popustila in sem iz boja prešla v učenje,” piše. In poudarja: “Vredno se je učiti, ker je sreča učenca veliko mehkejša in bližja kot zmaga upornika. In veliko prej nehamo trpeti.”

Tudi sama vedno znova izkušam (pa tudi vedno znova pozabim in se potem znova in znova opominjam ), da je edina strategija, ki v soočenju s temo – v sebi, v drugih in v svetu – dolgoročno deluje, prižgati luč.

Brcati v temo, preklinjati temo, metati kamenje v temo … navzven deluje veliko bolj spektakularno, dramatično in nagrajujoče za ego – daje občutek, da se aktivno borimo … in vsa ta energija pač ne bo šla v nič! In res ne gre v nič, a težava je v motivaciji – jeza in sovraštvo porajata le še več jeze in sovraštva. To nam kratkoročno in srednjeročno lahko daje močan občutek živosti in pomembnosti, dolgoročno pa nas izčrpa in postanemo zagrenjeni. V zunanjem svetu se nič ne spremeni ali pa se spremeni in nam spremembe vseeno niso všeč (“isto sranje, drugo pakovanje”, kot bi se reklo ).

Ljubezen in sovraštvo sta najmočnejši sili na svetu – in kot učijo modrostne tradicije, sta to sili, ki nas globinsko preobrazita. Ko ljubimo in ko sovražimo, postajamo sami podobni tistemu, kar ljubimo ali kar sovražimo. Ko sovražim, iluzorno mislim, da me bo to obvarovalo pred tistim, kar kritiziram in napadam – a je res ravno obratno: pod vplivom sile sovraštva postajamo vedno bolj podobni tistemu, kar sovražimo (delujemo enako ali pa še huje kot “sovražniki”).

Zato je izjemno pomembno čuječe opazovati, kaj nas žene in iz kakšnega stanja zavesti delujemo. Opazovati, kaj je tisto – v ljudeh, v svetu in v nas samih – kar je vredno ljubezni, občudovanja in posnemanja. Pognati globoke in stabilne korenine v dobrem. Svojo moč usmeriti v čim jasnejšo vizijo svojega ZA: postaviti se ZA, namesto da bi se borili proti.

Vztrajno, potrpežljivo in z ljubeznijo sejati semena dobrega, jih zalivati in varovati.

Mislim, da enako velja v zasebnem in v družbenem življenju – in da je oboje prepleteno, eno se zrcali v drugem.

Na to se je še posebej pomembno opominjati v časih, ki se zdijo temni, ko se zdi, da v družbi zmaguje pritlehnost.

Ne pozabimo, da podoba sveta, kot jo kažejo mediji, ni realna, ampak je skonstruirana (zavestno ali nezavedno) – prav gotovo ni samo resničnost in ni vsa resničnost.

Morda pa smo bolj v stiku z resničnostjo, ko gremo v zavetje dreves, poslušat žgolenje ptic in žuborenje studencev, kot pa ko smo priklopljeni na informacijsko mašinerijo?

“The more clearly we can focus our attention on the wonders and realities of the universe about us, the less taste we shall have for destruction.” – Rachel Carson
(“Bolj ko usmerjamo svojo pozornost k čudežnosti in resničnosti vesolja okrog nas, manj bomo imeli želje po uničevanju.”)

🙏

vir misli Rachel Carson: https://gratefulness.org/

V srčno smer

Danes bi rada z vami delila vajo, ki mi je že ničkolikokrat pomagala, da sem ponovno začutila svojo srčno smer, kadar sem se znašla v negotovosti.

