Muriel Barbery: Življenje vilinov

Kaj je pravzaprav zdravljenje drugega kot oznanjanje miru? In kaj življenje, če ne življenje za ljubezen?
– Muriel Barbery: Življenje vilinov (prevedla Saša Jerele, Mladinska knjiga, Ljubljana 2016)

Življenje vilinov francoske pisateljice Muriel Barbery, ki je tudi pri nas dobro znana kot avtorica priljubljenega romana Eleganca ježaje knjiga o ljubezni. Tako pravi sama zase, pripoved namreč, če se prav spomnim, celo večkrat. Pripoved, ki žubori kot gorski potok iz sanjskega sveta, lahko pa bi rekli tudi, da drsi svilno kot vilinska preja – če ne bi v knjigi izvedeli, da je ena poglavitnih hib vilinov prav nezmožnost ustvarjanja izmišljij. Še dobro, da obstaja most med svetom vilinov in svetom ljudi, med zemljo in megličastim nebom, da se lahko tu in tam uresniči “tista ukinitev zemeljskih in duhovnih meja, ki jo, odkar je človek človek, imenujemo ljubezen.” Kajti za to gre. Za Ljubezen kot silo, ki napaja vse živo (živi pa so tudi kamni, če jih pozorno pogledaš) in hrani zavezništva med bitji. “Vsakemu bitju je, četudi ni bilo nikdar deležno ljubkovanja, prirojena zavest o ljubezni, in pozna jo iz spomina, ki potuje skozi telesa in veke, tudi če ni še nikogar ljubilo.”

zivljenje-vilinov-2

Življenje vilinov je prišlo na moj bralni urnik nenadejano nekega melanholičnega deževnega popoldneva, ko se mi je pokvaril računalnik in ni bilo mogoče opraviti opravil, ki so se še nekaj ur prej izdajala za nujna. Čakal me je sicer kup drugega branja, ampak dar nepričakovano izpraznjenih ur je vzbudil skušnjavo prepustiti se nečemu iz čiste slasti. In Življenje vilinov je natanko takšna knjiga, da se je vanjo ob jesenskih večerih sladko potopiti.

Zgodba je prekomplicirana in likov preveč, da bi jo bilo smiselno obnavljati. Dogaja se malo na francoskem podeželju, malo na italijanskem podeželju, malo v Rimu, malo v človeškem in malo v vilinskem svetu, v bržkone nedoločljivih časih, ko so “živeli na podeželju zelo preprosto in so lahko Boga pogosto pobožali po licu, kar je izviralo iz tega, da so vsak dan občevali z oblaki in s kamni in z razkošnimi rosnimi zorami, ki so na zemljo izstreljevale salve jasnine.”

V snežni novembrski noči v vasicah, eni francoski in eni italijanski, najdejo zapuščeni dojenčici, nenavadni deklici, ki ju druži skrivna vez. Maria, ki jo posvoji francoska podeželska skupnost, kaže čudežne moči, Clara se med odraščanjem pri italijanskem župniku izkaže za naravno genialno pianistko, zato jo pošljejo v uk k maestru v Rim.

Čarovnih moči, ujetih v krhkem telescu, ni lahko nositi. Ena od deklic sluti neizbežnost težkih časov in prežema jo otožnost, “kakor pri dušah, ki globoko v sebi razumejo več, kot lahko dojamejo z očmi, in ki po nekaj znamenjih, raztresenih povsod, celo po zaščitenih, četudi revnih krajih, v kakršnih je odraščala, že slutijo tragedije sveta.” Deluje nezemeljsko, a njena “navidezna raztresenost izvira iz enega tistih stanj, ki jih človek izkusi v molitveni zamaknjenosti, ko je duh ločen od telesa, a s podeseterjeno ostrino zaznava svet.” S krepitvijo svojih moči je v vedno večji nevarnosti, vedno bolj zaželen plen mrakobnih sil, te pa se zgoščajo. Ko ob koncu knjige nastopi čas za mitsko bitko z njimi, v kateri ima deklica osrednjo vlogo, se njene moči še okrepijo, a sprostitev moči jo je potopila “v bolečo bližino z elementi in poslej osamljala od bitij, ki jih je imela najrajši.”

