Blagoslov uresničenih strahov

Zadnje čase sem dosti razmišljala o (domnevno) dobrih in slabih, lepih in hudih rečeh, ki se nam dogajajo … Poleg tega, da jih sčasoma lahko vidimo v drugačni luči, me je prešinilo nenavadno spoznanje: najboljše, kar se mi je v življenju zgodilo, je, da so se že uresničili številni od mojih največjih strahov.

Odkar pomnim, me je bilo strah. Če bi morala opredeliti, kaj najmočneje prežema moje telo, moje bitje, bi bil iskren odgovor: strah. Strah pred bolečino. Strah pred izgubo. Strah pred minljivostjo. In celo strah pred lepimi rečmi, pred morebitnimi razočaranji, pred tem, da se moji načrti ne bi uresničili – in pred tem, da bi se. Strah je moj najbolj zvesti in neutrudni življenjski sopotnik. Vse mogoče sem poskusila, da bi me izpustil iz dušečega objema: spoprijeti se z njim razumsko s študijem filozofije in premišljanjem o velikih večnih vprašanjih in izdihniti ga iz telesa z jogo, meditacijo, gibanjem … Peti in plesati glasno (“Pesem je zdravilo za strah!”) in moliti tiho. Sama in v družbi. Vse je pomagalo, malo – a nič tako zelo, kot ko se je v obdobju nekaj let kot po spisku zgodilo (skoraj) vse, česar sem se najbolj bala.

Uresničilo se je, česar sem se bala in vendar je bilo povsem drugače, kot je napovedal strah. Včasih celo huje, včasih tudi lažje, a nikoli povsem tako, kot sem si predstavljala. Kar so napovedovale moje skrbi, se je uresničilo do potankosti – in vendar se sploh ni uresničilo. Bilo me je in še vedno me je strah bolečine v vseh njenih oblikah – a vendar v trenutkih, ko je življenje bolelo tako zelo, da je bila bolečina edina resničnost, ko sem s težavo zbirala moč za naslednji dih, naslednji korak … ni bilo strahu. Bil je samo čisti zdaj. Bila je hkrati groza izgubljenosti in nenavadna, ostra jasnina. Noben strah me ni mogel pripraviti na svoje uresničenje. In hkrati nič drugega kot tisto, kar me je spodsekalo, ne bi moglo odpreti vrat do skrivnostne moči/luči, ki sem jo v največji temi našla v sebi. Ki se je rodila, izbrusila in zaiskrila prav v rezkih pretresih.

Me je še strah? Še. Strah vsak dan izumi nove razloge za svoj obstoj.

A nekaj je drugače. Ne verjamem mu več. Kar morda ne zveni epohalno, a prinaša občutek izjemne svobode, odprtosti in iskrive radosti. Modri prijatelj me je zadnjič opomnil: “Pusti se presenetiti! Zato ker strah ni NIKOLI povezan z neznanim ampak VEDNO z znanim.”

Kar je osupljivo res. Če si dovolimo nepreračunljivo plesati s tokom življenja, pa je gotovo zgolj eno: zgodilo se bo neznano.

Kako čudovito!

*Naslovna fotografija: Shawn Rossi/ Flickr Creative Commons

Advertisements

“Želim” namesto “moram”

(Ta zapis je pred meseci nastal v okviru Navdihovalnice. Ker ste mi mnogi pisali, da vam je bil všeč, ga objavljam še na blogu.)

Ena boljših odločitev, ki sem jih sprejela v zadnjem času, je, da poskušam čim manjkrat uporabljati majhno, na videz nepomembno, v resnici pa mogočno besedico »moram«. Začela sem opazovati, kako pogosto je z mano. Zalotila sem se, da na vabila odgovarjam »Z veseljem bi, ampak moram …« Da bližnjim razlagam, kako bi rada x, ampak žal moram y. Predvsem pa da v svojem notranjem monologu nenehno fantaziram, kako bi bilo lepo to in tisto, kar bi zagotovo počela ali si privoščila, če mi tega ne bi onemogočali majhni in veliki »moraš«. Bi počivala, ampak moram pospravljati. Bi brala, ampak moram odgovoriti na že tri dni staro elektronsko pošto. Bi šla na kavo s prijateljico, ampak se moram pripraviti na prireditev, ki jo vodim … Če naštejem le nekaj drobnih, banalnih in neusodnih primerov. V večjih in pomembnejših rečeh je »moraš« še bolj grozeč. Bila so daljša obdobja, ko se mi je zdelo, da žongliram s tisoč moraši, ki so povrh vsega nezdružljivi. Da nikakor ne (z)morem vsega, kar moram. Da so mi moraši ugrabili življenje, predvsem pa, da so mi ugrabili veselje. Poudariti želim (najprej sem napisala »poudariti moram« in se naknadno popravila), da je šlo za subjektivne občutke. Zunanjim opazovalcem bi se lahko zdelo (in nekaterim se tudi je), da živim nadvse lagodno. Da se moram samo bolj sprostiti (od vse te joge bi pa to že lahko znala!). Da moram nehati komplicirati. Da se moram ozdraviti perfekcionizma.  Ali pa da se moram bolje organizirati. Skratka, kup sicer dobronamernih morašev, ki pa so vendarle zgolj novi moraši. Če jih ponotranjimo, ni zelo verjetno, da bi to vodilo k nenadnemu »razsvetljenju«, ampak pri tistih, ki smo k temu nagnjeni, le še poglobi občutek nesposobnosti, nezadostnosti in nemoči.

Ko sem šla pred slabim letom na psihoterapijo in imela priložnost sodelovati s kar dvema čudovitima terapevtoma hkrati, je bilo prvo, kar sta mi rekla: »Midva ne bova še ena od tistih ljudi, ki ti dopovedujeta, kaj moraš.« O, kakšno olajšanje! A takoj zatem občutek izgubljenosti: kaj naj brez svojih morašev? Nad katerimi se sicer pritožujem, a me, kot sem kmalu uvidela, tudi varujejo pred strašljivo nalogo: prevzeti zrelo odgovornost za svoje življenje. Odkriti svoje srčne želje. Se jim (na)učiti zaupati. Jim dati prostor. Jih živeti.