Ko to pišem, je zunaj megla. Gosta, bela megla. Iz varnega in toplega domačega zavetja se mi zdi čarobna. V nedeljo, ko sem bila v megli v hribih, kjer je mrzlo pihalo in drselo in se slabo videlo (nič dramatičnega z vidika bolj izkušenih pohodnikov), se mi ni zdelo preveč zabavno. In vendar: kako čudovita prispodoba za življenje! Pisala sem že o tem, da se negotovost zagotovo vedno znova pojavlja, če hodimo po poti pristnosti. To je neizogibno. Zato se je na tej poti nujno učiti, kako se v negotovosti sprostiti, se zasidrati v notranjem zatočišču miru in počakati na jasnost. Ko smo na varnem in toplem globoko v Sebi, se “megla” (negotovost), ki nas je prej plašila, zazdi čudežno lepa …

Spodnjo vajo samoraziskovanja s pisanjem sem razvila najprej zase, ker me je njen učinek vedno znova navdušil, pa jo redno uporabljam(o) na tečajih Joga – pot navznoter in različnih delavnicah, ki jih vodim. Tole je zadnja, izpopolnjena različica 🙂

Preden jo zapišem, moram z vami podeliti še krasno sinhroniciteto, povezano z njo, ki me je pobožala prav danes! (Obožujem takšne čarobnosti!) Moj velik navdih in opora pri iskanju pristne življenjske poti in razvijanju zaupanja v notranji kompas je Martha Beck. Tudi navdih za prvo različico spodnje vaje sem dobila enkrat ob branju enega od njenih blogov – več se pa ne spomnim, ker je že tako dolgo nazaj 🙂

Drug pomemben navdih je prispeval Adrian Kezele z enim samim stavkom, ki ga je izrekel v nekem intervjuju: “Če želite vedeti, kaj je vaše poslanstvo, samo pomislite, kaj bi počeli, če ne bi bilo denarja.” Spomnim se notranjega ugovora svojega uma: “Ne, tako enostavno pa že ne more biti! Če bi bilo tako preprosto, bi vsi tako živeli!” In takoj zatem globlji notranji Glas: “Pa prav tako preprosto je. In kot sama dobro veš, preprostost zahteva ogromno srčnosti, integritete in poguma.” Takrat sem se ponovno vrnila k prvemu delu te vaje, ki ga pred tem že nekaj časa nisem več delala – in ugotovila, da mi koristi, če se k vaji vračam vedno znova.

Zdaj pa k sinhroniciteti: zjutraj sem se usedla k računalniku, da tukaj zapišem vajo, ki smo jo prejšnji teden delali na tečajih joge – za tiste, ki so manjkali in za vse ostale, ki bi vas utegnilo zanimati. Ampak pred tem sem si na FB strani Marthe Back pogledala njen najbolj sveži Gathering Room (kakor imenuje svoje tedenske FB live dogodke) z naslovom Don’t Control Yourself. In o čem govori? O točno takšni vaji!!!!! Ob tem pa čudovito odgovarja še na različne pomisleke, ki bi jih ob njej kdo utegnil imeti: toplo priporočam, da si ta njen posnetek ogledate! Ker je že ona vse tako lepo razložila, meni tu ni treba 🙂 in bomo kar skočili k vaji.

Še to: takoj, ko bom imela čas, bom vajo tudi posnela kot FB live na FB strani Joga – pot navznoter – če bi si želeli vajo poskusiti ob vodstvu mojega glasu, spremljajte stran (posnetek bo tudi kasneje na voljo).

In še: tokrat puščam odprte komentarje pod zapisom, če imate kakšno vprašanje ali če bi želeli deliti svoje izkušnje na temo vaje. Ker v izogib neprimernim vsebinam komentarje najprej pregledam, pa bodo vidni šele, ko jih odobrim.

v srčno smer

1. Udobno se namestite. Hrbtenica naj bo udobno vzravnana, da lahko sproščeno dihate (lahko ste naslonjeni). Zaprite oči. Občutite telo, stik s tlemi, s sedežem. Opazujte svoje dihanje. Če vam prija, položite desno roko na trebuh in levo na srce. Z ljubečo naklonjenostjo zaželite sebi v mislih: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom srečen/srečna, naj bom miren/mirna.” In vsem bitjem: “Naj bo vsem bitjem dobro, naj bodo vsa bitja zdrava, srečna in mirna.” Ter še enkrat sebi: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom srečen/srečna, naj bom miren/mirna.” Občutite, kako vas prežema in objema ljubeča prisotnost.

