“Želim” namesto “moram”

(Ta zapis je pred meseci nastal v okviru Navdihovalnice. Ker ste mi mnogi pisali, da vam je bil všeč, ga objavljam še na blogu.)

Ena boljših odločitev, ki sem jih sprejela v zadnjem času, je, da poskušam čim manjkrat uporabljati majhno, na videz nepomembno, v resnici pa mogočno besedico »moram«. Začela sem opazovati, kako pogosto je z mano. Zalotila sem se, da na vabila odgovarjam »Z veseljem bi, ampak moram …« Da bližnjim razlagam, kako bi rada x, ampak žal moram y. Predvsem pa da v svojem notranjem monologu nenehno fantaziram, kako bi bilo lepo to in tisto, kar bi zagotovo počela ali si privoščila, če mi tega ne bi onemogočali majhni in veliki »moraš«. Bi počivala, ampak moram pospravljati. Bi brala, ampak moram odgovoriti na že tri dni staro elektronsko pošto. Bi šla na kavo s prijateljico, ampak se moram pripraviti na prireditev, ki jo vodim … Če naštejem le nekaj drobnih, banalnih in neusodnih primerov. V večjih in pomembnejših rečeh je »moraš« še bolj grozeč. Bila so daljša obdobja, ko se mi je zdelo, da žongliram s tisoč moraši, ki so povrh vsega nezdružljivi. Da nikakor ne (z)morem vsega, kar moram. Da so mi moraši ugrabili življenje, predvsem pa, da so mi ugrabili veselje. Poudariti želim (najprej sem napisala »poudariti moram« in se naknadno popravila), da je šlo za subjektivne občutke. Zunanjim opazovalcem bi se lahko zdelo (in nekaterim se tudi je), da živim nadvse lagodno. Da se moram samo bolj sprostiti (od vse te joge bi pa to že lahko znala!). Da moram nehati komplicirati. Da se moram ozdraviti perfekcionizma.  Ali pa da se moram bolje organizirati. Skratka, kup sicer dobronamernih morašev, ki pa so vendarle zgolj novi moraši. Če jih ponotranjimo, ni zelo verjetno, da bi to vodilo k nenadnemu »razsvetljenju«, ampak pri tistih, ki smo k temu nagnjeni, le še poglobi občutek nesposobnosti, nezadostnosti in nemoči.

Ko sem šla pred slabim letom na psihoterapijo in imela priložnost sodelovati s kar dvema čudovitima terapevtoma hkrati, je bilo prvo, kar sta mi rekla: »Midva ne bova še ena od tistih ljudi, ki ti dopovedujeta, kaj moraš.« O, kakšno olajšanje! A takoj zatem občutek izgubljenosti: kaj naj brez svojih morašev? Nad katerimi se sicer pritožujem, a me, kot sem kmalu uvidela, tudi varujejo pred strašljivo nalogo: prevzeti zrelo odgovornost za svoje življenje. Odkriti svoje srčne želje. Se jim (na)učiti zaupati. Jim dati prostor. Jih živeti.

Ker če smo iskreni in pogledamo globlje, se za vsakim »moram« v resnici skriva spretno preoblečeni »želim«. Vendar so želje zelo različne: nekatere so izraz priučene pridnosti (recimo »Moram pospraviti hišo, da se bo vse svetilo, ker pridejo obiski,« ali »Moram na srečanje, kamor se mi ne ljubi, ampak drugi to od mene pričakujejo,« je v resnici »Tem ljudem si želim ugajati in nanje narediti vtis.«), druge zrele pristnosti – in te se veliko bolj naravno ujamejo z besedo »želim« (recimo »Želim urediti prostor, v katerem bivam, ker se v lepem prostoru bolje počutim,« ali »Želim se srečati z ljudmi, s katerimi se morda ne strinjam v vsem, a mi njihova bližina vseeno veliko pomeni.«). (O pridnosti in pristnosti sicer čudovito razmišlja, predava in piše Saša Kranjc, izraza sem posvojila od nje, ker se mi zdi, da resnično zadeneta bistvo.) Želje, ki se skrivajo pod preobleko morašev, so dostikrat neizpolnljive ali pa vsaj neizpolnjujoče, ker so največkrat odvisne od muhastih odzivov nepredvidljivega sveta in okolice. Pristne, srčne želje pa nam velikokrat dajejo živost in zagon že zgolj s tem, da jih prepoznamo. In tudi ko jih uresničujemo, je v njihovi naravi, da je pot pomembnejša od cilja – če cilj dosežemo ali ne, nas pot obogati.

Zato zdaj eksperimentiram takole: vsak moraš, ki ga zalotim, da se mi prikrade v misli ali govor, poskusno zamenjam z »želim« in opazujem, kaj se zgodi. Če ga je mogoče zamenjati v »želim«, lahko ostane. Če ga ni mogoče, poskušam zbrati pogum, da rečem: »Dragi moraš, ne verjamem ti, šlo bo tudi brez tebe.« Morda nekomu ne bom ugajala. Morda bom zaslužila manj. Včasih nimam poguma in ne gre. Ampak takrat si to priznam in se sprijaznim, da je želja za morašem, tudi če ne spada med pristne (recimo želja zadostiti tujim pričakovanjem), očitno močnejša od kakšne druge, tišje (recimo želje po samoti in prostem času).

Predvsem pa ne pustim, da bi moraši ugrabili tisto, kar imam rada in veselje spremenili v dolžnost. Če jim pustim, to namreč radi počnejo. En moraš je hotel ugrabiti tudi tole navdihovalnico. Prišel je že včeraj in je rekel: »Poslušaj, predolgo že nisi ničesar napisala. Ljudje, ki berejo Navdihovalnico, pričakujejo, da boš pisala redno! Zdaj si že mislijo, da si neresna in neodgovorna oseba.« Na to finto nisem padla in sem morašu pojasnila: »Poslušaj, bralci Navdihovalnice so sicer veselo presenečeni, če kaj napišem, sicer pa prav lepo živijo svoja življenja, tudi če ne.« Zato je moraš poskusil drugače: »Ja, ampak zdaj jih že skrbi, ali je kaj narobe s tabo, da se nič ne oglasiš.« Občutek krivde je bil že tik pred vrati, ampak se nisem dala: »Bolj verjetno si mislijo, da se imam tako fino, da pač ne utegnem pisati, to konec koncev terja precej časa … In imajo prav!« Moraš je ostal brez idej in je za nekaj časa umolknil. Tako je zazvenel želim: Želim vam pisati, ker rada pišem. Ker mi pisanje pomaga izkristalizirati misli. Ker mi je posebno veselje v mislih se pogovarjati z vami. Ker me radostijo vaši odzivi.

