Na to (ni)smo pripravljeni: Umiri um, odpri Srce

“Na to pa res nismo bili pripravljeni!” je stavek, ki smo si ga  v teh dneh velikokrat izrekli. V državi je razglašena epidemija koronavirusa, šole in vrtci se zapirajo, ustavlja se javno življenje … No, saj že vse veste. Odpovedujejo se skupinske vadbe (tudi vsi tečaji Joga – pot navznoter so seveda prestavljeni za nedoločen čas) in tisti, ki nam pomenijo osnovni vir dohodka, se sprašujemo: kaj pa zdaj? Kako naprej? Kako skozi čas, ki je pred nami?

Ego-um, ki hoče imeti življenje pod nadzorom, ki hoče vedeti, razumeti, predvidevati … je vržen iz tira. Na to res ni bil pripravljen! Okoliščine se iz dneva v dan nepredvidljivo spreminjajo, kar je bilo še pred nekaj tedni povsem nezamisljivo, je danes nova normalnost. Resničnost neusmiljeno zrcali osupljivo krhkost naših načrtov.

In vendar: ko se v meditaciji potopim navznoter, v Globino, tam najdem mir in vedrino. Zaupanje čudno čudežnemu Toku, ki nas vse presega, a obenem tudi prežema … in objema.

Neskončno ljubi mi navdihovalec Ram Dass je na vprašanje, ali se mu zdi, da se v bližnji prihodnosti obeta konec civilizacije, kot menijo nekateri, ali pa se rojeva nova zlata doba, kot menijo drugi, odgovoril, da tega ne ve, a vseeno ve vse, kar je treba vedeti: ne glede na to, kaj se dogaja, ali se svet rojeva ali ruši, ali želimo bolj polno živeti ali pa bolj mirno umreti, osnovno vodilo je vedno isto:

“Umiri um, odpri Srce.”

Um misli da ve, pa ne ve; Srce ve, da ne ve, a je natanko zato neizmerno modrejše od uma.

Ko se um umiri, se v mirnem jezeru Srca zrcali neskončna prostranost Neba.

V notranji Tišini spregovori Modrost.

Kako prepoznam(o) njen Glas? Tih je, a jasen in odločen. Spremlja ga neomajen mir in občutje, da je vse prav – celo kadar se zdi, da se svet, kot ga poznamo, podira.

Glas mi pravi: “Na to si pripravljena.”

Pripravljena, ker se že več kot dve desetletji po najboljših močeh urim, kako umiriti um in odpreti Srce 🙂

Pravi tudi: “Zdaj je čas za odprtost. Nepreračunljivo po najboljših močeh deli, kar znaš.” 

In tako tudi bo(m). (Vsaj kolikor je to v moji moči – se pravi dokler bom zdrava in pri močeh.)

Moj blog se je “uradno” preimenoval v Navdihovalnico (čeprav se to že kar dolgo trudi biti), za katero si želim, da bi bila v tem turbulentnem času spletno zatočišče miru in navdiha.

Še pogosteje kot do zdaj (v načrtu je vsak dan ali vsakih nekaj dni) bom na blogu objavljala vsebine, ki vam lahko pomagajo stopiti v globok in ljubeč stik s Seboj – in tudi med seboj. Pravkar vzpostavljam SoundCloud stran, kjer bom objavljala posnetke vodenih sproščanj, meditacij, samoraziskovanj in še kaj. Oglašala se vam bom tudi preko FB-live na FB strani Joga – pot navznoter (če vas zanima, vabljeni, da ji sledite). 

Vse vsebine bodo v tem času na voljo prosto in brezplačno.

Tiste, ki bi bili pripravljeni moje dejavnosti podpreti s prispevki, vabim k nakazilu na moj poslovni račun.

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje.  (Tudi če mislite, da računa ne potrebujete, gre za poslovni račun, zato ga v vsakem primeru izstavim.)

Kmalu se ponovno oglasim!

Do takrat pa vas vabim k (ponovnemu) branju vsebin, ki so že na spletni strani – nekatere so danes še aktualnejše, kot so bile, ko sem jih zapisala …

“SEBSTVOZAVEST”

Danes sem sanjala, kako skupinici mladih ljudi razlagam: krasno je, če ste samozavestni, a še veliko bolj temeljno je, da postanete sebstvozavestni!

“Sebstvozavesten” je bila v mojih sanjah povsem legitimna in vsem razumljiva beseda – sanje imajo pač svoj sanjski SSKJ  In ko sem se zbudila, je beseda še kar odmevala v meni …

Ko smo ravno pri SSKJ: ta samozavest definira kot “prepričanost o svoji sposobnosti, znanju, moči.” Samozavestni smo, ko smo zadovoljni s svojo osebnostjo, dosežki, življenjem. “Delo na sebi”, “samouresničenje” – vse to povezujemo z izboljševanjem in izražanjem osebnosti.

Tudi v duhovnih izročilih je imela kultivacija osebnosti vedno pomembno mesto – razvijanje vrlin in veščin je veljalo za temeljno, a katere vrline in veščine razvijati, kako in zakaj … To pa je bilo v funkciji razvijanja zavedanja globljega vidika, ki presega osebnost. Različna izročila ta vidik različno poimenujejo (ali pa ga zanalašč ne poimenujejo, ker presega domet jezika in intelekta), eno izmed poimenovanj, ki mi je všeč, ker je precej nevtralno, je “sebstvo”.

SSKJ pravi, da je sebstvo “kar bitje ali stvar določa samo po sebi, ne po lastnostih”. Eden od načinov, ki ga za spoznanje sebstva priporočajo indijske tradicije, je potovanje v globino z vprašanjem “Kdo sem?” Kdo ali kaj je tisto, kar opazuje vse miselne predstave, občutke, zaznave, notranje procese …?

Sebstvo je Tisto, kar opazuje in samo nikoli ne more biti opazovano – je najbolj temeljno, kar smo. Globina, ki brez besed pričuje: “Jaz sem, ki sem.” Čista Zavest.

“Sebstvozavest” je stanje globokega miru in radosti onkraj nasprotij, sočutenje s celoto Bivanja v zrenju neizogibne prepletenosti Vsega v Enosti.

Samozavest je lahko resnična, globoka, trajna in trajnostna  :), samo če korenini v sebstvozavesti. Osebnosti se same sebi (in drugim) za hip lahko zdijo močne, sposobne in polne vednosti, a so na dolgi rok minljive, ranljive, krhke … pa tudi precej komične! (Kot pravi ljuba modra prijateljica: “Če dobro pogledaš, so vse osebnosti hecne – tudi najboljše.”) Če se jemljejo (preveč) resno, sebi in drugim povzročajo sitnosti, tegobe ali celo močno (in mučno) trpljenje.

Zasidrane v sebstvozavesti pa so posode Luči, edinstveni, neponovljivi prosojni mozaiki, umetnine, ki jih od znotraj ožarja svetloba Presežnega.

POGNATI GLOBOKE IN STABILNE KORENINE V DOBREM

Ob ponedeljkih se veselim e-novičnika Alenke Rebula, ki jo zelo rada berem. Številni njeni zapisi me navdihnejo ali ubesedijo kar in kakor tudi sama izkušam ali slutim.

Danes med drugim piše o tem, kako sta se z Josipo Prebeg v zgodnji mladosti odločili za različni strategiji, ko sta se v svoji okolici soočili z nefunkcionalnimi vzorci delovanja, ki onesrečujejo: Josipa se je odločila, da se bo sama naučila živeti drugače, Alenka pa, da se bo uprla in spremenila svet. “Dolgo sem se mučila, preden je ta odločitev popustila in sem iz boja prešla v učenje,” piše. In poudarja: “Vredno se je učiti, ker je sreča učenca veliko mehkejša in bližja kot zmaga upornika. In veliko prej nehamo trpeti.”