Ker če smo iskreni in pogledamo globlje, se za vsakim »moram« v resnici skriva spretno preoblečeni »želim«. Vendar so želje zelo različne: nekatere so izraz priučene pridnosti (recimo »Moram pospraviti hišo, da se bo vse svetilo, ker pridejo obiski,« ali »Moram na srečanje, kamor se mi ne ljubi, ampak drugi to od mene pričakujejo,« je v resnici »Tem ljudem si želim ugajati in nanje narediti vtis.«), druge zrele pristnosti – in te se veliko bolj naravno ujamejo z besedo »želim« (recimo »Želim urediti prostor, v katerem bivam, ker se v lepem prostoru bolje počutim,« ali »Želim se srečati z ljudmi, s katerimi se morda ne strinjam v vsem, a mi njihova bližina vseeno veliko pomeni.«). (O pridnosti in pristnosti sicer čudovito razmišlja, predava in piše Saša Kranjc, izraza sem posvojila od nje, ker se mi zdi, da resnično zadeneta bistvo.) Želje, ki se skrivajo pod preobleko morašev, so dostikrat neizpolnljive ali pa vsaj neizpolnjujoče, ker so največkrat odvisne od muhastih odzivov nepredvidljivega sveta in okolice. Pristne, srčne želje pa nam velikokrat dajejo živost in zagon že zgolj s tem, da jih prepoznamo. In tudi ko jih uresničujemo, je v njihovi naravi, da je pot pomembnejša od cilja – če cilj dosežemo ali ne, nas pot obogati.

Zato zdaj eksperimentiram takole: vsak moraš, ki ga zalotim, da se mi prikrade v misli ali govor, poskusno zamenjam z »želim« in opazujem, kaj se zgodi. Če ga je mogoče zamenjati v »želim«, lahko ostane. Če ga ni mogoče, poskušam zbrati pogum, da rečem: »Dragi moraš, ne verjamem ti, šlo bo tudi brez tebe.« Morda nekomu ne bom ugajala. Morda bom zaslužila manj. Včasih nimam poguma in ne gre. Ampak takrat si to priznam in se sprijaznim, da je želja za morašem, tudi če ne spada med pristne (recimo želja zadostiti tujim pričakovanjem), očitno močnejša od kakšne druge, tišje (recimo želje po samoti in prostem času).

Predvsem pa ne pustim, da bi moraši ugrabili tisto, kar imam rada in veselje spremenili v dolžnost. Če jim pustim, to namreč radi počnejo. En moraš je hotel ugrabiti tudi tole navdihovalnico. Prišel je že včeraj in je rekel: »Poslušaj, predolgo že nisi ničesar napisala. Ljudje, ki berejo Navdihovalnico, pričakujejo, da boš pisala redno! Zdaj si že mislijo, da si neresna in neodgovorna oseba.« Na to finto nisem padla in sem morašu pojasnila: »Poslušaj, bralci Navdihovalnice so sicer veselo presenečeni, če kaj napišem, sicer pa prav lepo živijo svoja življenja, tudi če ne.« Zato je moraš poskusil drugače: »Ja, ampak zdaj jih že skrbi, ali je kaj narobe s tabo, da se nič ne oglasiš.« Občutek krivde je bil že tik pred vrati, ampak se nisem dala: »Bolj verjetno si mislijo, da se imam tako fino, da pač ne utegnem pisati, to konec koncev terja precej časa … In imajo prav!« Moraš je ostal brez idej in je za nekaj časa umolknil. Tako je zazvenel želim: Želim vam pisati, ker rada pišem. Ker mi pisanje pomaga izkristalizirati misli. Ker mi je posebno veselje v mislih se pogovarjati z vami. Ker me radostijo vaši odzivi.

Ker želim, in ne, ker bi morala, sem dve uri čudovitega večera preživela ob nastajanju tega zapisa … Ker pa želim ostanek večera preživeti drugače, bom tukaj zaključila. In vam kdaj drugič poročala, kako je ta pristop odlično deloval celo ob izpolnjevanju davčne napovedi pred nekaj meseci. Si je mogoče »želeti« ukvarjati z davkarijo?! Verjetno ne, ampak mogoče je tudi za tem najti želim, ki nas odreši mukotrpnosti. A o tem kdaj drugič. Če vam ne bom bolj želela pisati o čem drugem 🙂

 

*naslovna fotografija: Tim Geers/ Flickr Creative Commons

O sreči v odnosih

Pred časom sem naletela na izčrpen članek, ki me je navdušil in ga priporočam v branje v celoti, ker pa je dolg, tukaj kratek povzetek najbolj bistvenih poudarkov in nekaj misli ob tem …

Članek povzema ugotovitve iz različnih študij dveh psihologov, ki se že štirideset let ukvarjata s proučevanjem (ne)sreče v zakonih. Njuna spoznanja se mi zdijo temeljna ne le zato, da uvidimo, kaj nas o(ne)srečuje v partnerskih odnosih, ampak veljajo v odnosih nasploh, poleg medsebojnih odnosov pa tudi v odnosu do življenja – in odnosu do sebe.

Psihologa sta proučevala odnose mladoporočencev in na podlagi interakcij para v kar 94% pravilno napovedala, ali bo par po šestih letih še srečno poročen ali pa bo njun odnos postal vir trpljenja in se bosta posledično razšla (boljša možnost) ali kljub disfunkcionalnosti vztrajala v njem (najslabša možnost). Srečne pare sta poimenovala »masters« (mojstri), nesrečne pa »disasters« (katastrofe) – ta delitev mi sicer ni všeč, ker na splošno ne maram nalepk in se mi tudi zdi brezobzirno ljudi pospravljati v predalčke, sicer pa sploh ne gre za to, da bi bili ljudje sami po sebi »dobri« ali »slabi«, »uspešni« ali »neuspešni«, ampak se je izkazalo, da je ključna naravnanost … Namesto o »mojstrih« in »katastrofah« bi bilo tako veliko bolje govoriti o konstruktivni in destruktivni življenjski naravnanosti.