Ker želim, in ne, ker bi morala, sem dve uri čudovitega večera preživela ob nastajanju tega zapisa … Ker pa želim ostanek večera preživeti drugače, bom tukaj zaključila. In vam kdaj drugič poročala, kako je ta pristop odlično deloval celo ob izpolnjevanju davčne napovedi pred nekaj meseci. Si je mogoče »želeti« ukvarjati z davkarijo?! Verjetno ne, ampak mogoče je tudi za tem najti želim, ki nas odreši mukotrpnosti. A o tem kdaj drugič. Če vam ne bom bolj želela pisati o čem drugem 🙂

 

*naslovna fotografija: Tim Geers/ Flickr Creative Commons

Česar ne moreš izgubiti v brodolomu

Ko sem bila majhna, sem na vprašanje, kaj bom, ko bom velika, pogosto odgovorila: “Modra.” Ljudi je to močno začudilo, mene pa je čudilo, kaj jih tako čudi, ko pa je modrost vendar tako očitno vrlina, za katero si je vredno prizadevati, da je ob njej vse drugo, kar tudi lahko smo in postanemo, nekako drugotno. Pomen besede “filozofija” je prav “ljubezen do modrosti”  in osebno se mi filozofija – kot akademska ali življenjska disciplina – zdi smiselna le, vkolikor je zvesta poslanstvu svojega imena.

Manj kot deset let sem bila stara, ko sem si v poseben, zame najbolj svet zvezek, začela zapisovati iskrice, modrostne in navdihujoče izreke in odlomke. Zadnjič sem ga spet listala in presenečeno ugotovila, da znam še vedno skoraj vse na pamet, tolikokrat sem se že zatekla k njemu. Ta zvezek je tudi skoraj edina materialna reč, ki mi je ostala iz otroštva, spremlja me skozi fizične selitve in notranje preobrazbe.

Ne spomnim se, kaj me je, še ne desetletno, nagovorilo, da sem kot moto v svoj “modrostni zvezek” izbrala sufijsko modrost, ki sem jo z veliki črkami zapisala na prvo stran. Spremlja me kot nekakšen vodilni haiku življenja, kot trditev, a tudi vprašanje. Kakšna slutnja me je obšla? Močno občutljiva, razmišljujoča in pogosto preplašena deklica sem se že zgodaj boleče  zavedala dejstva minljivosti, pa vseeno … Danes me pretrese, ko gledam zapisano z okorno otroško pisavo:

TVOJE JE SAMO TISTO, ČESAR NE MOREŠ IZGUBITI V BRODOLOMU.

Zdi se mi, da sem misel napisala na začetek, ker naj bi zvezek vseboval prav tisto, česar v brodolomu ni mogoče izgubiti – modrost.

“Bodi previdna, kaj si želiš, lahko se izpolni,” je še ena od modrih iz zvezka. Kdor hrepeni po modrosti, ga/jo bo življenje bogato obdarilo z brodolomi.

V rosni mladosti sem si predstavljala, da je modrost nekaj, kar v življenju pridobiš. Ko prebereš dovolj knjig, dovolj dolgo meditiraš, prepotuješ svet, se pogovarjaš z zanimivimi ljudmi … Karkoli od tega ali najbolje kar vse našteto. Pa še kaj zraven. Ob tem modrost rase in se gradi skupaj s karakterjem. Postane ena od bleščečih odlik osebnosti.

Danes, nekaj temeljitih brodolomov kasneje, se mi dozdeva drugače. Brodolomi, tisti večji, neusmiljeno vzamejo, kar si pridobil. Teoretskemu znanju in papirnati “modrosti” se posmehnejo v brk – to je prvo, kar v življenjski nevihti izpuhti kot kafra. Brodolomi nas slečejo tistega, kar smo ponosno stkali v obleko identitet. Različne duhovne tehnike nam v najboljšem primeru pomagajo, da v viharjih ohranjamo odprtost in se ne zakrčimo v zagrenjenost (pravzaprav je to že ogromno).

Ko me je zadnji brodolom povprašal, “No, kaj je torej tisto, česar ne moreš izgubiti? Kaj še imaš, ha? Kdo še si?”

… se je od nekod iz globin oglasilo:

“Ocean.”


naslovna fotografija: GD Taber/ Flickr Creative Commons

O (ne)sreči in radosti

Kot bralke in bralci tega bloga veste, me močno navdihujejo ideje iz indijskih modrostnih tradicij. To je vsekakor povezano z mojim proučevanjem joge in indijskih filozofij, je pa tudi obratno – azijske tradicije so me navduševale že odkar pomnim, kot bi mi odstirale pogled na življenje, ki je veliko bliže moji naravi od splošno sprejetega družbenega konsenza normalnosti.

Zato trosim “indijske” (dam v narekovaje, ker gre ponavadi za preplet mojih razmislekov z drobci iz indijskih izročil) modrosti, kjer le morem, malo tukaj, malo v uvodih k uram na tečajih joge, malo pa še kje drugje … Včasih kakšna naleti na posebej močen odziv in pri mnogih ljudeh sproži “aha!” moment. Se zgodi, da me še mnogo kasneje kdo povpraša: “Katera je že bila tista sanskrtska beseda, o kateri si govorila?” In si rečem, da moram pa o tem res kdaj kaj napisati. Tokratni zapis je tako posredno navdihnila ljuba Bernarda Žarn, ki je v intervjuju za Onaplus novinarki Taji Zuccato povedala tudi: “Tako bolečine kot veselje me sooblikujejo in kujejo. Zanimivo in ganljivo mi je bilo poslušati, ko je Tina Košir razlagala, da imajo v Indiji eno samo besedo za srečo in nesrečo, da ju prav izgovarjajo in zapisujejo kot eno besedo. Tudi narava nas uči, da ima vsak pol svoj antipol, da ni sonca brez sence, dneva brez noči. Želim se naučiti ponižnosti do življenja.”

O sreči, nesreči in “srečinesreči”

Da bi ljudje radi bili srečni, čeprav ne vemo vedno, kaj bi to pomenilo, je lepo ubesedil Aristotel v Nikomahovi etiki (prevedel Kajetan Gantar): “Katero je najvišje dobro, ki ga s svojimi dejanji lahko dosežemo? V poimenovanju le-tega skoraj vsi soglašajo: tako povprečni ljudje kot izobraženci ga označujejo z besedo “srečnost” in si pri tem predstavljajo, da je “dobro živeti” in “dobro uspevati” isto kot “biti srečen”. Kaj pa je bistvo srečnosti – o tem se mnenja razhajajo in večina daje na to vprašanje drugačen odgovor kot filozofi. Večina si pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast. Pa celo isti človek si pod to besedo ne predstavlja zmerom istega: kadar ga muči bolezen, išče srečnost v zdravju, kadar ga tare revščina, jo vidi v bogastvu. Marsikdo se zaveda svoje nevednosti, pa občuduje ljudi, ki znajo govoriti o velikih, njegovemu umu nedosegljivih stvareh.”

Staroindijska, sanskrtska beseda za srečo je sukha, v različnih besedilih, v katerih se pojavlja, pa označuje širok razpon različnih oblik sreče, pri katerih ne gre le za začasne, plitke užitke (ki jih označuje beseda preya). Sukha je lahko bolj ali manj materialna, vendar budistična besedila poudarjajo, da nikoli ne more biti posledica neetičnih dejanj. Sreča, ki se pojavi, ko si človek pridobi bogastvo, je tako uvrščena na legitimni seznam sreče (imenuje se atthisukha), vendar le, če je bilo premoženje pridobljeno pravično.