Tudi sama vedno znova izkušam (pa tudi vedno znova pozabim in se potem znova in znova opominjam ), da je edina strategija, ki v soočenju s temo – v sebi, v drugih in v svetu – dolgoročno deluje, prižgati luč.

Brcati v temo, preklinjati temo, metati kamenje v temo … navzven deluje veliko bolj spektakularno, dramatično in nagrajujoče za ego – daje občutek, da se aktivno borimo … in vsa ta energija pač ne bo šla v nič! In res ne gre v nič, a težava je v motivaciji – jeza in sovraštvo porajata le še več jeze in sovraštva. To nam kratkoročno in srednjeročno lahko daje močan občutek živosti in pomembnosti, dolgoročno pa nas izčrpa in postanemo zagrenjeni. V zunanjem svetu se nič ne spremeni ali pa se spremeni in nam spremembe vseeno niso všeč (“isto sranje, drugo pakovanje”, kot bi se reklo ).

Ljubezen in sovraštvo sta najmočnejši sili na svetu – in kot učijo modrostne tradicije, sta to sili, ki nas globinsko preobrazita. Ko ljubimo in ko sovražimo, postajamo sami podobni tistemu, kar ljubimo ali kar sovražimo. Ko sovražim, iluzorno mislim, da me bo to obvarovalo pred tistim, kar kritiziram in napadam – a je res ravno obratno: pod vplivom sile sovraštva postajamo vedno bolj podobni tistemu, kar sovražimo (delujemo enako ali pa še huje kot “sovražniki”).

Zato je izjemno pomembno čuječe opazovati, kaj nas žene in iz kakšnega stanja zavesti delujemo. Opazovati, kaj je tisto – v ljudeh, v svetu in v nas samih – kar je vredno ljubezni, občudovanja in posnemanja. Pognati globoke in stabilne korenine v dobrem. Svojo moč usmeriti v čim jasnejšo vizijo svojega ZA: postaviti se ZA, namesto da bi se borili proti.

Vztrajno, potrpežljivo in z ljubeznijo sejati semena dobrega, jih zalivati in varovati.

Mislim, da enako velja v zasebnem in v družbenem življenju – in da je oboje prepleteno, eno se zrcali v drugem.

Na to se je še posebej pomembno opominjati v časih, ki se zdijo temni, ko se zdi, da v družbi zmaguje pritlehnost.

Ne pozabimo, da podoba sveta, kot jo kažejo mediji, ni realna, ampak je skonstruirana (zavestno ali nezavedno) – prav gotovo ni samo resničnost in ni vsa resničnost.

Morda pa smo bolj v stiku z resničnostjo, ko gremo v zavetje dreves, poslušat žgolenje ptic in žuborenje studencev, kot pa ko smo priklopljeni na informacijsko mašinerijo?

“The more clearly we can focus our attention on the wonders and realities of the universe about us, the less taste we shall have for destruction.” – Rachel Carson
(“Bolj ko usmerjamo svojo pozornost k čudežnosti in resničnosti vesolja okrog nas, manj bomo imeli želje po uničevanju.”)

🙏

vir misli Rachel Carson: https://gratefulness.org/

V srčno smer

Danes bi rada z vami delila vajo, ki mi je že ničkolikokrat pomagala, da sem ponovno začutila svojo srčno smer, kadar sem se znašla v negotovosti.

Ko to pišem, je zunaj megla. Gosta, bela megla. Iz varnega in toplega domačega zavetja se mi zdi čarobna. V nedeljo, ko sem bila v megli v hribih, kjer je mrzlo pihalo in drselo in se slabo videlo (nič dramatičnega z vidika bolj izkušenih pohodnikov), se mi ni zdelo preveč zabavno. In vendar: kako čudovita prispodoba za življenje! Pisala sem že o tem, da se negotovost zagotovo vedno znova pojavlja, če hodimo po poti pristnosti. To je neizogibno. Zato se je na tej poti nujno učiti, kako se v negotovosti sprostiti, se zasidrati v notranjem zatočišču miru in počakati na jasnost. Ko smo na varnem in toplem globoko v Sebi, se “megla” (negotovost), ki nas je prej plašila, zazdi čudežno lepa …

Spodnjo vajo samoraziskovanja s pisanjem sem razvila najprej zase, ker me je njen učinek vedno znova navdušil, pa jo redno uporabljam(o) na tečajih Joga – pot navznoter in različnih delavnicah, ki jih vodim. Tole je zadnja, izpopolnjena različica 🙂

Preden jo zapišem, moram z vami podeliti še krasno sinhroniciteto, povezano z njo, ki me je pobožala prav danes! (Obožujem takšne čarobnosti!) Moj velik navdih in opora pri iskanju pristne življenjske poti in razvijanju zaupanja v notranji kompas je Martha Beck. Tudi navdih za prvo različico spodnje vaje sem dobila enkrat ob branju enega od njenih blogov – več se pa ne spomnim, ker je že tako dolgo nazaj 🙂

Drug pomemben navdih je prispeval Adrian Kezele z enim samim stavkom, ki ga je izrekel v nekem intervjuju: “Če želite vedeti, kaj je vaše poslanstvo, samo pomislite, kaj bi počeli, če ne bi bilo denarja.” Spomnim se notranjega ugovora svojega uma: “Ne, tako enostavno pa že ne more biti! Če bi bilo tako preprosto, bi vsi tako živeli!” In takoj zatem globlji notranji Glas: “Pa prav tako preprosto je. In kot sama dobro veš, preprostost zahteva ogromno srčnosti, integritete in poguma.” Takrat sem se ponovno vrnila k prvemu delu te vaje, ki ga pred tem že nekaj časa nisem več delala – in ugotovila, da mi koristi, če se k vaji vračam vedno znova.

Zdaj pa k sinhroniciteti: zjutraj sem se usedla k računalniku, da tukaj zapišem vajo, ki smo jo prejšnji teden delali na tečajih joge – za tiste, ki so manjkali in za vse ostale, ki bi vas utegnilo zanimati. Ampak pred tem sem si na FB strani Marthe Back pogledala njen najbolj sveži Gathering Room (kakor imenuje svoje tedenske FB live dogodke) z naslovom Don’t Control Yourself. In o čem govori? O točno takšni vaji!!!!! Ob tem pa čudovito odgovarja še na različne pomisleke, ki bi jih ob njej kdo utegnil imeti: toplo priporočam, da si ta njen posnetek ogledate! Ker je že ona vse tako lepo razložila, meni tu ni treba 🙂 in bomo kar skočili k vaji.

Še to: takoj, ko bom imela čas, bom vajo tudi posnela kot FB live na FB strani Joga – pot navznoter – če bi si želeli vajo poskusiti ob vodstvu mojega glasu, spremljajte stran (posnetek bo tudi kasneje na voljo).

In še: tokrat puščam odprte komentarje pod zapisom, če imate kakšno vprašanje ali če bi želeli deliti svoje izkušnje na temo vaje. Ker v izogib neprimernim vsebinam komentarje najprej pregledam, pa bodo vidni šele, ko jih odobrim.

v srčno smer

1. Udobno se namestite. Hrbtenica naj bo udobno vzravnana, da lahko sproščeno dihate (lahko ste naslonjeni). Zaprite oči. Občutite telo, stik s tlemi, s sedežem. Opazujte svoje dihanje. Če vam prija, položite desno roko na trebuh in levo na srce. Z ljubečo naklonjenostjo zaželite sebi v mislih: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom srečen/srečna, naj bom miren/mirna.” In vsem bitjem: “Naj bo vsem bitjem dobro, naj bodo vsa bitja zdrava, srečna in mirna.” Ter še enkrat sebi: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom srečen/srečna, naj bom miren/mirna.” Občutite, kako vas prežema in objema ljubeča prisotnost.

