O sreči v odnosih

Pred časom sem naletela na izčrpen članek, ki me je navdušil in ga priporočam v branje v celoti, ker pa je dolg, tukaj kratek povzetek najbolj bistvenih poudarkov in nekaj misli ob tem …

Članek povzema ugotovitve iz različnih študij dveh psihologov, ki se že štirideset let ukvarjata s proučevanjem (ne)sreče v zakonih. Njuna spoznanja se mi zdijo temeljna ne le zato, da uvidimo, kaj nas o(ne)srečuje v partnerskih odnosih, ampak veljajo v odnosih nasploh, poleg medsebojnih odnosov pa tudi v odnosu do življenja – in odnosu do sebe.

Psihologa sta proučevala odnose mladoporočencev in na podlagi interakcij para v kar 94% pravilno napovedala, ali bo par po šestih letih še srečno poročen ali pa bo njun odnos postal vir trpljenja in se bosta posledično razšla (boljša možnost) ali kljub disfunkcionalnosti vztrajala v njem (najslabša možnost). Srečne pare sta poimenovala »masters« (mojstri), nesrečne pa »disasters« (katastrofe) – ta delitev mi sicer ni všeč, ker na splošno ne maram nalepk in se mi tudi zdi brezobzirno ljudi pospravljati v predalčke, sicer pa sploh ne gre za to, da bi bili ljudje sami po sebi »dobri« ali »slabi«, »uspešni« ali »neuspešni«, ampak se je izkazalo, da je ključna naravnanost … Namesto o »mojstrih« in »katastrofah« bi bilo tako veliko bolje govoriti o konstruktivni in destruktivni življenjski naravnanosti.

Med »mojstri« in »katastrofami« je bila bistvena razlika tale: mojstri »v družbenem okolju iščejo reči, ki jih lahko cenijo in za katere so lahko hvaležni. Zelo namerno gradijo kulturo spoštovanja in podpore. Katastrofe pa v vsem iščejo napake.« To se izkazuje v odnosu do partnerja: »mojstri« so pri drugem pozorni na dobro in iščejo načine, kako bi partnerja v dobrem lahko podprli, medtem ko se »katastrofe« osredotočajo na napake in hibe in imajo za svojo sveto dolžnost, da partnerja (in okolico) nanje nenehno opozarjajo. Prav kritiziranje pa se je izkazalo z največjega ubijalca topline in bližine v odnosih! In ne le to: če ste v odnosu z osebo, ki vas nenehno kritizira, vaš imunski sistem vidno oslabi, kar se kratkoročno kaže v akutnih, dolgoročno pa v kroničnih in tudi smrtonosnih boleznih.

Naslednja ključna ugotovitev pa je tale … Stereotipno mislimo, da lahko o tem, kako kvalitetni so naši odnosi, presodimo, ko vidimo, koliko se lahko drug na drugega zanesemo v težkih okoliščinah. Kot pravi pregovor: »V nesreči spoznaš prijatelja.« To je vsekakor zelo pomembno, vendar pa se je izkazalo, da je za srečo v odnosih še pomembnejše, ali smo se zmožni podpreti v veselju! Kako se odzovemo, ko želi drugi deliti z nami nekaj lepega, osrečujočega, navdihujočega?

Odzive so psihologi klasificirali v štiri skupine: pasivno destruktivno, pasivno konstruktivno, aktivno destruktivno in aktivno konstruktivno. Za ilustracijo članek uporabi sledeči primer: partner/ka (namesto partnerja si lahko predstavljamo tudi otroka, prijatelja …) vam sporoči zanj/o osrečujočo novico: »Sprejet/a sem bila na medicinsko fakulteto po svojem izboru!« Pasivno destruktivni način je, da veselje ignorirate in preobrnete pogovor v drugo smer, recimo: »Veš, kaj se mi je včeraj zgodilo! Zadel/a sem zastonj majico!« Z aktivno destruktivnim odzivom pa osebi dejavno in dobesedno »jemljemo veselje«, npr.: »Pa res misliš, da si sposobna za ta študij? Toliko učenja ne boš zmogla!« Tudi konstruktivni odziv je lahko pasivni ali aktivni. Pri pasivnem novico sicer sprejmemo, a na kratko in ne doživeto (pripomnimo: »O, kako super!« in se stvari nehamo posvečati). Najbolj podporen pa je aktivno konstruktiven način: drugemu se povsem posvetimo, vmes ne počnemo nič drugega, sodoživimo njegovo/njeno veselje in ga/jo aktivno podpremo v njem.

Za srečo je bistveno, da se na veselje odzivamo aktivno konstruktivno. Tudi v budistični in jogijski filozofiji/psihologiji (o tem najdemo odlomek tudi v Patanjalijevih Joga sutrah) za eno temeljnih vrlin, ki jo je treba namerno gojiti kot del sočutne naravnanosti velja mudita, dejavno občutenje in izražanje veselja ob veselju drugih.

Kot sem zapisala na začetku, se mi ta spoznanja ne zdijo bistvena le glede partnerskih odnosov, ampak glede odnosov nasploh, tudi mimobežnih odnosov z neznanci. Zdijo se mi bistvena v odnosu do življenja – in v odnosu do sebe. Kako drugačno je življenje, če sami sebe v svojih notranjih monologih aktivno konstruktivno vzpodbujamo v dobrem in lepem in zavestno odvzamemo moč notranjemu kritiku, ki nam jemlje veselje in življenjsko energijo.

* Zapis je bil pred meseci objavljen v Navdihovalnici, kjer se prispevki redno menjajo, ker pa ste mi mnogi sporočili, da vam je bil zelo všeč, ga objavljam še na blogu.

fotografija: Siana Siana/ Flickr Creative Commmons

Advertisements

“Meditacija in filozofija joge” – nov redni program v jeseni 2017

Vsako sredo 19:15 – 20:45 v Ubrani dvorani (Celovška 55, Ljubljana)
začetek: 20. septembra 2017
trajanje: 12 srečanj (zaključek predvidoma 13. decembra 2017)
PRIJAVE po elektronski pošti. tina.kosir@gmail.com

Z jesenjo 2017 stopam(o) v tretje šolsko leto, ko se družimo na tečajih Joga – pot navznoter. V tem času vas je na redne tedenske tečaje in vikend delavnice ter predavanja veliko prišlo, nekaj odšlo, nekaj ostalo, ob srečanju z vsakim pa se vprašam: kaj vam lahko (še) dam? Kaj od tega, kar sem, znam in počnem, bi vas lahko navdihovalo in vam pomagalo skozi naporne ali lepe (ali oboje hkrati) dni?

