Zakladi notranje poti: odstiranja ob Lallini poeziji

Še danes se spomnim prvega srečanja z Lallo. Odpiranja paketa z zame sveto pošiljko: zbirko njenih pesmi v svežem angleškem prevodu Ranjita Hoskotea, ki je pri Penguin Classics izšla pod naslovom “I, Lalla: The Poems of Lal Ded”. Spomnim se, kako sem knjigo podržala med dlanmi, se umirila z zaprtimi očmi in ji dovolila, da se odpre, kjer želi.

Ujela sem dih v votlino grla:
luč je zažarela v meni,
razsvetlila, kdo res sem.
Čvrsto sem se oprijela notranje luči
na dolgi poti

po kraljestvu teme.
Med hojo sem sejala semena svetlobe,
kjerkoli so se moja stopala
dotaknila tal.

Še dobro, da sem knjigo naročila v trdi vezavi, sicer bi v desetletju, kolikor je z menoj, zagotovo že razpadla. K njej se vračam znova in znova. Zame je eliksir modrosti, vzpodbuda na lastni notranji poti in vir številnih prebliskov, ki se skozi leta srečanj z njenimi sporočili še kar ne nehajo utrinjati.

Mojster mi je dal le eno navodilo:
pozabi na zunanje, zazri se navznoter.
Jaz, Lalla, sem si ta nauk vzela k srcu.
Od takrat živim gola.

Kaj mi lahko danes pove daljni odmev glasu indijske pesnice, domnevno razsvetljene mojstrice joge, ki je živela v Kašmirju v 14. stoletju? O njej je gotovega bore malo, v ljudskem ustnem izročilu in redkih poznejših zapisih o njej pa so se ohranile legende, da naj bi izstopila iz družbenega življenja in se scela posvetila duhovni praksi na odmaknjenih svetih krajih, kar naj bi ji odstrlo popolno spoznanje in ji dalo tudi moč, da okus osvobojene zavesti s svojimi kratkimi poetičnimi izreki posreduje modrosti željnim. Pripovedi o njej pravijo, da naj bi od takrat, ko se je trajno ustalila v stanju najvišje jogijske vednosti, živela gola, kar je v Južni Aziji tedanjega časa veljalo za najvišjo obliko askeze in dokaz popolnega obvladovanja notranjih in zunanjih silnic. Verjetneje pa je njena golota, ki jo sama omenja le v eni pesmi, simbolična in ne dobesedna: je sveta golota bitja, osvobojenega vseh plasti, ki zastirajo njegovo, njeno resničnost. Je spontanost čiste biti.

Vsaj tisočkrat sem prosila učitelja
naj Praznini nadene ime.
Nato sem se vdala.
Le kako bi lahko poimenoval
Vir, ki rojeva vsa imena?

Svoje navdušenje nad Lallino poezijo sem najprej delila z mamo Manco, ki sem ji za rojstni dan prevedla jagodni izbor Lallinih pesmi. Ta drobna, unikatna knjižica ima v njenem domu in srcu posebno mesto, postavljena je na oltarček, ob katerem dela jogo, meditira in kjer se utrinjajo tudi njene Srčnice. Njen odziv me je vzpodbudil, da sem v preteklih letih (v dobrih starih predkoronskih časih, ko smo se še srečno gnetli v dvoranah za jogo in meditacijo) organizirala kar nekaj meditacij ob Lallini poeziji in začela njene pesmi po drobcih vključevati tudi v predavanja o indijski filozofiji in zgodovini joge. Vedno znova me je ganilo in pretreslo, kako močno so se dotaknile številnih ljudi – tudi takšnih, ki jih indijska duhovnost sicer ne pritegne prav posebej, pa so v njenih izrekih zaslutili nekaj pristnega, neposrednega in tudi zanje globoko resničnega.

Tvoj notranji svet je ocean življenja.
Včasih te preplavi plima jeze
in ti v telo zapiči ognjene harpune.
A ko jih pretehtaš, so brez teže.

V času prijateljevanja z Lallo sem dobila že ničkoliko prošenj, naj vendarle pripravim knjižico prevodov njenih pesmi, kar imam v nadvse resnem načrtu. Se pa moji prevodi še vedno zelo spreminjajo in zorijo. V vmesnem času sem proučila različne dostopne prevode v angleščino in prebrala veliko akademskih študij, pa še vedno nisem povsem tam, tako da jih bom kar še malce brusila. Predvsem pa Lalline pesmi potrebujejo živi stik in odmev.

Če te pokličejo, morda prav tvoj!

Porodila se mi je zamisel za 11-tedensko druženje ob Lallinem izročilu, kar bodo prav posebni večeri!

Ker dobivam tudi zelo veliko prošenj, da bi radi slišali več mojih predavanj o zgodovini joge, indijski filozofiji in duhovnih izročilih, bo v popotovanju z naslovom ZAKLADI NOTRANJE POTI: ODSTIRANJA OB LALLINI POEZIJI (predavanja in meditacije) vse to združeno, saj Lallini izreki odpirajo pot k naukom raznorodnih tradicij.

Meditirali bomo ob Lallini poeziji, pa ne samo to, lotili se bomo tudi nekaterih oblik meditacij, na katere verjetno nakazujejo njene pesmi in ki v nas morda prebudijo slutnjo tega, kar se je mojstrici razkrivalo. Z vprašanji za lastne kontemplativne premisleke pa se bomo odpirali navdihu, ki nas lahko prebuja v naših lastnih življenjih, tudi če so (kar seveda so) povsem drugačna od Lallinega.

Ker v sebi vsi nosimo seme tistega, kar je žarelo in govorilo skoznjo.

Dobro ali slabo, z veseljem sprejmem oboje.
Ne poslušam z ušesi, ne gledam z očmi.
Glas me nagovarja iz Srca,
kjer dragulj žareče sveti,
tudi ko zunaj razsaja vihar.

LALLA – ZAKLADI NOTRANJE POTI: ODSTIRANJA IN MEDITACIJE OB POEZIJI
11-tedensko popotovanje


Že polno desetletje me navdihuje poezija in duhovna pot Lalle, asketinje, modrinje, mojstrice joge, ki je živela v 14. stoletju v Kašmirju. Njeno poezijo prežema modrost kašmirskega šivaizma (ki je bil tema mojega doktorata), njena izjemna pot pa zrcali edinstven preplet indijskih duhovnih izročil in globokega, izvirnega osebnega vpogleda. Na naših srečanjih bomo preko Lalline poezije vstopili v labirint staroindijske modrosti in se srečali z nauki različnih medsebojno pogosto prepletenih tradicij (hinduizem, budizem, tantrizem, islamski sufizem). Številne Lalline pesmi močno nagovarjajo duhovne iskalce ne glede na kulturno ozadje, a če se z njim bolje seznanimo, se odpre prava zakladnica spoznanja. Z vami bom delila uvide, ki so se mi odstrli v dialogu z Lallinimi rekli (v izvirniku “vakh”) in pripravila posebne vodene meditacije po navdihu njenih notranjih poti.

