Kategorija: Priporočila

Onkraj nevroz

Moj današnji navdih izvira iz tibetanske budistične prakse, imenovane »lojong«. »Lojong« je neke vrste navdihovalnica – 59 kratkih modrostnih izrekov, ki pa človeku ob redni praksi sčasoma spontano zlezejo pod kožo. Sama uporabljam lojong »v izvedbi« Peme Chödrön (Pema Chödrön’s Compassion Cards – Teachings for Awakening the Heart in Everyday Life): karte, ki imajo na eni strani lojong navodilo, na drugi pa Pemin komentar, pojasnilo. Praksa mi je res všeč in jo vsakodnevno izvajam že več let (tudi ni časovno zahtevna ;)). Prav zanimivo je opazovati, kako se izreki počasi usedajo v spomin in se začenjajo samodejno aktivirati v vsakdanjem življenju kot notranji odgovori na kakšno konkretno situacijo.

Moj današnji lojong pravi: » Uri se v treh težkih rečeh.« In kaj so tri težke reči? Pemin komentar pojasnjuje: »Tri težke reči (ali tri težavne prakse) so: 1. prepoznati svojo nevrozo kot nevrozo, 2. se ne odzvati, kot smo vajeni, temveč narediti nekaj drugače, da prekinemo nevrotični vzorec, in 3. privzeti takšno prakso kot način življenja.«

 

train 2

Kako prepoznamo svojo nevrozo? Modrostne tradicije učijo, da se tisto, kar najgloblje in najbolj zares smo (kakorkoli to imenujemo: duša, čista zavest, božanska iskra, narava Buddhe …) izraža kot globok notranji mir, radost, ljubezen, sočutje in modrost. Kadarkoli smo v stanju, ki ni vse našteto, smo padli v nevrozo! Nevroza je kot oblak, ki prekrije nebo naše zavesti – a sonce naše prave narave vseeno nemoteno sije naprej. Nevroza je pravzaprav identifikacija s tem oblakom in pozaba pristne sončnosti.

Prav mogoče je vse življenje preživeti v konstantnih nevrozah in tudi zatrdno verjeti, da sonca sploh ni.

Modrostna izročila pa zagotavljajo, da ne le, da sonce je – tam daleč nekje v onostranstvu …, ampak tudi, da sonce vedno že je in to kar v nas. Sonce je, kar zares smo, oblaki pa ga samo začasno prekrivajo (celo če ta »začasno« pomeni eno celo človeško življenje).

Zato je trpljenje v najglobljem smislu vedno »prazno« (kot oblaki) in tudi nepotrebno, čeprav je bolečina neizbežna. V svetu dvojnosti in prerajanja (indijske tradicije mu pravijo samsara), je fizična bolečina (od majhnih neprijetnosti do hudih bolečin) (vsaj v določeni meri) neizbežna, kakršnokoli duševno trpljenje pa je posledica neveščega, privajenega odziva na pojave, ki so načeloma nevtralni. Buddhovo sporočilo je izrazito optimistično: obstaja pot iz trpljenja! Bolečini (trije njeni najočitnejši obrazi so bolezen, staranje in smrt)  smo sicer podvržena vsa živa bitja, medtem ko se je trpljenja (duševne bolečine) mogoče popolnoma odvaditi s predanim in celovitim urjenjem v drugačnem odzivanju. Tako se samsara preobrazi v nirvano in prebujeni človek (kar dobesedno pomeni »buddha« – »buden«; potencial za to prebujenje pa imamo vsi) lahko živi tudi sredi pekla, pa v sebi nosi nebesa.