2. Dovolite si iz srca in z vsem telesom občutiti: Kaj bi počeli, če vam ne bi bilo treba služiti denarja, če ne bi bilo treba nikomur ustreči, nikomur ugajati? Dovolite, da se notranja vizija jasno izoblikuje.

3. Zapišite si, kar se vam je razkrilo. (Pisanje je zelo pomemben korak, ko si dovolimo ne samo občutiti, ampak tudi s pisanjem izraziti svoje srčne želje, pridobimo veliko jasnost.)

(Temu seznamu pravim “seznam srčnih želja” ali “notranji kompas srčne smeri”.)

4. Na drug seznam si zapišite vse tisto, kar občutite, da vas ovira, da stvari s svojega srčnega seznama ne morete početi ali pa jih ne morete početi v tolikšni meri, kot bi si želeli.

(Temu seznamu pravim “seznam moraš-ev”.)

5. Ponovno zaprite oči in se sprostite v meditativno stanje ljubeče prisotnosti. (kot opisano pod točko 1)

6. V umirjenem stanju ljubeče naklonjenosti ponovno preglejte “seznam moraš-ev”:  izberite eno stvar s seznama, ki jo lahko zmanjšate, si olajšate (morda poiščete pomoč) ali celo prečrtate. Ob tej stvari na seznamu natančno napišite, kako in kdaj jo boste zmanjšali ali opustili. Zaprite oči in občutite olajšanje, sprostitev, ko ste pomanjšali ali odpustili enega od svojih “moraš-ev” 😉 Ozavestite občutek prostora, ki se odpre, časa, ki je zdaj na voljo za nekaj drugega.

7. Čas, ki se je sprostil, namenite eni od stvari s seznama srčnih želja. To si tudi zapišite:  katero stvar s seznama srčnih želja lahko počnete v času, ki ste ga pridobili? Čim bolj jasno si zapišite svoj načrt. Tako vaša odločitev, namera pridobi moč, postane zaveza sebi, svoji srčni smeri.

8. Ponovno zaprite oči, se sprostite v meditacijo in opazujte, kako se počutite po vaji.

ZA KONEC: Ne skrbite, če vaš notranji kompas srčne smeri kaže v drugačno smer od življenja, ki ga trenutno živite. Pomembno je, da stopite v stik s srčnimi željami in jim vedno znova prisluhnete. Če ne morete narediti velikih sprememb, naredite tiste majhne spremembe, ki jih lahko. Nikoli ne podcenjujte moči majhnih sprememb! Iz majhnega raste veliko. Ko naredimo tisto malo, kar je že zdaj možno, pridobimo moč za nadaljnje korake. 

Morda smo trenutno v megli in še ne moremo videti, kam nas vodi pot … A pomembno je, da se premaknemo do naslednje markacije! Od tam bomo videli dlje in začutili, kam stopiti.

Želim vam veliko srčnosti, poguma in zaupanja pri odkrivanju ali utiranju svoje edinstvene, pristne Poti!

Z ljubeznijo,

Tina

 

*naslovna fotografija: Juha Kinnunen/ Flickr Creative Commons

Slastno indijsko branje

Letos že drugo leto zapored kot gostujoča predavateljica na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani poučujem izbirni predmet Kultura Indije in hindi (ali “hindijščina”, kot je pravilno slovensko :)). Kot pri učenju joge in meditacije tudi pri univerzitetnem poučevanju ugotavljam, da se, ko učim, tudi sama ogromno naučim … Ali se spomnim, kar sem že vedela, pa pozabila … Ali spet prebiram sijajne knjige, ki sem jih že brala – in me ob ponovnem branju ponovno navdušujejo in navdihujejo!

