Ko se z ljudmi pogovarjam o(b) potovanjih navznoter, se vedno znova izkaže, kako zelo se bojimo negotovosti.
Morda vidimo naslednji korak, ne vemo pa še, kako bo čez tri korake.
Ali pa še ni jasno, katera pot je prava, če sploh katera. Morda tista najbolj prava za nas sploh še ni uhojena …
Pa vendar vsaka avtentična pot, navznoter ali skozi življenje, pogosto vodi skozi obdobja negotovosti. To ne pomeni, da smo izgubljeni.
Izgubljeni pa smo po drugi strani lahko na zelo dobro označenih, gotovih poteh, po katerih hodi večina, ker se tu pač gre in tako reči pač počne.
Če se le za hip ustavimo in iskreno pogledamo vase, nam bo notranji kompas povedal: To ni tvoja pot.
Zato se mnogi raje sploh ne ustavljajo, niti za hip. Včasih se mi zdi, da smo tako drveč in ponorel svet zanalašč ustvarili samo zato, da nam ni treba slišati notranjega glasu, ki bi nam rad odločno povedal, da smo izgubljeni.
Izgubljeni v gotovosti.
Da bi se spet našli, bo treba drugače. Izpustiti gotovost in se podati v neznano.
Učiti se zdržati negotovost je zato ena najpomembnejših veščin na pristnih poteh.
Zaupati, da je to, kar vemo, zaenkrat dovolj in da se bodo odgovori, ki so potrebni za našo pot, pokazali ob pravem času.
Kaj? 2-urna izkustvena delavnica ALKIMIJA SOPRISOTNOSTI v živo
Kdaj? v soboto, 17.decembra od 18h do 20h
Kje? v mali dvorani v No Stress Centru, Ulica Milana Majcna 29a, Ljubljana
Za koga? za vse, ki vas pokliče želja po skupni soprisotnosti, predznanje ni potrebno
Kako bo delavnica potekala? – uvodno sproščanje in vzpostavljanje povezanosti z naravnanostjo ljubeče naklonjenosti – čas za pogovor: med delavnico vas večkrat povabim, da podelite svoje doživljanje, vendar pa to ni nujno, če ne želite; kadar želite kaj podeliti, to izrazite tako, da položite roko na srce; če raje ostajate v tišini s seboj, je to enako dobrodošlo – alkimija: soustvarimo prostor podporne soprisotnosti na način, kot se porodi iz trenutka: sproščamo se v mehko tišino, po potrebi oziroma ko tako intuitivno začutim, pa vas usmerjam skozi vodeno vadbo, ki vključuje elemente nežnega gibanja, sproščanja, meditacije in samoraziskovanja – delavnica ni tematska, tako da vsebina ni začrtana vnaprej, ampak se spontano poraja iz duha skupne soprisotnosti
Kako se Alkimija soprisotnosti razlikuje od Ženskih krogov? – prostor Alkimije soprisotnosti je odprt za vse ne glede na spol – dogajanje ne poteka v krogu: izberete svoj kotiček v prostoru, ki je vaš osebni prostor za potovanje navznoter; če vam to prija, lahko ves čas preživite predvsem v povezovanju s seboj, skupna soprisotnost za to ustvarja in ohranja podporno ozadje
Koliko nas bo? maksimalno 12 udeleženk_cev
Prispevek? osnovna cena: 30 Eur znižana cena za udeležence kateregakoli od aktualnih jesenskih programov Pot navznoter: 20 Eur znižana cena za udeležence kateregakoli od preteklih programov Pot navznoter: 25 Eur
Več informacij in prijave po e-pošti: tina.kosir@gmail.com
»Joooj, Tina, jaz sem se pa tako bala, da letošnjo jesen spet ne bomo imeli, da boš spet potrebovala čas zase!« mi je zaupala ena od ljubih sopotnic na Poti navznoter.