Popotovanje bo potekalo v obliki srečanj v živo preko Zooma, dostopni pa bodo tudi videoposnetki srečanj (preko YouTube) in zvočni posnetki vodenih meditacij (preko SoundCloud).

Udeležba na uvodni uri je brezplačna, se je pa zanjo potrebno prijaviti po e-pošti: tina.kosir@gmail.com

Srečanja v živo preko Zooma: četrtek 20:00 – 21:00 (+ pogovor in deljenje vtisov do 30 min); brezplačna uvodna ura 20. 1. 2022

Cenik
– spletni komplet: srečanja v živo preko Zooma + dostop do posnetkov: 100 Eur*
– samo udeležba na spletnih srečanjih v živo: 70 Eur*
– samo dostop do posnetkov: 70 Eur*

* Za udeležence tečajev Joga – pot navznoter: Modrost telesa velja 50% popust!

(P)OSEBNA VZPODBUDA

Z veliko radostjo vam sporočam: dozorela je zamisel za še intenzivnejše delo s posameznicami in manjšimi skupinami (do 5 oseb). Spodaj opisana vizija se je kar dolgo medila in si krepila krila, da lahko zdaj poleti med vas v obliki srčnega vabila. Vse navedeno se v okviru individualnih ur pri meni že več let odvija in razvija, sem pa zdaj malo bolj sistematizirala in poimenovala. Če začutite, da si želite podariti (p)oseben zapik, v katerem skupaj soustvarimo sveti prostor-čas za stik, mi pišite na e-naslov tina.kosir@gmail.com Srečamo se lahko preko spleta ali v živo.

KREPČILNI (VEČ KOT) POGOVORI: mir + modrost + moč
“Ko se pogovarjam s teboj, jasneje začutim in zaslišim sebe.” Takšni odzivi, ki jih pogosto doživim, so zame največji dar in vzpodbuda. V okviru krepčilnih pogovorov z raznolikimi pristopi (pogovor, sproščanje, meditacija, lahko tudi telesna vadba) soustvarimo prostor miru, v katerem spregovori notranja modrost. V življenju se vedno znova potrjuje, da je notranja modrost vredna zaupanja, izziv pa je v tem, kako jo zaslišati in prepoznati. Ko se odpremo njenemu vodstvu, se pokažejo tudi notranji in zunanji viri moči, da naredimo korake, h katerim nas kliče.

MODROSTNI/ IZOBRAŽEVALNO-RAZISKOVALNI POGOVORI: navdih + radovednost = vedno radost
Sem radovedna zaljubljenka v modrost, zato so me, odkar pomnim, navdihovala svetovna modrostna izročila: filozofije, verstva, književnosti. Najbolj azijske in med temi še posebej indijske. Po formalni izobrazbi sem univerzitetna diplomirana filozofinja in komparativistka ter doktorica humanističnih znanosti (z doktoratom iz indijske filozofije), vendar sem po nekajletnem delovanju v akademskem okolju ugotovila, da želim pridobljeno znanje posredovati zunaj ustaljenih okvirov in oblik. Vsebine, s katerimi sem s svojim (formalnim in neformalnim) raziskovanjem prišla v stik, so mi odprle obzorja in poglede, ki me dnevno navdihujejo. Modrostni in izobraževalno-raziskovalni pogovori so namenjeni tistim, ki vas zanimajo učenja (predvsem indijskih) izročil – iz gole radovednosti ali pa (še bolje!) kot navdih in usmeritev pri lastni praksi. Teme izberemo glede na vprašanja in razmisleke, ki vas trenutno zanimajo.

OSEBNO MENTORSTVO: podpora pri razvijanju “discipline sončnice”
“Disciplina sončnice” sem poimenovala razvijanje navad in naravnanosti, ki nas podpirajo, da se ne glede na okoliščine kakor sončnica vedno znova obrnemo k svetlemu in dobremu. Sem lahko sodi tudi redna vadba joge in meditacije, ni pa nujno, saj je načinov veliko. Razvijanje discipline sončnice se v praksi zaradi notranjih odporov in zunanjih ovir, ki se neizogibno pojavijo, lahko izkaže za (pre)zahtevno, vzpodbuda in nasveti nekoga, ki ima s tem dosti izkušenj, pa so lahko v veliko pomoč. Skupaj sestavimo osebni načrt za čisto vašo obliko discipline sončnice, takšen, ki je izvedljiv že zdaj glede na vaše danosti, ter ga sproti prilagajamo morebitnim izzivom.

CENIK (velja za vse oblike (p)osebne vzpodbude):

(P)osebna vzpodbuda za 1 ali 2 osebi:

30 min: 30 Eur
60 min: 50 Eur
90 min: 70 Eur

(P)osebna vzpodbuda za manjše skupine (3-5 oseb):

60 min: 75 Eur
90 min: 100 Eur

Popust za več srečanj:

3 srečanja: 10% popust na skupni znesek
5 srečanj: 15% popust na skupni znesek
10 srečanj: 20% popust na skupni znesek

Prijave in dodatne informacije po e-pošti: tina.kosir@gmail.com

Sram, 2. del: Učiteljica zadrega

Vsako sredo ob 20h brezplačna navdihovalnica + vodeno samoraziskovanje, meditacija ali sproščanje preko Zooma! Pridruži se s klikom na povezavo –> ZAPIK S TINO
Predhodne prijave niso potrebne. Povezava vodi do Zoom srečanja, tako da klikni nanjo ob sredah ob 20h ali par minut prej
.

To sredo (2.12.) ob 20h: SRAM, 2. DEL: UČITELJICA ZADREGA

Zapiki s Tino so se že kar dobro udomačili in tudi nek svoj organski ritem pridobili … “Love&light” (ljubezen&svetloba) teme (kot so ljubeča naklonjenost, hvaležnost …) se izmenjujejo s “senčnimi” (soočanje s težkimi občutki, kot so jeza, sram, krivda …). Po mojih izkušnjah z osebno prakso in pri delu z ljudmi je to zelo dobra kombinacija, ki se dolgoročno najboljše obnese. Prižgemo notranjo luč in ko dovolj močno sveti, gremo malo pospravljat podstrešje, pa klet, pometamo pod preprogo in pogledamo, če je kaj okostnjakov po omarah. Kadarkoli se utrudimo ali raje še prej, pa gremo spet na sonce se nadihat svetlobe in svežega zraka, navdiha in lepote … Skratka redno se napajamo pri (iz)virih moči, karkoli to za nas je. In svetlo moč uporabimo za preobražanje senc, kar je delo, ki se, kolikor vem, nikoli zares in dokončno ne konča (ker poleg naših osebnih senc, ki jih pogosto ni malo, v kleti in po omarah prebiva še zapuščina prednikov, da o kolektivnem nezavednem sploh ne govorimo …).