V preteklih dveh letih smo na predavanjih Poglobitev razumevanja joge “obdelali” zgodovino joge od indske kulture do sodobnih dni, s predavanji sem tudi gostovala v različnih joga centrih in na učiteljskih tečajih. Naši skupni razmisleki, izkušnje in spoznanja so se sešteli tako, da se mi je te dni (čisto natančno med nedeljsko večerno meditacijo ob gayatri mantri, ki je moja redna osebna praksa) porodila tale zamisel: oblikovati program, ki bi vseboval spoznavanje filozofij (v množini, ker so zelo raznolike) jogijskih tradicij v najširšem pomenu besede (“joga” tradicionalno namreč pomeni tako tehnike za doseganje višjih duhovnih stanj kot tudi ta stanja sama, poleg tisočerih oblik joge s hinduističnim ozadjem bi zato vključila še budistična izročila, tudi nekaj malega japonskega zena in kitajskega daoizma) na način, ki je lahko navdihujoč tukaj in zdaj, ob tem pa bi okušali različne metode koncentracije, ki vodijo v meditacijska stanja – od zgolj sedenja in opazovanja diha do petja manter, vizualizacij in kompleksnih muder. Pa tudi ne bomo samo sedeli – vključili bomo tudi meditacijsko hojo (zgodnjebudistično izročilo beleži veliko primerov meditantov, ki naj bi razsvetljenje dosegli prav med hojo) in ležanje (v tehnikah laya yoge se stapljanje z neskončnim dosega v ležečem položaju, ena od krasnih meditacij je jogijsko zrenje v nebo …).

Na sodobnih tečajih joge je praksa meditacije pogosto izrinjena, saj so prvenstveno telovadno naravnani, na tečajih meditacije pa se ponavadi učijo metode po zgolj enem od sistemov. Osebno me je zelo obogatilo prav srečevanje z različnimi tradicijami, idejami, učitelji in pristopi – tako v teoriji (skozi akademski študij indijskih filozofij) kot v praksi. To bi želela po najboljših močeh deliti s tistimi, ki bi vas zanimalo.

Da si boste lažje predstavljali, kako si vse skupaj zamišljam, pripisujem še predviden program prvih treh srečanj:

  1. Ahimsa (nenasilje) in maitri/metta (ljubeča naklonjenost) kot temelja joge
    – pojmovanje in pomen ahimse v džainizmu, budizmu in klasični jogi
    – metta v zgodnjebudističnem izročilu
    – sodobna praksa ljubeče naklonjenosti/prijaznosti (ang. loving kindness) in izsledki znanstvenih študij o njenih učinkih
    – metta kot meditacijska praksa (vodena meditacija)
    – tehnike kultiviranja ljubeče naklonjenosti v vsakdanjem življenju
  2. Mantra om v teoriji in praksi
    – mantra om: skupna točka različnih jogijskih tradicij skozi čas
    – vedska filozofija svetega zvoka
    – upanišadska učenja o mantri om
    – različni načini uporabe mantre om v meditaciji
  3. Dih: pesem življenja, sidrišče pozornosti
    – izbrane misli o dihu iz različnih jogijskih izročil
    – pozornost na dih v meditaciji in vsakdanjem življenju
    – prisluhniti božanskemu zvenu diha: meditacijsko ujjayi dihanje in mantra so-ham

V nadaljevanju bi program oblikovala v skladu z vašimi željami, interesi in predlogi.

Cenik:
– 
celotni 12-tedenski sklop: 120 Eur
– 4 obiski (kadarkoli tokom tečaja): 50 Eur
– posamični obisk: 15 Eur (12 Eur za udeležence katerega od tečajev Joga – pot navznoter)

 

Joga – pot navznoter: moje doživljanje joge

Trenutno poteka vpis v jesenske tečaje Joga – pot navznoter. Informacije o tečajih najdete tukaj. 

Zadnje leto in pol, od jeseni 2015, je moja praksa joge pridobila povsem novo dimenzijo, saj sem začela poučevati “v lastni režiji”, kar se je izkazalo za čudovito in izjemno izpolnjujoče. Z jogo se sicer resno, vsakodnevno ukvarjam že vso odraslo dobo, od osemnajstega leta. Dvanajst let sem se jogijskih prvin učila pod okriljem Biharske šole joge v ljubljanskem Tara Yoga Centru, kjer sem opravila tudi triletni učiteljski tečaj in več let učila, nato pa sem začutila, da želim stopiti na samostojno pot. Ob tem se mi je zastavilo temeljno vprašanje: kaj je joga? Kaj je joga zame? O tem vprašanju sem veliko razmišljala tudi ob študiju indijskih filozofij, ki se mu posvečam že enako dolgo kot jogijski praksi. Študirala sem namreč filozofijo in primerjalno književnost in se v okviru obeh študijev najbolj “zaljubila” prav v azijske filozofije in književnosti, tako da sem (predbolonjski) dodiplomski študij zaključila z diplomo o indijski filozofski pesnitvi Bhagavadgiti (“Bhagavadgita med književnostjo in filozofijo”), doktorski študij filozofije pa nadaljevala s proučevanjem za moj okus enega najbolj fascinantnih biserov indijske kulture, srednjeveške kašmirske mistike, filozofije in poezije – t.i. kašmirskega šivaizma. Ta me je navdušil zato, ker se v njem združujejo moje največje ljubezni (joga, literatura/literarna teorija in filozofija) in zaradi navdihujočega pogleda na svet, saj najvišja meditacijska stanja razume kot stanja, v katerih se nam celota bivanja razkrije kot žarenje osupljive lepote … Skratka, nasujem vam lahko veliko definicij joge različnih šol, smeri in obdobij, tudi takšnih, ki si med seboj nasprotujejo. A kaj je joga zame, kako jo občutim?