Ker tudi vam privoščim čim odličnejše branje, še tu objavljam seznam izvrstnih v slovenščino prevedenih knjig – t.i. “primarnih virov” za proučevanje indijske kulture 🙂

(Preden me prijavite Uradu proti mučenju študentov s preveliko količino branja, naj pojasnim, da je toliko naslovov na seznamu zato, da imajo študentje čim večjo izbiro (za izpitno branje izberejo eno obsežnejšo ali dve manj obsežni knjigi) – in da so čim bolje informirani, kaj vse se splača prebrati. Moje tiho upanje je, da bodo naša srečevanja v njih prebudila iskrico, ki po našem skupnem letu ne bo ugasnila, ampak se bo le še bolj razplamtela … in da bodo sami kasneje brali in raziskovali naprej.)

indijske knjige

 

VEDE IN VEDSKA KULTURA

Pacheiner – Klander, Vlasta (ur. in prev.). Ko pesem tkem. Antologija vedskih pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

Škof, Lenart (ur. in prev.). Upanišade. Besede vedske Indije. Ljubljana: Nova revija, 2011. + Ditrich, Tamara (prev.). Katha upanišad: o življenju, smrti in nesmrtnosti. V: Poligrafi, letnik 5, št. 17/18 (2000.).

BUDIZEM

Pečenko, Primož (prev.). Dhammapada. Besede modrosti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987 ali 1990.

Pečenko, Primož (prev.). Vprašanja kralja Milinde. O Buddhovem nauku. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990.

IZ MAHABHARATE

Pacheiner – Klander, Vlasta (prev.). Bhagavadgita. Gospodova pesem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990.

Pacheiner – Klander, Vlasta (prev.). Zgodba o Savitri. Branik: Založništvo Abram, 2002.

 JOGA/ INDIJSKA FILOZOFIJA:

Swami Vivekananda. Radža joga. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000.

Šri Ramakrišna. Reki. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994.

Šri Aurobindo. Integralna joga. Ljubljana: Slovenska matica, 1990.

MODERNA INDIJSKA LITERATURA:

RABINDRANATH TAGORE (Nobelova nagrada za literaturo 1913)

dela, prevedena v slovenščino: Ptice selivke in Žetev , Vrtnar in Gitandžali , Rastoči mesec in Povestice , Darovanjke , Vera v človeka ali Na pragu večnega življenja , Dom in svet , Gora , Spevi in Sadhana ali Pot k popolnosti, Lipika , Izbrane zgodbe, Religija človeka, Lačni kamni 

 SPOMINI – indijski osamosvojitveni proces/ indijska kultura konec 19. in v prvi polovici 20. stol.

Tagore, Rabindranath. Moje življenje, o njem vam pripovedujem. Ljubljana: Modrijan, 2012.

Gandhi, Mohandas. Avtobiografija. Zgodba o mojih eksperimentih z resnico. Ljubljana: Modrijan, 2010.

Nehru, Jawaharlal. Odkritje Indije. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1956.

SODOBNA INDIJSKA LITERATURA (izbor):

romani:

Singh, Khushwant. Vlak v Pakistan. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994.

Rushdie, Salman. Otroci polnoči. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997/2004/2011.

Roy, Arundhati. Bog majhnih stvari. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000/2009.

Ghosh, Amitav. Lačna plima. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2008.

Ghosh, Amitav. Obrisi senc. Ljubljana: Študentska založba, 2012.

Nair, Anita. Ženski kupe. Radovljica: Didakta, 2005/2007.

Nair, Anita. Vaje v pozabljanju. Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2018.

poezija:

Kavita. Antologija sodobne indijske poezije. Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 2015.

O INDIJI MED TRADICIJO IN SODOBNOSTJO:

Dalrymple, William. Devet življenj. Iskanje svetega v sodobni Indiji. Tržič: Avrora, 2012.