Nasprotje sukhe je du(h)kha (pod h, ki je v oklepaju, bi morala biti pikica, ki označuje nežen pridih; v jeziku pali, v katerem so napisana temeljna budistična besedila, je beseda skoraj enaka, namreč dukkha), ki ima tudi širok razpon, označuje različne oblike bolečine, nesreče, trpljenja. Med neizbežnimi oblikami du(h)khe so staranje, bolezen in smrt, ki nas vse slej ko prej ujamejo, ne glede na to, kako zavzeto, dolgo in uspešno se jim izogibamo.

Besedi sta sicer samostojni in se ju uporablja kot taki, vendar se posebej v filozofskih besedilih zelo pogosto pojavljata v zloženki – tako zloženi v eno besedo, sukhadu(h)kha, označujeta naravo življenja, v katerem se neizogibno prepletata in ju nikoli ni mogoče povsem ločiti – sukha nosi zametek du(h)khesaj je sreča minljiva in obeta žalost, ko se bo iztekla, v du(h)khi pa se že svetlika seme bodoče sukhe, saj boleče izkušnje lahko vodijo k odpiranju za drugačne, nove oblike sreče. Sukhadu(h)kha označuje valujočo naravo vseh pojavov.

V naši notranji pokrajini se to valovanje življenja odraža v valovanju uma, ki občuti željo (raga) po sreči oziroma prijetnem in odpor (dveša) do nesreče, neprijetnega. Um tako nenehno valuje v primežu želja in odporov, ki se prav tako zložijo v eno besedo, ragadveša, kar bom delovno prevedla kar kot “hočemnočem”. Ta “hočemnočem”, ki ne ugasne niti v sanjah (tudi ko sanjamo, hočemo prijetne sanje in nočemo mor), se za hip umiri le v globokem snu brez sanj in globokih stanjih meditacije. “Hočemnočem” je stanje stalne notranje napetosti, ki ustvarja vrtince (vrttije) misli, ti pa nas navadno vrtinčijo v ukvarjanju s preteklostjo in prihodnostjo ter nam preprečujejo, da bi bili sproščeno prisotni tukaj in zdaj.

Radost onkraj “srečenesreče”

V klasičnem jogijskem besedilu Yogasutra (Izreki o jogi) je joga definirana ne kot dejavnost, pač pa kot stanje duha: “citta vrtti nirodha – umiritev vrtincev uma. V idealnem stanju joge se sprosti primež “hočemnočem” in zavest se umiri. Simbol, ki se pogosto uporablja za umirjeno stanje zavesti, je povsem mirna gladina jezera. In kaj potem? O tem različna staroindijska izročila nimajo povsem enotnega mnenja – nekatera to stanje definirajo zgolj kot odsotnost trpljenja, bolečine, omejenosti (kar pomenita besedi, kot sta nirodha in nirvana, ki kažeta na to, česa v teh stanjih ni več; podobno mokša, duhovna osvoboditev), druga poudarjajo, da se takrat razkrije prava narava Zavesti (cit),eden od njenih vidikov pa je tudi ananda, kar bi lahko prevedli kot blaženost ali “globinska” radost, neodvisna od zunanjih okoliščin. Pogost simbol prebujene Zavesti je polna luna, ki se zrcali v mirnem jezeru.

Pomembno pa je tole: tudi če je jezero razburkano in lune ne zrcali, to na luno nikakor ne vpliva – sije v vsakem primeru, ne glede na stanje jezera. Tako je tudi najgloblji (ali najvišji) vidik Zavesti, ki je prisotna v vsakomer (in po mnenju nekaterih tradicij tudi v vsem, a to je že tema za kdaj drugič), neizčrpen vodnjak miru in radosti ne glede na to, kako viharen je naš um, s katerim se identificiramo.

Azijske tradicije tako kažejo drugačno pot do radosti – pot, ki jo le pogojno lahko imenujemo pot, saj ne gre za to, da bi nekam prišli ali dosegli nekaj, česar nimamo. Ne gre za to, da bi se izboljšali, pridobili posebna znanja in izkustva ter tako ulovili srečo opotečo. Gre za opuščanje, osvobajanje tistega, za kar uvidimo, da nas dela nesrečne in nemirne. Bistvo je sproščanje krčevitosti, umirjanje notranjih vrtincev, ustvarjanje ozračja in okoliščin, da lahko uzremo osupljivo lepoto polne lune, ki se zrcali na jezerski gladini.

In potem? Bomo večno ostali v tem stanju? Skoraj zagotovo ne, saj vetrovi življenja jezero našega uma hitro spet razburkajo. A ostane okus – spoznanje, kaj je jezero in kaj je luna. In globoko zaupanje, da luna je. Sije tudi takrat, ko naše jezero vrtinčijo viharji. Zaradi tega uvida verjetno ne bomo utelešen ideal razsvetljenega modreca, lahko pa razvijemo precej bolj sproščen odnos do neizbežnega valovanja življenja (zunanjega in notranjega), ki prinaša in odnaša, rojeva in ugaša tako tisto, kar imamo za dobro, kot ono, kar se nam zdi slabo.

In pravzaprav je takšna naravnanost do življenja že kar velika sreča!


naslovna fotografija: Mark Pouley/ Flickr Creative Commons

Bodi glagol, ne samostalnik

Ena od knjig, ki so me v lanskem letu najbolj razveselile in navdihnile, je Big Magic: Creative Living Beyond Fear meni v vseh pogledih zelo ljube avtorice in osebe (njenim objavam na Facebooku sledim s skoraj fanatično vdanostjo) Elizabeth Gilbert. Knjiga je pri Mladinski knjigi nedavno izšla tudi v slovenskem prevodu Sete Oblak kot Velika čarovnija: Opustimo strah in živimo ustvarjalno. 

Preden nadaljujem s tem, kar bi pravzaprav rada povedala, še kratek intermezzo o moji ljubezni do Elizabeth Gilbert. Leta 2008, ko sem urejala knjižna priporočila pri reviji Elle, mi je v roke prišla sveže prevedena knjiga Jej, moli, ljubi, o kateri takrat v Sloveniji še nismo kaj dosti vedeli, še najmanj to, kakšen fenomen bo kmalu postala v svetovnem merilu. Ker sem bila v tistem času kulturni snob (do neke mere sem še vedno), knjige ne bi nikoli vzela v roke, če bi že nosila pezo kasnejše fame. Tako pa sem jo začela listati povsem neobremenjeno – in takoj “padla not”. Ko so se kasneje moji kolegi, ki dajo kaj nase in na težo svojega mnenja, zgražali nad ceneno plehkim jej-moli-ljubi fenomenom (ne da bi prebrali knjigo, kot se rado zgodi – so si pa nekateri ogledali film, ki tudi meni ni bil všeč), sem jo strastno branila in jo še danes. Po mnogih letih knjigo zdaj spet berem in mi je še vedno všeč.

S knjigo Big Magic pa je povezan še en navdihujoč projekt Liz Gilbert in sicer serija podcastov z naslovom Magic Lessons, v katerih raznovrstnim še neuveljavljenim ustvarjalcem s pomočjo gostov svetuje, kako premagati ovire in blokade v ustvarjalnem procesu (vedno znova se izkaže, da so te povezane s strahom takšne ali drugačne sorte). Nedavno je gostila mlado pesnico, ki jo je potrlo, da kljub številnim prošnjam, ki jih je oddala, ni bila sprejeta na nobenega od univerzitetnih programov kreativnega pisanja (ki so v Ameriki velik posel). Ljubi poezijo, je povedalo mlado dekle, a kako naj po tem “porazu” sebe še kadarkoli vidi, razume in doživlja kot “pesnico”?