Lani ob tem času sem namreč podaljšala svoj poletni odmik vse do novega leta. Klicalo me je še globlje navznoter in prisluhnila sem klicu. Nisem šla na noben oddaljen kraj niti nisem počela nič bombastičnega, nič navzven osupljivega, o čemer bi se dalo posneti navdušujoč film … Ali vsaj kratek video! In potem s svojimi fotogeničnimi podvigi jemati dih spletnemu občestvu.
Tisti čas sem poimenovala sveti čas zorenja.
Zorenje, kot ga danes razumem, je zelo počasen, umirjen, nedramatičen proces. S stališča nezrelega ega z narcističnimi vzgibi na smrt dolgočasen, nepotreben ali celo škodljiv, ker ne prinaša nobenih hitrih kratkoročnih koristi, ki bi godile nevrotičnim težnjam.
Pot navznoter je pot v globino. Pot v osrčje Tišine.
Vodi skozi mnoge plasti, ki nam osvetlijo različne plati: sončne, senčne in ves spekter vmes. Vsaka od plasti ima tudi svoje pasti.
Tik pod površino je notranje dogajanje lahko zelo dramatično. Osebne zgodbe, čustva, misli, vse brbota in vrvi.
Če zdržimo in se potopimo globlje, se odpre plast, ki ji pravim »svet posebnih učinkov«. Pojavljajo se lahko magične vizije, ki nas pretresejo, osupnejo, odpirajo se novi, doslej neznani svetovi. V telesu se prebuja mogočna sila, občutimo lahko veliko moč. Ta plast je polna osupljivih čudežnih dogajanj, pa tudi možnosti, da pademo v grandiozen egotrip in povzročimo veliko škode sebi in drugim.
Najgloblje je prostrana Tišina. Mir. Brezosebna (ali nadosebna) jasnina. Globoka pradavna vednost, ki odmeva skozi vsečasje.
In vendar nič spektakularnega. Nobene drame, nobenih ognjemetov in fanfar.
Hvaležna sem za sveti čas zorenja, ki mi ga je bilo v tem življenju podarjeno veliko. Zavedam se, da je to velikanski privilegij in zato tudi odgovornost.
Naročje Tišine me je do kosti napojilo z utripom nevidne luči. Zaradi nje vidim svet pozlačen. Tudi skozi brutalno grozo sveta se lesketa.
Na pragu temnih dni žari.
Skozi dolga leta (morda življenja, kdo ve …) notranjih poti so dozoreli sadovi, ki jih bom po najboljših močeh delila z vami tudi na jesenskih programih Pot navznoter s Tino Košir
Joga – pot navznoter: SONCE – SENCA
ALKIMIJA ZAVESTI: pot notranje preobrazbe
(P)OSEBNA VZPODBUDA za posameznike ali manjše skupine
Na tokratno popotovanje navznoter se odpravimo v prihajajočem tednu.
Kadar me kdo vpraša, kako je, najlažje razložim tako:
Zame je, kot bi se v zgodnjem jutru z roba noči vzpenjala na goro. Včasih v megli, mrazu, vlagi, včasih zaspana, težkega telesa in misli, včasih polna nemira. Spet drugič radostno požvižgavajoč. Nič od tega ni preveč pomembno.
Ker slej ko prej prideš gor, tako ali drugače. Včasih hitreje, včasih počasneje. In hitreje sploh ni nujno bolje.
Slej ko prej se megla razkadi.
(No, včasih se tudi ne. Ampak že to, da včasih ali celo pogosto se, se zdi kot neverjeten čudež!)
Nad dolinsko meglo se odpira kraljestvo jasnine. Zrak je kristalno čist, napolnjen samo z utripajočo tišino.
Vedrina neba kratko in jasno prišepne, kar je potrebno vedeti.
Tega ni veliko.
Včasih prav nič.
(Osupljivo, kako malo je treba vedeti, ko se zmanjša krčevita potreba po nadvladovanju življenja!)
