V srčno smer

Danes bi rada z vami delila vajo, ki mi je že ničkolikokrat pomagala, da sem ponovno začutila svojo srčno smer, kadar sem se znašla v negotovosti.

Ko to pišem, je zunaj megla. Gosta, bela megla. Iz varnega in toplega domačega zavetja se mi zdi čarobna. V nedeljo, ko sem bila v megli v hribih, kjer je mrzlo pihalo in drselo in se slabo videlo (nič dramatičnega z vidika bolj izkušenih pohodnikov), se mi ni zdelo preveč zabavno. In vendar: kako čudovita prispodoba za življenje! Pisala sem že o tem, da se negotovost zagotovo vedno znova pojavlja, če hodimo po poti pristnosti. To je neizogibno. Zato se je na tej poti nujno učiti, kako se v negotovosti sprostiti, se zasidrati v notranjem zatočišču miru in počakati na jasnost. Ko smo na varnem in toplem globoko v Sebi, se “megla” (negotovost), ki nas je prej plašila, zazdi čudežno lepa …

Spodnjo vajo samoraziskovanja s pisanjem sem razvila najprej zase, ker me je njen učinek vedno znova navdušil, pa jo redno uporabljam(o) na tečajih Joga – pot navznoter in različnih delavnicah, ki jih vodim. Tole je zadnja, izpopolnjena različica 🙂

Preden jo zapišem, moram z vami podeliti še krasno sinhroniciteto, povezano z njo, ki me je pobožala prav danes! (Obožujem takšne čarobnosti!) Moj velik navdih in opora pri iskanju pristne življenjske poti in razvijanju zaupanja v notranji kompas je Martha Beck. Tudi navdih za prvo različico spodnje vaje sem dobila enkrat ob branju enega od njenih blogov – več se pa ne spomnim, ker je že tako dolgo nazaj 🙂

Drug pomemben navdih je prispeval Adrian Kezele z enim samim stavkom, ki ga je izrekel v nekem intervjuju: “Če želite vedeti, kaj je vaše poslanstvo, samo pomislite, kaj bi počeli, če ne bi bilo denarja.” Spomnim se notranjega ugovora svojega uma: “Ne, tako enostavno pa že ne more biti! Če bi bilo tako preprosto, bi vsi tako živeli!” In takoj zatem globlji notranji Glas: “Pa prav tako preprosto je. In kot sama dobro veš, preprostost zahteva ogromno srčnosti, integritete in poguma.” Takrat sem se ponovno vrnila k prvemu delu te vaje, ki ga pred tem že nekaj časa nisem več delala – in ugotovila, da mi koristi, če se k vaji vračam vedno znova.

Zdaj pa k sinhroniciteti: zjutraj sem se usedla k računalniku, da tukaj zapišem vajo, ki smo jo prejšnji teden delali na tečajih joge – za tiste, ki so manjkali in za vse ostale, ki bi vas utegnilo zanimati. Ampak pred tem sem si na FB strani Marthe Back pogledala njen najbolj sveži Gathering Room (kakor imenuje svoje tedenske FB live dogodke) z naslovom Don’t Control Yourself. In o čem govori? O točno takšni vaji!!!!! Ob tem pa čudovito odgovarja še na različne pomisleke, ki bi jih ob njej kdo utegnil imeti: toplo priporočam, da si ta njen posnetek ogledate! Ker je že ona vse tako lepo razložila, meni tu ni treba 🙂 in bomo kar skočili k vaji.

Še to: takoj, ko bom imela čas, bom vajo tudi posnela kot FB live na FB strani Joga – pot navznoter – če bi si želeli vajo poskusiti ob vodstvu mojega glasu, spremljajte stran (posnetek bo tudi kasneje na voljo).

In še: tokrat puščam odprte komentarje pod zapisom, če imate kakšno vprašanje ali če bi želeli deliti svoje izkušnje na temo vaje. Ker v izogib neprimernim vsebinam komentarje najprej pregledam, pa bodo vidni šele, ko jih odobrim.

v srčno smer

1. Udobno se namestite. Hrbtenica naj bo udobno vzravnana, da lahko sproščeno dihate (lahko ste naslonjeni). Zaprite oči. Občutite telo, stik s tlemi, s sedežem. Opazujte svoje dihanje. Če vam prija, položite desno roko na trebuh in levo na srce. Z ljubečo naklonjenostjo zaželite sebi v mislih: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom srečen/srečna, naj bom miren/mirna.” In vsem bitjem: “Naj bo vsem bitjem dobro, naj bodo vsa bitja zdrava, srečna in mirna.” Ter še enkrat sebi: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom srečen/srečna, naj bom miren/mirna.” Občutite, kako vas prežema in objema ljubeča prisotnost.

