Nisi sam_a: Skupaj predihajmo težka občutja

Vabljeni na brezplačno navdihovalnico + vodeno meditacijo v sredo, 28. 10. ob 20h preko platforme Zoom.

Povezava za srečanje: NISI SAM_A: SKUPAJ PREDIHAJMO TEŽKA OBČUTJA

Pridruži se lahko kdorkoli, samo kliknete na povezavo in bomo skupaj! 🙂

Z vami bom delila izkušnje, kako čuječe & ljubeče objeti vso paleto človeških občutij, vodena meditacija pa bo miks ljubeče naklonjenosti, čuječnosti na občutke, sočutnega povezovanja, hvaležnosti in usmerjenosti h (konkretnemu) konstruktivnemu delovanju v dobro ožje in širše skupnosti. Srečanje bo predvidoma trajalo slabo uro.

Prisrčno dobrodošli!

(Edina omejitev je, da moj Zoom sprejme do 100 udeležencev, ampak mislim, da nas ne bo toliko. Če pa bi se to zgodilo, ne skrbite: uvod v prakso in meditacijo bo posnela in zvočni posnetek naknadno objavila tukaj, tako da bo na voljo vsem, ki bi vas zanimalo, pa vam morda termin ne ustreza.)

Še nekaj misli, ki so me napeljale k ideji za takšen dogodek:

Trenutni čas je za redko koga lahek ali prijeten.

Stisk in težkih občutij v nas in med nami je veliko.

Tudi tistim, ki so zdravi in brez finančnih skrbi, je, če le imajo kaj srca, težko ob misli na stiske bližnjih ali malo manj bližnjih.

Težka občutja so človeška in pogosto neizbežna.

Ni pa neizbežno, da nas povsem preplavijo ali celo odnesejo.

Moj moto ravnanja z občutji – prijetnimi ali neprijetnimi! – je: dopusti, občuti, izpusti.

Kar pa je pogosto lažje reči kot storiti! Le kako izpustiti težke občutke, ne da bi jih potlačili?!

Ni (vedno) lahko, je pa (večinoma) mogoče!!!

Žal se tega ne učimo v šoli: pa bi več vredno kot skoraj karkoli drugega …

Dobra novica pa je, da ni nikoli prepozno, da se (na)učimo.

Skupaj!

Veselim se vas kmalu,

z ljubeznijo,

Tina

Strah pred močjo?

“Ugotovila sem, v čem je moja težava: strah me je lastne notranje moči,” mi je pred časom napisala ljuba sopotnica s popotovanj navznoter – in mi s tem svojim presenetljivim uvidom res dala misliti!

Na prvi pogled se zdi samoumevno, da je občutiti notranji mir, radost, jasnost, moč, živost, vitalnost, ljubezen … nekaj, kar si vsi želimo. V teoriji se zdi to edino logično. Kdo pri zdravi pameti bi se želel počutiti nemirno, nesrečno, zmedeno, nemočno, brez energije, prestrašeno, jezno in sovražno? Seveda nihče!

V teoriji. V praksi pa se vedno znova izkaže, da ni tako enostavno.

Skozi življenje tovorimo prtljago neozaveščenih bolečin, ranjenosti, travm, škodljivih vzorcev mišljenja, čustvovanja, delovanja, ki imajo svoj lasten naboj in moč. Imajo tudi zelo močno inercijo: takoj, ko začutijo, da bi se naše življenje lahko premaknilo v smeri svetlobe in svežega zraka, se aktivirajo in nas vlečejo nazaj v temno zatohlo klet. Sprožajo notranje mehanizme samosabotaže, ki so lahko oblečeni v zelo racionalno preobleko in nas zlahka prepričajo, da imajo absolutno prav (“ne more biti drugače”, “ne da se”, “kdo si pa misliš, da si” …).

Če jim ne podležemo, pa nas, ko se začnemo sidrati v svoji notranji moči, čaka še en pomemben izziv: vedno težje nam bo v toksičnih odnosih in okoljih. Tako v zasebnem kot v poklicnem življenju se lahko pojavi veliko težav, ki jih prej, ko smo bili “normalni”, ni bilo. Kajti za “normalno” pač velja tisto, kar je v družbi prevladujoče, tisto postane norma.

Pogosto so ti izzivi prezahtevni in nas – vsaj začasno – tako izčrpajo, da raje potonemo nazaj v “normalnost”. Opustimo tisto, kar je v nas prebujalo motečo moč.

A enkrat prebujena moč ne bo več zaspala. Lahko jo potlačimo, se delamo, da je ni, da je ne čutimo, a notranje nezadovoljstvo in hrepenenje po življenju, v katerem bi jo lahko izrazili, nam ne bosta dala miru. Življenje nas hoče prebujene in žive.

PODPORA

Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje. 

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!

(SO)SRČNOST

Ljuba sosrčnica me je danes spomnila na zapis, ki sem ga objavila pred natanko tremi leti! Ker se je takrat dotaknil mnogih krasnih Src in tudi krožil po srčnem medmrežju, ga ponovno objavljam – takšne vsebine ne zastarajo in morda danes poboža še koga!