Poti iz klešč nevroz je veliko. Eden od silno preprostih in dostopnih, ampak neverjetno močnih in učinkovitih pristopov je Delo po sistemu Byron Katie .Sama se mu intenzivno posvečam od lanskega poletja, ko je resna bolezen moje mame povzročila, da sem se soočila še z novo paleto nepredelanih nevroz, od strahu pred prihodnostjo do objokovanja situacij iz otroštva. Postopka sem se priučila iz knjig in gradiv Byron Katie, ki so brezplačno dostopna na spletu (tudi v slovenščini na tej povezavi) – nisem bila na nobenih delavnicah, pa sem s pomočjo Dela vseeno doživela tolikšno olajšanje in osvoboditev, da sploh ne morem ubesediti. In ubesediti tudi ni pomembno – pomembno je živeti! Najbolj jasen dokaz, da Delo »dela«, je zame to, da se učinek zelo konkretno kaže v odnosih z bližnjimi, ki to tudi prepoznavajo. Predvsem pa v odnosu do sebe: v veliko jasnejšem občutenju svoje resnice (ki se začne z jasnim razlikovanjem med resnico in nevrozami!), v postopnem opuščanju nevrotične vloge žrtve in v (še večjem) prevzemanju odgovornosti za življenje v skladu s svojo resnico.

Princip Dela je zelo preprost: kadarkoli se znajdeš v nevrozi – torej kadarkoli si v stanju, ki ni mir, radost, jasnost in ljubezen! – poiščeš misli/ prepričanja, ki porajajo to stanje. Pri tem so lahko v veliko pomoč delovni listi, ki so brezplačno dostopni na BK spletni strani, še nekaj dodatnih učinkovitih metod pa je v knjigi »Loving What Is« (»Ljubiti življenje, kot je«). Ena, ki mi osebno pomaga, je, da enostavno zapisuješ, kar se ti plete po glavi, ko si v mučnem čustvenem stanju. Iz zapisanega nato izluščiš ključne, osrednje misli/prepričanja (zelo kratko in jedrnato) ter jih prevprašaš in preobrneš.

Štiri vprašanja so: 1. Ali je to res? 2. Ali je to absolutno res? 3. Kako se počutim in kako delujem, kadar verjamem tej misli/prepričanju? 4. Kako bi se počutil(a) in deloval(a) brez te misli/prepričanja? Odgovori se morajo pojaviti iz globin, iz notranjega uvida iz Srca in telesa (in ne iz klepetavega uma, ki že itak poraja nevrozo), zato Katie vedno poudarja, da »je Delo meditacija«. Po prevpraševanju izvorne misli še preobrneš v njihovo nasprotje in opazuješ, ali je kateri od teh preobratov enako resničen ali celo resničnejši od izvorne misli.

Kako prepoznaš resnico? »Resnica osvobaja,« uči Sveto pismo. Ob preobratih, ki so resničnejši od izvornih misli, v sebi začutiš občutek osvobojenosti, jasnosti, olajšanja – tudi če je resnica neprijetna in bo ravnanje v skladu z resnico zahtevalo ogromno notranje moči (po mojih izkušnjah je pogosto oziroma večinoma tako).

»Kdo si brez zgodbe?« vedno znova sprašuje Katie. Naše nevroze stalno napletajo notranje zgodbe in notranje zgodbe ustvarjajo nevroze … To je začaran krog – ki pa ga je mogoče prekiniti.

Brez zgodbe smo mirni, radostni, ljubeči, sočutni in modri.

Zato poti iz trpljenja obstajajo, a nobena ni lahka.

Kar je lahko, a neizpolnjujoče in neosrečujoče, je jamrati in se pritoževati pa nič spremeniti.

Živeti v skladu s svojo resnico pa je izpolnjujoče, osrečujoče in navzven deluje lahkotno. Je tudi preprosto in enostavno – ni pa lahko. Zahteva stalno urjenje v »treh težkih rečeh«. Stalno budno soočanje s svojimi nevrozami in njihovo aktivno razreševanje.

To je Delo, ki ga kar noče in noče biti konec (vsaj pri meni še ne – vrelec nevroz se zdi neizčrpen …), a vsak korak iz oblakov je neizmerno osvobajajoč in globoko smiseln.