2. Dovolite si iz srca in z vsem telesom občutiti: Kaj bi počeli, če vam ne bi bilo treba služiti denarja, če ne bi bilo treba nikomur ustreči, nikomur ugajati? Dovolite, da se notranja vizija jasno izoblikuje.

3. Zapišite si, kar se vam je razkrilo. (Pisanje je zelo pomemben korak, ko si dovolimo ne samo občutiti, ampak tudi s pisanjem izraziti svoje srčne želje, pridobimo veliko jasnost.)

(Temu seznamu pravi “seznam srčnih želja” ali “notranji kompas srčne smeri”.)

4. Na drug seznam si zapišite vse tisto, kar občutite, da vas ovira, da stvari s svojega srčnega seznama ne morete početi ali pa jih ne morete početi v tolikšni meri, kot bi si želeli.

(Temu seznamu pravim “seznam moraš-ev”.)

5. Ponovno zaprite oči in se sprostite v meditativno stanje ljubeče prisotnosti. (kot opisano pod točko 1)

6. V umirjenem stanju ljubeče naklonjenosti ponovno preglejte “seznam moraš-ev”:  izberite eno stvar s seznama, ki jo lahko zmanjšate, si olajšate (morda poiščete pomoč) ali celo prečrtate. Ob tej stvari na seznamu natančno napišite, kako in kdaj jo boste zmanjšali ali opustili. Zaprite oči in občutite olajšanje, sprostitev, ko ste pomanjšali ali odpustili enega od svojih “moraš-ev” 😉 Ozavestite občutek prostora, ki se odpre, časa, ki je zdaj na voljo za nekaj drugega.

7. Čas, ki se je sprostil, namenite eni od stvari s seznama srčnih želja. To si tudi zapišite:  katero stvar s seznama srčnih želja lahko počnete v času, ki ste ga pridobili? Čim bolj jasno si zapišite svoj načrt. Tako vaša odločitev, namera pridobi moč, postane zaveza sebi, svoji srčni smeri.

8. Ponovno zaprite oči, se sprostite v meditacijo in opazujte, kako se počutite po vaji.

ZA KONEC: Ne skrbite, če vaš notranji kompas srčne smeri kaže v drugačno smer od življenja, ki ga trenutno živite. Pomembno je, da stopite v stik s srčnimi željami in jim vedno znova prisluhnete. Če ne morete narediti velikih sprememb, naredite tiste majhne spremembe, ki jih lahko. Nikoli ne podcenjujte moči majhnih sprememb! Iz majhnega raste veliko. Ko naredimo tisto malo, kar je že zdaj možno, pridobimo moč za nadaljnje korake. 

Morda smo trenutno v megli in še ne moremo videti, kam nas vodi pot … A pomembno je, da se premaknemo do naslednje markacije! Od tam bomo videli dlje in začutili, kam stopiti.

Želim vam veliko srčnosti, poguma in zaupanja pri odkrivanju ali utiranju svoje edinstvene, pristne Poti!

Z ljubeznijo,

Tina

 

*naslovna fotografija: Juha Kinnunen/ Flickr Creative Commons

Slastno indijsko branje

Letos že drugo leto zapored kot gostujoča predavateljica na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani poučujem izbirni predmet Kultura Indije in hindi (ali “hindijščina”, kot je pravilno slovensko :)). Kot pri učenju joge in meditacije tudi pri univerzitetnem poučevanju ugotavljam, da se, ko učim, tudi sama ogromno naučim … Ali se spomnim, kar sem že vedela, pa pozabila … Ali spet prebiram sijajne knjige, ki sem jih že brala – in me ob ponovnem branju ponovno navdušujejo in navdihujejo!

Ker tudi vam privoščim čim odličnejše branje, še tu objavljam seznam izvrstnih v slovenščino prevedenih knjig – t.i. “primarnih virov” za proučevanje indijske kulture 🙂

(Preden me prijavite Uradu proti mučenju študentov s preveliko količino branja, naj pojasnim, da je toliko naslovov na seznamu zato, da imajo študentje čim večjo izbiro (za izpitno branje izberejo eno obsežnejšo ali dve manj obsežni knjigi) – in da so čim bolje informirani, kaj vse se splača prebrati. Moje tiho upanje je, da bodo naša srečevanja v njih prebudila iskrico, ki po našem skupnem letu ne bo ugasnila, ampak se bo le še bolj razplamtela … in da bodo sami kasneje brali in raziskovali naprej.)

indijske knjige

 

VEDE IN VEDSKA KULTURA

Pacheiner – Klander, Vlasta (ur. in prev.). Ko pesem tkem. Antologija vedskih pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

Škof, Lenart (ur. in prev.). Upanišade. Besede vedske Indije. Ljubljana: Nova revija, 2011. + Ditrich, Tamara (prev.). Katha upanišad: o življenju, smrti in nesmrtnosti. V: Poligrafi, letnik 5, št. 17/18 (2000.).