Joga: stanje duha in stik z notranjim kompasom
Danes se beseda “joga” uporablja za obliko vadbe. Obstaja tisočero stilov, šol in pristopov, a vsem je skupno, da jogo pojmujemo kot nekaj, kar počnemo. Je skupek metod, tehnik, vaj … V predmoderni zgodovini je bilo v Južni Aziji prav tako tisočero šol, ki so zagovarjale različne oblike “joge”, a vsem je bilo skupno, da so jogo najprej opredelile kot stanje duha. Joga torej ni nekaj, kar počnemo, ampak je joga stanje, v katerem smo! Da bi dosegli to stanje, uporabljamo različne tehnike, poti … ki se tudi imenujejo “joga”, a to ime si zaslužijo le, če vodijo v duhovno stanje joge, sicer pa ne. Najbolj nevtralno je stanje joge opisano v Patandžalijevih Sutrah o jogi (besedilo je bilo po zadnjih indoloških dognanjih najverjetneje zapisano v 4. stol. n. št., učenja, ki jih posreduje, pa so vsak nekaj stoletij starejša) kot “umiritev vrtincev zavesti”. Kaj se razkrije, ko se zavest umiri? Prava narava našega notranjega bitja. O tem, kakšna je in kaj je to notranje bitje, imajo indijske filozofije različne poglede.
Sama duhovno stanje joge občutim kot stanje, ki ima pet bistvenih značilnosti: notranji mir, notranjo radost, sočutje/prijaznost/ljubezen, notranjo modrost in ustvarjalnost.
Notranji mir ni nujno stanje brez misli, pač pa je stanje, v katerem me vrtinci misli ne posrkajo in občutim, da je zavest prostranejša od misli. Tako starodavni kot sodobni učitelji pogosto uporabljajo prispodobo oblakov in neba – misli/občutki so kot oblaki, ki plujejo po nebu in se stalno spreminjajo, zavest pa je prostrano, brezmejno nebo. Z globokim mirom lahko objamemo in prežamemo notranje pojave, tudi kadar niso prijetni.
Notranja radost je izraz prvinske živosti in jo čutim povezano z mirom. Ko začutim globoki mir, se prebudi tudi radost, ki ni odvisna od zunanjih okoliščin. V tem stanju lahko v vsem, kar doživljam, uzrem lepoto in darilo, tudi v težkih situacijah.
Sočutje/ prijaznost/ ljubezen občutim kot notranjo mehkobo, kot bi me prežemala toplina, ki je naklonjena vsem bitjem in jim želi dobro.
Notranjo modrost občutim kot stanje jasnosti, ki mi v vsakem trenutku sporoča, kaj je prav zame, kot notranje vodstvo. Glas notranje modrosti zveni povsem drugače kot glasovi misli in se vedno pojavlja skupaj z mirom, radostjo ter sočutjem/ljubeznijo. Po tej izbrani družbi vem, da mu lahko zaupam.
Ustvarjalnost zaznavam kot stanje navdiha za delovanje, ki rase iz občutja notranje polnine, ki se želi izraziti. Ustvarjalno delovanje je igrivo in sproščeno, povsem drugačno od stresnega naprezanja, ki izvira iz občutka manjka (“nisem dovolj, ne naredim dovolj, nimam dovolj”).
Ta stanja tudi sicer v življenju uporabljam kot notranji kompas in se v dilemah vprašam: ali to prispeva k miru, radosti, ljubezni, modrosti in ustvarjalnosti ali ne? Če ne, to ni prava smer zame …

Čudeži ljubeče naklonjenosti
Kultiviranje naravnanosti t.i. ljubeče naklonjenosti (sanskrtsko maitri, palijsko metta) izvira iz zgodnjega budizma. Gre za povsem enostavno prakso, ki pa ima od vseh, kar sem jih kdaj preizkusila, najbolj čudežne učinke. V osnovni različici sebi in vsem bitjem v mislih zaželimo: “Naj mi bo dobro. Naj bom srečna/srečen, naj bom mirna/miren. Naj bo vsem bitjem dobro. Naj bodo vsa bitja srečna in mirna.” (Praksa ima sicer različne oblike, ki so zelo uporabne tudi v konfliktnih situacijah.) S prakso na tečajih začenjamo in zaključujemo ure, spodbujam pa vas, da jo čim pogosteje uporabljate tudi sami, vsako jutro, ko se zbudite in zvečer, preden zaspite. Postala je temelj in srce tako mojega poučevanja joge kot tudi osebne prakse. Z ljubečo naklonjenostjo je vse drugače. V drugačnem duhu izvajamo jogijske tehnike, drugače se občutimo, predvsem pa se bistveno izboljšajo naši odnosi. Udeleženke tečajev mi vedno znova poročajo o pravih malih čudežih, povezanih s to prakso.

Prisluhniti notranji modrosti telesa
S prakso ljubeče naklonjenosti se je spremenil tudi moj odnos do jogijskih tehnik, do položajev (asan), uravnavanja diha (pranayama) in različnih oblik osredotočanja (dharana), ki lahko vodijo v meditacijska stanja. Zelo sem namreč pozorna, s kakšno naravnanostjo se lotevam praks: z ljubečo naklonjenostjo ali naprezanjem, ker se želim “poboljšati”, da bom bolj v skladu z od zunaj vsiljenimi standardi?
V zadnjih dveh letih sem intenzivno raziskovala tudi razvoj moderne joge, o čemer v zadnjem času nastaja veliko zanimivih študij, ki pa večinoma ostanejo omejene na strokovne kroge bralcev, saj niso dovolj poljudno napisane, da bi bile dostopne širšemu krogu. To se mi zdi velika škoda, saj gre za pomembne in tehtne vsebine, zato prirejam poljudna predavanja (tudi v okviru izobraževanj za učitelje joge različnih šol), kjer poskušam akademske ugotovitve poljudno povzeti za tiste, ki vas te reči zanimajo. Kakorkoli, z raziskovanjem moderne joge sem ugotovila, da je večina tehnik, ki jih danes uporabljamo v jogi, predvsem položajev, relativno “mladih” (50 – 100 let) in razvitih na podlagi mešanja različnih tradicij in kultur. Tudi pristopi k poučevanju joge, ki jih imamo za tradicionalne, so se dejansko razvili v sredini 20. stol. v zelo specifičnih okoliščinah indijskega osamosvajanja izpod jarma kolonizacije. Odnos do telesa je v moderni jogi pogosto “vojaški”, češ telo je treba “disciplinirati”, ga za vsako ceno spraviti v boleče, neudobne položaje …
Kaj pa, če ne? Osebno mi je vadba jogijskih položajev v življenju zelo pomagala, da sem se “utelesila”, začutila stik s telesom, živost telesa in se naučila prisluhniti notranji modrosti telesa. V ta namen ne potrebujem težkih in napornih položajev, ampak jogijske položaje uporabljam za osvobajanje napetosti in krčev, tako povsem fizičnih, ki so posledica sedečega življenjskega sloga, kot psihičnih, ki se zrcalijo v telesu, pogosto pa je oboje težko ali celo nesmiselno razlikovati. Občutek, ki ga zasledujem v praksi, je sproščena živost. V tem stanju lahko občutim notranjo modrost telesa in se ji učim zaupati, kar je neizmerno dragoceno.
Enak princip uporabljam tudi pri poučevanju joge. Moj pristop je ponuditi orodja (različne tehnike, prilagoditve …), da lahko na varen način sami raziskujete svoja telesna občutja in odzive. Vlogo učitelja razumem kot nekoga, ki drugim pomaga vzpostaviti stik z lastno notranjo modrostjo, saj je ta najčudovitejši in najzanesljivejši vodnik.