Med »mojstri« in »katastrofami« je bila bistvena razlika tale: mojstri »v družbenem okolju iščejo reči, ki jih lahko cenijo in za katere so lahko hvaležni. Zelo namerno gradijo kulturo spoštovanja in podpore. Katastrofe pa v vsem iščejo napake.« To se izkazuje v odnosu do partnerja: »mojstri« so pri drugem pozorni na dobro in iščejo načine, kako bi partnerja v dobrem lahko podprli, medtem ko se »katastrofe« osredotočajo na napake in hibe in imajo za svojo sveto dolžnost, da partnerja (in okolico) nanje nenehno opozarjajo. Prav kritiziranje pa se je izkazalo z največjega ubijalca topline in bližine v odnosih! In ne le to: če ste v odnosu z osebo, ki vas nenehno kritizira, vaš imunski sistem vidno oslabi, kar se kratkoročno kaže v akutnih, dolgoročno pa v kroničnih in tudi smrtonosnih boleznih.

Naslednja ključna ugotovitev pa je tale … Stereotipno mislimo, da lahko o tem, kako kvalitetni so naši odnosi, presodimo, ko vidimo, koliko se lahko drug na drugega zanesemo v težkih okoliščinah. Kot pravi pregovor: »V nesreči spoznaš prijatelja.« To je vsekakor zelo pomembno, vendar pa se je izkazalo, da je za srečo v odnosih še pomembnejše, ali smo se zmožni podpreti v veselju! Kako se odzovemo, ko želi drugi deliti z nami nekaj lepega, osrečujočega, navdihujočega?

Odzive so psihologi klasificirali v štiri skupine: pasivno destruktivno, pasivno konstruktivno, aktivno destruktivno in aktivno konstruktivno. Za ilustracijo članek uporabi sledeči primer: partner/ka (namesto partnerja si lahko predstavljamo tudi otroka, prijatelja …) vam sporoči zanj/o osrečujočo novico: »Sprejet/a sem bila na medicinsko fakulteto po svojem izboru!« Pasivno destruktivni način je, da veselje ignorirate in preobrnete pogovor v drugo smer, recimo: »Veš, kaj se mi je včeraj zgodilo! Zadel/a sem zastonj majico!« Z aktivno destruktivnim odzivom pa osebi dejavno in dobesedno »jemljemo veselje«, npr.: »Pa res misliš, da si sposobna za ta študij? Toliko učenja ne boš zmogla!« Tudi konstruktivni odziv je lahko pasivni ali aktivni. Pri pasivnem novico sicer sprejmemo, a na kratko in ne doživeto (pripomnimo: »O, kako super!« in se stvari nehamo posvečati). Najbolj podporen pa je aktivno konstruktiven način: drugemu se povsem posvetimo, vmes ne počnemo nič drugega, sodoživimo njegovo/njeno veselje in ga/jo aktivno podpremo v njem.

Za srečo je bistveno, da se na veselje odzivamo aktivno konstruktivno. Tudi v budistični in jogijski filozofiji/psihologiji (o tem najdemo odlomek tudi v Patanjalijevih Joga sutrah) za eno temeljnih vrlin, ki jo je treba namerno gojiti kot del sočutne naravnanosti velja mudita, dejavno občutenje in izražanje veselja ob veselju drugih.

Kot sem zapisala na začetku, se mi ta spoznanja ne zdijo bistvena le glede partnerskih odnosov, ampak glede odnosov nasploh, tudi mimobežnih odnosov z neznanci. Zdijo se mi bistvena v odnosu do življenja – in v odnosu do sebe. Kako drugačno je življenje, če sami sebe v svojih notranjih monologih aktivno konstruktivno vzpodbujamo v dobrem in lepem in zavestno odvzamemo moč notranjemu kritiku, ki nam jemlje veselje in življenjsko energijo.

* Zapis je bil pred meseci objavljen v Navdihovalnici, kjer se prispevki redno menjajo, ker pa ste mi mnogi sporočili, da vam je bil zelo všeč, ga objavljam še na blogu.

fotografija: Siana Siana/ Flickr Creative Commmons

“Meditacija in filozofija joge” – nov redni program v jeseni 2017

Vsako sredo 19:15 – 20:45 v Ubrani dvorani (Celovška 55, Ljubljana)
začetek: 20. septembra 2017
trajanje: 12 srečanj (zaključek predvidoma 13. decembra 2017)
PRIJAVE po elektronski pošti. tina.kosir@gmail.com

Z jesenjo 2017 stopam(o) v tretje šolsko leto, ko se družimo na tečajih Joga – pot navznoter. V tem času vas je na redne tedenske tečaje in vikend delavnice ter predavanja veliko prišlo, nekaj odšlo, nekaj ostalo, ob srečanju z vsakim pa se vprašam: kaj vam lahko (še) dam? Kaj od tega, kar sem, znam in počnem, bi vas lahko navdihovalo in vam pomagalo skozi naporne ali lepe (ali oboje hkrati) dni?

V preteklih dveh letih smo na predavanjih Poglobitev razumevanja joge “obdelali” zgodovino joge od indske kulture do sodobnih dni, s predavanji sem tudi gostovala v različnih joga centrih in na učiteljskih tečajih. Naši skupni razmisleki, izkušnje in spoznanja so se sešteli tako, da se mi je te dni (čisto natančno med nedeljsko večerno meditacijo ob gayatri mantri, ki je moja redna osebna praksa) porodila tale zamisel: oblikovati program, ki bi vseboval spoznavanje filozofij (v množini, ker so zelo raznolike) jogijskih tradicij v najširšem pomenu besede (“joga” tradicionalno namreč pomeni tako tehnike za doseganje višjih duhovnih stanj kot tudi ta stanja sama, poleg tisočerih oblik joge s hinduističnim ozadjem bi zato vključila še budistična izročila, tudi nekaj malega japonskega zena in kitajskega daoizma) na način, ki je lahko navdihujoč tukaj in zdaj, ob tem pa bi okušali različne metode koncentracije, ki vodijo v meditacijska stanja – od zgolj sedenja in opazovanja diha do petja manter, vizualizacij in kompleksnih muder. Pa tudi ne bomo samo sedeli – vključili bomo tudi meditacijsko hojo (zgodnjebudistično izročilo beleži veliko primerov meditantov, ki naj bi razsvetljenje dosegli prav med hojo) in ležanje (v tehnikah laya yoge se stapljanje z neskončnim dosega v ležečem položaju, ena od krasnih meditacij je jogijsko zrenje v nebo …).