To sredo se bomo ponovno pogovarjali s sramom – dva tedna nazaj smo se šele dobro ogreli, pa je bila ena urca že mimo 🙂 Tokrat pripravljam super vaje, s katerimi zadrega, ki jo čutimo pred nekaterimi specifičnimi ljudmi, skupinami … postane naša učiteljica (namesto mučiteljica!).

Če bo čas, vmes povem še nekaj trikov, ki jih sama s pridom uporabljam v zvezi s tremo in strahom pred nastopanjem v javnosti, ki je v marsikaterem poklicu neizogibno, ampak marsikomu zoprno. Zelo nerada namreč nastopam v javnosti, pa to vseeno že skoraj vse življenje počnem 🙂 Če se moj odpor ne vidi takoj, je to dober znak, da vsaj nekaj teh pristopov deluje 😉

Sicer pa prihodnji teden (7. decembra) začnemo s tritedenskim programom –> LUČ V TEMI , ki se mu lahko pridružite! Ob ponedeljkih joga preko Zooma z menoj, če vam tajming ne ustreza, se lahko naročite na videoposnetke, družimo pa se lahko tudi v zaprti FB skupini ob še dodatnih vsebinah.

Naj žari in se iskri!

HvAleŽni od A do Ž

Vsako sredo ob 20h brezplačna navdihovalnica + vodeno samoraziskovanje, meditacija ali sproščanje preko Zooma! Pridruži se s klikom na povezavo –> ZAPIK S TINO
Predhodne prijave niso potrebne. Povezava vodi do Zoom srečanja, tako da klikni nanjo ob sredah ob 20h ali par minut prej
.

To sredo (25.11.) ob 20h v Zapiku s Tino: ABECEDA HVALEŽNOSTI Z MANCO

Da ne bomo samo garali (raziskovanje težkih občutkov je sicer nagrajujoče, ampak tudi naporno notranje delo), se bomo to sredo ob 20h v Zapiku preko Zooma – igrali! Skupaj bomo tkali in soustvarjali Abecedo hvaležnosti, igro asociacij, v kateri odkrivamo, za kaj vse smo lahko hvaležni, pa sploh ne bi pomislili, če nam ne bi nekdo rekel, naj se recimo spomnimo nekaj na D-, za kar smo lahko hvaležni … In nam tako pade na pamet, recimo: današnji dan! Danes! Moj najljubši dan, kot bi rekel medvedek Pu 😉

My Favourite Day | Winnie the pooh quotes, Pooh quotes, Winnie the pooh

V Zapiku se nam bo tokrat pridružila tudi moja ljuba Mut Manca Košir, velika hvaležnica, tako da dobite kar dve Koširki za ceno ene … to pa je: brezplačno.

(Tisti, ki želite in imate možnost, pa lahko moje dejavnosti podprete s prispevkom v višini po svoji izbiri. Podatke za nakazilo najdete tu –> PODPORA)

Abecedo hvaležnosti sva z Manco posneli že ob začetku prvega korona vala. Najinemu takratnemu pogovoru lahko (ponovno) prisluhnete na spodnji povezavi – mnogi ste nama sporočili, da je bil za vas zelo navdihujoč. Tokrat imava veliko novih idej za hvaležnost :), še bolj pa se veseliva prisluhniti vsem vašim hvaležnostim! Da skupaj stkemo mrežo hvaležnosti, pisan mozaik vsega lepega, dobrega, pravičnega, navdihujočega, vzpodbudnega … kar (pre)živi tudi v težkem, tudi v temi.

Če me danes vprašate, za koga ali kaj na A- sem hvaležna, se takoj pojavi v srcu: Alenka Rebula! Ta vikend sem do konca prebrala čudovito knjigo Obljubljena dežela, ki sta jo napisali z Josipo Prebeg. Močno me je navdihnila, napolnila z zaupanjem v lastno in skupno moč za soustvarjanje pravičnega, lepega in dobrega ❤ Knjigo najtopleje priporočam, naročite jo lahko na Alenkini spletni strani: https://www.alenkarebula.com/knjige/

Ob tem še povem, da je za 13. december načrtovano, da se bomo o knjigi v okviru Mančinih pogovorov v Švicariji pogovarjale vse tri skupaj, pogovor boste lahko spremljali preko FB live. Za lep teden pa odlomek iz knjige, ki ga podpišem z vsemi pisali, kar jih imam, pa še s svojim življenjem zraven … 🙂

… in tako pridem do hvaležnosti na Ž- … hvaležnosti za Življenje. Ne, ni samoumevno. Vsak dan, vsak dih nam je podarjen. In kot čudovito zaključi Alenka: “Nič ni izgubljeno, dokler živimo.”

Iz knjige OBLJUBLJENA DEŽELA avtoric Alenke Rebula in Josipe Prebeg

“Želim” namesto “moram”

(Ta zapis je pred meseci nastal v okviru Navdihovalnice. Ker ste mi mnogi pisali, da vam je bil všeč, ga objavljam še na blogu.)

Ena boljših odločitev, ki sem jih sprejela v zadnjem času, je, da poskušam čim manjkrat uporabljati majhno, na videz nepomembno, v resnici pa mogočno besedico »moram«. Začela sem opazovati, kako pogosto je z mano. Zalotila sem se, da na vabila odgovarjam »Z veseljem bi, ampak moram …« Da bližnjim razlagam, kako bi rada x, ampak žal moram y. Predvsem pa da v svojem notranjem monologu nenehno fantaziram, kako bi bilo lepo to in tisto, kar bi zagotovo počela ali si privoščila, če mi tega ne bi onemogočali majhni in veliki »moraš«. Bi počivala, ampak moram pospravljati. Bi brala, ampak moram odgovoriti na že tri dni staro elektronsko pošto. Bi šla na kavo s prijateljico, ampak se moram pripraviti na prireditev, ki jo vodim … Če naštejem le nekaj drobnih, banalnih in neusodnih primerov. V večjih in pomembnejših rečeh je »moraš« še bolj grozeč. Bila so daljša obdobja, ko se mi je zdelo, da žongliram s tisoč moraši, ki so povrh vsega nezdružljivi. Da nikakor ne (z)morem vsega, kar moram. Da so mi moraši ugrabili življenje, predvsem pa, da so mi ugrabili veselje. Poudariti želim (najprej sem napisala »poudariti moram« in se naknadno popravila), da je šlo za subjektivne občutke. Zunanjim opazovalcem bi se lahko zdelo (in nekaterim se tudi je), da živim nadvse lagodno. Da se moram samo bolj sprostiti (od vse te joge bi pa to že lahko znala!). Da moram nehati komplicirati. Da se moram ozdraviti perfekcionizma.  Ali pa da se moram bolje organizirati. Skratka, kup sicer dobronamernih morašev, ki pa so vendarle zgolj novi moraši. Če jih ponotranjimo, ni zelo verjetno, da bi to vodilo k nenadnemu »razsvetljenju«, ampak pri tistih, ki smo k temu nagnjeni, le še poglobi občutek nesposobnosti, nezadostnosti in nemoči.