Življenje je prekratko in predragoceno, da bi ga zapravili za vztrajanje v nevrozah.

 

PODPORA

Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje.

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!

Slastno indijsko branje

Letos že drugo leto zapored kot gostujoča predavateljica na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani poučujem izbirni predmet Kultura Indije in hindi (ali “hindijščina”, kot je pravilno slovensko :)). Kot pri učenju joge in meditacije tudi pri univerzitetnem poučevanju ugotavljam, da se, ko učim, tudi sama ogromno naučim … Ali se spomnim, kar sem že vedela, pa pozabila … Ali spet prebiram sijajne knjige, ki sem jih že brala – in me ob ponovnem branju ponovno navdušujejo in navdihujejo!

Ker tudi vam privoščim čim odličnejše branje, še tu objavljam seznam izvrstnih v slovenščino prevedenih knjig – t.i. “primarnih virov” za proučevanje indijske kulture 🙂

(Preden me prijavite Uradu proti mučenju študentov s preveliko količino branja, naj pojasnim, da je toliko naslovov na seznamu zato, da imajo študentje čim večjo izbiro (za izpitno branje izberejo eno obsežnejšo ali dve manj obsežni knjigi) – in da so čim bolje informirani, kaj vse se splača prebrati. Moje tiho upanje je, da bodo naša srečevanja v njih prebudila iskrico, ki po našem skupnem letu ne bo ugasnila, ampak se bo le še bolj razplamtela … in da bodo sami kasneje brali in raziskovali naprej.)

indijske knjige

 

VEDE IN VEDSKA KULTURA

Pacheiner – Klander, Vlasta (ur. in prev.). Ko pesem tkem. Antologija vedskih pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

Škof, Lenart (ur. in prev.). Upanišade. Besede vedske Indije. Ljubljana: Nova revija, 2011. + Ditrich, Tamara (prev.). Katha upanišad: o življenju, smrti in nesmrtnosti. V: Poligrafi, letnik 5, št. 17/18 (2000.).

BUDIZEM

Pečenko, Primož (prev.). Dhammapada. Besede modrosti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987 ali 1990.

Pečenko, Primož (prev.). Vprašanja kralja Milinde. O Buddhovem nauku. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990.

IZ MAHABHARATE

Pacheiner – Klander, Vlasta (prev.). Bhagavadgita. Gospodova pesem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990.

Pacheiner – Klander, Vlasta (prev.). Zgodba o Savitri. Branik: Založništvo Abram, 2002.

 JOGA/ INDIJSKA FILOZOFIJA:

Swami Vivekananda. Radža joga. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000.

Šri Ramakrišna. Reki. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994.

Šri Aurobindo. Integralna joga. Ljubljana: Slovenska matica, 1990.

MODERNA INDIJSKA LITERATURA:

RABINDRANATH TAGORE (Nobelova nagrada za literaturo 1913)

dela, prevedena v slovenščino: Ptice selivke in Žetev , Vrtnar in Gitandžali , Rastoči mesec in Povestice , Darovanjke , Vera v človeka ali Na pragu večnega življenja , Dom in svet , Gora , Spevi in Sadhana ali Pot k popolnosti, Lipika , Izbrane zgodbe, Religija človeka, Lačni kamni 

 SPOMINI – indijski osamosvojitveni proces/ indijska kultura konec 19. in v prvi polovici 20. stol.

Tagore, Rabindranath. Moje življenje, o njem vam pripovedujem. Ljubljana: Modrijan, 2012.

Gandhi, Mohandas. Avtobiografija. Zgodba o mojih eksperimentih z resnico. Ljubljana: Modrijan, 2010.

Nehru, Jawaharlal. Odkritje Indije. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1956.

SODOBNA INDIJSKA LITERATURA (izbor):

romani:

Singh, Khushwant. Vlak v Pakistan. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994.