Navdih
Navdih je v mojem življenju ena ključnih besed. Večino svojega časa posvečam temu, da iščem čim hranljivejše navdihe, kot čebele nabirajo med. Med za dušo 🙂 Vsebine, uvide, utrinke, ki poživljajo duha in nas osvobajajo omejujočih prepričanj, ki smo se jih nalezli od zunanjega sveta in ne podpirajo pristnosti našega bitja. Kadar utegnem, jih zapišem in delim tukaj na spletni strani v Navdihovalnici, živo navdihovalnico in pogovarjevalnico pa imamo tudi na tečajih joge. Prakse joge v zgodovini nikoli niso bile ločene od filozofije. Beseda “filozofirati” se danes pogosto uporablja slabšalno kot sinonim za prazno besedičenje in izgubo časa. Beseda “pesniti” tudi. Ljudje se radi hvalijo, češ da “ne filozofirajo in ne pesnijo”, pač pa počnejo zgolj koristne, praktične reči. Beseda “filozofija” izvorno pomeni ljubezen do modrosti, medtem ko je poezija zame tisto, kar nam pomaga uzreti čarobnost sveta. Oboje je povezano z odprtim, svobodnim duhom, ki se čudi lepoti in raznolikosti sveta. Če vprašate mene, potrebujemo več filozofije in več poezije. Več modrosti in več čarobnosti. Prakse joge podpirajo modrost, da ta ni le prazno razpredanje in ponavljanje puhlic, ampak je utelešeno izkustvo. Modrost in poezija pa dajeta jogijskim praksam smer, smisel in globino.

Joga je življenje
Knjiga indijskega filozofa in mistika Šri Aurobinda Integralna joga, ki je v mladosti name močno vplivala, se začenja s stavkom: “Vse življenje je joga.” Ta stavek je še danes eno mojih vodil. Želim živeti stanje duha joge – mir, radost, ljubezen, modrost in ustvarjalnost. To je tudi tisto, kar želim soustvarjati v svetu z vsem, kar počnem. Tudi ko učim, je zame ključno vprašanje – kako drobce joge vnesti v življenje? Včasih to pomeni povsem praktične reči, ki nam olajšajo življenje, kot je raztezanje med dolgotrajnejšim sedenjem, dihanje, s katerim se umirimo ali masaža stopal po napornem dnevu. Proces joge pa sproži tudi globlje spremembe. Najpomembnejše se mi zdi, ali živimo bolj čuječe in ljubeče – do sebe in drugih.
Pot navznoter namreč ne vodi v izolacijo, pač pa pomeni nežno odstraniti motnje (zunanje in notranje), ki preprečujejo, da bi občutili pristen utrip svojega Bitja. Naše Bitje pa je edinstveni izraz celote Bivanja. Soutripa z Vsem.

*         *        *

Trenutno poteka vpis v jesenske tečaje Joga – pot navznoter. Informacije o tečajih najdete tukaj.

 

Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu

Temni časi so, se zdi. Strahovi, sovražnost in tesnobnost pred prihodnostjo, ki bi utegnila biti še temnejša, pronicajo od vsepovsod. Tema si je zagotovila prostor, da se razbohoti, zagotovila si je moč in glas. Zmagoslavno napredovaje temačnega je videti tako neizogibno, da se zavzemanje za kaj svetlejšega, za sočutnost, mir, solidarnejšo družbo, za dobrobit skupnosti živih bitij in okolja, utegne zdeti naivno in zaman. Kar je odličen izgovor, da človek potone v resignirano lenobo. V lenobo, ki se izgovarja, “Tako pač je,” “Svet je pač tak,” “Itak vsi …”, “Itak nihče …”, “Če ne boš ti (pristal/a na slabe pogoje, naredil/a nekaj, kar čutiš, da ni prav ali opustil/a nečesa, kar čutiš, da bi bilo dobro), bo pa kdo drug” in podobno.

V zadnjem času mi na misel pogosto prihaja stavek iz Antigone, kot v podzavest zakopana mantra, ki ob pravem času priplava na površje: “Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu.”

Tisoč načinov je, kako je mogoče sejati svetlobo vsemu navkljub. Ne glede na to, kako strašen se nam zdi svet, kako neprimerno se vedejo drugi in kako nemočni se počutimo. Nekateri načini so glasni in dejavni, drugi tihi in nevidni.

Izjemno močno orodje za ohranjanje vzpodbudne in konstruktivne naravnanosti je praksa ljubeče naklonjenosti. V sistematizirani obliki izvira iz zgodnjega budizma (sicer je verjetno še starejša). Ko sem v nekem intervjuju dobila vprašanje, katero jogijsko prakso bi priporočala vsem, se nisem mogla spomniti nobene druge ali bolje: nobene, ki bi se mi z današnjega stališča zdela pomembnejša ali bolj temeljna od te.