Na sodobnih tečajih joge je praksa meditacije pogosto izrinjena, saj so prvenstveno telovadno naravnani, na tečajih meditacije pa se ponavadi učijo metode po zgolj enem od sistemov. Osebno me je zelo obogatilo prav srečevanje z različnimi tradicijami, idejami, učitelji in pristopi – tako v teoriji (skozi akademski študij indijskih filozofij) kot v praksi. To bi želela po najboljših močeh deliti s tistimi, ki bi vas zanimalo.

Da si boste lažje predstavljali, kako si vse skupaj zamišljam, pripisujem še predviden program prvih treh srečanj:

  1. Ahimsa (nenasilje) in maitri/metta (ljubeča naklonjenost) kot temelja joge
    – pojmovanje in pomen ahimse v džainizmu, budizmu in klasični jogi
    – metta v zgodnjebudističnem izročilu
    – sodobna praksa ljubeče naklonjenosti/prijaznosti (ang. loving kindness) in izsledki znanstvenih študij o njenih učinkih
    – metta kot meditacijska praksa (vodena meditacija)
    – tehnike kultiviranja ljubeče naklonjenosti v vsakdanjem življenju
  2. Mantra om v teoriji in praksi
    – mantra om: skupna točka različnih jogijskih tradicij skozi čas
    – vedska filozofija svetega zvoka
    – upanišadska učenja o mantri om
    – različni načini uporabe mantre om v meditaciji
  3. Dih: pesem življenja, sidrišče pozornosti
    – izbrane misli o dihu iz različnih jogijskih izročil
    – pozornost na dih v meditaciji in vsakdanjem življenju
    – prisluhniti božanskemu zvenu diha: meditacijsko ujjayi dihanje in mantra so-ham

V nadaljevanju bi program oblikovala v skladu z vašimi željami, interesi in predlogi.

Cenik:
– 
celotni 12-tedenski sklop: 120 Eur
– 4 obiski (kadarkoli tokom tečaja): 50 Eur
– posamični obisk: 15 Eur (12 Eur za udeležence katerega od tečajev Joga – pot navznoter)

 

Joga – pot navznoter: moje doživljanje joge

Trenutno poteka vpis v jesenske tečaje Joga – pot navznoter. Informacije o tečajih najdete tukaj. 

Zadnje leto in pol, od jeseni 2015, je moja praksa joge pridobila povsem novo dimenzijo, saj sem začela poučevati “v lastni režiji”, kar se je izkazalo za čudovito in izjemno izpolnjujoče. Z jogo se sicer resno, vsakodnevno ukvarjam že vso odraslo dobo, od osemnajstega leta. Dvanajst let sem se jogijskih prvin učila pod okriljem Biharske šole joge v ljubljanskem Tara Yoga Centru, kjer sem opravila tudi triletni učiteljski tečaj in več let učila, nato pa sem začutila, da želim stopiti na samostojno pot. Ob tem se mi je zastavilo temeljno vprašanje: kaj je joga? Kaj je joga zame? O tem vprašanju sem veliko razmišljala tudi ob študiju indijskih filozofij, ki se mu posvečam že enako dolgo kot jogijski praksi. Študirala sem namreč filozofijo in primerjalno književnost in se v okviru obeh študijev najbolj “zaljubila” prav v azijske filozofije in književnosti, tako da sem (predbolonjski) dodiplomski študij zaključila z diplomo o indijski filozofski pesnitvi Bhagavadgiti (“Bhagavadgita med književnostjo in filozofijo”), doktorski študij filozofije pa nadaljevala s proučevanjem za moj okus enega najbolj fascinantnih biserov indijske kulture, srednjeveške kašmirske mistike, filozofije in poezije – t.i. kašmirskega šivaizma. Ta me je navdušil zato, ker se v njem združujejo moje največje ljubezni (joga, literatura/literarna teorija in filozofija) in zaradi navdihujočega pogleda na svet, saj najvišja meditacijska stanja razume kot stanja, v katerih se nam celota bivanja razkrije kot žarenje osupljive lepote … Skratka, nasujem vam lahko veliko definicij joge različnih šol, smeri in obdobij, tudi takšnih, ki si med seboj nasprotujejo. A kaj je joga zame, kako jo občutim?

Joga: stanje duha in stik z notranjim kompasom
Danes se beseda “joga” uporablja za obliko vadbe. Obstaja tisočero stilov, šol in pristopov, a vsem je skupno, da jogo pojmujemo kot nekaj, kar počnemo. Je skupek metod, tehnik, vaj … V predmoderni zgodovini je bilo v Južni Aziji prav tako tisočero šol, ki so zagovarjale različne oblike “joge”, a vsem je bilo skupno, da so jogo najprej opredelile kot stanje duha. Joga torej ni nekaj, kar počnemo, ampak je joga stanje, v katerem smo! Da bi dosegli to stanje, uporabljamo različne tehnike, poti … ki se tudi imenujejo “joga”, a to ime si zaslužijo le, če vodijo v duhovno stanje joge, sicer pa ne. Najbolj nevtralno je stanje joge opisano v Patandžalijevih Sutrah o jogi (besedilo je bilo po zadnjih indoloških dognanjih najverjetneje zapisano v 4. stol. n. št., učenja, ki jih posreduje, pa so vsak nekaj stoletij starejša) kot “umiritev vrtincev zavesti”. Kaj se razkrije, ko se zavest umiri? Prava narava našega notranjega bitja. O tem, kakšna je in kaj je to notranje bitje, imajo indijske filozofije različne poglede.
Sama duhovno stanje joge občutim kot stanje, ki ima pet bistvenih značilnosti: notranji mir, notranjo radost, sočutje/prijaznost/ljubezen, notranjo modrost in ustvarjalnost.
Notranji mir ni nujno stanje brez misli, pač pa je stanje, v katerem me vrtinci misli ne posrkajo in občutim, da je zavest prostranejša od misli. Tako starodavni kot sodobni učitelji pogosto uporabljajo prispodobo oblakov in neba – misli/občutki so kot oblaki, ki plujejo po nebu in se stalno spreminjajo, zavest pa je prostrano, brezmejno nebo. Z globokim mirom lahko objamemo in prežamemo notranje pojave, tudi kadar niso prijetni.
Notranja radost je izraz prvinske živosti in jo čutim povezano z mirom. Ko začutim globoki mir, se prebudi tudi radost, ki ni odvisna od zunanjih okoliščin. V tem stanju lahko v vsem, kar doživljam, uzrem lepoto in darilo, tudi v težkih situacijah.
Sočutje/ prijaznost/ ljubezen občutim kot notranjo mehkobo, kot bi me prežemala toplina, ki je naklonjena vsem bitjem in jim želi dobro.
Notranjo modrost občutim kot stanje jasnosti, ki mi v vsakem trenutku sporoča, kaj je prav zame, kot notranje vodstvo. Glas notranje modrosti zveni povsem drugače kot glasovi misli in se vedno pojavlja skupaj z mirom, radostjo ter sočutjem/ljubeznijo. Po tej izbrani družbi vem, da mu lahko zaupam.
Ustvarjalnost zaznavam kot stanje navdiha za delovanje, ki rase iz občutja notranje polnine, ki se želi izraziti. Ustvarjalno delovanje je igrivo in sproščeno, povsem drugačno od stresnega naprezanja, ki izvira iz občutka manjka (“nisem dovolj, ne naredim dovolj, nimam dovolj”).
Ta stanja tudi sicer v življenju uporabljam kot notranji kompas in se v dilemah vprašam: ali to prispeva k miru, radosti, ljubezni, modrosti in ustvarjalnosti ali ne? Če ne, to ni prava smer zame …