2. Dovolite si iz srca in z vsem telesom občutiti: Kaj bi počeli, če vam ne bi bilo treba služiti denarja, če ne bi bilo treba nikomur ustreči, nikomur ugajati? Dovolite, da se notranja vizija jasno izoblikuje.

3. Zapišite si, kar se vam je razkrilo. (Pisanje je zelo pomemben korak, ko si dovolimo ne samo občutiti, ampak tudi s pisanjem izraziti svoje srčne želje, pridobimo veliko jasnost.)

(Temu seznamu pravim “seznam srčnih želja” ali “notranji kompas srčne smeri”.)

4. Na drug seznam si zapišite vse tisto, kar občutite, da vas ovira, da stvari s svojega srčnega seznama ne morete početi ali pa jih ne morete početi v tolikšni meri, kot bi si želeli.

(Temu seznamu pravim “seznam moraš-ev”.)

5. Ponovno zaprite oči in se sprostite v meditativno stanje ljubeče prisotnosti. (kot opisano pod točko 1)

6. V umirjenem stanju ljubeče naklonjenosti ponovno preglejte “seznam moraš-ev”:  izberite eno stvar s seznama, ki jo lahko zmanjšate, si olajšate (morda poiščete pomoč) ali celo prečrtate. Ob tej stvari na seznamu natančno napišite, kako in kdaj jo boste zmanjšali ali opustili. Zaprite oči in občutite olajšanje, sprostitev, ko ste pomanjšali ali odpustili enega od svojih “moraš-ev” 😉 Ozavestite občutek prostora, ki se odpre, časa, ki je zdaj na voljo za nekaj drugega.

7. Čas, ki se je sprostil, namenite eni od stvari s seznama srčnih želja. To si tudi zapišite:  katero stvar s seznama srčnih želja lahko počnete v času, ki ste ga pridobili? Čim bolj jasno si zapišite svoj načrt. Tako vaša odločitev, namera pridobi moč, postane zaveza sebi, svoji srčni smeri.

8. Ponovno zaprite oči, se sprostite v meditacijo in opazujte, kako se počutite po vaji.

ZA KONEC: Ne skrbite, če vaš notranji kompas srčne smeri kaže v drugačno smer od življenja, ki ga trenutno živite. Pomembno je, da stopite v stik s srčnimi željami in jim vedno znova prisluhnete. Če ne morete narediti velikih sprememb, naredite tiste majhne spremembe, ki jih lahko. Nikoli ne podcenjujte moči majhnih sprememb! Iz majhnega raste veliko. Ko naredimo tisto malo, kar je že zdaj možno, pridobimo moč za nadaljnje korake. 

Morda smo trenutno v megli in še ne moremo videti, kam nas vodi pot … A pomembno je, da se premaknemo do naslednje markacije! Od tam bomo videli dlje in začutili, kam stopiti.

Želim vam veliko srčnosti, poguma in zaupanja pri odkrivanju ali utiranju svoje edinstvene, pristne Poti!

Z ljubeznijo,

Tina

 

*naslovna fotografija: Juha Kinnunen/ Flickr Creative Commons

O zdravju tako in drugače

V jesenskem trimesečju tečajev Joga – pot navznoter potujemo celovitosti naproti. Ker vas je veliko, ki se tečajem iz takšnih ali drugačnih razlogov ne morete priključiti, vseeno pa vas morda navdihne kakšen utrinek, jih poskušam (to jesen malo bolj redno :)) loviti v zapise tu – v preteklih tednih smo zagrizli v izzivalno vprašanje, kako obogateti, si drznili privoščiti čas za počitek, oddih in “propasivnost”, tokrat pa se bomo posvetili: zdravju.

In ker je na mojih tečajih – tako kot tudi v življenju – prvi in zadnji odgovor na katerokoli vprašanje … uganili ste :): “ljubeča naklonjenost” … bo tako tudi tokrat 🙂

Ljubeča naklonjenost in zdravje

V namero, s katero vzpostavljamo ljubečo naklonjenost, prijaznost do sebe in drugih, lahko (čeprav to ni nujno) vključimo tudi zdravje.

Udobno se usedemo, zapremo oči, občutimo telo. Opazujemo dihanje. Če nam prija, lahko desno roko položimo na trebuh in levo na srce. Občutimo stik dlani s telesom. V mislih si rečemo: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom sreč(e)n/a, naj bom mir(e)n/a.” Predstavljamo si, kako se občutenje ljubeče naklonjenosti razširi po vsem telesu, ga prežame in objame. Nato razširimo dobrohotnost še navzven, kot bi z njo objeli ves svet in vsa bitja. V mislih si rečemo: “Naj bo vsem bitjem dobro. Naj bodo vsa bitja zdrava, srečna in mirna.” Ponovno se obrnemo k sebi: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom sreč(e)n/a, naj bom mir(e)n/a.” Še nekaj trenutkov sedimo v tišini z zaprtimi očmi, občutimo, kako smo.

Včasih kdo vpraša, zakaj bi si kaj takšnega sploh ponavljali. Saj je vendar edino logično, da si vsi želimo zdravje in srečo (nekateri pa tudi mir).

V teoriji da, kaj pa v praksi? Ali tudi živimo, kot bi si to zares želeli? Če si iskreno ogledamo svoja življenja, bomo najbrž ugotovili, da počnemo kup reči, ki škodijo našemu zdravju in ne prinašajo sreče in miru. Od škodljivih razvad do tisočerih “moraš”ev, brez katerih, smo prepričani, ne gre. Čutimo, da potrebujemo počitek, pa si ga ne privoščimo, ker “moramo” še to in ono in zanj ni časa.

Tudi na skupinskih vadbah joge vedno znova opažam, kako močna je naša pogojenost, da moramo biti “uspešni” – kakorkoli že si to predstavljamo. Koliko zavestnega prizadevanja je potrebno, da se “odhipnotiziramo”! Na jogi si uspešnost – zavestno ali nezavedno – pogosto predstavljamo kot “uspešno” izvajanje položajev. Na vsaki uri največ časa porabim za stalno ponavljanje: položaji so tu, da nam pomagajo in nas vodijo k boljšemu počutju; nismo mi na jogi zato, da bomo čim bolj vrhunsko izvajali položaje. Prilagajajmo položaje sebi – in ne sebe ideji o idealnih položajih!

Vsak položaj zavzemimo z ljubečo naklonjenostjo do svojega telesa – in če nam prija blažja različica, intenzivnejša pa ne, ostanimo pri blažji.

Zdravje kot odnos

Zdravja osebno ne razumem (samo) kot odsotnost bolezni, ampak kot – celovitost. Bistvo zdravja vidim v ljubečem, hvaležnem in spoštljivem odnosu do sebe, sveta in Življenja.

Če počasi, vztrajno, redno razvijamo in negujemo takšno naravnanost, v nas rase moč, da vedno pogosteje izberemo, kar nas krepi in podpira ter opuščamo, kar škoduje nam in/ali drugim.

Zdravje onkraj fizičnega

Ne glede na to, kako odlično skrbimo za svoje zdravje, pa je to pogojeno tudi s številnimi dejavniki, ki so onkraj naše moči in nadzora. In je neizogibno minljivo.

A srečo in mir, učijo modrostna izročila, je mogoče ohranjati temu navkljub.