V indijski filozofiji umetnosti obstaja čudovit pojem, ki je sicer namenjen razlagi, kako deluje in kako dojemamo umetnost, a mislim, da je uporaben tudi mnogo širše – sahridaya. Hridaya v sanskrtu pomeni srce v dobesednem in prenesenem pomenu, torej tudi bistvo, esenca, središče, lahko se uporablja kot sinonim za dušo, ki naj bi prebivala v srcu … Predpona sa- lahko naznačuje, da gre za osebo »s srcem« (»srčnež«) ali pa za nekoga, ki je »sosrčen«. Naj razložim bistvo ideje o tem, kako poteka ustvarjanje in dojemanje: vrhunski umetnik naj bi bil povezan z božansko sfero, od koder prihaja navdih, ki je v najvišji obliki silno eterična reč – malce svoje zračnosti in popolnosti izgubi že s tem, da se »prevede« oziroma »zgosti« v idejo, ki se pojavi v umetnikovem duhu kot notranja podoba, glasba ali besedno vrenje (ali vse skupaj). Že to, na kak način se bo navdih notranje manifestiral, je odvisno od umetnikovega psiho-fizičnega stanja, ki »obarva« in »prežame« idejo, še večji izziv pa je, kako to notranjo vizijo pozunanjiti v sliko, glasbo, pesem … To zahteva veliko umetniške veščine. A tudi najčudovitejša umetnina lahko ostane neopažena, če ne naleti na »sahridayo« – »(so)srčneža«. Ko je človek v stiku z umetnino, se namreč lahko zgodi marsikaj: lahko nič, lahko mu nudi bežno ugodje, pri »(so)srčnežu« pa gre za pravo alkimijo zavesti v obratnem vrstem redu kot pri umetniku. Stik z zunanjo umetnino v njem najprej sproži intenzivno notranje doživljanje, nato pa se njegov duh razpre, za hip pozabi nase, na svet, na čas in kraj, kjer se nahaja, in doživi presežno stanje zavesti, kot bi se ga dotaknilo nekaj božanskega. Najvišjo obliko tega stanja indijski filozofi enačijo z mističnim stanjem, vendar je estetsko doživetje krajše in odvisno od zunanje vzpodbude. A vendar gre za isti okus nečesa svetega, nadsvetnega.

Kdo je »(so)srčnež«? Evropski prevodi zanj uporabljajo izraz »conoisseur«, torej nekdo, ki je izobražen in izbranega okusa, kar kaže na velik idejni razkorak med klasičnim evropskim in indijskim razumevanjem umetnosti, pa tudi doživljanja nasploh. Za uživanje v umetelni indijski dvorski poeziji, polni aluzij, dovtipov in pesniških okraskov, je bila ustrezna izobrazba gotovo pomembna, vendar ne dovolj. Za še bolj ključno je veljala senzibilnost, »srčna« dojemljivost. Duhovna besedila iz istega obdobja med kriteriji, kako naj učitelji izberejo učence, ki jim je vredno predati skrivna znanja, na prvem mestu prav tako navajajo: srčnost.

Zanimivih (za)misli v zvezi s srčnostjo pa s tem še ni konec. Pomembno vprašanje, ki je pestilo (ne samo) indijske filozofe, je bilo, kako vem, da je pred menoj čuteče, živo bitje in ne neživa stvar? Budisti so sklenili, da na to lahko kvečjemu sklepam iz dejanj bitja (sem spadajo zunanji znaki življenja, pri ljudeh pa tudi govor, s katerim si lahko sporočamo svoja notranja stanja), filozofi iz srednjeveškega Kašmirja, ki so mi osebno najbolj ljubi, pa so trdili, da ne gre zgolj za sklepanje, ampak so za doživljanje drugih živih bitij uporabili neprevedljiv izraz, ki bi mu za silo lahko rekli »slutnja« – v drugem živem bitju »zaslutim« življenje in ga sodoživim, kako močno in do kakšne mere pa je spet odvisno od – uganili ste – moje srčnosti. Brezsrčnim je namreč povsem vseeno, ali so v stiku s čutečim bitjem ali neživim predmetom. Bistvo brezsrčnosti je namreč prav to, da ves svet popredmeti in dojema izključno po merilih uporabnosti in koristi.

Med dvema srčnima bitjema pa se lahko zgodi nekaj, kar je dragocenejše od vsake koristi – pristen stik. Bližina. Občutenje sosrčnosti. V sodobni psihoterapiji je znano, da je prav to tisto, kar nas zdravi, hrani, oživlja. Trenutek pristnega stika, doživetje sosrčnosti nam lahko, tudi če je kratko, neopisljivo oplemeniti življenje.

V času tehnologizacije, digitalizacije in robotizacije se mi zdi vprašanje, kako negovati srčnost in živeti srčno, morda najpomembnejše od vseh. Srčnost nas naredi razpoložjive za doživljanje lepote in bližine. Za občutenje svetega, ki ni vezano na institucionalizirane religije.

Če se zavežemo svoji srčnosti, je zelo pomembno, da ne izgubimo moči in poguma ob morebitni neodzivnosti ali celo zavračanju okolice. Če živimo in delamo srčno, to nikakor ne pomeni, da bomo všeč vsem. Tudi ne, da bomo všeč mnogim. V dobi všečkanja je potreba po ugajanju lahko še posebej zahrbtna in nam jemlje pogum za pristnost. Obljublja nam namreč nekaj, česar ne more izpolniti – da bomo, če bomo ugajali, občutili (samo)spoštovanje in bližino. Vendar tega ne poraja ugajanje, tudi velikemu številu ljudi ne – spoštovanje in bližino občutimo ob pristnem stiku, ob sosrčnosti. To začutimo ob ljudeh, za katere pogovorno pravimo, da smo »na isti valovni«. Če negujemo srčnost in živimo po njenem navdihu, bomo srečevali vedno več sosrčnežev. Tistih, ki lahko slišijo skrivno glasbo naše srčnosti in ki jim ob njej poleti srce …

Pa še to: če boste besedo »sosrčnost« iskali v slovarju slovenskega jezika, je ne boste našli. Skovala sem jo po indijskem navdihu. To besedo sem dolgo iskala, da bi poimenovala nekaj, kar slutim in nisem znala izraziti. Kadar me preplavi hrup brezsrčnega sveta, se je posebej močno oprimem. Vedno me navdihne. Zato jo podarjam še vam, ljubi sosrčneži!

P.S.: Letošnje poletje se lahko v srčno mrežo povežemo tudi preko duhovnega sopotništva! Več o tej moji zamisli na tej povezavi


Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje. 

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!