Rushdie, Salman. Otroci polnoči. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997/2004/2011.

Roy, Arundhati. Bog majhnih stvari. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000/2009.

Ghosh, Amitav. Lačna plima. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2008.

Ghosh, Amitav. Obrisi senc. Ljubljana: Študentska založba, 2012.

Nair, Anita. Ženski kupe. Radovljica: Didakta, 2005/2007.

Nair, Anita. Vaje v pozabljanju. Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2018.

poezija:

Kavita. Antologija sodobne indijske poezije. Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 2015.

O INDIJI MED TRADICIJO IN SODOBNOSTJO:

Dalrymple, William. Devet življenj. Iskanje svetega v sodobni Indiji. Tržič: Avrora, 2012.

Muriel Barbery: Življenje vilinov

Kaj je pravzaprav zdravljenje drugega kot oznanjanje miru? In kaj življenje, če ne življenje za ljubezen?
– Muriel Barbery: Življenje vilinov (prevedla Saša Jerele, Mladinska knjiga, Ljubljana 2016)

Življenje vilinov francoske pisateljice Muriel Barbery, ki je tudi pri nas dobro znana kot avtorica priljubljenega romana Eleganca ježa, je knjiga o ljubezni. Tako pravi sama zase, pripoved namreč, če se prav spomnim, celo večkrat. Pripoved, ki žubori kot gorski potok iz sanjskega sveta, lahko pa bi rekli tudi, da drsi svilno kot vilinska preja – če ne bi v knjigi izvedeli, da je ena poglavitnih hib vilinov prav nezmožnost ustvarjanja izmišljij. Še dobro, da obstaja most med svetom vilinov in svetom ljudi, med zemljo in megličastim nebom, da se lahko tu in tam uresniči “tista ukinitev zemeljskih in duhovnih meja, ki jo, odkar je človek človek, imenujemo ljubezen.” Kajti za to gre. Za Ljubezen kot silo, ki napaja vse živo (živi pa so tudi kamni, če jih pozorno pogledaš) in hrani zavezništva med bitji. “Vsakemu bitju je, četudi ni bilo nikdar deležno ljubkovanja, prirojena zavest o ljubezni, in pozna jo iz spomina, ki potuje skozi telesa in veke, tudi če ni še nikogar ljubilo.”

zivljenje-vilinov-2

Življenje vilinov je prišlo na moj bralni urnik nenadejano nekega melanholičnega deževnega popoldneva, ko se mi je pokvaril računalnik in ni bilo mogoče opraviti opravil, ki so se še nekaj ur prej izdajala za nujna. Čakal me je sicer kup drugega branja, ampak dar nepričakovano izpraznjenih ur je vzbudil skušnjavo prepustiti se nečemu iz čiste slasti. In Življenje vilinov je natanko takšna knjiga, da se je vanjo ob jesenskih večerih sladko potopiti.

Zgodba je prekomplicirana in likov preveč, da bi jo bilo smiselno obnavljati. Dogaja se malo na francoskem podeželju, malo na italijanskem podeželju, malo v Rimu, malo v človeškem in malo v vilinskem svetu, v bržkone nedoločljivih časih, ko so “živeli na podeželju zelo preprosto in so lahko Boga pogosto pobožali po licu, kar je izviralo iz tega, da so vsak dan občevali z oblaki in s kamni in z razkošnimi rosnimi zorami, ki so na zemljo izstreljevale salve jasnine.”

V snežni novembrski noči v vasicah, eni francoski in eni italijanski, najdejo zapuščeni dojenčici, nenavadni deklici, ki ju druži skrivna vez. Maria, ki jo posvoji francoska podeželska skupnost, kaže čudežne moči, Clara se med odraščanjem pri italijanskem župniku izkaže za naravno genialno pianistko, zato jo pošljejo v uk k maestru v Rim.