Praksa sama je zelo enostavna, nespektakularna, zato je skušnjava, da se ji ne bi posvečali, toliko večja. Pogosto se namreč zgodi, da pri enostavnih praksah kar vnaprej predvidimo, “Eh, tole ni pa nič posebnega, brez zveze,” ali pa se nam zdi, da ker nekaj razumemo, verjamemo, zagovarjamo v teoriji, tudi v praksi avtomatično že “obvladamo”. Razkol med teorijo in prakso pa je v praksi ponavadi precej večji kot v teoriji 🙂

Osnova prakse ljubeče naklonjenosti (sanskrtsko maitri, v angleški literaturi loving kindness) je ustvarjanje notranje atmosfere topline, v kateri se raztopijo ostri robovi nekonstruktivnih čustveno-mentalnih stanj. Izvajamo jo lahko kot daljšo meditacijsko prakso (v tradicionalnih budističnih meditacijskih centrih jo začetnikom pogosto predpišejo kot edino prakso, ki jo prvih nekaj mesecev izvajajo v celodnevnih meditacijskih programih, uporablja pa se tudi ob koncentraciji na dih, kadar se v meditacijskem procesu pojavijo ovire), v nadaljevanju pa nekaj predlogov za zgolj kratke “opomnike” na ljubečo naravnanost, ki jih lahko uporabljamo zjutraj, zvečer in tokom dne.

Jutranja in večerna prijaznost do sebe in drugih:
– Takoj ko se zbudimo, še preden vstanemo, si v mislih recimo: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom srečen/srečna, naj bom miren/mirna.” Nato ljubečo naklonjenost usmerimo navzven in si recimo: “Naj bo vsem bitjem dobro. Naj bodo vsa bitja zdrava, naj bodo vsa bitja srečna, naj bodo vsa bitja mirna.” In se ponovno vrnemo k sebi: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom srečen/srečna, naj bom miren/mirna.” Nekaj trenutkov še počivamo v notranji atmosferi topline, ki jo praksa prebudi.
– Na enak način se z ljubečo naklonjenostjo “pobožamo”, preden zaspimo.

Začetek dneva z ljubeznivostjo:
Preden se zapodimo v opravke dneva, pomislimo na eno osebo – to je lahko nekdo, ki smo mu/ji za kaj hvaležni, nekdo ki ga/jo imamo radi ali nekdo, za kogar občutimo, da je v stiski. Za hip zaprimo oči in tej osebi zaželimo: “Naj ti bo dobro. Bodi zdrav/a, bodi srečen/a, mirena/a.” Lahko si tudi predstavljamo, kako iz srca pošiljamo žarek svetlobe v srce te osebe. Nato si vzemimo nekaj trenutkov, da tej osebi tudi dejansko pošljemo kratko sporočilo, v katerem izrazimo svojo hvaležnost, naklonjenost ali dobre želje. Poskusimo vsak dan izbrati drugo osebo. Če se nam to zdi preveč ali nemogoče, začnimo z “manjšo dozo”, recimo trikrat tedensko ali pa vsaj enkrat tedensko 🙂

Kultiviranje ljubeče naklonjenosti v vsakdanjih odnosih:
Drobce in hitre opomnike na dobrohotno naravnanost lahko vnesemo v vsako interakcijo, kadar se le spomnimo. Preden pošljemo mejl, preden koga pokličemo ali sprejmemo klic, se udeležimo sestanka … pomislimo na osebo ali osebe, s katerimi bomo v stiku in si recimo: “Naj ti/ vam bo dobro.” Ko smo v prostoru, polnem ljudi, pomislimo: “Naj bo vsem v tem prostoru dobro.” Ko nekoga srečamo, se naravnajmo: “Naj ti bo dobro.” Praksa je najmočnejša, če jo uspemo izvajati brez razsojanja, ali nam je določena oseba ljuba ali ne, enostavno vsem brez razlik želimo dobro.

Ljubeča naklonjenost v konfliktih:
Čeprav je v tem primeru največji izziv, pa je praksa ljubeče naklonjenosti najbolj nujna in tudi izjemno dobrodejna prav v konfliktnih odnosih – lahko nas obvaruje pred številnimi nepotrebnimi zapleti, do katerih pride, kadar prilivamo olje na ogenj zamer. Kadar se zalotimo, da premlevamo nek konflikt, se umirimo, nekajkrat zavestno vdihnimo in izdihnimo in najprej začnimo z ljubeznijo do sebe: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom srečna/ srečen, naj bom mirna/miren.” Nato pomislimo na osebo, s katero imamo konflikt in mu/ji v mislih zaželimo: “Naj ti bo dobro. Bodi zdrav/a, bodi srečen/srečna, bodi miren/mirna.” Nato se ponovno vrnemo k sebi: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom srečna/ srečen, naj bom mirna/miren.” Za hip se sprostimo v notranjem občutju, nato pa se posvetimo stvari, ki jo počnemo. Če se težka občutja vrnejo, prakso ponovimo – lahko se zgodi, da jo delamo dolgo obdobje večkrat na dan. Bomo zato postali mehkužni in se pustili drugim poteptati? Nikakor, samo meje bomo znali postaviti bolj mirno in ravno zato celo bolj odločno. Razlog, da ne postavimo zdravih mej škodljivemu delovanju drugih, namreč nikoli ni sočutje, temveč strah in pomanjkanje samospoštovanja.


Pa še vabilo – praksam ljubeče naklonjenosti in še meditacijski praksi osredotočenja na srčno področje se bomo posvetili na tokratnih delavnicah Uporabne osnove jogeki bodo v soboto, 10. decembra dopoldne v Ubrani dvorani (Celovška 55, Ljubljana). Prisrčno vabljeni, da se nam pridružite!

naslovna fotografija: Angela/ Flickr Creative Commons

Muriel Barbery: Življenje vilinov

Kaj je pravzaprav zdravljenje drugega kot oznanjanje miru? In kaj življenje, če ne življenje za ljubezen?
– Muriel Barbery: Življenje vilinov (prevedla Saša Jerele, Mladinska knjiga, Ljubljana 2016)

Življenje vilinov francoske pisateljice Muriel Barbery, ki je tudi pri nas dobro znana kot avtorica priljubljenega romana Eleganca ježaje knjiga o ljubezni. Tako pravi sama zase, pripoved namreč, če se prav spomnim, celo večkrat. Pripoved, ki žubori kot gorski potok iz sanjskega sveta, lahko pa bi rekli tudi, da drsi svilno kot vilinska preja – če ne bi v knjigi izvedeli, da je ena poglavitnih hib vilinov prav nezmožnost ustvarjanja izmišljij. Še dobro, da obstaja most med svetom vilinov in svetom ljudi, med zemljo in megličastim nebom, da se lahko tu in tam uresniči “tista ukinitev zemeljskih in duhovnih meja, ki jo, odkar je človek človek, imenujemo ljubezen.” Kajti za to gre. Za Ljubezen kot silo, ki napaja vse živo (živi pa so tudi kamni, če jih pozorno pogledaš) in hrani zavezništva med bitji. “Vsakemu bitju je, četudi ni bilo nikdar deležno ljubkovanja, prirojena zavest o ljubezni, in pozna jo iz spomina, ki potuje skozi telesa in veke, tudi če ni še nikogar ljubilo.”

zivljenje-vilinov-2

Življenje vilinov je prišlo na moj bralni urnik nenadejano nekega melanholičnega deževnega popoldneva, ko se mi je pokvaril računalnik in ni bilo mogoče opraviti opravil, ki so se še nekaj ur prej izdajala za nujna. Čakal me je sicer kup drugega branja, ampak dar nepričakovano izpraznjenih ur je vzbudil skušnjavo prepustiti se nečemu iz čiste slasti. In Življenje vilinov je natanko takšna knjiga, da se je vanjo ob jesenskih večerih sladko potopiti.