BUDIZEM

Pečenko, Primož (prev.). Dhammapada. Besede modrosti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987 ali 1990.

Pečenko, Primož (prev.). Vprašanja kralja Milinde. O Buddhovem nauku. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990.

IZ MAHABHARATE

Pacheiner – Klander, Vlasta (prev.). Bhagavadgita. Gospodova pesem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990.

Pacheiner – Klander, Vlasta (prev.). Zgodba o Savitri. Branik: Založništvo Abram, 2002.

 JOGA/ INDIJSKA FILOZOFIJA:

Swami Vivekananda. Radža joga. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000.

Šri Ramakrišna. Reki. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994.

Šri Aurobindo. Integralna joga. Ljubljana: Slovenska matica, 1990.

MODERNA INDIJSKA LITERATURA:

RABINDRANATH TAGORE (Nobelova nagrada za literaturo 1913)

dela, prevedena v slovenščino: Ptice selivke in Žetev , Vrtnar in Gitandžali , Rastoči mesec in Povestice , Darovanjke , Vera v človeka ali Na pragu večnega življenja , Dom in svet , Gora , Spevi in Sadhana ali Pot k popolnosti, Lipika , Izbrane zgodbe, Religija človeka, Lačni kamni 

 SPOMINI – indijski osamosvojitveni proces/ indijska kultura konec 19. in v prvi polovici 20. stol.

Tagore, Rabindranath. Moje življenje, o njem vam pripovedujem. Ljubljana: Modrijan, 2012.

Gandhi, Mohandas. Avtobiografija. Zgodba o mojih eksperimentih z resnico. Ljubljana: Modrijan, 2010.

Nehru, Jawaharlal. Odkritje Indije. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1956.

SODOBNA INDIJSKA LITERATURA (izbor):

romani:

Singh, Khushwant. Vlak v Pakistan. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994.

Rushdie, Salman. Otroci polnoči. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997/2004/2011.

Roy, Arundhati. Bog majhnih stvari. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000/2009.

Ghosh, Amitav. Lačna plima. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2008.

Ghosh, Amitav. Obrisi senc. Ljubljana: Študentska založba, 2012.

Nair, Anita. Ženski kupe. Radovljica: Didakta, 2005/2007.

Nair, Anita. Vaje v pozabljanju. Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2018.

poezija:

Kavita. Antologija sodobne indijske poezije. Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 2015.

O INDIJI MED TRADICIJO IN SODOBNOSTJO:

Dalrymple, William. Devet življenj. Iskanje svetega v sodobni Indiji. Tržič: Avrora, 2012.

O zdravju tako in drugače

V jesenskem trimesečju tečajev Joga – pot navznoter potujemo celovitosti naproti. Ker vas je veliko, ki se tečajem iz takšnih ali drugačnih razlogov ne morete priključiti, vseeno pa vas morda navdihne kakšen utrinek, jih poskušam (to jesen malo bolj redno :)) loviti v zapise tu – v preteklih tednih smo zagrizli v izzivalno vprašanje, kako obogateti, si drznili privoščiti čas za počitek, oddih in “propasivnost”, tokrat pa se bomo posvetili: zdravju.

In ker je na mojih tečajih – tako kot tudi v življenju – prvi in zadnji odgovor na katerokoli vprašanje … uganili ste :): “ljubeča naklonjenost” … bo tako tudi tokrat 🙂

Ljubeča naklonjenost in zdravje

V namero, s katero vzpostavljamo ljubečo naklonjenost, prijaznost do sebe in drugih, lahko (čeprav to ni nujno) vključimo tudi zdravje.

Udobno se usedemo, zapremo oči, občutimo telo. Opazujemo dihanje. Če nam prija, lahko desno roko položimo na trebuh in levo na srce. Občutimo stik dlani s telesom. V mislih si rečemo: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom sreč(e)n/a, naj bom mir(e)n/a.” Predstavljamo si, kako se občutenje ljubeče naklonjenosti razširi po vsem telesu, ga prežame in objame. Nato razširimo dobrohotnost še navzven, kot bi z njo objeli ves svet in vsa bitja. V mislih si rečemo: “Naj bo vsem bitjem dobro. Naj bodo vsa bitja zdrava, srečna in mirna.” Ponovno se obrnemo k sebi: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom sreč(e)n/a, naj bom mir(e)n/a.” Še nekaj trenutkov sedimo v tišini z zaprtimi očmi, občutimo, kako smo.