Pesniti ali biti pesnik?

Da bi pomagal navdihniti mlado kolegico, je Liz Gilbert poklicala pesnika in modrega premišljevalca življenja Marka Nepa. Mark Nepo je napisal veliko knjig, njegovo najbolj znano, The Book of Awakening, lahko beremo tudi v slovenskem prevodu (Knjiga prebujenja: navdihujoča razmišljanja za vsak dan v letu, prevedla Darja Divjak Jurca, ilustrirala Sanja Janša, izšlo 2012 pri Mladinski knjigi ). Med mnogimi premisleka vrednimi rečmi, ki jih je povedal, naj tokrat izpostavim preprost, kratek stavek: “Be a verb, not a noun.” Bodi glagol, ne samostalnik. Osredotoči se na sam ustvarjalni proces in ne na to, kakšna bi morala biti, da bi si lahko rekla “pesnica”.

Mogoče se me je tole z glagoli in samostalniki posebej dotaknilo, ker se počutim silno nelagodno, kadar si moram (v kakšnih predstavitvah, recimo) pripisati samostalnike. Z nobenim samostalnikom ob svojem imenu se ne počutim dobro. Vedno se mi zdi, da nisem dovolj ali povsem ali pa samo tisto, kar samostalnik označuje. Da se torej, kadar si pripišem (ali mi pripišejo) samostalnik, delam, da sem nekaj, kar nisem.

Koliko bolj osvobajajoče je, če se lahko enostavno posvetimo rečem, ki jih počnemo – nekateri eni temeljito, drugi mnogim malo manj temeljito.

V mlajših letih sem se gibala v krogih, kjer je bilo zelo pomembno vzpostaviti se kot pesnik ali pisatelj. Da bi si človek lahko pripisal takšen samostalnik, pa je bilo pomembno napisati knjigo, po možnosti takšno, ki jo bodo hvalili kritiki in drugi, že uveljavljeni pesniki in pisatelji, pa tudi živeti tako, kot naj bi živeli pesniki/pisatelji – kar se je zvedlo na nekaj malega branja/pisanja in predvsem veliko pijančevanja. Tako je nastalo precej knjig, ki jih je prebralo malo ljudi (še manj z veseljem) in bilo prodanega dosti alkohola.

Ampak po mojih izkušnjah je ustvarjalni proces zares izpolnjujoč, kadar se ne peha za pohvalami, statusi in nazivi. Tudi ni nujno, da so rezultati objavljeni. Lahko gre “le” za ohranjanje dušne živosti. Hm, je sploh kaj pomembnejšega od tega?

Vse teče

Razmislek o samostalnikih, pridevnikih in glagolih, s katerimi predalčkamo svet, da bi nam bil razumljivejši in da bi v kaotični resničnosti laže ohranili iluzijo nadzora, pa nas lahko pelje še dlje. Zadnje čase veliko razmišljam o tem, kako se v želji, da bi se razumeli (s tem mislim tako razumeli sebe kot razumeli se med seboj), opisujemo s samostalniki in pridevniki, ki mogoče sploh ne držijo ali pa držijo le v relativnem smislu. Kaj mislimo, ko o nekom trdimo, da je “dober človek”? V praktičnem življenju takšne in drugačne oznake gotovo pogosto pridejo prav in težko bi shajali povsem brez njih. Pa jih znamo izpustiti, kadar nas omejujejo? Kadar povzročajo, da se zaradi njih ne le da ne razumemo bolje, ampak se morda sploh ne razumemo? Ker naslavljamo samostalnike in pridevnike namesto živega utripa bitja, s katerim naj bi se ujemali?

Mogoče glagoli, takoj za tišino, najbolje opišejo venomer pretakajočo se, skrivnostno in nedoumljivo naravo tistega, kar se nam kaže kot resničnost, pa naj gre za notranje ali zunanje svetove.

Kajti vse teče, kot je rekel Heraklit, zato v isto reko ni mogoče stopiti dvakrat.

Kaj šele bi lahko ugotovili za zavest …

Naslovna fotografija: Joanna Paterson/ Flickr Creative Commons

Negovanje notranjega drevesa*

So nekatere pesmi, ki bi se jih bilo treba naučiti na pamet. Ne samo pesmi, tudi drugi odlomki iz knjig. Treba bi jih bilo spoštljivo shraniti v svoji notranji zakladnici, besede, ki hranijo, spodbujajo, nosijo modrost. Ali enostavno razveseljujejo.

Ena takih je pomoje “meditacija” Alenke Rebula iz njene (v vseh pogledih čudovite in brezčasne!) zbirke Sto obrazov notranje moči. Njen naslov je Dostojanstvo, podnaslov pa “Deluj tako, da si”. Pesem-meditacijo večkrat ponavljam v uvodnih nekajminutnih predavanjcih na tečajih joge in za navdih sem jo uporabila tudi v zaključni uri zimskega sklopa tečajev, ki so bili uglašeni na temo joge delovanja.

“Poskušaj stati kot drevo, ki razteza veje, a ne hodi za bežečim popotnikom in ne žaluje zaradi mimoidočih, ki ga ne opažajo,” se pričenja (prepisujem le nekaj stavkov, meditacijo v celoti najdete v knjigi Sto obrazov notranje moči, ki jo je vredno brati vedno znova).  Drevo “stoji v razkošju” in ni odvisno od zunanjih odzivov, od tega, ali si kdo vzame čas zanj, ali ga kdo občuduje in hvali. “Drevo nikogar ne sili, ne kliče, ne pričakuje,” je dostojanstveno in stanovitno, ukoreninjeno v svoji naravi.

Od drevesa se je mogoče toliko naučiti! “Ne oziraj se za vsemi, ki hitijo mimo tebe v napačno smer. Ne zameri tistemu, ki te mimogrede nalomi. Odženi drugje in na novo. Drevo prečiščuje zrak s tem, da je drevo. Ti nas očiščuješ s tem, da se lahko ustavimo ob tvoji resnici.

ZEMLJA IN NEBO PA BOSTA STORILA PREOSTALO.” 

Kako zelo potrebujemo to zagotovilo v  površinski kulturi, ki toliko stavi na videz in zunanje kazalce “uspeha”!

Ta uvid seveda ne napeljuje k temu, da bi v vsakdanjem življenju zanemarili praktične obveznosti, brez katerih pač ne gre. Kakšne so in koliko jih je, je bržkone odvisno od tega, kako živimo, s čim se preživljamo, kaj si želimo … A verjamem, da vsi, ne glede na to, kje smo na svoji poti, potrebujemo tudi notranje drevo, ob katerem si odpočijemo in začutimo svoj utrip.

Notranje drevo zame simbolizira ukoreninjenost v tistem, kar ne potrebuje zunanje potrditve, ker je samo po sebi neprecenljivo in nenadomestljivo: življenje, bivanje samo, ki se diha skozi nas, skozi bitja v tisočerih oblikah. Je Skrivnost, ki je ni mogoče razumeti, ki je ni mogoče ujeti, ki nam teče po žilah (dobesedno in metaforično). So prostori tišine, v katerih je njena prisotnost glasna in odločna. In čutimo: kako veličastno je biti! Kako čudežno je, da smo!