Duhovno sopotništvo

To poletje želim nekaj časa posvetiti zamisli, ki v meni že dolgo zori. Gre za še drugačno podporo vaši poti navznoter: individualni program, ki sem ga (zaenkrat – ob pomanjkanju boljših idej ;)) poimenovala “DUHOVNO SOPOTNIŠTVO: VZPODBUDA PRI SAMORAZISKOVANJU”  Več pa v nadaljevanju …

 

evie-s-flowers-fingertips-SQ

Želim si, da bi ti lahko pokazal,
ko si osamljen ali v temi,
osupljivo Luč
tvoje lastne Biti!


(Daniel Ladinsky – Hafis)

 

Kaj je “duhovno”?

Ker je “duhovnost” tako širok pojem, o katerem imamo zelo različne predstave, naj najprej razjasnim, kaj pomeni zame.

Kakor doživljam, kadar sem v stanju jasnosti, ni nikogar, ki ne bi bil duhoven. Všeč mi je definicija, ki jo uporabljajo številni sodobni učitelji, namreč da smo duhovna bitja, ki imamo človeško izkušnjo. Ne glede na to, kakšna je ta človeška izkušnja, to duhovnega bistva ne zamaže.

Kadar počivamo v svojem duhovnem bistvu, občutimo notranji mir, izpolnjenost, radost, ljubezen, sočutje in imamo dostop do notranje modrosti.

Duhovnosti ne razumem kot nasprotje posvetnosti in tudi ne mislim, da so kakšne dejavnosti same po sebi “duhovne”, medtem ko druge niso. Vseeno pa določene dejavnosti – ali bolje “nedejavnosti” (kot je npr. meditacija) – pri številnih ljudeh bistveno povečajo verjetnost občutenja duhovne dimenzije.

Zakaj “duhovno sopotništvo”?

Od vseh vlog, v katere me postavlja življenje, me daleč najbolj osrečuje in izpolnjuje biti in delovati kot “prijateljica duš”, kot temu pravim. Tega pravzaprav ne občutim kot vlogo, ampak kot svoj smisel in poslanstvo, ki ga poskušam živeti skozi različne zunanje vloge.

V zadnjih petih letih večino časa posvečam vzpodbujanju ljudi na poti navznoter s pomočjo joge, meditacije in (ne samo) indijske filozofije, pri čemer “filozofijo” razumem v dobesednem pomenu, kot ga je imela v stari grščini: “ljubezen do modrosti”. Čeprav sem iz indijske filozofije tudi doktorirala in  poučujem na fakulteti ter občasno sodelujem pri raziskovalnih projektih, kar so vse izkušnje, ki so me veliko naučile in sem zanje globoko hvaležna, pa še raje kot v akademskem okolju delujem v neformalnih okvirih. Najraje tam, kjer lahko filozofiramo, debatiramo IN meditiramo (ne nujno v tem vrstnem redu) – vse to skupaj po mojih izkušnjah najučinkoviteje in najhitreje prebuja resnično modrost.

V modrostnih tradicijah je rojevanje modrosti potekalo v dialogu. Prav tako pa so se razvijale tudi meditacijske tehnike: učitelji so preverjene metode individualno prilagajali praktikantom glede na njihovo naravo in specifične življenjske okoliščine.

Na tem mestu naj poudarim in trikratno podčrtam, da se nimam za duhovno učiteljico. Tudi sama sem zgolj in samo učenka – učenka joge, učenka meditacije, učenka modrostnih tradicij in predvsem učenka življenja. Nikakor torej nisem v poziciji, ko bi bolje od vas ali namesto vas vedela, kaj je za vas dobro in prav. Ker pa poti navznoter (jogi, različnim oblikam meditacije in tudi sodobnim pristopom samoraziskovanja) – tako lastni poti kot “sopotništvu” v obliki poučevanja na delavnicah in tečajih – posvečam veliko časa, sem se v tem času naučila nekaterih reči, ki bi morda lahko koristile tudi vam. Kar vem in znam, želim deliti s tistimi, ki bi vas to zanimalo.

Zakaj? Ker imam takšen navdih in ker me to veseli. In ker se notranji darovi potrojijo, kadar jih deliš 🙂

Kako konkretno bo potekalo duhovno sopotništvo?

Tisti, ki bi želeli, da se povežemo (tudi) na tak način, mi pišite na e-naslov tina.kosir@gmail.com  V pismu napišite, zakaj vas je ideja duhovnega sopotništva pritegnila in kaj bi si od našega druženja želeli. Če že izvajate kakšno meditativno prakso, jo lahko kratko opišete (ni nujno, če ne želite).

Če se mi bo zdelo, da bi kaj od tega, kar (po)znam, lahko koristilo v vašem konkretnem primeru, se bomo dogovorili za individualno druženje preko aplikacije ZOOM.

V okviru takšnega druženja lahko z vami delim:

  • ideje, kako umestiti meditacijsko prakso v svoje življenje;
  • vašim potrebam prilagojene oblike sprostitvenih tehnik, meditacije in metod samoraziskovanja (vodeno prakso lahko tudi posnamemo, da jo lahko redno uporabljate);
  • pogovorimo se lahko o vaših notranjih doživetjih;
  • učenja različnih modrostnih tradicij, ki bi lahko bila koristna za vas;
  • ideje za navdihujoče branje (ker knjiga mene še vedno briga!) 🙂

Po prvem druženju se bomo skupaj dogovorili, kako bi lahko s sopotništvom nadaljevali, če boste to želeli in če se bo tudi meni zdelo smiselno in izvedljivo.

Duhovno sopotništvo nikakor ni namenjeno razreševanju resnejših duševnih stisk in večjih življenjskih dilem. Ni nadomestek psihoterapije pri ustrezno usposobljenemu terapevtu. Lahko je zgolj vzpodbuda in podpora pri samoraziskovanju.

Duhovno sopotništvo bo potekalo brezplačno, na splošno pa velja, da lahko tisti, ki želite in imate možnost, moje dejavnosti podprete z nakazilom na TRR, ki ga najdete na dnu besedila.