Včasih kdo vpraša, zakaj bi si kaj takšnega sploh ponavljali. Saj je vendar edino logično, da si vsi želimo zdravje in srečo (nekateri pa tudi mir).

V teoriji da, kaj pa v praksi? Ali tudi živimo, kot bi si to zares želeli? Če si iskreno ogledamo svoja življenja, bomo najbrž ugotovili, da počnemo kup reči, ki škodijo našemu zdravju in ne prinašajo sreče in miru. Od škodljivih razvad do tisočerih “moraš”ev, brez katerih, smo prepričani, ne gre. Čutimo, da potrebujemo počitek, pa si ga ne privoščimo, ker “moramo” še to in ono in zanj ni časa.

Tudi na skupinskih vadbah joge vedno znova opažam, kako močna je naša pogojenost, da moramo biti “uspešni” – kakorkoli že si to predstavljamo. Koliko zavestnega prizadevanja je potrebno, da se “odhipnotiziramo”! Na jogi si uspešnost – zavestno ali nezavedno – pogosto predstavljamo kot “uspešno” izvajanje položajev. Na vsaki uri največ časa porabim za stalno ponavljanje: položaji so tu, da nam pomagajo in nas vodijo k boljšemu počutju; nismo mi na jogi zato, da bomo čim bolj vrhunsko izvajali položaje. Prilagajajmo položaje sebi – in ne sebe ideji o idealnih položajih!

Vsak položaj zavzemimo z ljubečo naklonjenostjo do svojega telesa – in če nam prija blažja različica, intenzivnejša pa ne, ostanimo pri blažji.

Zdravje kot odnos

Zdravja osebno ne razumem (samo) kot odsotnost bolezni, ampak kot – celovitost. Bistvo zdravja vidim v ljubečem, hvaležnem in spoštljivem odnosu do sebe, sveta in Življenja.

Če počasi, vztrajno, redno razvijamo in negujemo takšno naravnanost, v nas rase moč, da vedno pogosteje izberemo, kar nas krepi in podpira ter opuščamo, kar škoduje nam in/ali drugim.

Zdravje onkraj fizičnega

Ne glede na to, kako odlično skrbimo za svoje zdravje, pa je to pogojeno tudi s številnimi dejavniki, ki so onkraj naše moči in nadzora. In je neizogibno minljivo.

A srečo in mir, učijo modrostna izročila, je mogoče ohranjati temu navkljub.

V notranje zatočišče globokega miru in vedrine se lahko vedno znova vračamo v procesih spreminjanja fizičnega stanja – tudi če so spremembe neprijetne ali celo boleče.

Tudi sredi bolečine in bolezni se je mogoče sprostiti, počivati v Sebi in z radovednostjo opazovati tok nenehnega spreminjanja.

Kdor je tako naravnan(a), zanj-o lahko rečemo, tudi ko opeša njeno/ njegovo telesno zdravje: “Zdrav(a) je!”

Takšno Zdravje si ne zasluži le male, pač pa veliko začetnico!

 

(naslovna fotografija: hatake_s/ flickr creative commons)

“Propasivnost” ali disciplina nedela

Pot v celovitost je pot k ravnovesju. Ravnovesje je harmonično sobivanje nasprotij. Ni nekaj statičnega, nepremičnega, nespremenljivega, najti ali vzpostaviti ga je treba vsak hip na novo. Tudi ni nekaj univerzalnega, za vse enakega. Ravnovesje je zelo edinstveno in živo. In eno temeljnih, resnično bistvenih ravnovesij za vsako bitje je ravnovesje med aktivnostjo in pasivnostjo, med dejavnostjo in počitkom, med uveljavljanjem sprememb z lastno močjo in voljo ter sprejemljivim prepuščanjem Toku.

Živimo v času, kjer nas prevladujoča miselnost nagovarja k stalni (pro)aktivnosti, učinkovitosti, uspehu, produktivnosti. Še počivali naj bi čim bolj aktivno, se čim več intenzivno športno udejstvovali, potovali, dodatno izobraževali … Seveda ne mislim, da bi bilo to samo po sebi slabo, nasprotno, odlično je, kadar nas takšna naravnanost vzpodbudi, da živimo in se izražamo polno, ustvarjalno, z veseljem. Slabo ali celo uničujoče pa deluje, kadar umanjka drugi pol ravnovesja – čas za počitek, izklop, odklop. Ker je nujno tudi delati nič in imeti mir. Prisluškovati tistemu, kar v hrupu in naglici preslišimo. Globokemu, tihemu glasu notranje modrosti.