Jogijska praksa, ki se ne napaja v tem notranjem prostoru, je brez duše. In praksa, ki ne poglablja notranjih korenin, ki ne neguje notranjega drevesa, je zame brez smisla.

Pognati korenine globoko, raztezati krošnjo v svet: v svojem tihem dostojanstvu nas učijo drevesa, Mojstri meditacije, ki modrost posredujejo onkraj meja človeških jezikov. Če le prisluhnemo njihovemu šumenju.


* Na željo udeležencev tečajev Joga – pot navznoter se bom v prihodnje potrudila, da čim več svojih razmislekov, ki na tečajih služijo kot uvod v prakso, tudi zapišem na blogu. Pričujočo vsebino smo obravnavali v okviru zimskega tečaja, ki je bil posvečen jogi delovanja. Pomladanski tečaji se pričenjajo v tem tednu, njihova osrednja tema pa bo joga preobražanja! Tečajem se lahko še vedno pridružite.

Naslovna fotografija: Marvin Foushee/ Flickr Creative Commons

Svet kot vrata k svetemu

POGLOBITEV IZKUSTVA IN RAZUMEVANJA JOGE – celodnevni program
v nedeljo, 17. aprila v Ubrani dvorani (Celovška 55, Ljubljana)

(Urnik programa najdete spodaj pod uvodnim besedilom in sliko.)

Tokratnega, že četrtega programa Poglobitev izkustva in razumevanja joge se še posebej vzneseno veselim, saj smo na našem potovanju skozi zgodovino različnih oblik joge prišli do obdobja, ki je v zadnjih letih najbolj “moje”,  gre namreč za teme mojega doktorskega študija. Poleg tega so to teme, ki jim vznesenost tudi pritiče. V okviru gibanj, ki si jih bomo tokrat ogledali, so namreč jogo razumeli in prakticirali kot prebujanje močnih energij in sil, ki prežemajo tako človekov notranji svet kot tudi kozmos. Medtem ko so jogiji iz zgodnejših obdobij negovali umirjeno zadržanost, so tantriki namerno kultivirali tudi ekstatično divjost.

Beseda “tantra” danes na Zahodu zbuja predvsem asociacije na najbolj “žgečkljiv” del tantrizma, uporabo spolnih praks. Kakšne točno so te v zgodovini dejansko bile, je težko reči, ker je šlo za zelo dobro varovane skrivnosti. V okviru predavanj bo o njih bolj malo govora (raje posebej zapišem, da ne bi bil kdo razočaran), bomo pa spoznali tantrizem kot filozofijo, katere bistvo je vera v svetost sveta. Asketske kulture so zapovedovale odpoved materialnemu in preseganje posvetnega, tantrizem pa je predlagal drugačno pot: uzreti vse vidike obstoja kot potencialno božanske in preobražati navidez posvetno v prebujeno sveto.

Od raznolikih oblik tantrizma, ki se jih bomo dotaknili v prvem predavanju (šivaizem, šaktizem, višnuistični in budistični tantrizem), se bomo v drugem predavanju posvetili kašmirskemu šivaizmu, ki je ena najbolj fascinantnih filozofij in jogijskih poti v vsej indijski zgodovini. Kašmirski šivaizem je bil do nedavnega povsem neznan (zaradi nesrečne politične situacije v Kašmirju je tradicija žal izumrla in danes ni več učiteljev, ki bi bili neposredni nasledniki starih kašmirskih mojstrov), v zadnjih dvajsetih letih pa ga po svetovnih univerzah pospešeno in z vedno večjim navdušenjem proučujejo. V kašmirskem šivaizmu se na edinstven način prepletajo joga, filozofija in teorija umetnosti (predvsem poezije) – vse tisto, kar imam najrajši. Joga, ki izvira iz te filozofije, je pot igrivosti, čudenja, radosti, ustvarjalnosti in navdiha – kajti tudi življenje je vsak hip prerajajoča se, veličastna Skrivnost.

Komaj čakam, da vam povem več 😉

sri-yantra-šiva šakti

POGLOBITEV IZKUSTVA IN RAZUMEVANJA JOGE – celodnevni program
v nedeljo, 17. aprila v Ubrani dvorani (Celovška 55, Ljubljana)

prijave sprejemam po elektronski pošti: tina.kosir@gmail.com

9:00 – 10:30: JUTRANJE MANTRE IN MEDITACIJA
Osebno naravnost obožujem sanskrtske mantre, ki so srce moje osebne prakse. Zakaj in kako delujejo, je racionalno bržkone nemogoče razložiti – nekateri jih začutimo, drugi ne. Na izrecno željo nekaterih od udeležencev mojih rednih tečajev joge  sem jih malce sramežljivo uvrstila na program – sramežljivo zato, ker se pravilnega izvajanja manter v indijskih tradicijah pod strogim vodstvom (izbranci) učijo dolga leta, naši poskusi posnemanja manter pa so seveda le bledi približek. A celo v tej okrnjeni obliki ima praksa manter lahko močne učinke. Uvodoma vam bom predstavila nekaj daljših manter, nato pa bomo skupaj 108x ponovili gayatri mantro. Po koncu bomo še približno pol ure izvajali meditacijo, v kateri bomo vizualizirali, kako svetloba prežema naše srčno področje, središče glave, prostor nad glavo, prostor okrog nas in naposled vse vesolje.
Prispevek: 5 Eur (oz. kolikor želite) sami nakažete kateri koli dobrodelni organizaciji, ki ji zaupate

Sprehod skozi zgodovino, filozofijo in kulturo joge – poljudni predavanji:

11:00 – 13:00: TANTRIZEM: Svet kot vrata k svetemu
Tantrizem je v indijsko duhovno pokrajino vnesel pomembno novost: svet je razumel kot potencialna vrata k svetemu in razvijal metode, kako v telesu (mikrokozmosu) prebujati kozmične sile, kar je sčasoma omogočilo razvoj joge, kot jo poznamo danes. Iz tantrizma izvirajo tudi učenja o subtilnem telesu in čakrah, a ta so bila izvorno zelo drugačna od tega, kar piše v novodobnih priročnikih. Ogledali si bomo različne oblike tantrizma (v šaktizmu, šivaizmu, višnuizmu, tibetanskem budizmu), podobnosti in razlike med njimi.
Prispevek: 15 Eur*

15:30 – 17:30: KAŠMIRSKI ŠIVAIZEM: Joga, filozofija, umetnost
Podrobneje  bomo spoznali kašmirski šivaizem, ki je filozofsko ena najbolj artikuliranih oblik tantrizma. Vodilni kašmirski filozof Abhinavagupta je na edinstven način prepletel globoke uvide iz mistične jogijske prakse, filozofije nedvojnosti (advaite) in teorije umetnosti. Kaj imata skupnega pesniški navdih in jogijski samadhi? Kako delovanje iz napora preobraziti v igro (krido)? Kako negovati radostno čudenje (camatkara)? Osrednja učenja kašmirskega šivaizma bomo spoznavali tudi skozi poezijo kašmirske pesnice in mojstrice joge Lalle.
Prispevek: 15 Eur*

18:00 – 21:00: POGLOBITEV IZKUSTVA JOGE – podaljšana praksa
V tokratni praksi bomo poskusili še poglobiti izkustvo asan z dharanami (meditacijskim osredotočenjem s pomočjo vizualizacije), ki izvirajo iz tantrične filozofije. Meditirali bomo s pomočjo muder in usmerjanja diha ob hrbtenici ter prakso joga nidre poskušali približati starodavni tantrični tehniki nyase (prebujanja božanske sile v telesu).
Število udeležencev: do 10
Prispevek: 20 Eur*

(*Izključno kot nakazilo na TRR na podlagi izdanega računa. Plačilo v gotovini ni mogoče. Zaradi zelo omejenega števila mest bodo prijave za dokončne veljale šele po plačilu prijavnine, saj si zaradi stroškov izvedbe programa in časovno obsežnih priprav nanj ne morem privoščiti večjega števila naknadnih odpovedi.)