Čudeži ljubeče naklonjenosti
Kultiviranje naravnanosti t.i. ljubeče naklonjenosti (sanskrtsko maitri, palijsko metta) izvira iz zgodnjega budizma. Gre za povsem enostavno prakso, ki pa ima od vseh, kar sem jih kdaj preizkusila, najbolj čudežne učinke. V osnovni različici sebi in vsem bitjem v mislih zaželimo: “Naj mi bo dobro. Naj bom srečna/srečen, naj bom mirna/miren. Naj bo vsem bitjem dobro. Naj bodo vsa bitja srečna in mirna.” (Praksa ima sicer različne oblike, ki so zelo uporabne tudi v konfliktnih situacijah.) S prakso na tečajih začenjamo in zaključujemo ure, spodbujam pa vas, da jo čim pogosteje uporabljate tudi sami, vsako jutro, ko se zbudite in zvečer, preden zaspite. Postala je temelj in srce tako mojega poučevanja joge kot tudi osebne prakse. Z ljubečo naklonjenostjo je vse drugače. V drugačnem duhu izvajamo jogijske tehnike, drugače se občutimo, predvsem pa se bistveno izboljšajo naši odnosi. Udeleženke tečajev mi vedno znova poročajo o pravih malih čudežih, povezanih s to prakso.

Prisluhniti notranji modrosti telesa
S prakso ljubeče naklonjenosti se je spremenil tudi moj odnos do jogijskih tehnik, do položajev (asan), uravnavanja diha (pranayama) in različnih oblik osredotočanja (dharana), ki lahko vodijo v meditacijska stanja. Zelo sem namreč pozorna, s kakšno naravnanostjo se lotevam praks: z ljubečo naklonjenostjo ali naprezanjem, ker se želim “poboljšati”, da bom bolj v skladu z od zunaj vsiljenimi standardi?
V zadnjih dveh letih sem intenzivno raziskovala tudi razvoj moderne joge, o čemer v zadnjem času nastaja veliko zanimivih študij, ki pa večinoma ostanejo omejene na strokovne kroge bralcev, saj niso dovolj poljudno napisane, da bi bile dostopne širšemu krogu. To se mi zdi velika škoda, saj gre za pomembne in tehtne vsebine, zato prirejam poljudna predavanja (tudi v okviru izobraževanj za učitelje joge različnih šol), kjer poskušam akademske ugotovitve poljudno povzeti za tiste, ki vas te reči zanimajo. Kakorkoli, z raziskovanjem moderne joge sem ugotovila, da je večina tehnik, ki jih danes uporabljamo v jogi, predvsem položajev, relativno “mladih” (50 – 100 let) in razvitih na podlagi mešanja različnih tradicij in kultur. Tudi pristopi k poučevanju joge, ki jih imamo za tradicionalne, so se dejansko razvili v sredini 20. stol. v zelo specifičnih okoliščinah indijskega osamosvajanja izpod jarma kolonizacije. Odnos do telesa je v moderni jogi pogosto “vojaški”, češ telo je treba “disciplinirati”, ga za vsako ceno spraviti v boleče, neudobne položaje …
Kaj pa, če ne? Osebno mi je vadba jogijskih položajev v življenju zelo pomagala, da sem se “utelesila”, začutila stik s telesom, živost telesa in se naučila prisluhniti notranji modrosti telesa. V ta namen ne potrebujem težkih in napornih položajev, ampak jogijske položaje uporabljam za osvobajanje napetosti in krčev, tako povsem fizičnih, ki so posledica sedečega življenjskega sloga, kot psihičnih, ki se zrcalijo v telesu, pogosto pa je oboje težko ali celo nesmiselno razlikovati. Občutek, ki ga zasledujem v praksi, je sproščena živost. V tem stanju lahko občutim notranjo modrost telesa in se ji učim zaupati, kar je neizmerno dragoceno.
Enak princip uporabljam tudi pri poučevanju joge. Moj pristop je ponuditi orodja (različne tehnike, prilagoditve …), da lahko na varen način sami raziskujete svoja telesna občutja in odzive. Vlogo učitelja razumem kot nekoga, ki drugim pomaga vzpostaviti stik z lastno notranjo modrostjo, saj je ta najčudovitejši in najzanesljivejši vodnik.