Duhovnemu sopotništvu bom namenila toliko časa, kot bo to mogoče ob ohranjanju siceršnjega življenjskega ravnovesja dela in počitka, zato prosim za potrpljenje in razumevanje v primeru večjega zanimanja.

Veselim se naših skupnih poti navznoter tudi v tej obliki!


PODPORA

Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje. 

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!

Pogovor z notranjo modrostjo

Danes vam podarjam posebno meditacijo – vizualizacijo, ki je ena najbolj priljubljenih med mojimi sopotnicami in (redkimi, a zato še posebej dragocenimi!) sopotniki na poti navznoter. Meditacijo sem “namešala” iz različnih sestavin, ki so se na mojih lastnih potovanjih navznoter izkazale za posebej blagodejne – vsebuje ljubečo naklonjenost, vizualizacijo, vživljanje v različne vloge in samoopazovanje s točke spremenjene perspektive … Skratka prava mala pustolovščina! Preden se je lotimo pa še nekaj misli o notranji modrosti (lahko jih seveda tudi preskočite 😉 – posnetek meditacije najdete na dnu zapisa). 

Kaj je notranja modrost?

Notranja modrost je izraz brezmejne vednosti, ki je temeljna narava nezastrte Zavesti.

Nezastrta Zavest pa je tisto, kar v svojem bistvu in najbolj zares smo.

Vsi smo v resnici modri in vsevedni. Kaj to pomeni? Pomeni, da globoko v sebi vemo prav vse, kar je potrebno vedeti, takrat, ko je to potrebno (in ne prej!).

Ker živimo v svetu dvojnosti, pa je obenem res tudi natanko nasprotno: namreč da smo vsi hkrati tudi bolj ali manj “nori”. Pa ne (samo) v smislu duševnih bolezni in/ali motenj, kot jih razume sodobna psihiatrija, temveč v še bolj temeljnem smislu: “norost” je po razumevanju azijskih duhovnih izročil vsakršna ne-modrost, nevednost (sanskrtsko avidya) o resnični naravi reči, kot se kažejo nezastrti Zavesti. Povzroča vsa duševna stanja, ki niso mir, modrost, sočutje/ljubezen in radost (natančneje sem o tem pisala prejšnjič v zapisu Onkraj nevroz.)

Dobra novica, nekakšno “veselo oznanilo” azijskih modrostnih tradicij, je, da smo “nori” vedno samo na površini, medtem ko smo v globini modri. (Bolj kunštno se temu v indijski filozofiji pravi, da je modrost kot izraz čiste Zavesti  absolutna, medtem ko je nevednost zgolj relativna.)

Vsi duhovni postopki in veščine so namenjeni zgolj odstiranju kopren, da lahko izvorna notranja modrost zažari v čim polnejšem siju.

Kako prepoznamo notranjo modrost?

Kako med številnimi notranjimi glasovi in silnicami, ki nas vlečejo v različne smeri, prepoznamo glas notranje modrosti?

“Povej, s kom se družiš in povem ti, kdo si!” bi lahko rekli. In pa, kot pravi Sveto pismo: “Po njihovih sadovih jih boste spoznali.”

Kakor zunaj, med ljudmi, tako znotraj, v nas.

Notranja modrost vedno prihaja v dobri družbi skupaj z mirom, sočutjem-ljubeznijo in radostjo. Nemogoče je biti v stiku z notranjo modrostjo in biti obenem nemiren, neljubeč in depresiven. Zato je najboljši način, če želimo priklicati modrost, da na obisk povabimo njene prijatelje – da se umirimo, razvijamo ljubečo naklonjenost, gojimo radost (npr. s praksami hvaležnosti).

Če sledimo napotkom notranje modrosti, ti (dolgoročno) vedno vodijo k povečanju miru, sočutja-ljubezni in radosti za nas in druge, čeprav nas lahko usmerjajo na nelahke in nelagodne življenjske poti. (Po mojih izkušnjah je večinoma tako – (vsaj moja) notranja modrost ima očitno rajši naporne gorske stezice od obljudenih avtocest …)

Kako okrepiti stik z notranjo modrostjo?

Krepitev stika z notranjo modrostjo (ali stika s seboj, če hočete) je temeljni namen poti navznoter.

Temeljiteje ko se posvetimo krepitvi stika s seboj, večji del našega življenja prežema. V najvišjem smislu je vse življenje, vsak trenutek (lahko) duhovna praksa – in v vsakem trenutku se (lahko) izražajo njeni sadovi.

Vključevati v svoje življenje čim več tistega, kar nas umirja, radosti, polni in navdihuje in čim bolj omejevati vse nepotrebno, kar nas prazni, nervira, hromi in siromaši.

Sredi zunanjega (okolica) in notranjega hrupa (misli) tihi glas notranje modrosti  preslišimo. Zato je največji izziv, kako ta glas okrepiti, da ga bomo lahko zaznali.

Včasih naša notranja modrost spregovori skozi zunanje vzpodbude – skozi ljudi ali knjige, ki nas navdihujejo. Ko slišimo ali preberemo nekaj, s čemer se naša notranja modrost strinja, se nam zgodi “a-ha!” moment, ki nas čudežno prebudi in oživi. Bodite pozorni na takšne trenutke!

V spodnji meditaciji pa svoji notranji modrosti “posodimo” podobo nekoga, ki jo/ga doživljamo kot utelešenje modrosti.

Ta praksa je po mojih izkušnjah resnično osupljiva …

… ampak dovolj besed: poskusite in izkusite sami!

 

 

PODPORA

Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje. 

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!