Zgodba je prekomplicirana in likov preveč, da bi jo bilo smiselno obnavljati. Dogaja se malo na francoskem podeželju, malo na italijanskem podeželju, malo v Rimu, malo v človeškem in malo v vilinskem svetu, v bržkone nedoločljivih časih, ko so “živeli na podeželju zelo preprosto in so lahko Boga pogosto pobožali po licu, kar je izviralo iz tega, da so vsak dan občevali z oblaki in s kamni in z razkošnimi rosnimi zorami, ki so na zemljo izstreljevale salve jasnine.”

V snežni novembrski noči v vasicah, eni francoski in eni italijanski, najdejo zapuščeni dojenčici, nenavadni deklici, ki ju druži skrivna vez. Maria, ki jo posvoji francoska podeželska skupnost, kaže čudežne moči, Clara se med odraščanjem pri italijanskem župniku izkaže za naravno genialno pianistko, zato jo pošljejo v uk k maestru v Rim.

Čarovnih moči, ujetih v krhkem telescu, ni lahko nositi. Ena od deklic sluti neizbežnost težkih časov in prežema jo otožnost, “kakor pri dušah, ki globoko v sebi razumejo več, kot lahko dojamejo z očmi, in ki po nekaj znamenjih, raztresenih povsod, celo po zaščitenih, četudi revnih krajih, v kakršnih je odraščala, že slutijo tragedije sveta.” Deluje nezemeljsko, a njena “navidezna raztresenost izvira iz enega tistih stanj, ki jih človek izkusi v molitveni zamaknjenosti, ko je duh ločen od telesa, a s podeseterjeno ostrino zaznava svet.” S krepitvijo svojih moči je v vedno večji nevarnosti, vedno bolj zaželen plen mrakobnih sil, te pa se zgoščajo. Ko ob koncu knjige nastopi čas za mitsko bitko z njimi, v kateri ima deklica osrednjo vlogo, se njene moči še okrepijo, a sprostitev moči jo je potopila “v bolečo bližino z elementi in poslej osamljala od bitij, ki jih je imela najrajši.”

Ob branju romana se mi je zdelo, da drsim skozi spretno izpisane sanje, kar mogoče ni naključje … “Veste, kaj so sanje? Sanje niso izmišljije, ki se rojevajo iz naših hrepenenj, temveč so samo druga pot, po kateri vsrkavamo bistvo sveta in pridemo do resnice; in prav to resnico nam odstirajo tudi meglice, ki zastirajo vidno in odstirajo nevidno.” Tudi čudežni deklici sanjata “z neznano ostrino”, podobe njunih sanj niso “zgolj nočni izrodki domišljije, temveč bolj videnja.” Podčrtala pa sem si tudi tole zanimivo misel o otroštvu, namreč “da je otroštvo sen, v katerem razumemo tudi tisto, česar še ne vemo.”

V tem sanjam podobnem človeško-vilinskem svetu so posebni darovi dani tudi preprostim ljudem, vaškim zeliščarkam, duhovnikom, kmetom in lovcem, vendar so darovi vedno grenko-sladki in njihova cena nikoli ni nizka. Tudi modrost je dragocena, ker jo požlahtni šele življenje in njegovih skrivnih zakonitosti ni mogoče razumeti, dokler ne nastopi pravi čas. Stari ženici se vrata v globino razumevanja odpro dan pred smrtjo. “Bežno je pomislila, kakšna škoda je, da je potrebovala ves ta čas, da je spregledala; vendar obenem spoznala, da četam darov ne mremo ukazovati, da jih je treba naučiti sočutja ter ljubezni in da dušno razsvetljenje zahteva izkušnjo hude bridkosti in žalovanja – da, tolažba je na dosegu roke, a ne moremo do nje, potreben je čas, potrebna so leta, in morda tudi usmiljenje bližnjega.” 

Z ljubeznijo, sočutjem in razumevanjem čudežni deklici motrita svet in avtorica riše svoje like. Tiste, ki so zapravili svoje darove, saj jim niso bili dorasli in niso zmogli gorečnosti, ki jo zahtevajo … Kristalna prosojnost in vrtoglava čistost prinašata slasti, a tudi izčrpanost. Življenje lahko dogori “v nekaj letih viharne, razkošne mladosti” ali pa je žrtvovano na oltarju družbene sprejemljivosti, kot uvidi duhovnika, ki “se je, in to ni bilo najmanj, odrekel slutnji, da drevesa in potke govorijo v drugačnem jeziku kot Cerkev.” Ljubezen se poraja “iz razumevanja drugega v njegovi veličini in neizrekljivi bedi.” 

“Nihče ne razume bolje od mene, kaj občuti, kdor se ne ujame s svetom, v katerem se je rodil. Nekateri pristanejo v napačnem telesu, drugi na napačnem kraju. Njihovo nesrečo pripisujemo osebnostni hibi, v resnici pa so samo izgubljeni nekje, kjer ne bi smeli biti,” pravi vilin, ki se bolje kot v vilinskem počuti v človeškem življenju.

Življenje vilinov, prvi roman v nastajajoči trilogiji, odpira vrata v magični, pravljični svet … Ali pa morda v pozabljeno doživljanje sveta kot prostora žive čarovnije, ki je hkrati strašen in lep, bridek in mehek, predvsem pa “starejši od ljudi in se zato ne pusti ujeti v njihove izčrpne razlage.”  Pusti pa se objeti dobrim pripovedim. Njihova skrivnost je, kot prišepne eden od vilinov, “liričnost in lahkoten odnos do resnice.” 