Zato ob hvalevredni proaktivnosti predlagam še ravno pravšnjo “propasivnost” – namerno, zavestno negovanje sproščenosti in sprejemljivosti. A ker je vsega, za kar mislimo, da moramo še nujno postoriti, preden si lahko privoščimo počitek, preveč (to še posebej, kar kronično velja za ženske!), je nujno vzpostaviti disciplino nedela – čas in prostor, namenjen naši najljubši obliki “propasivnosti”. Čas, ki ga skrbno čuvamo in varujemo kot sveti čas – varujemo pred zahtevami in motnjami okolice, a predvsem ped seboj, pred vsemi notranjimi “moraš”i, ki nam ga hočejo ukrasti. To se v praksi pogosto izkaže za težko nalogo, pri kateri potrebujemo pomoč, vzpodbudo in podporo – zato so lahko koristne skupinske prakse.

Vsa duhovna izročila, kar jih poznam, so razumela nujnost počitka in nedela. Posvečenega časa, ko se človek od sveta obrne k svetemu. Dan v tednu, ko je delati pomenilo “greh” in je veljala zapoved nedela.

Danes, ko ta opora vse bolj izginja, ko se poveličuje stalna dosegljivost, odzivnost, zaposlenost, resno in strogo disciplino nedela potrebujemo bolj kot kadarkoli.

Moja disciplina nedela vključuje čas za jogo in meditacijo vsako jutro in večer, enourni sprehod v naravi vsaj parkrat tedensko, temeljite nedeljske odklope in odpraviti se spat dovolj zgodaj, da se zjutraj zbudim spočita.

Kakšna pa je/bo tvoja?

Kako obogateti

Tisti, ki hodijo k meni na tečaje Joga – pot navznoter, se (ljubeče, seveda :)) šalijo: “Karkoli je vprašanje, odgovor je: ljubeča naklonjenost!”

V tej šali je veliko resnice – vsekakor je v njej najpomembnejša Resnica, kolikor mi jo je dano izkušati in razumeti. Praksa ljubeče naklonjenosti je postala moja osnovna duhovna in življenjska praksa zaradi prijateljevanja s čudovito osebo, izjemno poznavalko in praktikantko budističnih praks, joge in indijskih filozofij, osebo, ki jo čutim kot velik Navdih in učiteljico – ki je ne imenujem, ker vem, da sama tega ne bi želela, saj se zaradi narave svojega spoznanja ne pojmuje kot “učiteljica” in celo kot “oseba” (ki se ji potem prilepi vse ostale oznake) ne … Ampak to so globlja vprašanja za kdaj drugič 🙂

Skratka: stvar ni zrasla na mojem zelniku, je plod tisočletnih tradicij, v različnih oblikah se pojavlja v vseh verstvih, za katera vem. O njej stalno govorim in pišem zato, ker se mi zdi najpomembnejše, o čemer lahko govorim in pišem.

In je tudi odgovor na vprašanje, kako obogateti 🙂

Vendar moramo v ta namen obuditi prastari, izvorni pomen besede “bogat”: tisti, ki ima boga (v sebi). “Bogat” je torej, kdo je v stiku z božanskim v sebi, v drugih, v svetu. Če ne marate besede “bog”, ker je tako omadeževana s prisil(je)nimi pomeni, jo mirno zamenjajte z besedo “Ljubezen”. Ne ljubezen kot čustvo do določenih oseb (do drugih pa ne), ampak Ljubezen kot stanje duha, bitja. Ljubezen, ki je Radost, Mir, Resnica (modrost, jasnost).

Biti bogat pomeni v sebi čutiti Ljubezen (sočutje), Radost, Mir, modrost/jasnost – in jih živeti. Delovati po nareku teh stanj in ne po nareku strahu, jeze, sovraštva, pohlepa. Delovati iz občutenja notranje Polnine in ne pomanjkanja.

Odgovor na to, kako to doseči, pa je … Uganili ste … Ljubeča naklonjenost 🙂

Ljubezen, mir in srečo v sebi gojimo tako, da jih privoščimo drugim.

V praksi ljubeče naklonjenosti sebi in vsem bitjem iz srca želimo dobro, naj bomo srečni in mirni.