Ko sem šla pred slabim letom na psihoterapijo in imela priložnost sodelovati s kar dvema čudovitima terapevtoma hkrati, je bilo prvo, kar sta mi rekla: »Midva ne bova še ena od tistih ljudi, ki ti dopovedujeta, kaj moraš.« O, kakšno olajšanje! A takoj zatem občutek izgubljenosti: kaj naj brez svojih morašev? Nad katerimi se sicer pritožujem, a me, kot sem kmalu uvidela, tudi varujejo pred strašljivo nalogo: prevzeti zrelo odgovornost za svoje življenje. Odkriti svoje srčne želje. Se jim (na)učiti zaupati. Jim dati prostor. Jih živeti.

Ker če smo iskreni in pogledamo globlje, se za vsakim »moram« v resnici skriva spretno preoblečeni »želim«. Vendar so želje zelo različne: nekatere so izraz priučene pridnosti (recimo »Moram pospraviti hišo, da se bo vse svetilo, ker pridejo obiski,« ali »Moram na srečanje, kamor se mi ne ljubi, ampak drugi to od mene pričakujejo,« je v resnici »Tem ljudem si želim ugajati in nanje narediti vtis.«), druge zrele pristnosti – in te se veliko bolj naravno ujamejo z besedo »želim« (recimo »Želim urediti prostor, v katerem bivam, ker se v lepem prostoru bolje počutim,« ali »Želim se srečati z ljudmi, s katerimi se morda ne strinjam v vsem, a mi njihova bližina vseeno veliko pomeni.«). (O pridnosti in pristnosti sicer čudovito razmišlja, predava in piše Saša Kranjc, izraza sem posvojila od nje, ker se mi zdi, da resnično zadeneta bistvo.) Želje, ki se skrivajo pod preobleko morašev, so dostikrat neizpolnljive ali pa vsaj neizpolnjujoče, ker so največkrat odvisne od muhastih odzivov nepredvidljivega sveta in okolice. Pristne, srčne želje pa nam velikokrat dajejo živost in zagon že zgolj s tem, da jih prepoznamo. In tudi ko jih uresničujemo, je v njihovi naravi, da je pot pomembnejša od cilja – če cilj dosežemo ali ne, nas pot obogati.

Zato zdaj eksperimentiram takole: vsak moraš, ki ga zalotim, da se mi prikrade v misli ali govor, poskusno zamenjam z »želim« in opazujem, kaj se zgodi. Če ga je mogoče zamenjati v »želim«, lahko ostane. Če ga ni mogoče, poskušam zbrati pogum, da rečem: »Dragi moraš, ne verjamem ti, šlo bo tudi brez tebe.« Morda nekomu ne bom ugajala. Morda bom zaslužila manj. Včasih nimam poguma in ne gre. Ampak takrat si to priznam in se sprijaznim, da je želja za morašem, tudi če ne spada med pristne (recimo želja zadostiti tujim pričakovanjem), očitno močnejša od kakšne druge, tišje (recimo želje po samoti in prostem času).

Predvsem pa ne pustim, da bi moraši ugrabili tisto, kar imam rada in veselje spremenili v dolžnost. Če jim pustim, to namreč radi počnejo. En moraš je hotel ugrabiti tudi tole navdihovalnico. Prišel je že včeraj in je rekel: »Poslušaj, predolgo že nisi ničesar napisala. Ljudje, ki berejo Navdihovalnico, pričakujejo, da boš pisala redno! Zdaj si že mislijo, da si neresna in neodgovorna oseba.« Na to finto nisem padla in sem morašu pojasnila: »Poslušaj, bralci Navdihovalnice so sicer veselo presenečeni, če kaj napišem, sicer pa prav lepo živijo svoja življenja, tudi če ne.« Zato je moraš poskusil drugače: »Ja, ampak zdaj jih že skrbi, ali je kaj narobe s tabo, da se nič ne oglasiš.« Občutek krivde je bil že tik pred vrati, ampak se nisem dala: »Bolj verjetno si mislijo, da se imam tako fino, da pač ne utegnem pisati, to konec koncev terja precej časa … In imajo prav!« Moraš je ostal brez idej in je za nekaj časa umolknil. Tako je zazvenel želim: Želim vam pisati, ker rada pišem. Ker mi pisanje pomaga izkristalizirati misli. Ker mi je posebno veselje v mislih se pogovarjati z vami. Ker me radostijo vaši odzivi.

Ker želim, in ne, ker bi morala, sem dve uri čudovitega večera preživela ob nastajanju tega zapisa … Ker pa želim ostanek večera preživeti drugače, bom tukaj zaključila. In vam kdaj drugič poročala, kako je ta pristop odlično deloval celo ob izpolnjevanju davčne napovedi pred nekaj meseci. Si je mogoče »želeti« ukvarjati z davkarijo?! Verjetno ne, ampak mogoče je tudi za tem najti želim, ki nas odreši mukotrpnosti. A o tem kdaj drugič. Če vam ne bom bolj želela pisati o čem drugem 🙂

 

*naslovna fotografija: Tim Geers/ Flickr Creative Commons

Česar ne moreš izgubiti v brodolomu

Ko sem bila majhna, sem na vprašanje, kaj bom, ko bom velika, pogosto odgovorila: “Modra.” Ljudi je to močno začudilo, mene pa je čudilo, kaj jih tako čudi, ko pa je modrost vendar tako očitno vrlina, za katero si je vredno prizadevati, da je ob njej vse drugo, kar tudi lahko smo in postanemo, nekako drugotno. Pomen besede “filozofija” je prav “ljubezen do modrosti”  in osebno se mi filozofija – kot akademska ali življenjska disciplina – zdi smiselna le, vkolikor je zvesta poslanstvu svojega imena.

Manj kot deset let sem bila stara, ko sem si v poseben, zame najbolj svet zvezek, začela zapisovati iskrice, modrostne in navdihujoče izreke in odlomke. Zadnjič sem ga spet listala in presenečeno ugotovila, da znam še vedno skoraj vse na pamet, tolikokrat sem se že zatekla k njemu. Ta zvezek je tudi skoraj edina materialna reč, ki mi je ostala iz otroštva, spremlja me skozi fizične selitve in notranje preobrazbe.

Ne spomnim se, kaj me je, še ne desetletno, nagovorilo, da sem kot moto v svoj “modrostni zvezek” izbrala sufijsko modrost, ki sem jo z veliki črkami zapisala na prvo stran. Spremlja me kot nekakšen vodilni haiku življenja, kot trditev, a tudi vprašanje. Kakšna slutnja me je obšla? Močno občutljiva, razmišljujoča in pogosto preplašena deklica sem se že zgodaj boleče  zavedala dejstva minljivosti, pa vseeno … Danes me pretrese, ko gledam zapisano z okorno otroško pisavo:

TVOJE JE SAMO TISTO, ČESAR NE MOREŠ IZGUBITI V BRODOLOMU.

Zdi se mi, da sem misel napisala na začetek, ker naj bi zvezek vseboval prav tisto, česar v brodolomu ni mogoče izgubiti – modrost.