Onkraj nevroz

Moj današnji navdih izvira iz tibetanske budistične prakse, imenovane »lojong«. »Lojong« je neke vrste navdihovalnica – 59 kratkih modrostnih izrekov, ki pa človeku ob redni praksi sčasoma spontano zlezejo pod kožo. Sama uporabljam lojong »v izvedbi« Peme Chödrön (Pema Chödrön’s Compassion Cards – Teachings for Awakening the Heart in Everyday Life): karte, ki imajo na eni strani lojong navodilo, na drugi pa Pemin komentar, pojasnilo. Praksa mi je res všeč in jo vsakodnevno izvajam že več let (tudi ni časovno zahtevna ;)). Prav zanimivo je opazovati, kako se izreki počasi usedajo v spomin in se začenjajo samodejno aktivirati v vsakdanjem življenju kot notranji odgovori na kakšno konkretno situacijo.

Moj današnji lojong pravi: » Uri se v treh težkih rečeh.« In kaj so tri težke reči? Pemin komentar pojasnjuje: »Tri težke reči (ali tri težavne prakse) so: 1. prepoznati svojo nevrozo kot nevrozo, 2. se ne odzvati, kot smo vajeni, temveč narediti nekaj drugače, da prekinemo nevrotični vzorec, in 3. privzeti takšno prakso kot način življenja.«

 

train 2

Kako prepoznamo svojo nevrozo? Modrostne tradicije učijo, da se tisto, kar najgloblje in najbolj zares smo (kakorkoli to imenujemo: duša, čista zavest, božanska iskra, narava Buddhe …) izraža kot globok notranji mir, radost, ljubezen, sočutje in modrost. Kadarkoli smo v stanju, ki ni vse našteto, smo padli v nevrozo! Nevroza je kot oblak, ki prekrije nebo naše zavesti – a sonce naše prave narave vseeno nemoteno sije naprej. Nevroza je pravzaprav identifikacija s tem oblakom in pozaba pristne sončnosti.

Prav mogoče je vse življenje preživeti v konstantnih nevrozah in tudi zatrdno verjeti, da sonca sploh ni.

Modrostna izročila pa zagotavljajo, da ne le, da sonce je – tam daleč nekje v onostranstvu …, ampak tudi, da sonce vedno že je in to kar v nas. Sonce je, kar zares smo, oblaki pa ga samo začasno prekrivajo (celo če ta »začasno« pomeni eno celo človeško življenje).

Zato je trpljenje v najglobljem smislu vedno »prazno« (kot oblaki) in tudi nepotrebno, čeprav je bolečina neizbežna. V svetu dvojnosti in prerajanja (indijske tradicije mu pravijo samsara), je fizična bolečina (od majhnih neprijetnosti do hudih bolečin) (vsaj v določeni meri) neizbežna, kakršnokoli duševno trpljenje pa je posledica neveščega, privajenega odziva na pojave, ki so načeloma nevtralni. Buddhovo sporočilo je izrazito optimistično: obstaja pot iz trpljenja! Bolečini (trije njeni najočitnejši obrazi so bolezen, staranje in smrt)  smo sicer podvržena vsa živa bitja, medtem ko se je trpljenja (duševne bolečine) mogoče popolnoma odvaditi s predanim in celovitim urjenjem v drugačnem odzivanju. Tako se samsara preobrazi v nirvano in prebujeni človek (kar dobesedno pomeni »buddha« – »buden«; potencial za to prebujenje pa imamo vsi) lahko živi tudi sredi pekla, pa v sebi nosi nebesa.

Poti iz klešč nevroz je veliko. Eden od silno preprostih in dostopnih, ampak neverjetno močnih in učinkovitih pristopov je Delo po sistemu Byron Katie .Sama se mu intenzivno posvečam od lanskega poletja, ko je resna bolezen moje mame povzročila, da sem se soočila še z novo paleto nepredelanih nevroz, od strahu pred prihodnostjo do objokovanja situacij iz otroštva. Postopka sem se priučila iz knjig in gradiv Byron Katie, ki so brezplačno dostopna na spletu (tudi v slovenščini na tej povezavi) – nisem bila na nobenih delavnicah, pa sem s pomočjo Dela vseeno doživela tolikšno olajšanje in osvoboditev, da sploh ne morem ubesediti. In ubesediti tudi ni pomembno – pomembno je živeti! Najbolj jasen dokaz, da Delo »dela«, je zame to, da se učinek zelo konkretno kaže v odnosih z bližnjimi, ki to tudi prepoznavajo. Predvsem pa v odnosu do sebe: v veliko jasnejšem občutenju svoje resnice (ki se začne z jasnim razlikovanjem med resnico in nevrozami!), v postopnem opuščanju nevrotične vloge žrtve in v (še večjem) prevzemanju odgovornosti za življenje v skladu s svojo resnico.

Princip Dela je zelo preprost: kadarkoli se znajdeš v nevrozi – torej kadarkoli si v stanju, ki ni mir, radost, jasnost in ljubezen! – poiščeš misli/ prepričanja, ki porajajo to stanje. Pri tem so lahko v veliko pomoč delovni listi, ki so brezplačno dostopni na BK spletni strani, še nekaj dodatnih učinkovitih metod pa je v knjigi »Loving What Is« (»Ljubiti življenje, kot je«). Ena, ki mi osebno pomaga, je, da enostavno zapisuješ, kar se ti plete po glavi, ko si v mučnem čustvenem stanju. Iz zapisanega nato izluščiš ključne, osrednje misli/prepričanja (zelo kratko in jedrnato) ter jih prevprašaš in preobrneš.

Štiri vprašanja so: 1. Ali je to res? 2. Ali je to absolutno res? 3. Kako se počutim in kako delujem, kadar verjamem tej misli/prepričanju? 4. Kako bi se počutil(a) in deloval(a) brez te misli/prepričanja? Odgovori se morajo pojaviti iz globin, iz notranjega uvida iz Srca in telesa (in ne iz klepetavega uma, ki že itak poraja nevrozo), zato Katie vedno poudarja, da »je Delo meditacija«. Po prevpraševanju izvorne misli še preobrneš v njihovo nasprotje in opazuješ, ali je kateri od teh preobratov enako resničen ali celo resničnejši od izvorne misli.