V notranje zatočišče globokega miru in vedrine se lahko vedno znova vračamo v procesih spreminjanja fizičnega stanja – tudi če so spremembe neprijetne ali celo boleče.

Tudi sredi bolečine in bolezni se je mogoče sprostiti, počivati v Sebi in z radovednostjo opazovati tok nenehnega spreminjanja.

Kdor je tako naravnan(a), zanj-o lahko rečemo, tudi ko opeša njeno/ njegovo telesno zdravje: “Zdrav(a) je!”

Takšno Zdravje si ne zasluži le male, pač pa veliko začetnico!

 

(naslovna fotografija: hatake_s/ flickr creative commons)

“Propasivnost” ali disciplina nedela

Pot v celovitost je pot k ravnovesju. Ravnovesje je harmonično sobivanje nasprotij. Ni nekaj statičnega, nepremičnega, nespremenljivega, najti ali vzpostaviti ga je treba vsak hip na novo. Tudi ni nekaj univerzalnega, za vse enakega. Ravnovesje je zelo edinstveno in živo. In eno temeljnih, resnično bistvenih ravnovesij za vsako bitje je ravnovesje med aktivnostjo in pasivnostjo, med dejavnostjo in počitkom, med uveljavljanjem sprememb z lastno močjo in voljo ter sprejemljivim prepuščanjem Toku.

Živimo v času, kjer nas prevladujoča miselnost nagovarja k stalni (pro)aktivnosti, učinkovitosti, uspehu, produktivnosti. Še počivali naj bi čim bolj aktivno, se čim več intenzivno športno udejstvovali, potovali, dodatno izobraževali … Seveda ne mislim, da bi bilo to samo po sebi slabo, nasprotno, odlično je, kadar nas takšna naravnanost vzpodbudi, da živimo in se izražamo polno, ustvarjalno, z veseljem. Slabo ali celo uničujoče pa deluje, kadar umanjka drugi pol ravnovesja – čas za počitek, izklop, odklop. Ker je nujno tudi delati nič in imeti mir. Prisluškovati tistemu, kar v hrupu in naglici preslišimo. Globokemu, tihemu glasu notranje modrosti.

Zato ob hvalevredni proaktivnosti predlagam še ravno pravšnjo “propasivnost” – namerno, zavestno negovanje sproščenosti in sprejemljivosti. A ker je vsega, za kar mislimo, da moramo še nujno postoriti, preden si lahko privoščimo počitek, preveč (to še posebej, kar kronično velja za ženske!), je nujno vzpostaviti disciplino nedela – čas in prostor, namenjen naši najljubši obliki “propasivnosti”. Čas, ki ga skrbno čuvamo in varujemo kot sveti čas – varujemo pred zahtevami in motnjami okolice, a predvsem ped seboj, pred vsemi notranjimi “moraš”i, ki nam ga hočejo ukrasti. To se v praksi pogosto izkaže za težko nalogo, pri kateri potrebujemo pomoč, vzpodbudo in podporo – zato so lahko koristne skupinske prakse.

Vsa duhovna izročila, kar jih poznam, so razumela nujnost počitka in nedela. Posvečenega časa, ko se človek od sveta obrne k svetemu. Dan v tednu, ko je delati pomenilo “greh” in je veljala zapoved nedela.

Danes, ko ta opora vse bolj izginja, ko se poveličuje stalna dosegljivost, odzivnost, zaposlenost, resno in strogo disciplino nedela potrebujemo bolj kot kadarkoli.

Moja disciplina nedela vključuje čas za jogo in meditacijo vsako jutro in večer, enourni sprehod v naravi vsaj parkrat tedensko, temeljite nedeljske odklope in odpraviti se spat dovolj zgodaj, da se zjutraj zbudim spočita.

Kakšna pa je/bo tvoja?

Kako obogateti

Tisti, ki hodijo k meni na tečaje Joga – pot navznoter, se (ljubeče, seveda :)) šalijo: “Karkoli je vprašanje, odgovor je: ljubeča naklonjenost!”

V tej šali je veliko resnice – vsekakor je v njej najpomembnejša Resnica, kolikor mi jo je dano izkušati in razumeti. Praksa ljubeče naklonjenosti je postala moja osnovna duhovna in življenjska praksa zaradi prijateljevanja s čudovito osebo, izjemno poznavalko in praktikantko budističnih praks, joge in indijskih filozofij, osebo, ki jo čutim kot velik Navdih in učiteljico – ki je ne imenujem, ker vem, da sama tega ne bi želela, saj se zaradi narave svojega spoznanja ne pojmuje kot “učiteljica” in celo kot “oseba” (ki se ji potem prilepi vse ostale oznake) ne … Ampak to so globlja vprašanja za kdaj drugič 🙂

Skratka: stvar ni zrasla na mojem zelniku, je plod tisočletnih tradicij, v različnih oblikah se pojavlja v vseh verstvih, za katera vem. O njej stalno govorim in pišem zato, ker se mi zdi najpomembnejše, o čemer lahko govorim in pišem.

In je tudi odgovor na vprašanje, kako obogateti 🙂

Vendar moramo v ta namen obuditi prastari, izvorni pomen besede “bogat”: tisti, ki ima boga (v sebi). “Bogat” je torej, kdo je v stiku z božanskim v sebi, v drugih, v svetu. Če ne marate besede “bog”, ker je tako omadeževana s prisil(je)nimi pomeni, jo mirno zamenjajte z besedo “Ljubezen”. Ne ljubezen kot čustvo do določenih oseb (do drugih pa ne), ampak Ljubezen kot stanje duha, bitja. Ljubezen, ki je Radost, Mir, Resnica (modrost, jasnost).

Biti bogat pomeni v sebi čutiti Ljubezen (sočutje), Radost, Mir, modrost/jasnost – in jih živeti. Delovati po nareku teh stanj in ne po nareku strahu, jeze, sovraštva, pohlepa. Delovati iz občutenja notranje Polnine in ne pomanjkanja.

Odgovor na to, kako to doseči, pa je … Uganili ste … Ljubeča naklonjenost 🙂

Ljubezen, mir in srečo v sebi gojimo tako, da jih privoščimo drugim.

V praksi ljubeče naklonjenosti sebi in vsem bitjem iz srca želimo dobro, naj bomo srečni in mirni.

Kar nas pripelje k še eni besedi, povezani z bogastvom: besedi “služiti”. Pravimo, da “služimo” in “zaslužimo” denar – vendar bi bil v marsičem boljši in natančnejši opis sveta, ki temelji na strahu in pohlepu (in katerega del smo hočeš-nočeš vsi), da služimo denarju … Denar pa je zahteven gospodar: nikoli (ga) ni dovolj. Lahko smo gmotno odlično preskrbljeni, pa živimo z občutkom pomanjkanja. (Mnogi milijonarji menda strašno trpijo, ker niso milijarderji.)

Ko obogatimo v izvornem pomenu, ko torej obudimo stik z Ljubeznijo, Mirom, Modrostjo, Radostjo (vse to je že v nas, tako da ta stanja niso nekaj, kar pridobimo, ampak se vanje sprostimo, prebudimo …) in delujemo po njihovem nareku, SLUŽIMO. Služimo sebi IN drugim – služimo medsebojno tesno povezani, prepleteni in soodvisni skupnosti vseh čutečih bitij, katere del neizogibno smo.

In to je tudi izvorni pomen besede “ekonomija” (o tem pogosto navdihujoče govori in piše Karel Gržan): skrbna gospodarnost v dobro SKUPNOSTI.

“Že lepo in prav, same lepo zveneče, visoko leteče besede, kaj pa položnice, se bodo kar same plačale?!” se na zgoraj zapisano ponavadi odzove um pod vladavino strahu/pohlepa.