Kar nas pripelje k še eni besedi, povezani z bogastvom: besedi “služiti”. Pravimo, da “služimo” in “zaslužimo” denar – vendar bi bil v marsičem boljši in natančnejši opis sveta, ki temelji na strahu in pohlepu (in katerega del smo hočeš-nočeš vsi), da služimo denarju … Denar pa je zahteven gospodar: nikoli (ga) ni dovolj. Lahko smo gmotno odlično preskrbljeni, pa živimo z občutkom pomanjkanja. (Mnogi milijonarji menda strašno trpijo, ker niso milijarderji.)

Ko obogatimo v izvornem pomenu, ko torej obudimo stik z Ljubeznijo, Mirom, Modrostjo, Radostjo (vse to je že v nas, tako da ta stanja niso nekaj, kar pridobimo, ampak se vanje sprostimo, prebudimo …) in delujemo po njihovem nareku, SLUŽIMO. Služimo sebi IN drugim – služimo medsebojno tesno povezani, prepleteni in soodvisni skupnosti vseh čutečih bitij, katere del neizogibno smo.

In to je tudi izvorni pomen besede “ekonomija” (o tem pogosto navdihujoče govori in piše Karel Gržan): skrbna gospodarnost v dobro SKUPNOSTI.

“Že lepo in prav, same lepo zveneče, visoko leteče besede, kaj pa položnice, se bodo kar same plačale?!” se na zgoraj zapisano ponavadi odzove um pod vladavino strahu/pohlepa.

Stara budistična zgodba govori o beraču, ki se je prišel k Budi pritoževat nad svojim stanjem. Buda mu je dejal: “Tako je, ker ničesar ne daješ.” Berač se je razjezil: “Dajem?! Jaz da naj dajem?! Še dajem naj?! Kaj ne vidiš, da nimam ničesar!” Buda mu je odgovoril: “Ničesar ti ni treba imeti, da bi lahko dajal. Daješ lahko prijaznost. Pozornost. Nasmeh.”

Beseda “velikodušnost” je še ena čudovita beseda, ki izraža veliko modrost: da bi dajali, da bi služili, ni potrebno materialno premoženje – potrebna je “velika duša”. In obratno: v veliko dušo zrasemo tako, da smo velikodušni. Širokosrčni (namesto ozkosrčni).

Ko se z ljubečo naklonjenostjo vedno znova sidramo v Srcu, v Miru in Ljubezni, po mojih izkušnjah stalno dobivamo navdihe za služenje. Odlična življenjska in duhovna praksa, ki nas neizmerno obogati, je, da čim pogosteje brez kakršnekoli “računice”, misli na povračilo naredimo nekaj drobnega dobrega za koga – in po možnosti tega nikomur ne povemo, če je le mogoče, tudi tisti osebi ne … “Darovalec naj bo hvaležen,” pravijo modrostne tradicije.

Glede denarja pa: pomembno je, kako ga pridobimo in čemu ga namenimo.

Prakse ljubeče naklonjenosti nam prinašajo občutje notranje izpolnjenosti, ki nam pomaga, da se osvobajamo strahu – tako lahko opuščamo škodljive dejavnosti, ki jih počnemo, ker smo prepričani, da ne bomo mogli preživeti, če jih ne …

In se prebudimo v jasnost, da kot človeštvo prav gotovo ne bomo mogli preživeti, če bomo še naprej delovali po nareku pohlepa/strahu. Skrajni čas je, da se ponovno spomnimo, kaj je resnično bogastvo.

only-when-the-last-tree-has-died-and-the-last-5223847

 

 

Zorenje v celovitost

Poletna svetloba se počasi preobraža v jesensko … Postaja mehkejša … Kot bi se iz vidnega sveta počasi selila v nevidnost in od tam črpala drugačno, čarno moč: moč, da pozlati vse, česar se dotakne. 

Morda tako zori svetloba, pomislim: v poletnem zenitu je osupljiva, a tudi utrudljiva njena neomajna mogočnost … V jeseni pa postane blaga, topla, nežnejša. Nevsiljivo polni svet in mehča ostre robove stvari, ki jih obliva.

Zori naša notranja svetloba sorodno?

Celovitost

Počasi se pripravljam na začetek novega cikla tečajev Joga – pot navznoterTečaji, ki so plod moje ljubezni do joge in zaupanja v darove, ki se rojevajo iz skupnega prostora medsebojne vzpodbude, bodo letos potekali že peto leto. Zdi se mi, da je to leto zrelosti – skozi leta se vedno jasneje zavedam, kaj je tisto, kar lahko dam … in komu.

Vedno bolj čutim in polno naseljujem, kar najgloblje in najbolj resnično sem, vidim, kaj je moja Pot (čeprav ne nujno tudi, kam vodi!) in čemu se je smiselno scela posvetiti.