Kako prepoznaš resnico? »Resnica osvobaja,« uči Sveto pismo. Ob preobratih, ki so resničnejši od izvornih misli, v sebi začutiš občutek osvobojenosti, jasnosti, olajšanja – tudi če je resnica neprijetna in bo ravnanje v skladu z resnico zahtevalo ogromno notranje moči (po mojih izkušnjah je pogosto oziroma večinoma tako).

»Kdo si brez zgodbe?« vedno znova sprašuje Katie. Naše nevroze stalno napletajo notranje zgodbe in notranje zgodbe ustvarjajo nevroze … To je začaran krog – ki pa ga je mogoče prekiniti.

Brez zgodbe smo mirni, radostni, ljubeči, sočutni in modri.

Zato poti iz trpljenja obstajajo, a nobena ni lahka.

Kar je lahko, a neizpolnjujoče in neosrečujoče, je jamrati in se pritoževati pa nič spremeniti.

Živeti v skladu s svojo resnico pa je izpolnjujoče, osrečujoče in navzven deluje lahkotno. Je tudi preprosto in enostavno – ni pa lahko. Zahteva stalno urjenje v »treh težkih rečeh«. Stalno budno soočanje s svojimi nevrozami in njihovo aktivno razreševanje.

To je Delo, ki ga kar noče in noče biti konec (vsaj pri meni še ne – vrelec nevroz se zdi neizčrpen …), a vsak korak iz oblakov je neizmerno osvobajajoč in globoko smiseln.

Življenje je prekratko in predragoceno, da bi ga zapravili za vztrajanje v nevrozah.


 

PODPORA

Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje.

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!

“Kar polni, je prisotnost tu in zdaj”

Z ljubo prijateljico, dušno sestro in navdihovalko Vesno Juvan sva se pogovarjali o prisluškovanju modrosti maternice, povezanosti maternice in srca, o spoštovanju cikličnosti življenja, o Sebstvozavesti, stiku z najglobljim bistvom in o resnični ustvarjalnosti. 

(avtorica fotografije: Blanka Kroflič)


PODPORA

Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje. 

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!

Notranji kompas veselja

Življenje nas najprej povabi k učenju in rasti s pomočjo veselja. Če se ne odzovemo, nas povabi znova. In znova. In znova. Če se še vedno nočemo premakniti (ali obmirovati, karkoli že je naša lekcija), življenje zavzdihne, skomigne z rameni in nas (na)uči, kar želi, preko bolečine. 

To teorijo sem prvič slišala od Marthe Beck Nikakor ni mišljena absolutno – se pravi da vsi ljudje, ki iz kakršnegakoli razloga trpijo, trpijo zato, ker se niso hoteli učiti s pomočjo veselja. Seveda ne! Je zgolj navdih, da pozorno prisluškujemo navznoter, opazujemo,  kako pogosto zavrnemo povabila veselja in raziskujemo, kam nas to vodi.

Ko to jasno (u)vidimo, pa zberemo pogum, da se (na)učimo ponovno zaupati notranjemu kompasu veselja – kot mu povsem naravno zaupajo otroci, preden jih “pokvarimo”.

Govorica radosti

Kulturno smo pogojeni, da veselju ne smemo zaupati, češ da je zavajajoče in nas bo odvedlo v napačno smer. Bistvo zrelega, odraslega življenja naj bi bilo, da smo sposobni čim dlje, čim bolj vztrajno in zavzeto početi čim več reči, ki nas ne veselijo. (OK, malo pretiravam – ampak bojim se, da ne preveč.)

Morda se je veselja prijel slab sloves, ker ga površno zamenjujemo z užitkom in ugodjem. Proti užitkom sicer nimam nič, da ne bo pomote, so pa minljivi in tudi varljivi, če zmotno verjamemo, da nam bodo prinesli globljo in trajnejšo izpolnitev. Lahko si privoščimo neskončno užitkov, pa to v nas ne bo prebudilo veselja in živosti.

Po drugi strani pa lahko veselje, vedrino, radost in živost ohranjamo tudi sredi zelo težkih in neugodnih okoliščin.

Modreci pravijo, da je radost narava naše duše.

Radost se od znotraj oglasi, ko duša (za)živi.

Nasprotje veselja zato ni napor, neugodje, celo bolečina ne. Nasprotje veselja je “duhamornost” – čudovita slovenska beseda, ki vse pove. Od občutenja veselja nas odreže tisto, kar “mori duha”.

Obujanje veselja

Ko se v sebi počutimo otopelo, ko v tem, kar počnemo in kakor živimo ne občutimo smisla (čeprav se racionalno naše delovanje lahko zdi zelo smiselno in je tudi bogato družbeno nagrajeno!), ko nas požira notranja praznina … Takrat od te notranje črne luknje (lahko) bežimo (tudi) v intenzivna občutja in doživetja – tako da se navzven zdi, da živimo in uživamo na polno.

Samo umiriti se ne moremo.

Resnična, globoka radost, ki je izraz naše notranje polnine, pa hodi z roko v roki z mirom. Je sproščena. Igriva. Spontana. V njej ni hlastanja po več in več. Je čuječa  hvaležnost za darove življenja.

Je čudenje neizčrpni čarobnosti bivanja.

Govorica veselja je zelo individualna, povezana z edinstvenostjo naše osebnosti in trenutnega obdobja. Kar nekoga veseli, lahko nekoga drugega mori. In kar nas je veselilo pred letom dni, nas danes morda več ne poji. Življenje je stalno spreminjajoč se, skrivnosten tok.

Za obujanje in raziskovanje svoje osebne govorice veselja toplo priporočam meditacijo darovi življenja, o kateri sem več napisala zadnjič.