“Kako lepo drevo!”

Danes popoldne sem šla, kot običajno, na kratek sprehod s kužkom, ki mu včasih pravim tudi “moj osebni trener”. Čudovitemu sončku navkljub, ki je ravno takrat zlato sijalo, odeta v mrk oblak plitkih skrbi in raztresenih misli. Kot bi bil moj mentalni svet roj nadležnih muh, ki popadljivo brenčijo in posrkajo vso pozornost – če jim pustiš, seveda. K sreči nisem prišla prav daleč, samo do prvega drevesa, ki se ga je moj kuža odločil pomarkirati kar s treh strani in me s svojo vrvico med tem manevrom uspešno privezal za drevo. V svojem oblaku niti tega nisem uspela opaziti, pod kakšnim drevesom stojim.

Na mojo veliko srečo je v tistem trenutku prišla mimo punčka in svoji mami radostno vzkliknila: “Kako lepo drevo!” Njen glas in njeni učki tako polni srčnega čudenja, da me je kar prestrelilo. In res, kako osupljivo cvetoče drevo sem kar spregledala! Če ne bi bilo te pozorne punčke, bi zamudila njegovo lepoto. Njen vzklik pa me je takoj prebudil. Mentalna brozga se je v hipu razblinila. Kako lepo drevo!

romanu Island (Otok) Aldousa Huxleya nastopajo ptice, ki prebivalce nenehno opominjajo “Pozornost! Tukaj in zdaj!” A deklica, ki me je danes prebudila, je spomnila še na nekaj več: ne le na pozornost, ampak na posebno pozornost, odprto za lepoto sveta – radostno čudenje. V indijski tradiciji, ki jo študiram za doktorat (kašmirskem šivaizmu), so temu razpoloženju rekli camatkara (izg. “čamatkara”), beseda pa pomeni tako “čudenje” kot tudi “čudež”.

Kako naj se nam svet razodene kot čudežen, če se mu ne znamo čuditi?

Nekaj dni nazaj sem se kmalu po sončnem vzhodu tudi sprehajala s kužkom, a takrat brez brozge v glavi in s čisto pozornostjo. Tako mi ni ušel čudovit prizor: cvetoča češnja, v luži pod njo pa dva čofotajoča vrabčka, ki sta vzklikala tako radostno, da sem se jima morala nasmejati. Kot bi bilo njuno ščebetanje in uživaško namakanje v luži destilat radosti bivanja!

leunig great spiritual teachers

Toliko lepote, toliko radosti nam ponuja pomlad! Kakšna škoda, če je ne zmoremo videti, zabubljeni v dolgočasne odtenke notranje sivine. Prijazno vesolje pa nenehno pošilja učitelje, da nas povabijo v budnost. Včasih kakšno občutljivo deklico. Zvedavega kužka. Vrabčka. 

In drugič sončni žarek, ki si, nenadejano, utre pot skozi oblake.


Naslovna fotografija cvetoče češnje: Rebecca Bollwitt/ Flickr Creative Commons

 

(Ne)popolne okoliščine*

Na delavnici o meditaciji, ki sva jo s kolegom nedavno vodila v okviru Tedna možganov, je po koncu prakse simpatična gospa povprašala: “Kdaj pa svetujete, naj meditiram? Bi zjutraj, ampak imam kup opravkov, takoj ko vstanem. Čez dan nikakor nimam časa. Zvečer sem pa že utrujena in kinkam.” Gospa, sicer upokojenka, je kratko meditacijo poskusila prvič in bila ji je zelo všeč. Vsekakor nekaj, kar bi z veseljem vključila v svoj vsakdanjik. Ko bi le imela čas!

Tudi sicer se na tečajih učitelji nenehno soočamo s podobnimi tožbami: praksa je krasna, praksa pomaga, z veseljem bi jo delali redno – samo časa ni. Pa tudi druge okoliščine so neugodne: težko je najti idiličen prostor, moti nas hrup, moti nas pohištvo …

Včasih pomaga, če težave, ki nas pestijo, uzremo v luči mnogo zahtevnejših, ki so jih ljudje nekdaj premagovali (in nekateri jih še vedno), da bi lahko razvijali svojo duhovno prakso. V predmoderni Indiji je odločitev za pot joge večinoma pomenila odpoved posvetnemu življenju in zavezo rigoroznim asketskim praksam. Vsaj za določeno obdobje (ponavadi nekaj let) so se meditatorji odpravili na samotne kraje, kjer so se posvetili zgolj meditaciji. Ko se je praktikant odločal za meditacijski odmik, se je v ta namen lahko odpravil v gozd, kjer je bilo na voljo veliko različnih sadežev, a tudi številne nevarnosti: od divjih plenilcev do strupenjač in nadležnih komarjev. Tem se je bilo mogoče izogniti, če si je človek namesto ravninske džungle za samotno zatočišče izbral katero od himalajskih votlin, ki so bile drugo tradicionalno zatočišče asketov. A tudi tam je bilo vse prej kot idilično – meditator se je moral med drugim spopasti z izjemno nizkimi temperaturami. Himalajske duhovne kulture (recimo tibetanski budizem) so zato razvile številne močne prakse prav v ta namen.

Človek, ki se je nameraval resno posvetiti meditaciji, se je torej moral najprej odločiti: bi raje trpel zmrzal in pomanjkanje ali nevarnost tigrov, komarjev in pijavk? Nič čudnega, da je bila ena poglavitnih vrlin, ki je po eni strani veljala za predpogoj joge, po drugi pa tudi za merilo, koliko je človek napredoval v svoji praksi, sposobnost ohranjati notranji mir in zadovoljstvo ne glede na zunanje okoliščine.

A zakaj bi bilo to danes za nas sploh relevantno? V sodobnem “razvitem” svetu kolikor moremo skrbimo za svoje ugodje in udobje, okoliščine, ki nam ne prijajo, pa brž spremenimo. A um, ki se najbolj od vsega boji, da bi se moral umiriti, bo vedno našel zunanje razloge za to, da se ne more. Ko se odločamo, da bomo nekaj, za kar sicer vemo, da bi nam koristilo, redno počeli, moramo na takšno sabotažo računati.