Čarovnih moči, ujetih v krhkem telescu, ni lahko nositi. Ena od deklic sluti neizbežnost težkih časov in prežema jo otožnost, “kakor pri dušah, ki globoko v sebi razumejo več, kot lahko dojamejo z očmi, in ki po nekaj znamenjih, raztresenih povsod, celo po zaščitenih, četudi revnih krajih, v kakršnih je odraščala, že slutijo tragedije sveta.” Deluje nezemeljsko, a njena “navidezna raztresenost izvira iz enega tistih stanj, ki jih človek izkusi v molitveni zamaknjenosti, ko je duh ločen od telesa, a s podeseterjeno ostrino zaznava svet.” S krepitvijo svojih moči je v vedno večji nevarnosti, vedno bolj zaželen plen mrakobnih sil, te pa se zgoščajo. Ko ob koncu knjige nastopi čas za mitsko bitko z njimi, v kateri ima deklica osrednjo vlogo, se njene moči še okrepijo, a sprostitev moči jo je potopila “v bolečo bližino z elementi in poslej osamljala od bitij, ki jih je imela najrajši.”

Ob branju romana se mi je zdelo, da drsim skozi spretno izpisane sanje, kar mogoče ni naključje … “Veste, kaj so sanje? Sanje niso izmišljije, ki se rojevajo iz naših hrepenenj, temveč so samo druga pot, po kateri vsrkavamo bistvo sveta in pridemo do resnice; in prav to resnico nam odstirajo tudi meglice, ki zastirajo vidno in odstirajo nevidno.” Tudi čudežni deklici sanjata “z neznano ostrino”, podobe njunih sanj niso “zgolj nočni izrodki domišljije, temveč bolj videnja.” Podčrtala pa sem si tudi tole zanimivo misel o otroštvu, namreč “da je otroštvo sen, v katerem razumemo tudi tisto, česar še ne vemo.”

V tem sanjam podobnem človeško-vilinskem svetu so posebni darovi dani tudi preprostim ljudem, vaškim zeliščarkam, duhovnikom, kmetom in lovcem, vendar so darovi vedno grenko-sladki in njihova cena nikoli ni nizka. Tudi modrost je dragocena, ker jo požlahtni šele življenje in njegovih skrivnih zakonitosti ni mogoče razumeti, dokler ne nastopi pravi čas. Stari ženici se vrata v globino razumevanja odpro dan pred smrtjo. “Bežno je pomislila, kakšna škoda je, da je potrebovala ves ta čas, da je spregledala; vendar obenem spoznala, da četam darov ne mremo ukazovati, da jih je treba naučiti sočutja ter ljubezni in da dušno razsvetljenje zahteva izkušnjo hude bridkosti in žalovanja – da, tolažba je na dosegu roke, a ne moremo do nje, potreben je čas, potrebna so leta, in morda tudi usmiljenje bližnjega.” 

Z ljubeznijo, sočutjem in razumevanjem čudežni deklici motrita svet in avtorica riše svoje like. Tiste, ki so zapravili svoje darove, saj jim niso bili dorasli in niso zmogli gorečnosti, ki jo zahtevajo … Kristalna prosojnost in vrtoglava čistost prinašata slasti, a tudi izčrpanost. Življenje lahko dogori “v nekaj letih viharne, razkošne mladosti” ali pa je žrtvovano na oltarju družbene sprejemljivosti, kot uvidi duhovnika, ki “se je, in to ni bilo najmanj, odrekel slutnji, da drevesa in potke govorijo v drugačnem jeziku kot Cerkev.” Ljubezen se poraja “iz razumevanja drugega v njegovi veličini in neizrekljivi bedi.” 

“Nihče ne razume bolje od mene, kaj občuti, kdor se ne ujame s svetom, v katerem se je rodil. Nekateri pristanejo v napačnem telesu, drugi na napačnem kraju. Njihovo nesrečo pripisujemo osebnostni hibi, v resnici pa so samo izgubljeni nekje, kjer ne bi smeli biti,” pravi vilin, ki se bolje kot v vilinskem počuti v človeškem življenju.