Onkraj “morašev”

Ena mojih najljubših vaj samoraziskovanja, ki si jo privoščim vsaj enkrat mesečno, je prisluškovanje notranji motivaciji, ki namesto iz občutkov dolžnosti (“moraš”) izvira iz veselja, miru in občutenja notranje polnine.

O vaji sem že pred časom pisala na dolgo in široko  :), tokrat pa bi vas rada na kratko ponovno spomnila nanjo.

Obdobje, ki ga preživljamo, je za marsikoga lahko tudi priložnost globlje in jasneje ozavestiti, kam se želimo usmeriti v prihodnje.

Predlagam, da si za spodnji pogovor s seboj vzamete vsaj kakšno urico in pričnete z meditacijo ljubeče naklonjenosti in počivanja v srcu, ki je odličen uvod v vajo.

 

1. Dovolite si iz srca in z vsem telesom občutiti: Kaj bi počeli, če vam ne bi bilo treba služiti denarja, če ne bi bilo treba nikomur ustreči, nikomur ugajati? Dovolite, da se notranja vizija jasno izoblikuje.

2. Zapišite si, kar se vam je razkrilo. (Pisanje je zelo pomemben korak, ko si dovolimo ne samo občutiti, ampak tudi s pisanjem izraziti svoje srčne želje, pridobimo veliko jasnost.)

(Temu seznamu pravim “seznam srčnih želja” ali “notranji kompas veselja” ali “srčne smeri”.)

3. Na drug seznam si zapišite vse tisto, kar občutite, da vas ovira, da stvari s svojega srčnega seznama ne morete početi ali pa jih ne morete početi v tolikšni meri, kot bi si želeli.

(Temu seznamu pravim “seznam moraš-ev”.)

4. Ponovno zaprite oči in se sprostite v meditativno stanje ljubeče prisotnosti.

5. V umirjenem stanju ljubeče naklonjenosti ponovno preglejte “seznam moraš-ev”:  izberite eno stvar s seznama, ki jo lahko zmanjšate, si olajšate (morda poiščete pomoč) ali celo prečrtate. Ob tej stvari na seznamu natančno napišite, kako in kdaj jo boste zmanjšali ali opustili. Zaprite oči in občutite olajšanje, sprostitev, ko ste pomanjšali ali odpustili enega od svojih “moraš-ev” 😉 Ozavestite občutek prostora, ki se odpre, časa, ki je zdaj na voljo za nekaj drugega.

6. Čas, ki se je sprostil, namenite eni od stvari s seznama srčnih želja. To si tudi zapišite:  katero stvar s seznama srčnih želja lahko počnete v času, ki ste ga pridobili? Čim bolj jasno si zapišite svoj načrt. Tako vaša odločitev, namera pridobi moč, postane zaveza sebi, svoji srčni smeri.

7. Ponovno zaprite oči, se sprostite v meditacijo in opazujte, kako se počutite po vaji.

ZA KONEC: Ne skrbite, če vaš notranji kompas srčne smeri kaže v drugačno smer od življenja, ki ga trenutno živite. Pomembno je, da stopite v stik s srčnimi željami in jim vedno znova prisluhnete. Če ne morete narediti velikih sprememb, naredite tiste majhne spremembe, ki jih lahko. Nikoli ne podcenjujte moči majhnih sprememb! Iz majhnega raste veliko. Ko naredimo tisto malo, kar je že zdaj možno, pridobimo moč za nadaljnje korake. 


PODPORA

Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje. 

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!

Darovi življenja

Danes objavljam kratko večerno meditacijo (lahko jo izvajate tudi leže in uporabite kot sproščanje pred spanjem), namenjeno ozaveščanju darov, ki nam jih je prinesel dan. 

Vsak dan, pa naj bo še tako teman in težak, prinese kak čudežen, čaroben trenutek – Dar. To je moja empirična, se pravi z opazovanjem in izkustveno podprta 🙂 ugotovitev na podlagi že več kot desetletje trajajoče navade, da vsak dan zaključim z ozaveščanjem darov.

V tem desetletju se mi je zgodilo že vse, kar psihologi uvrščajo na seznam najbolj stresnih reči – smrt in resne bolezni bližnjih, ločitev, več selitev, finančne težave, težke izgube, večja razočaranja … tako rekoč “ni da ni” 🙂

A nič od navedenega ne doživljam kot tragično, ampak kot življenjske izkušnje, ki nas brusijo, poglabljajo modrost in sočutje. Če le ne spregledamo Darov, ki nam jih Življenje milostno postavlja na pot in ne zamudimo priložnosti, da se z njimi napojimo, okrepimo, umirimo in navdihnemo.

To pa še zdaleč ni tako lahko, kot se sliši. Pogojeni smo, da opazimo, kaj je v življenju narobe in tudi če je kaj slučajno še prav, razmišljamo, kako bi lahko šlo po zlu. To je sijajen recept, da iz svojega življenja ustvarimo pekel, tudi če nam gre dobro ali celo odlično.

Pogojeni smo tudi, da se nam to zdi plemenito. Le kako bi si lahko o svetu mislili kaj drugega kot vse najslabše, ko pa je povsod toliko trpljenja?! Saj si vendar ne zatiskamo oči!

Moje skromno mnenje, ki pa ga ne bi želela nikomur vsiljevati, je, da z utapljanjem v ciničnem malodušju prav nič ne pripomoremo k lajšanju trpljenja kogarkoli. Namerno usmeriti pozornost k dobremu, svetlemu, navdihujočemu, ne pomeni zanikati vsega ostalega – pomeni napojiti se s tistim, kar je na voljo, da okrepimo zalogo notranje moči in svetlobe in da se bomo s težkim ter bolečim v svojem življenju, življenjih bližnjih ali v svetu lahko konstruktivno soočili.

Zato se vsako jutro znova odločim: “Danes sem čuječa. Opazim darove, ki jih prinaša življenje, in jih polno občutim.”