“Bodi previdna, kaj si želiš, lahko se izpolni,” je še ena od modrih iz zvezka. Kdor hrepeni po modrosti, ga/jo bo življenje bogato obdarilo z brodolomi.

V rosni mladosti sem si predstavljala, da je modrost nekaj, kar v življenju pridobiš. Ko prebereš dovolj knjig, dovolj dolgo meditiraš, prepotuješ svet, se pogovarjaš z zanimivimi ljudmi … Karkoli od tega ali najbolje kar vse našteto. Pa še kaj zraven. Ob tem modrost rase in se gradi skupaj s karakterjem. Postane ena od bleščečih odlik osebnosti.

Danes, nekaj temeljitih brodolomov kasneje, se mi dozdeva drugače. Brodolomi, tisti večji, neusmiljeno vzamejo, kar si pridobil. Teoretskemu znanju in papirnati “modrosti” se posmehnejo v brk – to je prvo, kar v življenjski nevihti izpuhti kot kafra. Brodolomi nas slečejo tistega, kar smo ponosno stkali v obleko identitet. Različne duhovne tehnike nam v najboljšem primeru pomagajo, da v viharjih ohranjamo odprtost in se ne zakrčimo v zagrenjenost (pravzaprav je to že ogromno).

Ko me je zadnji brodolom povprašal, “No, kaj je torej tisto, česar ne moreš izgubiti? Kaj še imaš, ha? Kdo še si?”

… se je od nekod iz globin oglasilo:

“Ocean.”


naslovna fotografija: GD Taber/ Flickr Creative Commons

O (ne)sreči in radosti

Kot bralke in bralci tega bloga veste, me močno navdihujejo ideje iz indijskih modrostnih tradicij. To je vsekakor povezano z mojim proučevanjem joge in indijskih filozofij, je pa tudi obratno – azijske tradicije so me navduševale že odkar pomnim, kot bi mi odstirale pogled na življenje, ki je veliko bliže moji naravi od splošno sprejetega družbenega konsenza normalnosti.

Zato trosim “indijske” (dam v narekovaje, ker gre ponavadi za preplet mojih razmislekov z drobci iz indijskih izročil) modrosti, kjer le morem, malo tukaj, malo v uvodih k uram na tečajih joge, malo pa še kje drugje … Včasih kakšna naleti na posebej močen odziv in pri mnogih ljudeh sproži “aha!” moment. Se zgodi, da me še mnogo kasneje kdo povpraša: “Katera je že bila tista sanskrtska beseda, o kateri si govorila?” In si rečem, da moram pa o tem res kdaj kaj napisati. Tokratni zapis je tako posredno navdihnila ljuba Bernarda Žarn, ki je v intervjuju za Onaplus novinarki Taji Zuccato povedala tudi: “Tako bolečine kot veselje me sooblikujejo in kujejo. Zanimivo in ganljivo mi je bilo poslušati, ko je Tina Košir razlagala, da imajo v Indiji eno samo besedo za srečo in nesrečo, da ju prav izgovarjajo in zapisujejo kot eno besedo. Tudi narava nas uči, da ima vsak pol svoj antipol, da ni sonca brez sence, dneva brez noči. Želim se naučiti ponižnosti do življenja.”

O sreči, nesreči in “srečinesreči”

Da bi ljudje radi bili srečni, čeprav ne vemo vedno, kaj bi to pomenilo, je lepo ubesedil Aristotel v Nikomahovi etiki (prevedel Kajetan Gantar): “Katero je najvišje dobro, ki ga s svojimi dejanji lahko dosežemo? V poimenovanju le-tega skoraj vsi soglašajo: tako povprečni ljudje kot izobraženci ga označujejo z besedo “srečnost” in si pri tem predstavljajo, da je “dobro živeti” in “dobro uspevati” isto kot “biti srečen”. Kaj pa je bistvo srečnosti – o tem se mnenja razhajajo in večina daje na to vprašanje drugačen odgovor kot filozofi. Večina si pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast. Pa celo isti človek si pod to besedo ne predstavlja zmerom istega: kadar ga muči bolezen, išče srečnost v zdravju, kadar ga tare revščina, jo vidi v bogastvu. Marsikdo se zaveda svoje nevednosti, pa občuduje ljudi, ki znajo govoriti o velikih, njegovemu umu nedosegljivih stvareh.”

Staroindijska, sanskrtska beseda za srečo je sukha, v različnih besedilih, v katerih se pojavlja, pa označuje širok razpon različnih oblik sreče, pri katerih ne gre le za začasne, plitke užitke (ki jih označuje beseda preya). Sukha je lahko bolj ali manj materialna, vendar budistična besedila poudarjajo, da nikoli ne more biti posledica neetičnih dejanj. Sreča, ki se pojavi, ko si človek pridobi bogastvo, je tako uvrščena na legitimni seznam sreče (imenuje se atthisukha), vendar le, če je bilo premoženje pridobljeno pravično.

Nasprotje sukhe je du(h)kha (pod h, ki je v oklepaju, bi morala biti pikica, ki označuje nežen pridih; v jeziku pali, v katerem so napisana temeljna budistična besedila, je beseda skoraj enaka, namreč dukkha), ki ima tudi širok razpon, označuje različne oblike bolečine, nesreče, trpljenja. Med neizbežnimi oblikami du(h)khe so staranje, bolezen in smrt, ki nas vse slej ko prej ujamejo, ne glede na to, kako zavzeto, dolgo in uspešno se jim izogibamo.

Besedi sta sicer samostojni in se ju uporablja kot taki, vendar se posebej v filozofskih besedilih zelo pogosto pojavljata v zloženki – tako zloženi v eno besedo, sukhadu(h)kha, označujeta naravo življenja, v katerem se neizogibno prepletata in ju nikoli ni mogoče povsem ločiti – sukha nosi zametek du(h)khesaj je sreča minljiva in obeta žalost, ko se bo iztekla, v du(h)khi pa se že svetlika seme bodoče sukhe, saj boleče izkušnje lahko vodijo k odpiranju za drugačne, nove oblike sreče. Sukhadu(h)kha označuje valujočo naravo vseh pojavov.

V naši notranji pokrajini se to valovanje življenja odraža v valovanju uma, ki občuti željo (raga) po sreči oziroma prijetnem in odpor (dveša) do nesreče, neprijetnega. Um tako nenehno valuje v primežu želja in odporov, ki se prav tako zložijo v eno besedo, ragadveša, kar bom delovno prevedla kar kot “hočemnočem”. Ta “hočemnočem”, ki ne ugasne niti v sanjah (tudi ko sanjamo, hočemo prijetne sanje in nočemo mor), se za hip umiri le v globokem snu brez sanj in globokih stanjih meditacije. “Hočemnočem” je stanje stalne notranje napetosti, ki ustvarja vrtince (vrttije) misli, ti pa nas navadno vrtinčijo v ukvarjanju s preteklostjo in prihodnostjo ter nam preprečujejo, da bi bili sproščeno prisotni tukaj in zdaj.