Življenje vilinov, prvi roman v nastajajoči trilogiji, odpira vrata v magični, pravljični svet … Ali pa morda v pozabljeno doživljanje sveta kot prostora žive čarovnije, ki je hkrati strašen in lep, bridek in mehek, predvsem pa “starejši od ljudi in se zato ne pusti ujeti v njihove izčrpne razlage.”  Pusti pa se objeti dobrim pripovedim. Njihova skrivnost je, kot prišepne eden od vilinov, “liričnost in lahkoten odnos do resnice.” 

Pa še vabilo na Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! V četrtek, 17. novembra ob 19h se bova v Trubarjevi hiši literature o ljubih ji knjigah pogovarjali s pisateljico, publicistko in nasploh strastno “prebivalko Združenih držav branja in pisanja” Dijano Matković. Tudi o Muriel Barbery in njeni Eleganci ježa. Ob njej je Dijana odkrila, “da je spopad s svetom/preživetje možen tudi z ‘zgolj’ dodajanjem in čuvanjem lepega”. V branje priporočam še Dijanin intervju z Muriel Barbery za Mladino!

Etty Hillesum: Pretrgano življenje

Naj povem kar takoj in naravnost: Pretrgano življenje, zbirka dnevniških zapisov in pisem fascinantne Etty Hillesum, je knjiga, ki me je v zadnjem času daleč najbolj pretresla in se kot komet uvrstila v (pravzaprav ne tako zelo majhno:)) peščico mojih večno najljubših – knjig, ki se jih bere vedno znova, knjig, ki jih ne pozabiš, knjig, ki so lahko najbolj posluha vredne sogovornice, ko ti je težko, knjig, ki učijo misliti, živeti in polno biti.

Izšla je sicer že leta 2008 pri Založbi Modrijan, a takrat nekako ni ujela moje pozornosti, nanjo pa me je  navdušeno opozoril dr. Borut Ošlaj, eden mojih najljubših profesorjev s fakultete, ki ga izjemno cenim kot filozofa, profesorja in človeka, tako da sem se branja brž lotila …. Od tod do nastanka oddaje ni bilo več daleč.

V oddaji sta ne le intelektualno, pač pa tudi osebno zavzeto in srčno nastopila dr. Borut Ošlaj in dr. Klemen Jelinčič Boeta, za kar sem jima zelo hvaležna. Oddajo si lahko ogledate na tej povezavi.

Za okus in kot informacijo za začetek pripenjam svoj zapis o knjigi, ki ga boste slišali tudi v uvodu v oddajo:

“Etty Hillesum, na Nizozemskem živeča Judinja, nam vrata v svoje življenje z dnevnikom odpre leta 1941, ko kot nadebudna sedemindvajsetletna študentka slovanskih jezikov postane pacientka psihologa Juliusa Spiera. S Spierom, prav tako Judom, nekdanjim Jungovim učencem, ki je od Etty sicer mnogo starejši, sčasoma vzpostavita intenzivno ljubezensko zvezo, ki bistveno zaznamuje Ettyin osebnosti razvoj. V prvi polovici knjige se Etty posveča predvsem nestabilnim čustvom do Spiera, ko pa zunanji svet postaja vedno bolj grozeč in ukrepi do Judov vse grozovitejši, se poglablja tudi njen notranji svet in odločitev, da bo pogumno zdržala vse, kar pride, da nikoli ne bo izgubila vere v soljudi, življenje in tudi Boga, ki ga pojmuje povsem nekonvencionalno. Zapisi Etty Hillesum so dragocen dokaz, da je notranjo svobodo, človečnost, dostojanstvo in sočutje mogoče ohraniti vedno in povsod, ne glede na okoliščine.”