Že spomladi, ko sem v meditaciji odprto prisluškovala notranjemu navdihu, kam se usmeriti jeseni, se je iz globin pojavila beseda CELOVITOST. 

Vse poletje je bila z menoj – kot magnet, ki priteguje uvide s čisto določenim “nabojem” …

Pred poletjem, junija, smo imeli delavnico, ki sem jo naslovila V stiku s seboj: Sonce/senca.  Odziv me je presenetil – tako po številu udeležencev kot po intenzivnosti notranjih doživetij, o katerih so mi poročali. Mnoge so pretresli posebej močni uvidi ob praksah, namenjenih soočenju s senčnimi plati in preobražanju notranjih “demonov”.

Zakaj so te prakse tako osvobajajoče?

Ko zberemo pogum, da se zavestno soočimo s tistim, pred čemer običajno bežimo, kar odrivamo, česar se otepamo …  se “demoni” preobrazijo v zaveznike. Kar nam je pilo kri, lahko postane vir neslutene moči. Ustvarjalne moči, ki oživlja, ki gradi, ki celi.

Ko to enkrat izkusimo, se življenje močno spremeni. Nič več ni črno-belo, ampak lahko vidimo, kako se nasprotja – v nas in v življenju – medsebojno oplajajo.

Svetloba dozori, ko doživi izkušnjo, da je tema ne ugasne, ne zaduši …

Ko vstopi Svetloba, se tema razklene – in pokažejo se skriti zakladi, ki jih nismo pričakovali.

Naročje ljubeče prisotnosti

Ljuba jogijska sopotnica mi je pred dnevi z morske obale poslala sporočilo, ki me je ganilo do solz:

“Danes se mi je tu sestavilo nekaj, kar imam že dalj časa v mislih; namreč kako lepše prevesti ‘holding space’. Ker je to to, kar ti počneš za nas, ustvarjaš varen prostor, v katerem smo lahko vse, in v katerem odkrivamo, kaj sploh zares smo. Naročje, ljuba Tina, ti si naše naročje.”

Iskreno, v življenju si nič ne bi želela biti bolj kot “naročje”!

Vendar to nikakor nisem vedno in povsod … In na naših urah joge imam tudi sama občutek, da me objame neimenljivo Naročje, ki me presega, a na čudežen način včasih deluje skozme.

Kot bi večletna praksa ljubeče naklonjenosti najmočneje delovala prav v okolju, ko se ji vsi skupaj posvetimo (z ljubečo naklonjenostjo pričnemo vsako uro) – tako gradimo in krepimo skupni prostor ljubeče prisotnosti: novo Celoto, ki je več kot zgolj vsota delov.

love will teach you

Zorenje

Leta vzpostavljanja stika z globino v sebi in drugih so me naučila, da se pomembne spremembe redko zgodijo čez noč (in še kadar se zdi, da so se zgodile čez noč, se ponavadi zgodijo na leta “podlage”). Da so najgloblje preobrazbe redko spektakularne. In da so najučinkovitejše prakse na videz zelo enostavne …

Da v sebi vsi nosimo nasprotja – belo, črno in številne odtenke vmes …

Modra ljubeča prisotnost, ki jo prikličemo iz globin, pa s svojo mehko zrelo Svetlobo vse poveže, vse pozlati, iz vsega izlušči skriti Dar.

Tako se rodi celovitost.

Celovitost ni dosežek, neka nova medalja, ki bi si jo priborili.

V celovitost Življenja se sprostimo, ko izpustimo predstave o tem, kakšna bi morala biti in ji dovolimo utripati, kot je.

V celovitost (do)zorimo …

Veselim se našega skupnega zorenja!

Z ljubeznijo,

Tina

*naslovna fotografija: gato-gato-gato/ Flickr Creative Commons

V stiku s seboj: Sonce/senca

Delavnica V STIKU S SEBOJ: SONCE/SENCA v soboto, 15. junija v NoStress Centru (Ulica Milana Majcna 29a, Ljubljana)
1. del: SONCE 17:30 – 19:00
2. del: SENCA 19:00 – 20:30

prijave in dodatne informacije po e-pošti: tina.kosir@gmail.com

Juhu, po dolgem času spet delavnica, na kateri se mi lahko pridružite ne glede na to, ali sicer obiskujete tečaje Joga – pot navznoter ali ne 🙂

“Kako naj vem, ali sem resnično v stiku s seboj?” me jogijske sopotnice, udeleženke tečajev Joga – pot navznoter, pogosto sprašujejo.

