Navdihovalnica

VSTAJENJE DUŠE ALI OSEBNA DEKLARACIJA NEODVISNOSTI

»Rada bi zaslišala svoj pristni notranji glas. Rada bi se avtentično izražala. Vendar me nenehno ovirajo dvomi in strahovi. Čutim, da potrebujem podporo. Zato sem tu.«

Ti (oziroma sorodni) stavki so v preteklem tednu odmevali kot refren na uvodnih urah pomladnega trimesečja tečajev Joga – pot navznoter. Tudi zato, ker sem jim za osrednjo temo določila PRIS(O)TNOST, kar je priklicalo čudovito pisano paleto sorodnih duš vseh starosti in profilov.

A to ni samo refren naših tečajev – podobno ničkolikokrat slišim od prijateljic in prijateljev, podobno mi pišete bralke in bralci Navdihovalnice … Zdi se, da ravno najobčutljivejše, najtenkočutnejše, globoko razmišljujoče ljudi dvomi vase prepogosto ohromijo.

»Čutim, da potrebujem pomoč,« sem včeraj prebrala v e-pismu, ki me je ganilo do solz. In v meni prebudilo odločitev, da v današnjem zapisu stopim še korak dlje kot običajno in z vami delim nekaj, kar sicer občutim kot globoko osebno. Soočenje s svojim »notranjim inkvizitorjem,« kot mu pravim.

Kaj je »notranji inkvizitor«? To je skupek dvomov in strahov, okrutnih, obsojajočih notranjih glasov. Notranji inkvizitor si svoje stavke pogosto sposoja od zunaj, od pomembnih bližnjih, od zunanjih avtoritet, od družbenih prepričanj … Vendar je konec koncev živ zgolj zato, ker je notranji: živi in deluje v nas. Strahotno težko ga je utišati. Oglaša se ob najbolj neprimernih urah (sredi noči) in na najbolj neprimernih krajih (recimo med javnimi nastopi). Pije nam kri. Temeljna dejavnost notranjega inkvizitorja je čim bolj zadušiti našo živost. Obtežiti, ohromiti ali celo ubiti našo dušo. (Notranji inkvizitor sovraži že samo besedo »duša«. Pravi, da je to lari fari. Da ne obstaja. Prazen nič!)

Splošni repertoar notranjih inkvizitorjev je naravnost dolgočasno enoličen. V osnovi naši notranji inkvizitorji ves čas zatrjujejo: »Nisi dovolj. Nimaš dovolj. Ne narediš dovolj.« Nisi vredna, nisi vreden. Opozarjajo na primanjkljaje in vzbujajo krivdo zanje.

Naši osebni notranji inkvizitorji pa si ponavadi izberejo še specifične, naši osebnosti prilagojene mučilne prijeme. Izpopolnijo scenarij mučilnih stavkov. Moj notranji inkvizitor me je na križ pribijal s tremi žeblji: »Ti si nora. Ti si lena. Ti si domišljava (oz. »Kdo si pa misliš, da si?!).« Vsakega posebej je seveda tudi izdatno utemeljil. Moje občutenje in doživljanje resničnosti je čista blodnja. Izgubljena v brezplodnih sanjarijah nisem dovolj produktivna, še tisto, kar ustvarim, pa nima nikakršne uporabne vrednosti, ki edina šteje. Naduta sem, če si domišljam, da smem doživljati in se izražati, kakor pristno čutim. Kdo si pa mislim, da sem? To ni dovoljeno. Treba je stisniti zobe v lažen nasmešek in igrati po pravilih družbenih konvencij.

Na neki kritični točki v življenju se mi je zdelo, da je notranji inkvizitor zmagal. Bil je tako glasen, da nisem več slišala glasu svoje duše. Zdelo se mi je, da je moja duša, pribita na križ, izkrvavela.

Ostalo mi je le še toliko moči in trme, da jo snamem s križa in odnesem počivat v najbližjo votlino.

Takrat sem iz njenih rok in nog izpulila inkvizitorjeve žeblje. In sama s seboj podpisala svojo osebno DEKLARACIJO NEODVISNOSTI. Tako sem dala naslov pogodbi, ki je postala ustavna listina mojega življenja. Vsebuje tri člene.

  1. Pravica do avtentičnega doživljanja. (Pravico imam doživljati in čutiti vse, kar in kakorkoli doživljam in čutim. Tega mi ni treba upravičevati ali utemeljevati. Pravico imam svoje doživljanje in čutenje deliti s tistimi, ki me razumejo, podpirajo in sprejemajo ter se zavarovati pred tistimi, ki me ne.)
  2. Pravica do avtentičnega izraza. (Pravico imam izražati, kar doživljam in čutim, kadar in kakorkoli želim, če le moje izražanje ni nasilno ali vsiljivo, torej namenjenu temu, da bi preglasilo druge ali jim kakorkoli škodovalo.)
  3. Pravica do avtentičnega ritma. (Pravico imam delovati v svojem ritmu, slediti organskim ciklom svoje ustvarjalnosti. Imam pravico do počitka, regeneracije in odmika, kadar karkoli od tega potrebujem.)

Te tri pravice so zame neodtujljive, sem sklenila v deklaraciji. In kdo naj mi jih zagotavlja?

Zagotavljam si jih sama, vsak dan znova, dan za dnem, po najboljših močeh. Ker je to, kar piše v deklaraciji, zame bistveno. Kot zrak, ki ga diham.

»Od česa pa misliš živeti? Od zraka?!« vpije moj notranji inkvizitor.

In jaz mu mirno odgovarjam: »Vsekakor ne morem živeti brez zraka. Brez česarkoli drugega lahko živim dlje. Brez zraka ne.«

Inkvizitor seveda ne neha vpiti. A deklaracija neodvisnosti pomeni zavezo, ki jo dajem svoji duši, da bom delovala neodvisno. Neodvisno od česa? Od notranjega inkvizitorja. In to je zdaj temeljno načelo mojega življenja.

Svojo ranjeno dušo sem torej odnesla v votlino, se zavezala svoji novi ustavi in nekaj časa živela požgano življenje nekoga, ki se pri živem telesu počuti mrtvo.

A kmalu … Glej! Čudež!

Moja duša je oživela. Moja duša je vstala. Moja duša je poletela, zažarela in zapela!

To se namreč zgodi z dušami, ko jih snamemo s križev, na katere jih pribijajo naši notranji inkvizitorji in se z vsem srcem zavežemo temu, da je naša najbolj temeljna življenjska naloga svojim dušam zagotoviti pogoje, da bodo lahko živele. Da bodo lahko dihale, da bodo lahko letele.

Aleluja!

 

Foto: Brian Ralphs/ Flickr Creative Commons

 


Navdihovalnica – izbrani drobci navdiha …
Bi želeli utrinke iz Navdihovalnice prejemati v svoj e-poštni nabiralnik? Pišite mi na naslov tina.kosir@gmail.com in dodala vas bom na seznam prejemnikov, ki ga zaenkrat urejam ročno.

 

Advertisements