Radost onkraj “srečenesreče”

V klasičnem jogijskem besedilu Yogasutra (Izreki o jogi) je joga definirana ne kot dejavnost, pač pa kot stanje duha: “citta vrtti nirodha – umiritev vrtincev uma. V idealnem stanju joge se sprosti primež “hočemnočem” in zavest se umiri. Simbol, ki se pogosto uporablja za umirjeno stanje zavesti, je povsem mirna gladina jezera. In kaj potem? O tem različna staroindijska izročila nimajo povsem enotnega mnenja – nekatera to stanje definirajo zgolj kot odsotnost trpljenja, bolečine, omejenosti (kar pomenita besedi, kot sta nirodha in nirvana, ki kažeta na to, česa v teh stanjih ni več; podobno mokša, duhovna osvoboditev), druga poudarjajo, da se takrat razkrije prava narava Zavesti (cit),eden od njenih vidikov pa je tudi ananda, kar bi lahko prevedli kot blaženost ali “globinska” radost, neodvisna od zunanjih okoliščin. Pogost simbol prebujene Zavesti je polna luna, ki se zrcali v mirnem jezeru.

Pomembno pa je tole: tudi če je jezero razburkano in lune ne zrcali, to na luno nikakor ne vpliva – sije v vsakem primeru, ne glede na stanje jezera. Tako je tudi najgloblji (ali najvišji) vidik Zavesti, ki je prisotna v vsakomer (in po mnenju nekaterih tradicij tudi v vsem, a to je že tema za kdaj drugič), neizčrpen vodnjak miru in radosti ne glede na to, kako viharen je naš um, s katerim se identificiramo.

Azijske tradicije tako kažejo drugačno pot do radosti – pot, ki jo le pogojno lahko imenujemo pot, saj ne gre za to, da bi nekam prišli ali dosegli nekaj, česar nimamo. Ne gre za to, da bi se izboljšali, pridobili posebna znanja in izkustva ter tako ulovili srečo opotečo. Gre za opuščanje, osvobajanje tistega, za kar uvidimo, da nas dela nesrečne in nemirne. Bistvo je sproščanje krčevitosti, umirjanje notranjih vrtincev, ustvarjanje ozračja in okoliščin, da lahko uzremo osupljivo lepoto polne lune, ki se zrcali na jezerski gladini.

In potem? Bomo večno ostali v tem stanju? Skoraj zagotovo ne, saj vetrovi življenja jezero našega uma hitro spet razburkajo. A ostane okus – spoznanje, kaj je jezero in kaj je luna. In globoko zaupanje, da luna je. Sije tudi takrat, ko naše jezero vrtinčijo viharji. Zaradi tega uvida verjetno ne bomo utelešen ideal razsvetljenega modreca, lahko pa razvijemo precej bolj sproščen odnos do neizbežnega valovanja življenja (zunanjega in notranjega), ki prinaša in odnaša, rojeva in ugaša tako tisto, kar imamo za dobro, kot ono, kar se nam zdi slabo.

In pravzaprav je takšna naravnanost do življenja že kar velika sreča!


naslovna fotografija: Mark Pouley/ Flickr Creative Commons

Bodi glagol, ne samostalnik

Ena od knjig, ki so me v lanskem letu najbolj razveselile in navdihnile, je Big Magic: Creative Living Beyond Fear meni v vseh pogledih zelo ljube avtorice in osebe (njenim objavam na Facebooku sledim s skoraj fanatično vdanostjo) Elizabeth Gilbert. Knjiga je pri Mladinski knjigi nedavno izšla tudi v slovenskem prevodu Sete Oblak kot Velika čarovnija: Opustimo strah in živimo ustvarjalno. 

Preden nadaljujem s tem, kar bi pravzaprav rada povedala, še kratek intermezzo o moji ljubezni do Elizabeth Gilbert. Leta 2008, ko sem urejala knjižna priporočila pri reviji Elle, mi je v roke prišla sveže prevedena knjiga Jej, moli, ljubi, o kateri takrat v Sloveniji še nismo kaj dosti vedeli, še najmanj to, kakšen fenomen bo kmalu postala v svetovnem merilu. Ker sem bila v tistem času kulturni snob (do neke mere sem še vedno), knjige ne bi nikoli vzela v roke, če bi že nosila pezo kasnejše fame. Tako pa sem jo začela listati povsem neobremenjeno – in takoj “padla not”. Ko so se kasneje moji kolegi, ki dajo kaj nase in na težo svojega mnenja, zgražali nad ceneno plehkim jej-moli-ljubi fenomenom (ne da bi prebrali knjigo, kot se rado zgodi – so si pa nekateri ogledali film, ki tudi meni ni bil všeč), sem jo strastno branila in jo še danes. Po mnogih letih knjigo zdaj spet berem in mi je še vedno všeč.

S knjigo Big Magic pa je povezan še en navdihujoč projekt Liz Gilbert in sicer serija podcastov z naslovom Magic Lessons, v katerih raznovrstnim še neuveljavljenim ustvarjalcem s pomočjo gostov svetuje, kako premagati ovire in blokade v ustvarjalnem procesu (vedno znova se izkaže, da so te povezane s strahom takšne ali drugačne sorte). Nedavno je gostila mlado pesnico, ki jo je potrlo, da kljub številnim prošnjam, ki jih je oddala, ni bila sprejeta na nobenega od univerzitetnih programov kreativnega pisanja (ki so v Ameriki velik posel). Ljubi poezijo, je povedalo mlado dekle, a kako naj po tem “porazu” sebe še kadarkoli vidi, razume in doživlja kot “pesnico”?

Pesniti ali biti pesnik?

Da bi pomagal navdihniti mlado kolegico, je Liz Gilbert poklicala pesnika in modrega premišljevalca življenja Marka Nepa. Mark Nepo je napisal veliko knjig, njegovo najbolj znano, The Book of Awakening, lahko beremo tudi v slovenskem prevodu (Knjiga prebujenja: navdihujoča razmišljanja za vsak dan v letu, prevedla Darja Divjak Jurca, ilustrirala Sanja Janša, izšlo 2012 pri Mladinski knjigi ). Med mnogimi premisleka vrednimi rečmi, ki jih je povedal, naj tokrat izpostavim preprost, kratek stavek: “Be a verb, not a noun.” Bodi glagol, ne samostalnik. Osredotoči se na sam ustvarjalni proces in ne na to, kakšna bi morala biti, da bi si lahko rekla “pesnica”.

Mogoče se me je tole z glagoli in samostalniki posebej dotaknilo, ker se počutim silno nelagodno, kadar si moram (v kakšnih predstavitvah, recimo) pripisati samostalnike. Z nobenim samostalnikom ob svojem imenu se ne počutim dobro. Vedno se mi zdi, da nisem dovolj ali povsem ali pa samo tisto, kar samostalnik označuje. Da se torej, kadar si pripišem (ali mi pripišejo) samostalnik, delam, da sem nekaj, kar nisem.