Pa še vabilo na Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! V četrtek, 17. novembra ob 19h se bova v Trubarjevi hiši literature o ljubih ji knjigah pogovarjali s pisateljico, publicistko in nasploh strastno “prebivalko Združenih držav branja in pisanja” Dijano Matković. Tudi o Muriel Barbery in njeni Eleganci ježa. Ob njej je Dijana odkrila, “da je spopad s svetom/preživetje možen tudi z ‘zgolj’ dodajanjem in čuvanjem lepega”. V branje priporočam še Dijanin intervju z Muriel Barbery za Mladino!

Česar ne moreš izgubiti v brodolomu

Ko sem bila majhna, sem na vprašanje, kaj bom, ko bom velika, pogosto odgovorila: “Modra.” Ljudi je to močno začudilo, mene pa je čudilo, kaj jih tako čudi, ko pa je modrost vendar tako očitno vrlina, za katero si je vredno prizadevati, da je ob njej vse drugo, kar tudi lahko smo in postanemo, nekako drugotno. Pomen besede “filozofija” je prav “ljubezen do modrosti”  in osebno se mi filozofija – kot akademska ali življenjska disciplina – zdi smiselna le, vkolikor je zvesta poslanstvu svojega imena.

Manj kot deset let sem bila stara, ko sem si v poseben, zame najbolj svet zvezek, začela zapisovati iskrice, modrostne in navdihujoče izreke in odlomke. Zadnjič sem ga spet listala in presenečeno ugotovila, da znam še vedno skoraj vse na pamet, tolikokrat sem se že zatekla k njemu. Ta zvezek je tudi skoraj edina materialna reč, ki mi je ostala iz otroštva, spremlja me skozi fizične selitve in notranje preobrazbe.

Ne spomnim se, kaj me je, še ne desetletno, nagovorilo, da sem kot moto v svoj “modrostni zvezek” izbrala sufijsko modrost, ki sem jo z veliki črkami zapisala na prvo stran. Spremlja me kot nekakšen vodilni haiku življenja, kot trditev, a tudi vprašanje. Kakšna slutnja me je obšla? Močno občutljiva, razmišljujoča in pogosto preplašena deklica sem se že zgodaj boleče  zavedala dejstva minljivosti, pa vseeno … Danes me pretrese, ko gledam zapisano z okorno otroško pisavo:

TVOJE JE SAMO TISTO, ČESAR NE MOREŠ IZGUBITI V BRODOLOMU.

Zdi se mi, da sem misel napisala na začetek, ker naj bi zvezek vseboval prav tisto, česar v brodolomu ni mogoče izgubiti – modrost.

“Bodi previdna, kaj si želiš, lahko se izpolni,” je še ena od modrih iz zvezka. Kdor hrepeni po modrosti, ga/jo bo življenje bogato obdarilo z brodolomi.

V rosni mladosti sem si predstavljala, da je modrost nekaj, kar v življenju pridobiš. Ko prebereš dovolj knjig, dovolj dolgo meditiraš, prepotuješ svet, se pogovarjaš z zanimivimi ljudmi … Karkoli od tega ali najbolje kar vse našteto. Pa še kaj zraven. Ob tem modrost rase in se gradi skupaj s karakterjem. Postane ena od bleščečih odlik osebnosti.

Danes, nekaj temeljitih brodolomov kasneje, se mi dozdeva drugače. Brodolomi, tisti večji, neusmiljeno vzamejo, kar si pridobil. Teoretskemu znanju in papirnati “modrosti” se posmehnejo v brk – to je prvo, kar v življenjski nevihti izpuhti kot kafra. Brodolomi nas slečejo tistega, kar smo ponosno stkali v obleko identitet. Različne duhovne tehnike nam v najboljšem primeru pomagajo, da v viharjih ohranjamo odprtost in se ne zakrčimo v zagrenjenost (pravzaprav je to že ogromno).

Ko me je zadnji brodolom povprašal, “No, kaj je torej tisto, česar ne moreš izgubiti? Kaj še imaš, ha? Kdo še si?”

… se je od nekod iz globin oglasilo:

“Ocean.”


naslovna fotografija: GD Taber/ Flickr Creative Commons

O (ne)sreči in radosti

Kot bralke in bralci tega bloga veste, me močno navdihujejo ideje iz indijskih modrostnih tradicij. To je vsekakor povezano z mojim proučevanjem joge in indijskih filozofij, je pa tudi obratno – azijske tradicije so me navduševale že odkar pomnim, kot bi mi odstirale pogled na življenje, ki je veliko bliže moji naravi od splošno sprejetega družbenega konsenza normalnosti.

Zato trosim “indijske” (dam v narekovaje, ker gre ponavadi za preplet mojih razmislekov z drobci iz indijskih izročil) modrosti, kjer le morem, malo tukaj, malo v uvodih k uram na tečajih joge, malo pa še kje drugje … Včasih kakšna naleti na posebej močen odziv in pri mnogih ljudeh sproži “aha!” moment. Se zgodi, da me še mnogo kasneje kdo povpraša: “Katera je že bila tista sanskrtska beseda, o kateri si govorila?” In si rečem, da moram pa o tem res kdaj kaj napisati. Tokratni zapis je tako posredno navdihnila ljuba Bernarda Žarn, ki je v intervjuju za Onaplus novinarki Taji Zuccato povedala tudi: “Tako bolečine kot veselje me sooblikujejo in kujejo. Zanimivo in ganljivo mi je bilo poslušati, ko je Tina Košir razlagala, da imajo v Indiji eno samo besedo za srečo in nesrečo, da ju prav izgovarjajo in zapisujejo kot eno besedo. Tudi narava nas uči, da ima vsak pol svoj antipol, da ni sonca brez sence, dneva brez noči. Želim se naučiti ponižnosti do življenja.”

O sreči, nesreči in “srečinesreči”

Da bi ljudje radi bili srečni, čeprav ne vemo vedno, kaj bi to pomenilo, je lepo ubesedil Aristotel v Nikomahovi etiki (prevedel Kajetan Gantar): “Katero je najvišje dobro, ki ga s svojimi dejanji lahko dosežemo? V poimenovanju le-tega skoraj vsi soglašajo: tako povprečni ljudje kot izobraženci ga označujejo z besedo “srečnost” in si pri tem predstavljajo, da je “dobro živeti” in “dobro uspevati” isto kot “biti srečen”. Kaj pa je bistvo srečnosti – o tem se mnenja razhajajo in večina daje na to vprašanje drugačen odgovor kot filozofi. Večina si pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast. Pa celo isti človek si pod to besedo ne predstavlja zmerom istega: kadar ga muči bolezen, išče srečnost v zdravju, kadar ga tare revščina, jo vidi v bogastvu. Marsikdo se zaveda svoje nevednosti, pa občuduje ljudi, ki znajo govoriti o velikih, njegovemu umu nedosegljivih stvareh.”