Vse kar je treba vedeti, vse, kar je treba storiti, je skozi zaprte veke srkati sončne žarke. Si od znotraj pozlatiti pogled. Svetlobo shraniti v srce. Z njo napolniti žile. Jo naložiti v kosti. Globoko.
Ljubiti je čista radost biti!
(…)
In potem, v dolini, s pozlačenim pogledom božati svet.
(…)
Tako najlažje razložim, kadar me kdo vpraša, zakaj tako rada meditiram.
Kako blagodejen je objem dreves v teh vročih poletnih dneh!
Gledam, polsušam, čutim jih, velike Učitelje, drevesa.
Kako dostojanstveno stojijo, globoko zakoreninjena v tišini, v mehkem pogovoru z vetrom.
Njihova nevsiljiva prisotnost je zavetje življenja.
Njihovo dihanje zdravilni poljub za dihajoča bitja.
Drevesa: veličastni ustvarjalci miru.
Zdi se, da nič ne počnejo, medtem ko neslišno, za nas nevidno, pa vendar zaznavno, opravijo vse, kar je najbolj pomembno, najbolj bistveno za življenje.
Vdihujejo nemir sveta, izdihujejo oplajajoče obilje živosti.
Včeraj sva z ljubim človekom raziskovala potke na terenu, ki mi je bil pred tem skoraj povsem neznan. Vreme je bilo ravno pravo, v nahrbtniku dovolj malice in vode, da si tudi neavanturistična pohodnica dovolim privoščiti naravnanost odprte radovednosti, ki me vedno prebuja v otroško iskrivo radost.
Katera pot me kliče? Kam želi stopiti moj korak?
Kot zakleto so se skoraj vse potke, kamor me je najbolj vleklo, na prvi pogled zdele brezupne: preveč porasle, neprehodne, kot da ne vodijo nikamor. Zagotovo ne vodijo nikamor in zagotovo se po njih ne splača hoditi, ker če bi se, bi bile polne sprehajalcev. Tako pa samevajo.
Vzamem si čuječ hip, da vse to opazim. In se vprašam: me pot vseeno kliče?
»Da, to je pot, po kateri želim,« pravi tih notranji glas.
Včasih je potrebnih še nekaj pogajanj z notranjimi odpori, občasno tudi s sicer moji radovednosti naklonjenim sopotnikom, preden strumno zakorakam naprej.
Nekatere poti se izkažejo za precej sitne (ne bi ponovila), druge za nič posebnega, tretje so naravnost čudovite, razpirajo se v čarobne kotičke in prostore.
Kot v življenju, ni tako?
Ko pozneje razmišljam o svojem odnosu do poti, se mi zazdi, da se v njem zrcali odnos do življenja. Odprtost raziskati poti, ki me kličejo, je nekaj, za kar sem si hvaležna. Če tega ne bi bilo, vam zdajle ne bi pisala (zakaj le? kdo bo pa to bral? koga pa to briga?), v nadaljevanju vas ne bi povabila na pomladne Poti navznoter (taki tečaji ne bodo nikogar zanimali! se ne splača! tako ne moreš (pre)živeti!) in nasploh bi bilo moje življenje v vseh pogledih povsem drugačno, kot je.
Morda bolj poštirkano in po reglcih, kdo ve … a vsekakor ne zares moje. In zato tudi dvomim, da izpolnjujoče in osrečujoče, kot je zdaj.
Raziskati poti, ki me kličejo, ali ne – po mojih kriterijih se v tem, kako si odgovorim (z dejanji, ne samo konceptualno), skriva razlika med Življenjem in životarjenjem.
P.S.: Če vas pokliče, prisrčno vabljeni, da se mi pridružite na pomladnih Poteh navznoter! Pričnemo 19.4.. Uvodne informativne ure so brezplačne in neobvezujoče, se je pa za udeležbo potrebno prijaviti po e-pošti.