Koliko bolj osvobajajoče je, če se lahko enostavno posvetimo rečem, ki jih počnemo – nekateri eni temeljito, drugi mnogim malo manj temeljito.

V mlajših letih sem se gibala v krogih, kjer je bilo zelo pomembno vzpostaviti se kot pesnik ali pisatelj. Da bi si človek lahko pripisal takšen samostalnik, pa je bilo pomembno napisati knjigo, po možnosti takšno, ki jo bodo hvalili kritiki in drugi, že uveljavljeni pesniki in pisatelji, pa tudi živeti tako, kot naj bi živeli pesniki/pisatelji – kar se je zvedlo na nekaj malega branja/pisanja in predvsem veliko pijančevanja. Tako je nastalo precej knjig, ki jih je prebralo malo ljudi (še manj z veseljem) in bilo prodanega dosti alkohola.

Ampak po mojih izkušnjah je ustvarjalni proces zares izpolnjujoč, kadar se ne peha za pohvalami, statusi in nazivi. Tudi ni nujno, da so rezultati objavljeni. Lahko gre “le” za ohranjanje dušne živosti. Hm, je sploh kaj pomembnejšega od tega?

Vse teče

Razmislek o samostalnikih, pridevnikih in glagolih, s katerimi predalčkamo svet, da bi nam bil razumljivejši in da bi v kaotični resničnosti laže ohranili iluzijo nadzora, pa nas lahko pelje še dlje. Zadnje čase veliko razmišljam o tem, kako se v želji, da bi se razumeli (s tem mislim tako razumeli sebe kot razumeli se med seboj), opisujemo s samostalniki in pridevniki, ki mogoče sploh ne držijo ali pa držijo le v relativnem smislu. Kaj mislimo, ko o nekom trdimo, da je “dober človek”? V praktičnem življenju takšne in drugačne oznake gotovo pogosto pridejo prav in težko bi shajali povsem brez njih. Pa jih znamo izpustiti, kadar nas omejujejo? Kadar povzročajo, da se zaradi njih ne le da ne razumemo bolje, ampak se morda sploh ne razumemo? Ker naslavljamo samostalnike in pridevnike namesto živega utripa bitja, s katerim naj bi se ujemali?

Mogoče glagoli, takoj za tišino, najbolje opišejo venomer pretakajočo se, skrivnostno in nedoumljivo naravo tistega, kar se nam kaže kot resničnost, pa naj gre za notranje ali zunanje svetove.

Kajti vse teče, kot je rekel Heraklit, zato v isto reko ni mogoče stopiti dvakrat.

Kaj šele bi lahko ugotovili za zavest …

Naslovna fotografija: Joanna Paterson/ Flickr Creative Commons

Negovanje notranjega drevesa*

So nekatere pesmi, ki bi se jih bilo treba naučiti na pamet. Ne samo pesmi, tudi drugi odlomki iz knjig. Treba bi jih bilo spoštljivo shraniti v svoji notranji zakladnici, besede, ki hranijo, spodbujajo, nosijo modrost. Ali enostavno razveseljujejo.

Ena takih je pomoje “meditacija” Alenke Rebula iz njene (v vseh pogledih čudovite in brezčasne!) zbirke Sto obrazov notranje moči. Njen naslov je Dostojanstvo, podnaslov pa “Deluj tako, da si”. Pesem-meditacijo večkrat ponavljam v uvodnih nekajminutnih predavanjcih na tečajih joge in za navdih sem jo uporabila tudi v zaključni uri zimskega sklopa tečajev, ki so bili uglašeni na temo joge delovanja.

“Poskušaj stati kot drevo, ki razteza veje, a ne hodi za bežečim popotnikom in ne žaluje zaradi mimoidočih, ki ga ne opažajo,” se pričenja (prepisujem le nekaj stavkov, meditacijo v celoti najdete v knjigi Sto obrazov notranje moči, ki jo je vredno brati vedno znova).  Drevo “stoji v razkošju” in ni odvisno od zunanjih odzivov, od tega, ali si kdo vzame čas zanj, ali ga kdo občuduje in hvali. “Drevo nikogar ne sili, ne kliče, ne pričakuje,” je dostojanstveno in stanovitno, ukoreninjeno v svoji naravi.

Od drevesa se je mogoče toliko naučiti! “Ne oziraj se za vsemi, ki hitijo mimo tebe v napačno smer. Ne zameri tistemu, ki te mimogrede nalomi. Odženi drugje in na novo. Drevo prečiščuje zrak s tem, da je drevo. Ti nas očiščuješ s tem, da se lahko ustavimo ob tvoji resnici.

ZEMLJA IN NEBO PA BOSTA STORILA PREOSTALO.” 

Kako zelo potrebujemo to zagotovilo v  površinski kulturi, ki toliko stavi na videz in zunanje kazalce “uspeha”!

Ta uvid seveda ne napeljuje k temu, da bi v vsakdanjem življenju zanemarili praktične obveznosti, brez katerih pač ne gre. Kakšne so in koliko jih je, je bržkone odvisno od tega, kako živimo, s čim se preživljamo, kaj si želimo … A verjamem, da vsi, ne glede na to, kje smo na svoji poti, potrebujemo tudi notranje drevo, ob katerem si odpočijemo in začutimo svoj utrip.

Notranje drevo zame simbolizira ukoreninjenost v tistem, kar ne potrebuje zunanje potrditve, ker je samo po sebi neprecenljivo in nenadomestljivo: življenje, bivanje samo, ki se diha skozi nas, skozi bitja v tisočerih oblikah. Je Skrivnost, ki je ni mogoče razumeti, ki je ni mogoče ujeti, ki nam teče po žilah (dobesedno in metaforično). So prostori tišine, v katerih je njena prisotnost glasna in odločna. In čutimo: kako veličastno je biti! Kako čudežno je, da smo!

Jogijska praksa, ki se ne napaja v tem notranjem prostoru, je brez duše. In praksa, ki ne poglablja notranjih korenin, ki ne neguje notranjega drevesa, je zame brez smisla.

Pognati korenine globoko, raztezati krošnjo v svet: v svojem tihem dostojanstvu nas učijo drevesa, Mojstri meditacije, ki modrost posredujejo onkraj meja človeških jezikov. Če le prisluhnemo njihovemu šumenju.


* Na željo udeležencev tečajev Joga – pot navznoter se bom v prihodnje potrudila, da čim več svojih razmislekov, ki na tečajih služijo kot uvod v prakso, tudi zapišem na blogu. Pričujočo vsebino smo obravnavali v okviru zimskega tečaja, ki je bil posvečen jogi delovanja. Pomladanski tečaji se pričenjajo v tem tednu, njihova osrednja tema pa bo joga preobražanja! Tečajem se lahko še vedno pridružite.