Staroindijska, sanskrtska beseda za srečo je sukha, v različnih besedilih, v katerih se pojavlja, pa označuje širok razpon različnih oblik sreče, pri katerih ne gre le za začasne, plitke užitke (ki jih označuje beseda preya). Sukha je lahko bolj ali manj materialna, vendar budistična besedila poudarjajo, da nikoli ne more biti posledica neetičnih dejanj. Sreča, ki se pojavi, ko si človek pridobi bogastvo, je tako uvrščena na legitimni seznam sreče (imenuje se atthisukha), vendar le, če je bilo premoženje pridobljeno pravično.

Nasprotje sukhe je du(h)kha (pod h, ki je v oklepaju, bi morala biti pikica, ki označuje nežen pridih; v jeziku pali, v katerem so napisana temeljna budistična besedila, je beseda skoraj enaka, namreč dukkha), ki ima tudi širok razpon, označuje različne oblike bolečine, nesreče, trpljenja. Med neizbežnimi oblikami du(h)khe so staranje, bolezen in smrt, ki nas vse slej ko prej ujamejo, ne glede na to, kako zavzeto, dolgo in uspešno se jim izogibamo.

Besedi sta sicer samostojni in se ju uporablja kot taki, vendar se posebej v filozofskih besedilih zelo pogosto pojavljata v zloženki – tako zloženi v eno besedo, sukhadu(h)kha, označujeta naravo življenja, v katerem se neizogibno prepletata in ju nikoli ni mogoče povsem ločiti – sukha nosi zametek du(h)khesaj je sreča minljiva in obeta žalost, ko se bo iztekla, v du(h)khi pa se že svetlika seme bodoče sukhe, saj boleče izkušnje lahko vodijo k odpiranju za drugačne, nove oblike sreče. Sukhadu(h)kha označuje valujočo naravo vseh pojavov.

V naši notranji pokrajini se to valovanje življenja odraža v valovanju uma, ki občuti željo (raga) po sreči oziroma prijetnem in odpor (dveša) do nesreče, neprijetnega. Um tako nenehno valuje v primežu želja in odporov, ki se prav tako zložijo v eno besedo, ragadveša, kar bom delovno prevedla kar kot “hočemnočem”. Ta “hočemnočem”, ki ne ugasne niti v sanjah (tudi ko sanjamo, hočemo prijetne sanje in nočemo mor), se za hip umiri le v globokem snu brez sanj in globokih stanjih meditacije. “Hočemnočem” je stanje stalne notranje napetosti, ki ustvarja vrtince (vrttije) misli, ti pa nas navadno vrtinčijo v ukvarjanju s preteklostjo in prihodnostjo ter nam preprečujejo, da bi bili sproščeno prisotni tukaj in zdaj.

Radost onkraj “srečenesreče”

V klasičnem jogijskem besedilu Yogasutra (Izreki o jogi) je joga definirana ne kot dejavnost, pač pa kot stanje duha: “citta vrtti nirodha – umiritev vrtincev uma. V idealnem stanju joge se sprosti primež “hočemnočem” in zavest se umiri. Simbol, ki se pogosto uporablja za umirjeno stanje zavesti, je povsem mirna gladina jezera. In kaj potem? O tem različna staroindijska izročila nimajo povsem enotnega mnenja – nekatera to stanje definirajo zgolj kot odsotnost trpljenja, bolečine, omejenosti (kar pomenita besedi, kot sta nirodha in nirvana, ki kažeta na to, česa v teh stanjih ni več; podobno mokša, duhovna osvoboditev), druga poudarjajo, da se takrat razkrije prava narava Zavesti (cit),eden od njenih vidikov pa je tudi ananda, kar bi lahko prevedli kot blaženost ali “globinska” radost, neodvisna od zunanjih okoliščin. Pogost simbol prebujene Zavesti je polna luna, ki se zrcali v mirnem jezeru.

Pomembno pa je tole: tudi če je jezero razburkano in lune ne zrcali, to na luno nikakor ne vpliva – sije v vsakem primeru, ne glede na stanje jezera. Tako je tudi najgloblji (ali najvišji) vidik Zavesti, ki je prisotna v vsakomer (in po mnenju nekaterih tradicij tudi v vsem, a to je že tema za kdaj drugič), neizčrpen vodnjak miru in radosti ne glede na to, kako viharen je naš um, s katerim se identificiramo.

Azijske tradicije tako kažejo drugačno pot do radosti – pot, ki jo le pogojno lahko imenujemo pot, saj ne gre za to, da bi nekam prišli ali dosegli nekaj, česar nimamo. Ne gre za to, da bi se izboljšali, pridobili posebna znanja in izkustva ter tako ulovili srečo opotečo. Gre za opuščanje, osvobajanje tistega, za kar uvidimo, da nas dela nesrečne in nemirne. Bistvo je sproščanje krčevitosti, umirjanje notranjih vrtincev, ustvarjanje ozračja in okoliščin, da lahko uzremo osupljivo lepoto polne lune, ki se zrcali na jezerski gladini.

In potem? Bomo večno ostali v tem stanju? Skoraj zagotovo ne, saj vetrovi življenja jezero našega uma hitro spet razburkajo. A ostane okus – spoznanje, kaj je jezero in kaj je luna. In globoko zaupanje, da luna je. Sije tudi takrat, ko naše jezero vrtinčijo viharji. Zaradi tega uvida verjetno ne bomo utelešen ideal razsvetljenega modreca, lahko pa razvijemo precej bolj sproščen odnos do neizbežnega valovanja življenja (zunanjega in notranjega), ki prinaša in odnaša, rojeva in ugaša tako tisto, kar imamo za dobro, kot ono, kar se nam zdi slabo.

In pravzaprav je takšna naravnanost do življenja že kar velika sreča!


naslovna fotografija: Mark Pouley/ Flickr Creative Commons