Navdih
Navdih je v mojem življenju ena ključnih besed. Večino svojega časa posvečam temu, da iščem čim hranljivejše navdihe, kot čebele nabirajo med. Med za dušo 🙂 Vsebine, uvide, utrinke, ki poživljajo duha in nas osvobajajo omejujočih prepričanj, ki smo se jih nalezli od zunanjega sveta in ne podpirajo pristnosti našega bitja. Kadar utegnem, jih zapišem in delim tukaj na spletni strani v Navdihovalnici, živo navdihovalnico in pogovarjevalnico pa imamo tudi na tečajih joge. Prakse joge v zgodovini nikoli niso bile ločene od filozofije. Beseda “filozofirati” se danes pogosto uporablja slabšalno kot sinonim za prazno besedičenje in izgubo časa. Beseda “pesniti” tudi. Ljudje se radi hvalijo, češ da “ne filozofirajo in ne pesnijo”, pač pa počnejo zgolj koristne, praktične reči. Beseda “filozofija” izvorno pomeni ljubezen do modrosti, medtem ko je poezija zame tisto, kar nam pomaga uzreti čarobnost sveta. Oboje je povezano z odprtim, svobodnim duhom, ki se čudi lepoti in raznolikosti sveta. Če vprašate mene, potrebujemo več filozofije in več poezije. Več modrosti in več čarobnosti. Prakse joge podpirajo modrost, da ta ni le prazno razpredanje in ponavljanje puhlic, ampak je utelešeno izkustvo. Modrost in poezija pa dajeta jogijskim praksam smer, smisel in globino.

Joga je življenje
Knjiga indijskega filozofa in mistika Šri Aurobinda Integralna joga, ki je v mladosti name močno vplivala, se začenja s stavkom: “Vse življenje je joga.” Ta stavek je še danes eno mojih vodil. Želim živeti stanje duha joge – mir, radost, ljubezen, modrost in ustvarjalnost. To je tudi tisto, kar želim soustvarjati v svetu z vsem, kar počnem. Tudi ko učim, je zame ključno vprašanje – kako drobce joge vnesti v življenje? Včasih to pomeni povsem praktične reči, ki nam olajšajo življenje, kot je raztezanje med dolgotrajnejšim sedenjem, dihanje, s katerim se umirimo ali masaža stopal po napornem dnevu. Proces joge pa sproži tudi globlje spremembe. Najpomembnejše se mi zdi, ali živimo bolj čuječe in ljubeče – do sebe in drugih.
Pot navznoter namreč ne vodi v izolacijo, pač pa pomeni nežno odstraniti motnje (zunanje in notranje), ki preprečujejo, da bi občutili pristen utrip svojega Bitja. Naše Bitje pa je edinstveni izraz celote Bivanja. Soutripa z Vsem.

*         *        *

Trenutno poteka vpis v jesenske tečaje Joga – pot navznoter. Informacije o tečajih najdete tukaj.

 

Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu

Temni časi so, se zdi. Strahovi, sovražnost in tesnobnost pred prihodnostjo, ki bi utegnila biti še temnejša, pronicajo od vsepovsod. Tema si je zagotovila prostor, da se razbohoti, zagotovila si je moč in glas. Zmagoslavno napredovaje temačnega je videti tako neizogibno, da se zavzemanje za kaj svetlejšega, za sočutnost, mir, solidarnejšo družbo, za dobrobit skupnosti živih bitij in okolja, utegne zdeti naivno in zaman. Kar je odličen izgovor, da človek potone v resignirano lenobo. V lenobo, ki se izgovarja, “Tako pač je,” “Svet je pač tak,” “Itak vsi …”, “Itak nihče …”, “Če ne boš ti (pristal/a na slabe pogoje, naredil/a nekaj, kar čutiš, da ni prav ali opustil/a nečesa, kar čutiš, da bi bilo dobro), bo pa kdo drug” in podobno.

V zadnjem času mi na misel pogosto prihaja stavek iz Antigone, kot v podzavest zakopana mantra, ki ob pravem času priplava na površje: “Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu.”

Tisoč načinov je, kako je mogoče sejati svetlobo vsemu navkljub. Ne glede na to, kako strašen se nam zdi svet, kako neprimerno se vedejo drugi in kako nemočni se počutimo. Nekateri načini so glasni in dejavni, drugi tihi in nevidni.

Izjemno močno orodje za ohranjanje vzpodbudne in konstruktivne naravnanosti je praksa ljubeče naklonjenosti. V sistematizirani obliki izvira iz zgodnjega budizma (sicer je verjetno še starejša). Ko sem v nekem intervjuju dobila vprašanje, katero jogijsko prakso bi priporočala vsem, se nisem mogla spomniti nobene druge ali bolje: nobene, ki bi se mi z današnjega stališča zdela pomembnejša ali bolj temeljna od te.

Praksa sama je zelo enostavna, nespektakularna, zato je skušnjava, da se ji ne bi posvečali, toliko večja. Pogosto se namreč zgodi, da pri enostavnih praksah kar vnaprej predvidimo, “Eh, tole ni pa nič posebnega, brez zveze,” ali pa se nam zdi, da ker nekaj razumemo, verjamemo, zagovarjamo v teoriji, tudi v praksi avtomatično že “obvladamo”. Razkol med teorijo in prakso pa je v praksi ponavadi precej večji kot v teoriji 🙂

Osnova prakse ljubeče naklonjenosti (sanskrtsko maitri, v angleški literaturi loving kindness) je ustvarjanje notranje atmosfere topline, v kateri se raztopijo ostri robovi nekonstruktivnih čustveno-mentalnih stanj. Izvajamo jo lahko kot daljšo meditacijsko prakso (v tradicionalnih budističnih meditacijskih centrih jo začetnikom pogosto predpišejo kot edino prakso, ki jo prvih nekaj mesecev izvajajo v celodnevnih meditacijskih programih, uporablja pa se tudi ob koncentraciji na dih, kadar se v meditacijskem procesu pojavijo ovire), v nadaljevanju pa nekaj predlogov za zgolj kratke “opomnike” na ljubečo naravnanost, ki jih lahko uporabljamo zjutraj, zvečer in tokom dne.