O zdravju tako in drugače

V jesenskem trimesečju tečajev Joga – pot navznoter potujemo celovitosti naproti. Ker vas je veliko, ki se tečajem iz takšnih ali drugačnih razlogov ne morete priključiti, vseeno pa vas morda navdihne kakšen utrinek, jih poskušam (to jesen malo bolj redno :)) loviti v zapise tu – v preteklih tednih smo zagrizli v izzivalno vprašanje, kako obogateti, si drznili privoščiti čas za počitek, oddih in “propasivnost”, tokrat pa se bomo posvetili: zdravju.

In ker je na mojih tečajih – tako kot tudi v življenju – prvi in zadnji odgovor na katerokoli vprašanje … uganili ste :): “ljubeča naklonjenost” … bo tako tudi tokrat 🙂

Ljubeča naklonjenost in zdravje

V namero, s katero vzpostavljamo ljubečo naklonjenost, prijaznost do sebe in drugih, lahko (čeprav to ni nujno) vključimo tudi zdravje.

Udobno se usedemo, zapremo oči, občutimo telo. Opazujemo dihanje. Če nam prija, lahko desno roko položimo na trebuh in levo na srce. Občutimo stik dlani s telesom. V mislih si rečemo: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom sreč(e)n/a, naj bom mir(e)n/a.” Predstavljamo si, kako se občutenje ljubeče naklonjenosti razširi po vsem telesu, ga prežame in objame. Nato razširimo dobrohotnost še navzven, kot bi z njo objeli ves svet in vsa bitja. V mislih si rečemo: “Naj bo vsem bitjem dobro. Naj bodo vsa bitja zdrava, srečna in mirna.” Ponovno se obrnemo k sebi: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom sreč(e)n/a, naj bom mir(e)n/a.” Še nekaj trenutkov sedimo v tišini z zaprtimi očmi, občutimo, kako smo.

Včasih kdo vpraša, zakaj bi si kaj takšnega sploh ponavljali. Saj je vendar edino logično, da si vsi želimo zdravje in srečo (nekateri pa tudi mir).

V teoriji da, kaj pa v praksi? Ali tudi živimo, kot bi si to zares želeli? Če si iskreno ogledamo svoja življenja, bomo najbrž ugotovili, da počnemo kup reči, ki škodijo našemu zdravju in ne prinašajo sreče in miru. Od škodljivih razvad do tisočerih “moraš”ev, brez katerih, smo prepričani, ne gre. Čutimo, da potrebujemo počitek, pa si ga ne privoščimo, ker “moramo” še to in ono in zanj ni časa.

Tudi na skupinskih vadbah joge vedno znova opažam, kako močna je naša pogojenost, da moramo biti “uspešni” – kakorkoli že si to predstavljamo. Koliko zavestnega prizadevanja je potrebno, da se “odhipnotiziramo”! Na jogi si uspešnost – zavestno ali nezavedno – pogosto predstavljamo kot “uspešno” izvajanje položajev. Na vsaki uri največ časa porabim za stalno ponavljanje: položaji so tu, da nam pomagajo in nas vodijo k boljšemu počutju; nismo mi na jogi zato, da bomo čim bolj vrhunsko izvajali položaje. Prilagajajmo položaje sebi – in ne sebe ideji o idealnih položajih!

Vsak položaj zavzemimo z ljubečo naklonjenostjo do svojega telesa – in če nam prija blažja različica, intenzivnejša pa ne, ostanimo pri blažji.

Zdravje kot odnos

Zdravja osebno ne razumem (samo) kot odsotnost bolezni, ampak kot – celovitost. Bistvo zdravja vidim v ljubečem, hvaležnem in spoštljivem odnosu do sebe, sveta in Življenja.

Če počasi, vztrajno, redno razvijamo in negujemo takšno naravnanost, v nas rase moč, da vedno pogosteje izberemo, kar nas krepi in podpira ter opuščamo, kar škoduje nam in/ali drugim.

Zdravje onkraj fizičnega

Ne glede na to, kako odlično skrbimo za svoje zdravje, pa je to pogojeno tudi s številnimi dejavniki, ki so onkraj naše moči in nadzora. In je neizogibno minljivo.