Stara budistična zgodba govori o beraču, ki se je prišel k Budi pritoževat nad svojim stanjem. Buda mu je dejal: “Tako je, ker ničesar ne daješ.” Berač se je razjezil: “Dajem?! Jaz da naj dajem?! Še dajem naj?! Kaj ne vidiš, da nimam ničesar!” Buda mu je odgovoril: “Ničesar ti ni treba imeti, da bi lahko dajal. Daješ lahko prijaznost. Pozornost. Nasmeh.”

Beseda “velikodušnost” je še ena čudovita beseda, ki izraža veliko modrost: da bi dajali, da bi služili, ni potrebno materialno premoženje – potrebna je “velika duša”. In obratno: v veliko dušo zrasemo tako, da smo velikodušni. Širokosrčni (namesto ozkosrčni).

Ko se z ljubečo naklonjenostjo vedno znova sidramo v Srcu, v Miru in Ljubezni, po mojih izkušnjah stalno dobivamo navdihe za služenje. Odlična življenjska in duhovna praksa, ki nas neizmerno obogati, je, da čim pogosteje brez kakršnekoli “računice”, misli na povračilo naredimo nekaj drobnega dobrega za koga – in po možnosti tega nikomur ne povemo, če je le mogoče, tudi tisti osebi ne … “Darovalec naj bo hvaležen,” pravijo modrostne tradicije.

Glede denarja pa: pomembno je, kako ga pridobimo in čemu ga namenimo.

Prakse ljubeče naklonjenosti nam prinašajo občutje notranje izpolnjenosti, ki nam pomaga, da se osvobajamo strahu – tako lahko opuščamo škodljive dejavnosti, ki jih počnemo, ker smo prepričani, da ne bomo mogli preživeti, če jih ne …

In se prebudimo v jasnost, da kot človeštvo prav gotovo ne bomo mogli preživeti, če bomo še naprej delovali po nareku pohlepa/strahu. Skrajni čas je, da se ponovno spomnimo, kaj je resnično bogastvo.

only-when-the-last-tree-has-died-and-the-last-5223847

 

 

Zorenje v celovitost

Poletna svetloba se počasi preobraža v jesensko … Postaja mehkejša … Kot bi se iz vidnega sveta počasi selila v nevidnost in od tam črpala drugačno, čarno moč: moč, da pozlati vse, česar se dotakne. 

Morda tako zori svetloba, pomislim: v poletnem zenitu je osupljiva, a tudi utrudljiva njena neomajna mogočnost … V jeseni pa postane blaga, topla, nežnejša. Nevsiljivo polni svet in mehča ostre robove stvari, ki jih obliva.

Zori naša notranja svetloba sorodno?

Celovitost

Počasi se pripravljam na začetek novega cikla tečajev Joga – pot navznoterTečaji, ki so plod moje ljubezni do joge in zaupanja v darove, ki se rojevajo iz skupnega prostora medsebojne vzpodbude, bodo letos potekali že peto leto. Zdi se mi, da je to leto zrelosti – skozi leta se vedno jasneje zavedam, kaj je tisto, kar lahko dam … in komu.

Vedno bolj čutim in polno naseljujem, kar najgloblje in najbolj resnično sem, vidim, kaj je moja Pot (čeprav ne nujno tudi, kam vodi!) in čemu se je smiselno scela posvetiti.

Že spomladi, ko sem v meditaciji odprto prisluškovala notranjemu navdihu, kam se usmeriti jeseni, se je iz globin pojavila beseda CELOVITOST. 

Vse poletje je bila z menoj – kot magnet, ki priteguje uvide s čisto določenim “nabojem” …

Pred poletjem, junija, smo imeli delavnico, ki sem jo naslovila V stiku s seboj: Sonce/senca.  Odziv me je presenetil – tako po številu udeležencev kot po intenzivnosti notranjih doživetij, o katerih so mi poročali. Mnoge so pretresli posebej močni uvidi ob praksah, namenjenih soočenju s senčnimi plati in preobražanju notranjih “demonov”.

Zakaj so te prakse tako osvobajajoče?

Ko zberemo pogum, da se zavestno soočimo s tistim, pred čemer običajno bežimo, kar odrivamo, česar se otepamo …  se “demoni” preobrazijo v zaveznike. Kar nam je pilo kri, lahko postane vir neslutene moči. Ustvarjalne moči, ki oživlja, ki gradi, ki celi.

Ko to enkrat izkusimo, se življenje močno spremeni. Nič več ni črno-belo, ampak lahko vidimo, kako se nasprotja – v nas in v življenju – medsebojno oplajajo.

Svetloba dozori, ko doživi izkušnjo, da je tema ne ugasne, ne zaduši …

Ko vstopi Svetloba, se tema razklene – in pokažejo se skriti zakladi, ki jih nismo pričakovali.

Naročje ljubeče prisotnosti

Ljuba jogijska sopotnica mi je pred dnevi z morske obale poslala sporočilo, ki me je ganilo do solz:

“Danes se mi je tu sestavilo nekaj, kar imam že dalj časa v mislih; namreč kako lepše prevesti ‘holding space’. Ker je to to, kar ti počneš za nas, ustvarjaš varen prostor, v katerem smo lahko vse, in v katerem odkrivamo, kaj sploh zares smo. Naročje, ljuba Tina, ti si naše naročje.”

Iskreno, v življenju si nič ne bi želela biti bolj kot “naročje”!

Vendar to nikakor nisem vedno in povsod … In na naših urah joge imam tudi sama občutek, da me objame neimenljivo Naročje, ki me presega, a na čudežen način včasih deluje skozme.

Kot bi večletna praksa ljubeče naklonjenosti najmočneje delovala prav v okolju, ko se ji vsi skupaj posvetimo (z ljubečo naklonjenostjo pričnemo vsako uro) – tako gradimo in krepimo skupni prostor ljubeče prisotnosti: novo Celoto, ki je več kot zgolj vsota delov.

love will teach you

Zorenje

Leta vzpostavljanja stika z globino v sebi in drugih so me naučila, da se pomembne spremembe redko zgodijo čez noč (in še kadar se zdi, da so se zgodile čez noč, se ponavadi zgodijo na leta “podlage”). Da so najgloblje preobrazbe redko spektakularne. In da so najučinkovitejše prakse na videz zelo enostavne …

Da v sebi vsi nosimo nasprotja – belo, črno in številne odtenke vmes …

Modra ljubeča prisotnost, ki jo prikličemo iz globin, pa s svojo mehko zrelo Svetlobo vse poveže, vse pozlati, iz vsega izlušči skriti Dar.

Tako se rodi celovitost.

Celovitost ni dosežek, neka nova medalja, ki bi si jo priborili.

V celovitost Življenja se sprostimo, ko izpustimo predstave o tem, kakšna bi morala biti in ji dovolimo utripati, kot je.

V celovitost (do)zorimo …

Veselim se našega skupnega zorenja!

Z ljubeznijo,

Tina

*naslovna fotografija: gato-gato-gato/ Flickr Creative Commons

108 svetih dni

Nekaj začeti – z zanosom, zaupanjem, iskrami v očeh … Pa ne dokončati, ker je zanos vmes minil in je življenje zavilo po svoje.

Odločiti se – zatrdno, z voljo, ki se zdi močna in neomajna … Pa ne izpeljati, ker je vmes zmanjkalo volje in moči.

Zveni znano?

Če ne, vam vsekakor od srca čestitam, ste med silno redkimi izjemami.

Če pa se v zgornjih stavkih prepoznate – dobrodošli v klubu! Vsekakor niste sami, pravzaprav ste v nadvse zavidljivi družbi. Veliko izjemnih – pa celo izjemno uspešnih! – ljudi poznam, ki jih pesti enaka težava.