Naslovna fotografija: Marvin Foushee/ Flickr Creative Commons

Svet kot vrata k svetemu

POGLOBITEV IZKUSTVA IN RAZUMEVANJA JOGE – celodnevni program
v nedeljo, 17. aprila v Ubrani dvorani (Celovška 55, Ljubljana)

(Urnik programa najdete spodaj pod uvodnim besedilom in sliko.)

Tokratnega, že četrtega programa Poglobitev izkustva in razumevanja joge se še posebej vzneseno veselim, saj smo na našem potovanju skozi zgodovino različnih oblik joge prišli do obdobja, ki je v zadnjih letih najbolj “moje”,  gre namreč za teme mojega doktorskega študija. Poleg tega so to teme, ki jim vznesenost tudi pritiče. V okviru gibanj, ki si jih bomo tokrat ogledali, so namreč jogo razumeli in prakticirali kot prebujanje močnih energij in sil, ki prežemajo tako človekov notranji svet kot tudi kozmos. Medtem ko so jogiji iz zgodnejših obdobij negovali umirjeno zadržanost, so tantriki namerno kultivirali tudi ekstatično divjost.

Beseda “tantra” danes na Zahodu zbuja predvsem asociacije na najbolj “žgečkljiv” del tantrizma, uporabo spolnih praks. Kakšne točno so te v zgodovini dejansko bile, je težko reči, ker je šlo za zelo dobro varovane skrivnosti. V okviru predavanj bo o njih bolj malo govora (raje posebej zapišem, da ne bi bil kdo razočaran), bomo pa spoznali tantrizem kot filozofijo, katere bistvo je vera v svetost sveta. Asketske kulture so zapovedovale odpoved materialnemu in preseganje posvetnega, tantrizem pa je predlagal drugačno pot: uzreti vse vidike obstoja kot potencialno božanske in preobražati navidez posvetno v prebujeno sveto.

Od raznolikih oblik tantrizma, ki se jih bomo dotaknili v prvem predavanju (šivaizem, šaktizem, višnuistični in budistični tantrizem), se bomo v drugem predavanju posvetili kašmirskemu šivaizmu, ki je ena najbolj fascinantnih filozofij in jogijskih poti v vsej indijski zgodovini. Kašmirski šivaizem je bil do nedavnega povsem neznan (zaradi nesrečne politične situacije v Kašmirju je tradicija žal izumrla in danes ni več učiteljev, ki bi bili neposredni nasledniki starih kašmirskih mojstrov), v zadnjih dvajsetih letih pa ga po svetovnih univerzah pospešeno in z vedno večjim navdušenjem proučujejo. V kašmirskem šivaizmu se na edinstven način prepletajo joga, filozofija in teorija umetnosti (predvsem poezije) – vse tisto, kar imam najrajši. Joga, ki izvira iz te filozofije, je pot igrivosti, čudenja, radosti, ustvarjalnosti in navdiha – kajti tudi življenje je vsak hip prerajajoča se, veličastna Skrivnost.

Komaj čakam, da vam povem več 😉

sri-yantra-šiva šakti

POGLOBITEV IZKUSTVA IN RAZUMEVANJA JOGE – celodnevni program
v nedeljo, 17. aprila v Ubrani dvorani (Celovška 55, Ljubljana)

prijave sprejemam po elektronski pošti: tina.kosir@gmail.com

9:00 – 10:30: JUTRANJE MANTRE IN MEDITACIJA
Osebno naravnost obožujem sanskrtske mantre, ki so srce moje osebne prakse. Zakaj in kako delujejo, je racionalno bržkone nemogoče razložiti – nekateri jih začutimo, drugi ne. Na izrecno željo nekaterih od udeležencev mojih rednih tečajev joge  sem jih malce sramežljivo uvrstila na program – sramežljivo zato, ker se pravilnega izvajanja manter v indijskih tradicijah pod strogim vodstvom (izbranci) učijo dolga leta, naši poskusi posnemanja manter pa so seveda le bledi približek. A celo v tej okrnjeni obliki ima praksa manter lahko močne učinke. Uvodoma vam bom predstavila nekaj daljših manter, nato pa bomo skupaj 108x ponovili gayatri mantro. Po koncu bomo še približno pol ure izvajali meditacijo, v kateri bomo vizualizirali, kako svetloba prežema naše srčno področje, središče glave, prostor nad glavo, prostor okrog nas in naposled vse vesolje.
Prispevek: 5 Eur (oz. kolikor želite) sami nakažete kateri koli dobrodelni organizaciji, ki ji zaupate

Sprehod skozi zgodovino, filozofijo in kulturo joge – poljudni predavanji:

11:00 – 13:00: TANTRIZEM: Svet kot vrata k svetemu
Tantrizem je v indijsko duhovno pokrajino vnesel pomembno novost: svet je razumel kot potencialna vrata k svetemu in razvijal metode, kako v telesu (mikrokozmosu) prebujati kozmične sile, kar je sčasoma omogočilo razvoj joge, kot jo poznamo danes. Iz tantrizma izvirajo tudi učenja o subtilnem telesu in čakrah, a ta so bila izvorno zelo drugačna od tega, kar piše v novodobnih priročnikih. Ogledali si bomo različne oblike tantrizma (v šaktizmu, šivaizmu, višnuizmu, tibetanskem budizmu), podobnosti in razlike med njimi.
Prispevek: 15 Eur*

15:30 – 17:30: KAŠMIRSKI ŠIVAIZEM: Joga, filozofija, umetnost
Podrobneje  bomo spoznali kašmirski šivaizem, ki je filozofsko ena najbolj artikuliranih oblik tantrizma. Vodilni kašmirski filozof Abhinavagupta je na edinstven način prepletel globoke uvide iz mistične jogijske prakse, filozofije nedvojnosti (advaite) in teorije umetnosti. Kaj imata skupnega pesniški navdih in jogijski samadhi? Kako delovanje iz napora preobraziti v igro (krido)? Kako negovati radostno čudenje (camatkara)? Osrednja učenja kašmirskega šivaizma bomo spoznavali tudi skozi poezijo kašmirske pesnice in mojstrice joge Lalle.
Prispevek: 15 Eur*

18:00 – 21:00: POGLOBITEV IZKUSTVA JOGE – podaljšana praksa
V tokratni praksi bomo poskusili še poglobiti izkustvo asan z dharanami (meditacijskim osredotočenjem s pomočjo vizualizacije), ki izvirajo iz tantrične filozofije. Meditirali bomo s pomočjo muder in usmerjanja diha ob hrbtenici ter prakso joga nidre poskušali približati starodavni tantrični tehniki nyase (prebujanja božanske sile v telesu).
Število udeležencev: do 10
Prispevek: 20 Eur*

(*Izključno kot nakazilo na TRR na podlagi izdanega računa. Plačilo v gotovini ni mogoče. Zaradi zelo omejenega števila mest bodo prijave za dokončne veljale šele po plačilu prijavnine, saj si zaradi stroškov izvedbe programa in časovno obsežnih priprav nanj ne morem privoščiti večjega števila naknadnih odpovedi.)