Jutranja in večerna prijaznost do sebe in drugih:
– Takoj ko se zbudimo, še preden vstanemo, si v mislih recimo: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom srečen/srečna, naj bom miren/mirna.” Nato ljubečo naklonjenost usmerimo navzven in si recimo: “Naj bo vsem bitjem dobro. Naj bodo vsa bitja zdrava, naj bodo vsa bitja srečna, naj bodo vsa bitja mirna.” In se ponovno vrnemo k sebi: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom srečen/srečna, naj bom miren/mirna.” Nekaj trenutkov še počivamo v notranji atmosferi topline, ki jo praksa prebudi.
– Na enak način se z ljubečo naklonjenostjo “pobožamo”, preden zaspimo.

Začetek dneva z ljubeznivostjo:
Preden se zapodimo v opravke dneva, pomislimo na eno osebo – to je lahko nekdo, ki smo mu/ji za kaj hvaležni, nekdo ki ga/jo imamo radi ali nekdo, za kogar občutimo, da je v stiski. Za hip zaprimo oči in tej osebi zaželimo: “Naj ti bo dobro. Bodi zdrav/a, bodi srečen/a, mirena/a.” Lahko si tudi predstavljamo, kako iz srca pošiljamo žarek svetlobe v srce te osebe. Nato si vzemimo nekaj trenutkov, da tej osebi tudi dejansko pošljemo kratko sporočilo, v katerem izrazimo svojo hvaležnost, naklonjenost ali dobre želje. Poskusimo vsak dan izbrati drugo osebo. Če se nam to zdi preveč ali nemogoče, začnimo z “manjšo dozo”, recimo trikrat tedensko ali pa vsaj enkrat tedensko 🙂

Kultiviranje ljubeče naklonjenosti v vsakdanjih odnosih:
Drobce in hitre opomnike na dobrohotno naravnanost lahko vnesemo v vsako interakcijo, kadar se le spomnimo. Preden pošljemo mejl, preden koga pokličemo ali sprejmemo klic, se udeležimo sestanka … pomislimo na osebo ali osebe, s katerimi bomo v stiku in si recimo: “Naj ti/ vam bo dobro.” Ko smo v prostoru, polnem ljudi, pomislimo: “Naj bo vsem v tem prostoru dobro.” Ko nekoga srečamo, se naravnajmo: “Naj ti bo dobro.” Praksa je najmočnejša, če jo uspemo izvajati brez razsojanja, ali nam je določena oseba ljuba ali ne, enostavno vsem brez razlik želimo dobro.

Ljubeča naklonjenost v konfliktih:
Čeprav je v tem primeru največji izziv, pa je praksa ljubeče naklonjenosti najbolj nujna in tudi izjemno dobrodejna prav v konfliktnih odnosih – lahko nas obvaruje pred številnimi nepotrebnimi zapleti, do katerih pride, kadar prilivamo olje na ogenj zamer. Kadar se zalotimo, da premlevamo nek konflikt, se umirimo, nekajkrat zavestno vdihnimo in izdihnimo in najprej začnimo z ljubeznijo do sebe: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom srečna/ srečen, naj bom mirna/miren.” Nato pomislimo na osebo, s katero imamo konflikt in mu/ji v mislih zaželimo: “Naj ti bo dobro. Bodi zdrav/a, bodi srečen/srečna, bodi miren/mirna.” Nato se ponovno vrnemo k sebi: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom srečna/ srečen, naj bom mirna/miren.” Za hip se sprostimo v notranjem občutju, nato pa se posvetimo stvari, ki jo počnemo. Če se težka občutja vrnejo, prakso ponovimo – lahko se zgodi, da jo delamo dolgo obdobje večkrat na dan. Bomo zato postali mehkužni in se pustili drugim poteptati? Nikakor, samo meje bomo znali postaviti bolj mirno in ravno zato celo bolj odločno. Razlog, da ne postavimo zdravih mej škodljivemu delovanju drugih, namreč nikoli ni sočutje, temveč strah in pomanjkanje samospoštovanja.


Pa še vabilo – praksam ljubeče naklonjenosti in še meditacijski praksi osredotočenja na srčno področje se bomo posvetili na tokratnih delavnicah Uporabne osnove jogeki bodo v soboto, 10. decembra dopoldne v Ubrani dvorani (Celovška 55, Ljubljana). Prisrčno vabljeni, da se nam pridružite!

naslovna fotografija: Angela/ Flickr Creative Commons

Muriel Barbery: Življenje vilinov

Kaj je pravzaprav zdravljenje drugega kot oznanjanje miru? In kaj življenje, če ne življenje za ljubezen?
– Muriel Barbery: Življenje vilinov (prevedla Saša Jerele, Mladinska knjiga, Ljubljana 2016)

Življenje vilinov francoske pisateljice Muriel Barbery, ki je tudi pri nas dobro znana kot avtorica priljubljenega romana Eleganca ježaje knjiga o ljubezni. Tako pravi sama zase, pripoved namreč, če se prav spomnim, celo večkrat. Pripoved, ki žubori kot gorski potok iz sanjskega sveta, lahko pa bi rekli tudi, da drsi svilno kot vilinska preja – če ne bi v knjigi izvedeli, da je ena poglavitnih hib vilinov prav nezmožnost ustvarjanja izmišljij. Še dobro, da obstaja most med svetom vilinov in svetom ljudi, med zemljo in megličastim nebom, da se lahko tu in tam uresniči “tista ukinitev zemeljskih in duhovnih meja, ki jo, odkar je človek človek, imenujemo ljubezen.” Kajti za to gre. Za Ljubezen kot silo, ki napaja vse živo (živi pa so tudi kamni, če jih pozorno pogledaš) in hrani zavezništva med bitji. “Vsakemu bitju je, četudi ni bilo nikdar deležno ljubkovanja, prirojena zavest o ljubezni, in pozna jo iz spomina, ki potuje skozi telesa in veke, tudi če ni še nikogar ljubilo.”

zivljenje-vilinov-2

Življenje vilinov je prišlo na moj bralni urnik nenadejano nekega melanholičnega deževnega popoldneva, ko se mi je pokvaril računalnik in ni bilo mogoče opraviti opravil, ki so se še nekaj ur prej izdajala za nujna. Čakal me je sicer kup drugega branja, ampak dar nepričakovano izpraznjenih ur je vzbudil skušnjavo prepustiti se nečemu iz čiste slasti. In Življenje vilinov je natanko takšna knjiga, da se je vanjo ob jesenskih večerih sladko potopiti.