Pa ne (samo) pri velikih, težkih, napornih rečeh … O, ne, še bolj pri vsakdanjih in povsem enostavnih: kot je recimo odločitev, da si bomo vsak dan vzeli samo nekaj (pet ali deset) minut zase, za globlji stik s seboj v tišini. Ali pa da bomo vsak dan ozavestili nekaj lepega, kar nam je dan prinesel. Te drobne, enostavne reči se v praksi vedno znova izkažejo za salamensko zahtevne na dolgi rok, kot bi si nekaj v nas zanalašč izmišljevalo tisoč absurdnih razlogov, zakaj je nekaj povsem lahkega nemogoče in nekaj očitno koristnega nepotrebno, “brez veze”, “izguba časa”.

Ta notranji odpor je povsem iracionalen, je pa izjemno močan – korenini globoko v nezavednem, hrani se z vsem bolečim, kar je potlačeno in neosvetljeno. Neomajno sabotira naša prizadevanja, da bi živeli bolj zavestno, prebujeno. To sabotiranje se lahko pojavi kot nejasen odpor, utrujenost, nemoč, lahko pa tudi ravno obratno, kot nemir, ki nam prigovarja, da nikakor ne smemo nekaj minut preživeti v tišini, saj je treba ravno zdaj nujno postoriti tisoč opravkov, ki ne morejo čakati. Je glas, ki pravi, naj se ne “omamljamo” s hvaležnostjo, saj svojega življenja (ali celo družbe, sveta), nikoli ne bomo spremenili na bolje, če bomo zadovoljni – in nam tako jemlje priložnost izkusiti, da je res natanko nasprotno!

V  letih soočanj z lastnimi notranjimi odpori in z notranjimi odpori drugih ljudi, ki jih srečujem v poučevanju joge in meditacije, sem razvila nekaj trikov, ki (mi) pogosto pomagajo, da razvijem(o) neko novo navado – predvsem pa, da se o sebi veliko naučim(o).

Sveti dnevi (samo)raziskovanja

Tako sem pri sebi poimenovala čas, ki ga zavestno in namerno usmerim v (samo)raziskovanje preko razvijanja nečesa (navade, prakse, načina odzivanja …), za kar slutim, da bi bilo dobro zame. 

“Sveti dnevi” se bistveno razlikujejo od “izzivov”, kot to danes pogosto poimenujemo: ko se odločimo, da se bomo za nek čas trdno zavezali izbrani praksi (ali treningu ali navadi ali odpovedi razvadi itd.). Cilj “izziva” je, da ga opravimo. S tem ni nič narobe in je lahko zelo stimulativno, problem pa je, če nam spodleti – in po mojih izkušnjah se nam to vsem dogaja zelo pogosto (se še spomnite novoletnih zaobljub, če ste jih sprejeli?) … Ko nam ne uspe izpeljati izziva, se počutimo poklapano – počutimo se kot zguba. Počutimo se še precej slabše, kot smo se, preden smo si izziv naprtili. Spoznanje, da nimamo moči izpeljati, kar smo si zadali, nas lahko vodi v hudo stisko, iz notranjega upora, ki se porodi, pa včasih ravnamo natanko nasprotno, kot smo se odločili (npr. odločili smo se odpovedati sladkarijam, pa od vsega hudega pohrustamo celo tablico čokolade naenkrat).

V prakso svetih dni pa vstopimo z zavedanjem, da bo namera, ki smo si jo zadali, skoraj zagotovo vzbudila notranji odpor, ki nas bo občasno morda tudi zlomil. S perspektive prakse svetih dni to ni nujno slabo: prav soočenje z odporom, ki se bo pojavil, je srž prakse! Včasih se z odporom ni dobro boriti, bolje ga je samo opazovati – opazovati, kaj se dogaja v nas, ko je odpor na delu. Kakšen je. Odpor vzamemo v zakup in izbrano prakso po potrebi prilagodimo, da jo v neki obliki ohranjamo živo odporu navkljub.

Cilj torej ni opraviti izziv za vsako ceno – cilj je opazovati dogajanje.

Cilje je samoraziskovanje – raziskovanje globin, ki imajo voljo, moč, energijo, močnejšo od našega zavestnega jaza.

Cilj je pot sama.

Cilj je samo raziskovanje. Ničesar nam ni treba doseči. Samo raziskovati. Radovedno, odprto, ljubeče prisotno, brez obsojanja.

Izbira prakse (1. dan)

Svoj sveti čas pričnemo tako, da izberemo prakso, ki se ji želimo posvetiti – nekaj, kar bi se nam zdelo smiselno uvesti v svoj vsakdan.

Na individualnih urah “Moja pot navznoter” svetujem zelo raznolike prakse, prilagojene vsaki posameznici in njeni življenjski situaciji, v nadaljevanju pa vam predlagam dve drobni čisto splošni praksi, ki sta koristni za kogarkoli.

Praksa 1: PET MINUT ZAME – Vzemite si (vsaj) pet minut za stik s seboj. Umaknite se v prostor, kjer vas ne bo nihče motil (tudi če je to WC!) in v tišini obsedite s seboj. Če vam paše, lahko zaprete oči, sedite vzravnano, položite desno dlan na trebuh, levo na srce, čim bolj zavestno občutite svoje telo in opazujete dihanje. Mislim pustite, da prihajajo in odhajajo, vedno znova se vračajte k občutenju telesa in opazovanju diha. Če začutite potrebo, da bi se premaknili, kar sledite telesu – pomembno je samo to, da ves čas ostanete v stiku s svojimi občutki.

Praksa 2: ČAROBNOST – Vsak večer podoživite kak lep, čaroben trenutek v dnevu . karkoli, kar se je dotaknilo vašega srca, vas navdihnilo, vzradostilo, navdalo s hvaležnostjo. Zapišite si ta utrinek v dnevnik čarobnosti. (Če vam to vzbuja odpor, lahko dnevnik izpustite, vendar vseeno vsak večer v sebi ozavestite čarobnosti dneva :))

Vaša izbrana praksa je seveda lahko tudi kaj čisto drugega – recimo da greste vsak dan na sprehod. Ali da vsak dan preberete pesem 🙂 Ali da vsak dan napišete pesem!

No, saj vam gotovo ne manjka lastnih zamisli … 😉

Spoznavanje prakse: Trije poskusni dnevi (2. – 4. dan)

Prakso, ki smo jo izbrali, najprej poskusno izvajamo samo tri dni. Te tri dni se potrudimo, da jo resnično naredimo vsak dan  – samo tri dni, ampak vsak dan!

Drugi, povsem enako pomemben del svetih dni, kot je izbrana praksa sama, je opazovanje prakse in samega poteka prakse – vsak sveti dan ozavestimo, kakšne učinke izbrane prakse smo opazili, ozavestimo pa tudi notranje dogajanje v zvezi s prakso: smo jo naredili z lahkoto ali z odporom? Že vidimo kakšne težave, ki se pojavljajo? (Primer: odločili smo se, da si bomo pet minut zase vzeli takoj zjutraj, pa ugotavljamo, da nam to komaj znese in nam povzroča še dodatni stres.)

Po treh dneh naredimo inventuro: se nam praksa, kot smo jo zastavili, še zdi smiselna? Če je odgovor “ne”, si jo lahko prilagodimo/spremenimo tako, da bo za nas smiselna in izvedljiva? (Primer: če zjutraj težko najdemo pet mirnih minut, prakso prestavimo na kak drug del dneva.)