Vprašanje se nekomu, ki se še ni odpravil na pot navznoter ali se temeljiteje zazrl vase, lahko zdi nesmiselno – kako pa naj sploh ne bi bili v stiku s seboj? Saj ravno pred seboj nimamo kam pobegniti! Tudi to je po svoje res …

A najprej k prvemu vprašanju: mnogo ljudi pesti občutek, da se ne čutijo. Da živijo po nareku tujih, posvojenih misli, pričakovanj okolice, družbenih in kulturnih prepričanj. Kako zaslišati svoj lastni, avtentični notranji glas? Kako začutiti svoje najgloblje bistvo? Kaj naj bi naše najgloblje bistvo sploh bilo?

X-0TG8sw

foto: Jošt Franko

Raziskovanju teh vprašanj se bomo skozi pogovor, sproščanje, meditacijo in vizualizacijo posvetili v 1. delu delavnice, ki sem ga naslovila SONCE. Pogovarjali se bomo o tem, kako indijska duhovna izročila razumejo naše najgloblje bistvo in kako je to povezano z vsem, kar je, s celoto bivanja. Ko smo v stiku z najglobljim bistvom, nas prežemajo notranji mir, radost, jasnost/modrost in ljubezen/sočutje – to imenujem “občutenje notranjega Sonca”. To ni nekaj, kar še nismo in česar še nimamo, pa bi morali doseči, temveč najresničnejše, kar že smo – da bi to občutili, moramo predvsem opustiti meglo in oblake miselne in čustvene navlake, ki zastira našo notranjo svetlobo. “Recept” za to je preprost (in ravno zato neznansko zahteven!): utišati klepetavi um in odpreti Srce. Na delavnici bomo spoznali nekaj izjemno učinkovitih praks, ki nam pomagajo občutiti notranje Sonce in vedno bolj zaupati moči njegove Svetlobe: razvijanje in negovanje ljubeče naklonjenosti, meditacija “počivanja v Srcu”, pogovor z notranjo modrostjo … in še kaj, odvisno od razpoloženja in potreb prisotnih 🙂

Ob tem, ko vse močneje sije svetloba našega notranjega Sonca, pa se vsi neizogibno soočamo tudi z neprijetnimi (ali celo naravnost neznosnimi) notranjimi vzgibi in stanji – z vsem, pred čemer bi najraje pobegnili, česar ne maramo, nočemo občutiti, česar se sramujemo … C.G. Jung je to poimenoval SENCA – z njo se bomo pogumno in ljubeče soočili v 2. delu delavnice. Kako ravnamo s senco, je na poti navznoter namreč ključno – če senčne vidike odrivamo ali če se proti njim nasilno borimo, se ti krepijo. “Osvoboditi” jih je mogoče le tako, da jih ozavestimo in prežamemo z ljubečo naklonjenostjo. Na ta način njihovo uničevalno moč preobražamo v ustvarjalno moč. Na delavnici bomo preizkusili nekaj pristopov, kako se soočiti z neprijetnimi in težkimi občutji v meditaciji in vsakdanjem življenju, kako stopiti v ljubeč dialog z bolečino in boleznijo, kako raziskovati in osvobajati energijo sence z meditacijo o sanjah.

 

V večeru, ki ga bomo preživeli skupaj, lahko doživimo globoke uvide in izkustva, je pa negovanje in poglabljanje stika s seboj, osvobajanje življenjske moči, ujete v senci in krepitev sonca Zavesti vseživljenjski proces. Po delavnici vam bom poslala gradivo (posnetke praks), da vam bo v pomoč in navdih pri nadaljnjem samoraziskovanju.

Veselim se skupnega plesa naših sonc in senc!

Z ljubeznijo,

Tina

xX--75fs

foto: Jošt Franko

CENA DELAVNICE:

Redna cena:
– samo eden od obeh delov: 30 Eur
– celotna delavnica: 50 Eur

Znižana cena za udeležence tečajev Joga – pot navznoter:
– samo eden od obeh delov: 25 Eur (ob vplačilu štirih obiskov)/ 20 Eur (za vpisane v pomladno trimesečje)
– celotna delavnica: 40 Eur (ob vplačilu štirih obiskov)/ 30 Eur (za vpisane v pomladno trimesečje)

Če bi se delavnice želeli udeležiti, pa je cena previsoka za vaše finančne zmožnosti, mi pišite na spodnji e-naslov in poskusili bomo najti za vse sprejemljivo rešitev! 

Plačila so mogoča samo z nakazilom na TRR na podlagi predhodno izdanega računa (račun boste prejeli ob prijavi). Z gotovino ne poslujem.

Prijave in dodatne informacije po e-pošti: tina.kosir@gmail.com