Ob branju romana se mi je zdelo, da drsim skozi spretno izpisane sanje, kar mogoče ni naključje … “Veste, kaj so sanje? Sanje niso izmišljije, ki se rojevajo iz naših hrepenenj, temveč so samo druga pot, po kateri vsrkavamo bistvo sveta in pridemo do resnice; in prav to resnico nam odstirajo tudi meglice, ki zastirajo vidno in odstirajo nevidno.” Tudi čudežni deklici sanjata “z neznano ostrino”, podobe njunih sanj niso “zgolj nočni izrodki domišljije, temveč bolj videnja.” Podčrtala pa sem si tudi tole zanimivo misel o otroštvu, namreč “da je otroštvo sen, v katerem razumemo tudi tisto, česar še ne vemo.”

V tem sanjam podobnem človeško-vilinskem svetu so posebni darovi dani tudi preprostim ljudem, vaškim zeliščarkam, duhovnikom, kmetom in lovcem, vendar so darovi vedno grenko-sladki in njihova cena nikoli ni nizka. Tudi modrost je dragocena, ker jo požlahtni šele življenje in njegovih skrivnih zakonitosti ni mogoče razumeti, dokler ne nastopi pravi čas. Stari ženici se vrata v globino razumevanja odpro dan pred smrtjo. “Bežno je pomislila, kakšna škoda je, da je potrebovala ves ta čas, da je spregledala; vendar obenem spoznala, da četam darov ne mremo ukazovati, da jih je treba naučiti sočutja ter ljubezni in da dušno razsvetljenje zahteva izkušnjo hude bridkosti in žalovanja – da, tolažba je na dosegu roke, a ne moremo do nje, potreben je čas, potrebna so leta, in morda tudi usmiljenje bližnjega.” 

Z ljubeznijo, sočutjem in razumevanjem čudežni deklici motrita svet in avtorica riše svoje like. Tiste, ki so zapravili svoje darove, saj jim niso bili dorasli in niso zmogli gorečnosti, ki jo zahtevajo … Kristalna prosojnost in vrtoglava čistost prinašata slasti, a tudi izčrpanost. Življenje lahko dogori “v nekaj letih viharne, razkošne mladosti” ali pa je žrtvovano na oltarju družbene sprejemljivosti, kot uvidi duhovnika, ki “se je, in to ni bilo najmanj, odrekel slutnji, da drevesa in potke govorijo v drugačnem jeziku kot Cerkev.” Ljubezen se poraja “iz razumevanja drugega v njegovi veličini in neizrekljivi bedi.” 

“Nihče ne razume bolje od mene, kaj občuti, kdor se ne ujame s svetom, v katerem se je rodil. Nekateri pristanejo v napačnem telesu, drugi na napačnem kraju. Njihovo nesrečo pripisujemo osebnostni hibi, v resnici pa so samo izgubljeni nekje, kjer ne bi smeli biti,” pravi vilin, ki se bolje kot v vilinskem počuti v človeškem življenju.

Življenje vilinov, prvi roman v nastajajoči trilogiji, odpira vrata v magični, pravljični svet … Ali pa morda v pozabljeno doživljanje sveta kot prostora žive čarovnije, ki je hkrati strašen in lep, bridek in mehek, predvsem pa “starejši od ljudi in se zato ne pusti ujeti v njihove izčrpne razlage.”  Pusti pa se objeti dobrim pripovedim. Njihova skrivnost je, kot prišepne eden od vilinov, “liričnost in lahkoten odnos do resnice.” 


Pa še vabilo na Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! V četrtek, 17. novembra ob 19h se bova v Trubarjevi hiši literature o ljubih ji knjigah pogovarjali s pisateljico, publicistko in nasploh strastno “prebivalko Združenih držav branja in pisanja” Dijano Matković. Tudi o Muriel Barbery in njeni Eleganci ježa. Ob njej je Dijana odkrila, “da je spopad s svetom/preživetje možen tudi z ‘zgolj’ dodajanjem in čuvanjem lepega”. V branje priporočam še Dijanin intervju z Muriel Barbery za Mladino!

Advertisements