Zgodba je prekomplicirana in likov preveč, da bi jo bilo smiselno obnavljati. Dogaja se malo na francoskem podeželju, malo na italijanskem podeželju, malo v Rimu, malo v človeškem in malo v vilinskem svetu, v bržkone nedoločljivih časih, ko so “živeli na podeželju zelo preprosto in so lahko Boga pogosto pobožali po licu, kar je izviralo iz tega, da so vsak dan občevali z oblaki in s kamni in z razkošnimi rosnimi zorami, ki so na zemljo izstreljevale salve jasnine.”

V snežni novembrski noči v vasicah, eni francoski in eni italijanski, najdejo zapuščeni dojenčici, nenavadni deklici, ki ju druži skrivna vez. Maria, ki jo posvoji francoska podeželska skupnost, kaže čudežne moči, Clara se med odraščanjem pri italijanskem župniku izkaže za naravno genialno pianistko, zato jo pošljejo v uk k maestru v Rim.

Čarovnih moči, ujetih v krhkem telescu, ni lahko nositi. Ena od deklic sluti neizbežnost težkih časov in prežema jo otožnost, “kakor pri dušah, ki globoko v sebi razumejo več, kot lahko dojamejo z očmi, in ki po nekaj znamenjih, raztresenih povsod, celo po zaščitenih, četudi revnih krajih, v kakršnih je odraščala, že slutijo tragedije sveta.” Deluje nezemeljsko, a njena “navidezna raztresenost izvira iz enega tistih stanj, ki jih človek izkusi v molitveni zamaknjenosti, ko je duh ločen od telesa, a s podeseterjeno ostrino zaznava svet.” S krepitvijo svojih moči je v vedno večji nevarnosti, vedno bolj zaželen plen mrakobnih sil, te pa se zgoščajo. Ko ob koncu knjige nastopi čas za mitsko bitko z njimi, v kateri ima deklica osrednjo vlogo, se njene moči še okrepijo, a sprostitev moči jo je potopila “v bolečo bližino z elementi in poslej osamljala od bitij, ki jih je imela najrajši.”

Ob branju romana se mi je zdelo, da drsim skozi spretno izpisane sanje, kar mogoče ni naključje … “Veste, kaj so sanje? Sanje niso izmišljije, ki se rojevajo iz naših hrepenenj, temveč so samo druga pot, po kateri vsrkavamo bistvo sveta in pridemo do resnice; in prav to resnico nam odstirajo tudi meglice, ki zastirajo vidno in odstirajo nevidno.” Tudi čudežni deklici sanjata “z neznano ostrino”, podobe njunih sanj niso “zgolj nočni izrodki domišljije, temveč bolj videnja.” Podčrtala pa sem si tudi tole zanimivo misel o otroštvu, namreč “da je otroštvo sen, v katerem razumemo tudi tisto, česar še ne vemo.”

V tem sanjam podobnem človeško-vilinskem svetu so posebni darovi dani tudi preprostim ljudem, vaškim zeliščarkam, duhovnikom, kmetom in lovcem, vendar so darovi vedno grenko-sladki in njihova cena nikoli ni nizka. Tudi modrost je dragocena, ker jo požlahtni šele življenje in njegovih skrivnih zakonitosti ni mogoče razumeti, dokler ne nastopi pravi čas. Stari ženici se vrata v globino razumevanja odpro dan pred smrtjo. “Bežno je pomislila, kakšna škoda je, da je potrebovala ves ta čas, da je spregledala; vendar obenem spoznala, da četam darov ne mremo ukazovati, da jih je treba naučiti sočutja ter ljubezni in da dušno razsvetljenje zahteva izkušnjo hude bridkosti in žalovanja – da, tolažba je na dosegu roke, a ne moremo do nje, potreben je čas, potrebna so leta, in morda tudi usmiljenje bližnjega.” 

Z ljubeznijo, sočutjem in razumevanjem čudežni deklici motrita svet in avtorica riše svoje like. Tiste, ki so zapravili svoje darove, saj jim niso bili dorasli in niso zmogli gorečnosti, ki jo zahtevajo … Kristalna prosojnost in vrtoglava čistost prinašata slasti, a tudi izčrpanost. Življenje lahko dogori “v nekaj letih viharne, razkošne mladosti” ali pa je žrtvovano na oltarju družbene sprejemljivosti, kot uvidi duhovnika, ki “se je, in to ni bilo najmanj, odrekel slutnji, da drevesa in potke govorijo v drugačnem jeziku kot Cerkev.” Ljubezen se poraja “iz razumevanja drugega v njegovi veličini in neizrekljivi bedi.” 

“Nihče ne razume bolje od mene, kaj občuti, kdor se ne ujame s svetom, v katerem se je rodil. Nekateri pristanejo v napačnem telesu, drugi na napačnem kraju. Njihovo nesrečo pripisujemo osebnostni hibi, v resnici pa so samo izgubljeni nekje, kjer ne bi smeli biti,” pravi vilin, ki se bolje kot v vilinskem počuti v človeškem življenju.

Življenje vilinov, prvi roman v nastajajoči trilogiji, odpira vrata v magični, pravljični svet … Ali pa morda v pozabljeno doživljanje sveta kot prostora žive čarovnije, ki je hkrati strašen in lep, bridek in mehek, predvsem pa “starejši od ljudi in se zato ne pusti ujeti v njihove izčrpne razlage.”  Pusti pa se objeti dobrim pripovedim. Njihova skrivnost je, kot prišepne eden od vilinov, “liričnost in lahkoten odnos do resnice.” 


Pa še vabilo na Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! V četrtek, 17. novembra ob 19h se bova v Trubarjevi hiši literature o ljubih ji knjigah pogovarjali s pisateljico, publicistko in nasploh strastno “prebivalko Združenih držav branja in pisanja” Dijano Matković. Tudi o Muriel Barbery in njeni Eleganci ježa. Ob njej je Dijana odkrila, “da je spopad s svetom/preživetje možen tudi z ‘zgolj’ dodajanjem in čuvanjem lepega”. V branje priporočam še Dijanin intervju z Muriel Barbery za Mladino!