A srečo in mir, učijo modrostna izročila, je mogoče ohranjati temu navkljub.

V notranje zatočišče globokega miru in vedrine se lahko vedno znova vračamo v procesih spreminjanja fizičnega stanja – tudi če so spremembe neprijetne ali celo boleče.

Tudi sredi bolečine in bolezni se je mogoče sprostiti, počivati v Sebi in z radovednostjo opazovati tok nenehnega spreminjanja.

Kdor je tako naravnan(a), zanj-o lahko rečemo, tudi ko opeša njeno/ njegovo telesno zdravje: “Zdrav(a) je!”

Takšno Zdravje si ne zasluži le male, pač pa veliko začetnico!

 

(naslovna fotografija: hatake_s/ flickr creative commons)

“Propasivnost” ali disciplina nedela

Pot v celovitost je pot k ravnovesju. Ravnovesje je harmonično sobivanje nasprotij. Ni nekaj statičnega, nepremičnega, nespremenljivega, najti ali vzpostaviti ga je treba vsak hip na novo. Tudi ni nekaj univerzalnega, za vse enakega. Ravnovesje je zelo edinstveno in živo. In eno temeljnih, resnično bistvenih ravnovesij za vsako bitje je ravnovesje med aktivnostjo in pasivnostjo, med dejavnostjo in počitkom, med uveljavljanjem sprememb z lastno močjo in voljo ter sprejemljivim prepuščanjem Toku.

Živimo v času, kjer nas prevladujoča miselnost nagovarja k stalni (pro)aktivnosti, učinkovitosti, uspehu, produktivnosti. Še počivali naj bi čim bolj aktivno, se čim več intenzivno športno udejstvovali, potovali, dodatno izobraževali … Seveda ne mislim, da bi bilo to samo po sebi slabo, nasprotno, odlično je, kadar nas takšna naravnanost vzpodbudi, da živimo in se izražamo polno, ustvarjalno, z veseljem. Slabo ali celo uničujoče pa deluje, kadar umanjka drugi pol ravnovesja – čas za počitek, izklop, odklop. Ker je nujno tudi delati nič in imeti mir. Prisluškovati tistemu, kar v hrupu in naglici preslišimo. Globokemu, tihemu glasu notranje modrosti.

Zato ob hvalevredni proaktivnosti predlagam še ravno pravšnjo “propasivnost” – namerno, zavestno negovanje sproščenosti in sprejemljivosti. A ker je vsega, za kar mislimo, da moramo še nujno postoriti, preden si lahko privoščimo počitek, preveč (to še posebej, kar kronično velja za ženske!), je nujno vzpostaviti disciplino nedela – čas in prostor, namenjen naši najljubši obliki “propasivnosti”. Čas, ki ga skrbno čuvamo in varujemo kot sveti čas – varujemo pred zahtevami in motnjami okolice, a predvsem ped seboj, pred vsemi notranjimi “moraš”i, ki nam ga hočejo ukrasti. To se v praksi pogosto izkaže za težko nalogo, pri kateri potrebujemo pomoč, vzpodbudo in podporo – zato so lahko koristne skupinske prakse.

Vsa duhovna izročila, kar jih poznam, so razumela nujnost počitka in nedela. Posvečenega časa, ko se človek od sveta obrne k svetemu. Dan v tednu, ko je delati pomenilo “greh” in je veljala zapoved nedela.

Danes, ko ta opora vse bolj izginja, ko se poveličuje stalna dosegljivost, odzivnost, zaposlenost, resno in strogo disciplino nedela potrebujemo bolj kot kadarkoli.

Moja disciplina nedela vključuje čas za jogo in meditacijo vsako jutro in večer, enourni sprehod v naravi vsaj parkrat tedensko, temeljite nedeljske odklope in odpraviti se spat dovolj zgodaj, da se zjutraj zbudim spočita.

Kakšna pa je/bo tvoja?