V skrajnem primeru, če smo ugotovili, da smo se nespametno lotili nečesa, kar nam resnično ne ustreza, si to (brez slabe vesti!) priznajmo in prakso opustimo. Vsekakor smo nekaj ugotovili!

Sicer pa z (po potrebi prilagojeno ali spremenjeno) prakso nadaljujemo …

Globlje spoznavanje prakse: Poskusni teden (5. – 11. dan)

Prakso poskusimo vsak dan redno izvajati cel teden.  Potrudimo se, da ne bi izpustili niti enega dne, a če to ne gre, opazujmo, kaj nam povzroča težave.

Je bil odpor tisti dan tako močan, da smo prakso opustili? In če smo prakso opustili iz kakšnega drugega razloga, kaj je bil ta razlog? Tudi če prakse nismo naredili, se vseeno opazujemo: kako se počutimo, ko je nismo naredili?

Pozorno opazujemo učinke prakse, ki jo zdaj že bolje spoznavamo.

Po koncu poskusnega tedna ponovno naredimo inventuro: kaj nam je praksa prinesla? Kje so se pojavljale težave? Razmislimo, ali se nam zdi s prakso smiselno nadaljevati. Po potrebi jo ponovno prilagodimo ali spremenimo v skladu s tem, kar smo se o sebi in praksi naučili v poskusnem tednu.

Če smo ugotovili, da nam je dovolj, lahko na tej točki prakso tudi opustimo. Čestitamo si, da smo ji posvetili 11 dni. To bo gotovo obrodilo vsaj kak droben sad!

Razvijanje prakse: 30 dni (12. – 41. dan)

Tako preverjeni in preizkušeni praksi se zdaj resneje zavežemo za naslednjih 30 dni.

V 30 dneh se bo zagotovo zgodilo marsikaj: lahko, da bo naš notranji odpor narasel in postal neznosen, lahko da se nam bo praksa zdela brez smisla, češ, saj se nič ne dogaja, nič ne napredujem itd.

Pozorno opazujemo, karkoli se dogaja. To si obljubimo: 30 dni se bomo vsak dan potrudili, da bi svojo prakso izvedli po najboljših močeh, kadar ne gre, pa bomo opazovali, zakaj ne gre. Tudi če več dni zapored ne gre, ostanimo s prakso! Ohranjajmo namero. Šteje vsak dan, tudi tisti, ko prakse nismo naredili. Samo opazujmo. Samo raziskujmo.

Po 30 dneh ponovno naredimo inventuro: kaj nam je prinesla praksa? Kako se razvija, spreminja? Kaj se nam dogaja med prakso? Kaj se nam dogaja tokom dne? Kako se mi spreminjamo s prakso?

Si z njo želimo nadaljevati? Če da, jo po potrebi lahko ponovno spremenimo, prilagodimo.

Če ne, se poklonimo sebi, da smo ji posvetili 40 dni! BRAVO, to ni mačji kašelj!

Ohranjanje prakse: 30 dni (42. – 71. dan)

Naslednjih 30 dni se urimo v vzdržljivosti in vztrajnosti – če smo se tako odločili, izbrano prakso ohranjamo vsemu navkljub. Morda se nam bo zdela dolgočasna, nepotrebna … Vse to je celo zelo verjetno. Vseeno vztrajamo – tudi skozi sivino in meglo.

Če prakso kdaj opustimo, opazujemo, kaj se nam dogaja. Lahko se nam bo zgodilo, da se bomo kak dan, ko prakse se bomo izvedli, počutili celo bolje, kot če bi jo! To je zelo zanimiv (in pogost!) pojav, vendar je zelo zelo pomembno, da prakse na tej točki vseeno ne opustimo!

Tudi če se nam bo zdelo, da sploh ne vemo več, zakaj nekaj še vedno počnemo – vztrajajmo. (Razen seveda če vidimo, da nam izbrana praksa škodi! V tem primeru jo vsekakor prilagodimo ali opustimo.) Vztrajajmo do izteka 30 dni.

Na tej točki pa ponovno naredimo inventuro: je še smiselno nadaljevati s prakso?

Če se nam zdi, da nam nima več kaj dati, jo lahko zaključimo. Če smo se ji posvetili za tako dolgo, smo se ob njej zagotovo veliko naučili. Za vztrajnost pa – KAPO DOL!

Če pa še zmoremo, napredujemo proti sklepnemu delu …

Poglabljanje prakse: 30 dni (72. – 101. dan)

Če smo uspeli prakso ohraniti tako dolgo, je v našem vsakdanu zdaj že pognala korenine in najbrž obrodila vidne sadove – tudi če je povsem enostavna, kot je vsak dan pet minut sedeti v tišini.

Karkoli počnemo, pa naj bo videti še tako preprosto, sčasoma pridobiva globino in živost – če smo le polno prisotni (in natanko v tem je stvar!).

Začne se dogajati, da ne delamo več mi prakse, ampak praksa “dela” nas. Postaja samodejna, spontana in hkrati čudežno živa.

A tudi če se nam zdi, da smo že povsem “na konju”, da nam je praksa prešla v kri, postala naša druga koža … ne opustimo še predanega opazovanja in beleženja, ki ohranja ogrodje naših praksi posvečenih svetih dni!

Še naprej (do izteka dobe 30 dni) pozorno opazujemo in beležimo, kaj se dogaja.

Uau, praksi smo posvetili 101 dan!

Teden praznovanja! (102. – 108. dan)

… In to je treba proslaviti! Zadnji teden samo praznujemo 🙂 Prepustimo se spontanosti: prakso izvajamo, če tako čutimo, če ne, pa ne. Opazujemo njen odmev in učinke v svojem življenju … Če čutimo, jih zabeležimo, če ne, pa ne. SAMO PRAZNUJMO!

In potem?

Hm …

Morda je praksa postala integralni del našega življenja.

Morda ne, smo ji pa hvaležni za tisto, kar nas je naučila, ko smo se intenzivno družili.

In morda je obrodila seme v obliki navdiha za novo prakso …

… ki nas bo popeljala v novih 108 svetih dni 🙂

 

(Naslovna fotografija: Tony Armstrong – Sly/ Flickr Creative Commons)


PODPORA

Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje. 

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!

Notranji kompas: Sproščenost v negotovosti

Ko se ozrem na svoje življenje, na do zdaj prehojeno Pot, z globoko hvaležnostjo občutim, da je zadnjih nekaj let najlepših, najzanimivejših, najbolj izpolnjujočih in osrečujočih.

Da živim vedno bolj pristno, vedno bolj v globini in iz globin svojega Bitja.

Da vedno pogosteje počivam v globokem Miru, prisluškujem Tišini iz trebuha vesolja. Se čudim, kako me – kot Vse – polni Živost, skrivnosti Tok, ki prihaja iz neznanega in se vrača v neznano, nas diha, nas pleše, utripa. Isto Življenje, isti Tok, ki utripa metuljeva krila, žubori studence, poje ptice, sije zvezde.

Ljubezen brez razloga – Razlog vsega.

WinterStars

Tako (globoko) znotraj.

Če na svoje življenje pogledam od zunaj z očmi hladnega opazovalca, ki “ne pesni in ne filozofira” (s tem se mnogi, ki se imajo za prizemljene in praktične, zelo radi pohvalijo), temveč ga “zanimajo dejstva” in “konkretni, merljivi rezultati” (beri: gmotno stanje in družbeni ugled), si moja Pot prisluži dokaj klavrno oceno.

Takšni hladni opazovalci zastavljajo vprašanja, kot so: kakšen je tvoj karierni načrt? Kakšen je tvoj poslovni načrt? Kakšna je marketinška strategija? Kakšna so tvoja zavarovanja (pred številnimi potencialnimi nevarnostmi)?