Prispodoba o zmrzali ali komarjih pa velja tudi na drugih življenjskih področjih. Za karkoli se v življenju odločimo, katerokoli pot uberemo, vedno bo imela tudi neprijetne plati. Če od življenja kot razvajen otrok pričakujemo, da nam bo zagotovilo sanjske pogoje za vse, kar bi radi postali in počeli, bomo imeli brez dvoma vedno dovolj razlogov za tarnanje in pritoževanje.

Je pa vedno mogoče ubrati tudi drugo pot: početi, kar se nam zdi vredno početi, neugodnim okoliščinam navkljub. Včasih celo z nasmehom.


* Na željo udeležencev tečajev Joga – pot navznoter se bom v prihodnje potrudila, da čim več svojih razmislekov, ki na tečajih služijo kot uvod v prakso, tudi zapišem na blogu. Pričujočo vsebino smo obravnavali v okviru zimskega tečaja, ki je bil posvečen jogi delovanja. Pomladanski tečaji se pričnejo kmalu, njihova osrednja tema pa bo joga preobražanja!

 

 

Poglobitev izkustva in razumevanja joge (12.3.): Bhagavadgita/ Filozofija različnih šol vedante

Celodnevni program POGLOBITEV IZKUSTVA IN RAZUMEVANJA JOGE bo potekal v soboto, 12. marca v Ubrani dvorani (Celovška 55, Ljubljana). Temi tokratnih predavanj bosta Bhagavad gita in pa filozofija različnih šol vedante. Pred in po predavanjih pa seveda praksa! Pridružite se lahko kateremu koli posamičnemu delu, prijave že zbiram.

Za program se prijavite po elektronski pošti tina.kosir@gmail.com

9h – 12h: POGLOBITEV IZKUSTVA JOGE – podaljšana praksa
V okviru tega programa bomo izvajali daljšo jogijsko prakso, ki bo vključevala različne tehnike – asane (jogijske položaje), pranayamo (energijske prakse), sproščanje, vodeno osredotočanje pozornosti (dharano) in samostojno opazovanje meditativnega procesa. Program je namenjen tistim, ki se že ukvarjate z jogo in ste tudi že vzpostavili redno lastno prakso.
Število udeležencev: do 10
Prispevek: 20 Eur*

Sprehod skozi zgodovino, filozofijo in kulturo joge – poljudni predavanji:

15h – 17h: MODROST BHAGAVAD GITE
Bhagavad gita je eno temeljnih besedil indijske filozofije. Ko so se Evropejci srečali z njo, so jo označili za “eno najlepših filozofskih pesnitev”. Je del velikega epa Mahabharate, za besedilo, ki posreduje nauke o jogi, pa se odvija na zelo nenavadnem kraju – na bojnem polju tik pred začetkom bitke. Poglavitno vprašanje, s katerim se ukvarja, je, kako modrost joge prenesti v delovanje tudi v najtežjih življenjskih okoliščinah. V okviru predavanja si bomo ogledali različne vidike tega izjemnega, mestoma tudi kontroverznega besedila, ki indijsko kulturo in razumevanje joge bistveno zaznamuje še danes.
Prispevek: 15 Eur*

17h – 19h: FILOZOFIJA RAZLIČNIH ŠOL VEDANTE
Učenja temeljnih besedil indijskih izročil, kot so Upanišade, različne sutre in Bhagavad gita, so zelo raznolika, pogosto težko razumljiva, večpomenska in polna paradoksov. Kako jih razumeti, kako živeti v skladu z njimi? Ob koncu prvega tisočletja so na ta vprašanja poskušale odgovoriti različne šole vedante, ki so zagovarjale vsaka drugačne odgovore in poti. Kakšna je narava resničnosti? Je edino resnično zavestno in blaženo Eno, pojavni svet pa je iluzorni privid, kot je učila advaita vedanta? Ali pa je svet stvaritev božanstva, ki se mu človek lahko le približuje, a ga bo vedno neskončno presegalo, kot so menili pripadniki dvaita vedante? Je prava pot meditativna kontemplacija ali čaščenje? V predavanju bomo spoznali najpomembnejše ideje vedantskih šol, v katerih koreninijo zelo različni pristopi k jogi.
Prispevek: 15 Eur*

(*Izključno kot nakazilo na TRR na podlagi izdanega računa. Plačilo v gotovini ni mogoče. Zaradi zelo omejenega števila mest bodo prijave za dokončne veljale šele po plačilu prijavnine, saj si zaradi stroškov izvedbe programa in časovno obsežnih priprav nanj ne morem privoščiti večjega števila naknadnih odpovedi.)

19:15 – 20:45: MANTRE IN MEDITACIJA
Osebno naravnost obožujem sanskrtske mantre, ki so srce moje osebne prakse. Zakaj in kako delujejo, je racionalno bržkone nemogoče razložiti – nekateri jih začutimo, drugi ne. Na izrecno željo nekaterih od udeležencev mojih rednih tečajev joge  sem jih malce sramežljivo uvrstila na program – sramežljivo zato, ker se pravilnega izvajanja manter v indijskih tradicijah pod strogim vodstvom (izbranci) učijo dolga leta, naši poskusi posnemanja manter pa so seveda le bledi približek. A celo v tej okrnjeni obliki ima praksa manter lahko močne učinke. Uvodoma vam bom predstavila nekaj daljših manter, nato pa bomo skupaj 108x ponovili slovito maha mrityunjaya mantro. Po koncu bomo z meditacijo t.i. ljubeče naklonjenosti krepili namero delovati v dobro vseh bitij.
Prispevek: 5 Eur (oz. kolikor želite) sami nakažete kateri koli dobrodelni organizaciji, ki ji zaupate

Od kulture gozdnih asketov do Joga suter

POGLOBITEV IZKUSTVA IN RAZUMEVANJA JOGE – celodnevni program
v nedeljo, 21. februarja v Ubrani dvorani (Celovška 55, Ljubljana)

OK, preden se lotim napovedi programa, si ne morem kaj, da ne bi pripisala še izpovedi (lahko jo mirno preskočite, napoved programa in vse podrobnosti najdete spodaj).

Prejšnji mesec ste me izjemno prijetno presenetili z zanimanjem, ki ste ga pokazali za prvi, “poskusni” celodnevni program predavanj o indijski kulturi in filozofiji ter podaljšane jogijske prakse. Presenečenje je bilo toliko večje, ker že leta in leta in leta z vseh strani poslušam, da reči, ki me zanimajo in razveseljujejo “nikogar ne brigajo”, če pa slučajno še kje obstajajo metuzalemi, ki jih, bodo kmalu izumrli (vseh pet). Učitelji joge so večinoma prepričani, da praktikantom ne gre težiti s filozofiranjem, saj si tisti, ki se lotijo joge, želijo predvsem zdravo in sloko telo, zato jim lahko do nezavesti predavamo o zdravi prehrani, ni pa pametno, da bi jim servirali “food for thought”, saj je joga vendarle “odsotnost misli”, kajne? Tukaj vedno prav pride kakšna sutra ubogega Patañjalija, ki bi se ob tovrstnih sodobnih interpretacijah obračal v grobu, če bi ga imel.