Vsak večer v mislih podoživim dan in ozavestim vse tisto, kar doživljam kot Dar – karkoli, kar me je razveselilo, umirilo, navdihnilo ali kakorkoli napojilo.

Najčarobnejši Dar dneva si zabeležim v posebej za to namenjeno beležko – dnevnik. Kako čudovito je ob koncu tedna, meseca, leta … ponovno prebirati zapisano! Res, to je ena mojih najljubših vaj – tako zelo enostavna, pa tako zelo dragocena … Toplo priporočam!

Vodeno meditacijo Pregled dneva: Darovi življenja lahko poslušate na tej povezavi.


PODPORA

Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje. 

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!


“Ključna revolucija se odvija v zavesti navadnih ljudi”

Pogovori z modrimi ljudmi, ki gledajo Življenje s širše perspektive, so zame vedno krepčilni in navdihujoči. O tem, kako vidi obdobje, v katerem se nahajamo in izzive, pred katerimi smo se znašli, sem povprašala odlično poznavalko indijskih modrostnih tradicij, sicer zdravnico in ajurvedsko svetovalko Biljano Dušić.

(Vse fotografije, uporabljene v prispevku, je posnel Urban ŠtebljajSo iz leta 2006, a polne duše in brezčasne – prav tako kot Biljana!)

Čeprav je Biljana zdravnica klasične in ajurvedske medicine, se tokrat nisva pogovarjali o tem, kako okrepiti telo. Sedanje težave po njenem mnenju namreč koreninijo mnogo globlje – v izgubi stika z duhovno dimenzijo, ki bi usmerjala človeško delovanje. Vendar pa je prav kriza tudi klic k prebujenju – ljudje se namreč večinoma nismo pripravljeni spremeniti (celo če si to globoko v sebi želimo), če nas k temu ne prisilijo izgube in bolečina. Osvetlitev indijske astrologije (jyotiṣ) kaže, da je v sedanjem času mogoče dvoje – se duhovno prebujati ali pa toniti v močvirju hudih stisk. Vsem nam želim, da bi nas tudi posnetek tega pogovora navdihnil in vzpodbujal pri prebujanju!

Posnetek pogovora lahko poslušate na tej povezavi.

Biljana

Ker imava z Biljano obe zelo radi indijsko modrost, sva se v pogovoru zelo sprostili in uporabljali veliko sanskrtskih izrazov 🙂 Da boste pogovoru lažje sledili, prilagam slovarček izrazov v zaporedju, kot se pojavljajo v pogovoru (izrazi so zapisani v skladu z mednarodnimi pravili za prečrkovanje sanskrta (IAST)):

sattva: po staroindijskem razumevanju ena od treh kvalitet (guṇa) psihofizične narave, ki se v duševnosti kaže kot mir, harmonija, vedrina, velikodušnost in sočutje; kadar je posameznica, posameznik v stanju sattve, naj bi bilo njeno, njegovo telo-um kot čisto in mirno jezero, v katerem se nemoteno zrcali svetloba lune; luna simbolizira višji jaz (jīvātma), ki odseva svetlobo Sonca univerzalne Zavesti (paramātma) (tako sonce in luna sta sicer onkraj dometa delovanja guṇ)

vata, pitta, kapha: po ajurvedi se petero temeljnih gradnikov psihofizične narave (prakṛti) (zemlja, voda, ogenj, zrak in eter-prostor) združuje v tri osnovne vrste energije oz. funkcionalne principe, ki uravnavajo tako fizično sfero (fiziološki procesi v telesu) kot tudi duševno (duševni procesi); samo duhovni princip, ātma(n) ali puruṣa [izg. puruša] je onkraj njihovega dometa

prāṇa, tejas, ojas: subtilni vidiki energije, povezani z vato, pitto in kapho; njihova slabitev ali krepitev vpliva na funkcionalnost, harmonijo in zdravje celotnega psihofizičnega sistema (v človeku in kozmosu)

jīvātma: vrhovni duhovni princip, čista zavest, ki je onkraj dometa psihofizične narave; t.i. “višji jaz”, individualna oblika univerzalnega duhovnega principa, kozmične Zavesti (paramātma); uravnava, vodi, usmerja delovanje psihofizične narave, če posameznik ni pretirano identificiran izključno s psihofizičnim jazom – v tem primeru je stik z ātmo oslabljen ali celo skoraj popolnoma prekinjen (kaže se kot stanje “brezdušnosti”)

mūlādhāra cakra: korensko energijsko središče (čakra), na fizični ravni povezano s področjem presredka, medeničnega dna ter z elementom zemlje, kar pomeni, da uravnava materialno pojavnost telesa

māyā: iluzija, tudi čarovnija; privid pojavne realnosti

manas: nižji, racionalni um, namenjen zbiranju, organiziranju in interpretaciji čutnih vtisov

maṇipūra cakra: tretje energijsko središče (čakra), na fizični ravni povezano s sončnim pletežem, na duševni z osebnostjo (egom), osebno močjo in voljo

ājñā cakra: šesto energijsko središče (čakra), povezano s področjem “tretjega očesa”, ki se prebuja z osredotočanjem pozornosti v točki med obrvema; prebujena se kaže kot višja zavest, ki presega vsakršno dualnost in je onkraj nasprotij psihofizičnega sveta

kali yuga: staroindijsko pojmovanje časa je ciklično in poteka v daljših časovnih enotah, ki se imenujejo yuga; človeška zgodovina naj bi se odvijala skozi štiri obdobja, skozi katera kolektivna zavest nazaduje; trenutno živimo v kali yugi, ki velja za obdobje najšibkejših vrlin – vladajo tisti, ki podlegajo najnižjim vzgibom, modri pa družbeno niso upoštevani; obdobje je vseeno lahko ugodno za duhovno prakso prebujajočih se posameznikov, ki se ravno zaradi neugodnih zunanjih okoliščin s toliko večjo vnemo posvetijo notranji poti


PODPORA

Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje. 

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!