Ob takšnih vprašanjih, ki terjajo gotovost, se pogosto počutim izgubljeno. Nekako takole:

road less traveled

Da vztrajam na svoji Poti, sem se morala v sebi (in drugih) naučiti razlikovati med dvema stanjema, ki se zdita sorodna, a pravzaprav nista. Obe stanji vzbujata nelagodje in naš avtomatični odziv nanju je, da ju poskušamo čim prej prekiniti.

A moder odziv na ti dve stanji – odziv, ki vodi k (ne samo osebnemu) trajnemu, globokemu Miru in Radosti – je pogosto natanko nasproten od odziva, ki smo se ga priučili in ki je družbeno sprejemljiv, še več – samoumeven.

 

IZGUBLJENOST ALI NEGOTOVOST?

Kako je mogoče, da se človek počuti hkrati najdeno in izgubljeno? Hkrati globoko mirno in zmedeno? Hkrati izpolnjeno in v pomanjkanju?

Ni mogoče. Nekatere reči enostavno ne gredo skupaj.

Pa vendar sorodna nihanja, kot jih čutim pri sebi, vidim pri številnih ljudeh, ki so se odločili zaživeti pristno. Ubrati še neuhojene Poti.

Hm, mogoče “odločili” ni najboljša beseda … Bolj se zdi, da s(m)o se – včasih ali celo pogosto proti svoji volji! – znašli v čed(ež)nem, nerazumljivem in nepredvidljivem procesu …  Ta proces je včasih milejši in drugič bolj drastičen, praviloma pa ga spremlja zmanjšanje ali celo izguba tistega, kar nam je dajalo občutek gotovosti in nadzora.

spiritual awakening

V nas se prebudi nekaj, zaradi česar nam lupina naših življenj postane pretesna. Notranji klic nas kliče v neznano.

Najprej nas prijazno povabi na Pot kot radostno vznemirjenje in radovednost.

Če se ustrašimo koraka v neznano in ta notranji klic utišamo, za nekaj časa morda potihne, nato pa se ponovno oglasi: tokrat glasneje in bolj neprijetno, kot občutek nemira, neizpolnjenosti, zlaganosti. Govori nam: nisi na svojem mestu. Ne živiš, kar bi moral(a) živeti.

To je izgubljenost: ko globoko v sebi vemo, da ne živimo svoje resnice.

A če je naše življenje po družbenih merilih uspešno, če nam takšno, kot je, nudi občutek gotovosti, pripadnosti, varnosti, urejenosti, bomo v skušnjavi, da se na občutek izgubljenosti odzovemo tako, kot je družbeno najbolj sprejemljivo in samoumevno: zatremo ga.

V ta namen nam naša na strahu utemeljena kultura ponuja bogat arzenal bleščečega in učinkovitega orodja in orožja: od številnih in nenehnih motenj, ki ustvarjajo dovolj hrupa, da nam ni treba poslušati nadležnih občutkov, do nadvse racionalnih, strahospoštovanje vzbujajočih argumentov tipa “tako pač je, drugače se ne da in ne gre.”

Veliko notranje moči, poguma in jasnosti potrebujemo, da prepoznamo lastno izgubljenost kot to, kar je – izgubljenost pod krinko gotovosti. In še več, da stopimo v nasprotno smer.

Če se predamo gravitacijski sili strahu in uberemo strategijo bežanja pred notranjo modrostjo, ki ve, da živimo laž, bo naše življenje konstanten beg. Ta se lahko izraža kot dosežkarski deloholizem, kar v sodobni družbi visoko kotira, zato se nam za nagrado obetajo številna priznanja in uspehi.

Vendar ima laž kratke noge in se slej ko prej upeha pred mogočnostjo Resnice, ki ji ni mogoče ubežati. Laž je treba nenehno ohranjati z laganjem, Resnica pa preprosto JE – ne glede na to, kako zavzeto jo zanikamo.

 

UVID V ILUZIJO GOTOVOSTI

Neizpodbitno je, da smo tukaj začasno in da na poslednjo Pot ne bomo mogli vzeti ničesar materialnega.

Da je sprememba edina stalnica in da vse mine.

Da Življenje presega moč našega nadzora, ne glede na to, kako zelo si zanj prizadevamo.

Vse ostalo je negotovo ali zgolj bolj ali manj predvidljivo.

Če čutimo nelagodje pred vprašanji, ki terjajo odgovore s stališča gotovosti in nadzora, to ne pomeni, da nismo “prizemljeni” in v stiku z realnostjo – nasprotno, pomeni, da jasno vidimo naravo pojavne resničnosti.

Ne pomeni, da smo izgubljeni. Nismo izgubili sebe, izgubili smo iluzijo gotovosti in nadzora.

Ne pomeni, da smo brez vizije in smeri. Pomeni, da proti obzorju, ki nas kliče, še ni uhojenih poti. Da gremo pogumno na Pot, ne moremo pa še vedeti, kaj bomo na njej odkrili, česa se bomo naučili, kaj bomo ustvarili in kdo bomo postali.

Ne pomeni, da so vsi načrti in strategije brez vrednosti, temveč zgolj to, da se živega toka Življenja ne da vkalupiti v vnaprej pripravljene modele. Pristnost zahteva spontanost in gibkost, da načrte prilagodimo Življenju, namesto da bi življenje zadušili, obrezali ali ponaredili v korist fiksnih Načrtov.

what i planed

Ne pomeni, da je previdnost odveč, pomeni pa, da ne bomo delovali po nareku strahu, da bi se izognili neprijetnemu, težavnemu, napornemu ali bolečemu, kar je integralni del vsake žive Poti.

Namesto da bi kot nemočne žrtve sprejeli izgubljenost, češ “tako pač je, drugače ne gre”, bomo, da ne bi izgubili svoje duše, srca, pristnosti, ustvarjalnosti in vrednot, strahovom navkljub zakorakali v neznano.

Jasna zavest negotovosti bo odslej naša pogosta, morda stalna spremljevalka.

Tako pač je, drugače ne gre …

if i must fall

 

SPROŠČENOST V NEGOTOVOSTI

Ker se negotovosti ne moremo izogniti, je najbolje, da se učimo sprostiti negotovosti navkljub.

Namesto da bi se panično oklepali vsega, kar se bojimo izgubiti, nam lahko zavest negotovosti služi kot vzpodbuda za hvaležnost in čuječo prisotnost.

Nič ni samoumevno.

Vsak trenutek je dragocen.

Namesto da bi se zaprli v bunker skrbi, se potopimo v notranje svetišče, kjer domujeta neomajni Mir in jasnost.

Naša notranja Modrost ne govori v jeziku zavarovalniških obrazcev, ne govori v jeziku strahu.

Usmerja nas drugače in drugam.

Povezana s celoto Bivanja vidi in ve, kar je razumu skrito.

Jo (že) slišiš?

 

P.S.: 1. aprila pričnemo s pomladnim trimesečjem tečajev Joga – pot navznoter. Osrednja tema bo tokrat prav NOTRANJI KOMPAS. Če te zanima, prisrčno vabljen/a, da se nam pridružiš! Prvi, informativni obisk je brezplačen.

P.S.S.: Če se na svoji poti počutiš negotovo in potrebuješ vzpodbudo, novo perspektivo ali kakšno konkretno metodo, ki ti bo v pomoč pri spustu v notranje svetišče, kjer si lahko odpočiješ in se okrepiš negotovosti navkljub, se lahko dogovoriva za individualno uro Moja pot navznoterPiši mi na e-naslov, ki ga najdeš v povezavi, pa poiščeva prostor in čas, da si prisluhneš …