To je seveda čisto res. Večine ljudi “filozofiranje” prav nič ne zanima. Zato učiteljem joge, ki morajo preživeti na trgu, tovrstnega odnosa ne zamerim. Nasprotno, iz izkušenj na lastni koži vem, da je trmarjenje v drugo smer in nenehno plavanje proti toku hudičevo naporno, da terja visok davek na vseh življenjskih področjih in da mora biti človek malce prismuknjen, da se temu sploh zaveže.

Zelo pa zamerim javnim institucijam, ki prejemajo davkoplačevalska sredstva, da bi izvajale izobraževalne programe, pa se jim to nekako ne ljubi (v večji meri, kot je res nujno potrebno, da se zadosti ohlapnim zahtevam na razpisih), ker je prenaporno, zato raje jamrajo nad rajo, ki da je bedasta in hoče le “kruha in iger”, ob tem nenehnem stokanju pa sami sebi še čestitajo za “družbeno kritičnost”. Seveda so povsod izjeme, vendar so moje izkušnje z javnimi inštitucijami praviloma katastrofalne, ko pride do bremzanja povsem uresničljivih zamisli in sistematičnega poniževanja ljudi z ustvarjalno energijo in zanosom, ki bi radi kaj premaknili.

Pri triintridesetih letih sem začutila, da sem na prelomnici, zdaj ali nikoli – lahko zberem ustvarjalno moč, ki mi je še ostala in poskusim uresničiti svoje vizije brez kakršnekoli podpore (finančne, infrastrukturne ali moralne). Ali pa počasi potonem v močvari gneva nad nestimulativnim okoljem, v katerem se zdi, da birokracija služi predvsem temu, da lahko na vsako nadebudno idejo odgovori s strogim: “Ne, to pa nikakor ni mogoče.” Je že kje kak člen ali podčlen, s katerim je to mogoče utemeljiti.

In ker sem genetsko predisponirana tako, da obupovanje niti slučajno ne pride v poštev, sem na list papirja zapisala vizije, ki jih želim uresničiti v naslednjih petih letih (ali vsaj poskusiti uresničiti), skočila na glavo, ustanovila svoj s.p. in začela stvari početi po svoje. Ko sem prvič objavila vabilo na tečaje Joga – po navznoter, mi je nekdo pisal: “Saj to lepo zveni in želim ti vso srečo. Po moji oceni lahko pričakuješ približno pet ljudi.” Ob tem sem pomislila: “Super. Komaj čakam, da jih spoznam.”

Zato še posebej srčno in toplo hvala vsem za kakršnokoli obliko podpore. Bilo bi vredno, tudi če bi vas bilo samo pet. Kljub temu me veseli, da vas je malo več 🙂 Da se lahko pogovarjamo še o čem drugem kot o zdravi prehrani, da lahko skupaj raziskujemo fascinantno indijsko kulturo, da si širimo obzorja in gojimo radovednost. Ta odpira nove neuhojene poti, ki gotovo niso nenaporne, so pa zato toliko bolj zanimive.

Spodaj pa še napoved tokratnega programa 🙂

Thirthankara_Suparshvanath_Museum_Rietberg_RVI_306

POGLOBITEV IZKUSTVA IN RAZUMEVANJA JOGE – celodnevni program
v nedeljo, 21. februarja v Ubrani dvorani (Celovška 55, Ljubljana)

prijave sprejemam po elektronski pošti: tina.kosir@gmail.com

9:00 – 10:30: JUTRANJE MANTRE IN MEDITACIJA
Osebno naravnost obožujem sanskrtske mantre, ki so srce moje osebne prakse. Zakaj in kako delujejo, je racionalno bržkone nemogoče razložiti – nekateri jih začutimo, drugi ne. Na izrecno željo nekaterih od udeležencev mojih rednih tečajev joge  sem jih malce sramežljivo uvrstila na program – sramežljivo zato, ker se pravilnega izvajanja manter v indijskih tradicijah pod strogim vodstvom (izbranci) učijo dolga leta, naši poskusi posnemanja manter pa so seveda le bledi približek. A celo v tej okrnjeni obliki ima praksa manter lahko močne učinke. Uvodoma vam bom predstavila nekaj daljših manter, nato pa bomo skupaj 108x ponovili gayatri mantro. Po koncu bomo še približno 20 min v tišini in opazovali učinke prakse.
Prispevek: 5 Eur (oz. kolikor želite) sami nakažete kateri koli dobrodelni organizaciji, ki ji zaupate

Sprehod skozi zgodovino, filozofijo in kulturo joge – poljudni predavanji (s ščepcem prakse):

11:00 – 13:00: KULTURA GOZDNIH ASKETOV, BUDIZEM IN DŽAINIZEM
Dejansko, zgodovinsko dokumentirano rojstvo joge se je zgodilo med gozdnimi asketi. Ti so v stari Indiji razvili izjemno zanimivo obliko alternativne kulture, ki je sobivala vzporedno vedski kulturi in je bistveno vplivala tudi na filozofijo Upanišad. Ena najstarejših indijskih religij je džainizem, ki je s svojo zanimivo filozofijo in prakso nenasilja pomembno zaznamoval tudi razvoj joge (yame iz Patañjalijevih Joga suter so recimo prevzete iz džainističnih pravil). Budova učenja pa so sploh temeljno pretresla vso azijsko kulturo. V okviru predavanja bomo razmišljali o povezavi med življenjsko etiko in jogijskimi praksami, o pomenu nenasilja, o Budovi poti in duhovnem ozadju, iz katerega rasejo prakse čuječnosti.
Prispevek: 15 Eur*

15:30 – 17:30: JOGA SUTRE IN NJIHOV IZVORNI POMEN
Joga sutre veljajo za eno temeljnih besedil joge, ki se še danes uporablja, sodobni učitelji pa jih komentirajo in interpretirajo vsak po svoje. Zato bomo pokukali v zgodovino in se poskusili približati njihovemu izvornemu kontekstu – kaj zares pomeni slovita sutra, ki definira, da je joga “citta vrtti nirodha”? Kaj so vrtinci zavesti in zakaj naj bi jih človek umiril? Kako so med seboj povezani “udje” (aṇga) jogijske poti? Kako Joga sutre razumejo potek meditativnega procesa?
Prispevek: 15 Eur*

18:00 – 21:00: POGLOBITEV IZKUSTVA JOGE – PODALJŠANA PRAKSA
V okviru tega programa bomo izvajali daljšo jogijsko prakso, ki bo vključevala različne tehnike – asane (jogijske položaje), pranayamo (energijske prakse), sproščanje, vodeno osredotočanje pozornosti (dharano) in samostojno opazovanje meditativnega procesa. Program je namenjen tistim, ki se že ukvarjate z jogo in ste tudi že vzpostavili redno lastno prakso. Ne bomo se učili novih tehnik, pač pa jih bomo le izvajali, v meditacijskem delu pa bomo poskusili čim bolj otipljivo razumeti učenje Joga suter.
Število udeležencev: do 10
Prispevek: 20 Eur*

(*Izključno kot nakazilo na TRR na podlagi izdanega računa. Plačilo v gotovini ni mogoče. Zaradi zelo omejenega števila mest bodo prijave za dokončne veljale šele po plačilu prijavnine, saj si zaradi stroškov izvedbe programa in časovno obsežnih priprav nanj ne morem privoščiti večjega števila naknadnih odpovedi.)