Navdihovalnica

UMETNOST POČIVANJA

»Rad(a) bi imel(a) več energije.« To je stavek, ki ga pogosto slišim. Od ljudi, ki pridejo na jogo/meditacijo in jih povprašam, zakaj. Od vsestransko aktivnih prijateljev, ki bi si želeli, da bi imel dan bistveno več kot 24 ur. Od nastopajočih v reklamah, ki jim do prerojenega stanja pomaga nov »čudežni« oglaševani preparat (ponavadi prehransko dopolnilo). V zadnjem času me je pretreslo, kako pogosto ga slišim že od otrok. In – priznam – največkrat ga slišim kar od same sebe, kako ga izgovarjam glasno … ali pa v mislih.

Kaj vse smo pripravljeni storiti, da bi se počutili bolj živo? Žal najpogosteje zgolj seči po kakšnem kofeinskem napitku. Včasih svojo prehrano »obogatiti« s prehranskimi dodatki. Investirati v superživila. Najbolj osveščeni in disciplinirani izboljšati kakovost prehrane (bravo!). Da bi imeli več energije, se nekateri posvetijo športnim aktivnostim. Nekateri dostop do skrivnih spečih potencialov iščejo v ezoteričnih veščinah. Vse to se nam zdi sprejemljivo.

Daleč najmanj popularna pot do občutja več energije pa je tista, ki je najbolj temeljna in brez katere nič drugega ne more delovati. Dobro staro POČIVANJE.

Za začetek, recimo, že kar njegova osnova – spanje. Raziskovalci opozarjajo, da smo v sodobni družbi kronično neprespani. Odrasel človek naj bi dnevno potreboval okrog osem ur spanja, lahko celo devet, vsekakor pa ne manj kot sedem. Danes v povprečju spimo bistveno premalo, večina ljudi med šest in sedem ur, mnogi pa celo manj kot šest. Pa ne samo to, spimo tudi ob napačnih urah. Da bi si dobro odpočili, bi morali nujno zaspati pred enajsto zvečer, še bolje že pred deseto. Nobelovo nagrado za medicino so leto prejeli trije znanstveniki, ki proučujejo t.i. cirkadialni ritem – notranjo biološko uro, ki poveljuje vsem živim organizmom in tudi našim celicam, kar pod vplivom sodobne tehnologije sebi na škodo pozabljamo. Poleg tega je naš spanec rahel in plitek, saj so naši nevroni znervirani, ker je zadnja stvar, ki jo mnogi počn(em)o pred spanjem strmenje v ekrane elektronskih naprav (v dobro kvalitetnega spanca naj bi se od njih poslovili vsaj dve uri pred spanjem). Pomanjkanja spanca ni mogoče nadomestiti z ničemer drugim.

Paradoksno s(m)o mnogi ob koncu dneva preveč utrujeni, da bi lahko zaspali. Ustaviti in »izklopiti« se po prepolnih dneh sploh ni lahko. Mašila, kot so polzavestno ležanje pred televizijo ali brezciljno tavanje po internetnih labirintih, nam dajejo lažen občutek, da se »sproščamo«.

Zdi se mi, da počitek v hiperaktivni družbi ni le nuja, ampak je že prava umetnost. Za počitek si moramo vzeti čas. Se mu zavestno posvetiti. Raziskovati, kaj nas polni in ustrvarjalno oblikovati lastne načine počivanja.

In se vprašati: zakaj želimo »več energije«? Zakaj se nam zdi, da je nimamo dovolj? Si želimo postati (še) učinkovitejši (ne)človeški stroj? Čemu?

Za konec prepisujem moj najljubši odlomek iz čudovite knjižice avstralskega risarja in misleca Michaela Leuniga Kodrček piše Pižami (v slovenščini izšla pri Založbi Eno), ki na vprašanje smisla odgovarja takole:

»Dragi Vasko,

naj na tvoje vprašanje »Kaj je vredno delati in kaj je vredno imeti?« odgovorim s preprostimi besedami: Vredno je delati nič in imeti mir; kljub vsem težavam, ki se utegnejo izcimiti, Vasko, moraš mirovati – sicer boš postal NEMIREN!

Mislim, da je svet na smrt utrujen in umira zaradi nemira. Čeprav drži, da obdobja utrujenosti pripomorejo k razvoju duha, podaljšano, trajajoče stanje utrujenosti, na kakršno se naš svet hitro prilagaja, še kako uničuje dušo in tudi zemljo. Ekologija zla bujno cveti in v teh žalostnih okoliščinah ljubezen ne more pognati korenin. Utrujenost je eden od najmočnejših, najplemenitejših in najpoučnejših občutkov. Je pomemben vidik naše ZAVESTI in moramo ga upoštevati, sicer ne bomo preživeli. Kadar si utrujen, moraš prepoznati ta občutek in se mu razumno odzvati – MORAŠ počivati, kot počivajo drevesa in živali.

Žal je utrujenost postala nekaj, česar se ljudje sramujejo. Tako dojemanje je zelo nevarno. Utrujenost je postala najbolj potlačen občutek na svetu. Vsepovsod vidimo ljudi, ki premagujejo izčrpanost – in silovito rinejo naprej – ter gojijo veliko množično manijo, ki vspovsod otežuje in grša življenje – kruta in nesmiselna – skrajno neusmiljena – in so celo deležni čestitk, ker jo premagujejo in tlačijo globoko vase, kakor da bi bilo to krepostno. Gotovo veš, Vasko, kaj se zgodi, kadar tajimo take močne in naravne občutke – spremenijo se v najmočnejše in najgrenkejše strupe z grozljivimi posledicami. Živimo v svetu teh posledic, potem pa se čudimo, zakaj smo tako nesrečni.

Zato te prijazno rotim, Vasko, ravnaj, kakor ravnamo v Ravnah na Kodrastem – nauči se zviti v klobčič in počivati – občuti svojo žlahtno utrujenost – spoznaj jo in napravi velikodušen prostor zanjo v svojem življenju, zagotovo bo sledilo zadovoljstvo. Ponavljam: vredno je nedelati in imeti mir,

tvoj zaspani,

g. Kodrček.«


Navdihovalnica – izbrani drobci navdiha …
Bi želeli utrinke iz Navdihovalnice prejemati v svoj e-poštni nabiralnik? Pišite mi na naslov tina.kosir@gmail.com in dodala vas bom na seznam prejemnikov, ki ga zaenkrat urejam kar ročno.

naslovna ilustracija: masha krasnova-shabaeva/ Flickr Creative Commons

Advertisements