V svojem notranjem življenju doživljam dva načina bivanja, občutenja sebe in sveta: sem bodisi v stiku ali pa v stiski.
Ko sem v stiku, se v sebi počutim stabilno, zakoreninjeno v občutju globinskega miru. Čutim, da je varno izkušati tako prijetna kot neprijetna čustva, saj me niti ena niti druga ne preplavljajo, so kot vremenski pojavi, ki jih objema prostrano nebo. Tudi kadar ga zajame nevihta, ki je pač del naravnega dogajanja (zunaj in znotraj), ga ne zavzame v celoti – nad oblaki nebo ostaja jasno in vedro.
Ko sem v stiku s seboj, lahko stopim v odprt, velikodušen stik z drugimi. Doživljam jih – kot tudi sebe – kot avtonomne posameznike, ki (so)delujemo v skupnostni mreži povezanosti. Radovedno poslušam, opazujem, se učim ob in od drugih. Izražam se pristno in spoštljivo. Razumem, da so prepričanja in ravnanja drugih njihov izraz in jih ne jemljem osebno. Temeljna naravnanost v odnosu do drugih je sodelovalna: zanima me, kako se lahko podpiramo, medsebojno vzpodbujamo v dobrem, soustvarimo kaj dragocenega. Vsak hip pristnega stika je dragocen že sam po sebi, vse soudeležene obogati in opolnomoči.
Ko sem v stiku, življenje doživljam kot proces učenja, zorenja. Opazim in sem hvaležna za čarobno lepe trenutke, ki mi jih podarja vsak dan. Včasih (v določenih obdobjih pogosto) je življenje tudi težko in naporno, a dokler ne izgubim stika, tudi takšna obdobja vidim kot pomembna in smiselna.
Ko me stisne notranja stiska, pa se vse našteto zamegli ali celo obrne na glavo (odvisno od intenzivnosti stiske).
Od vseh darov v življenju mi osebno največje bogastvo predstavljajo metode, orodja, pristopi, perspektive … ki me iz notranje stiske vedno znova sprostijo v stik. Nikakor ne mislim, da so tista, ki jih sama poznam in uporabljam, univerzalna, da “delujejo” za vse in vedno. So pa mnoga za marsikoga uporabna in lahko prinesejo vsaj blago hipno olajšanje, če že ne večnega razsvetljenja in odrešitve kakršnegakoli trpljenja 😉
Do trajne srečnosti, kot vedno znova ponavljam, pa po mojih izkušnjah vodi zgolj vztrajna srčnost.
Ta iz stiske, kadar nas stisne, vedno znova najde pot v stik.
Zbudila sem se v tesnobnem krču. Hromeč in preplavljajoč občutek groze, ki nima jasnega vzroka. Ali pa ga ima in je tisto, kar jo povzroča, v mojem doživljanju preveliko, preobsežno, da bi se dalo dojeti, poimenovati, kaj šele obvladati.
Diham. Dopuščam si čutiti. Dajem prostor občutkom, da so, kar so in kot so.
Pojavi se želja pobegniti. Kamorkoli, kakorkoli. Samo ne čutiti TEGA.
Nežno jo izdihnem. Ostajam z občutki. S seboj.
Jih objamem.
Se objamem.
Levo roko položim na srce. Desno na trebuh.
Podarjam si ljubečo prisotnost. Podarjam si dovoljenje za pristnost.
Čutim in vem, da sem na varnem v svojih rokah.
V objemu ljubeče prisotnosti, ki me prežema.
Poiščem misel, ki izraža občutke. Poimenovati pomeni podariti si možnost za osvoboditev.
Misel pravi: “Pred mano (ali pred nami) je grozljiva prihodnost.”
Sočutno ji prisluhnem. Opazujem, s čim me polni. Čutim ledeni krč, ki mi stiska trebuh, srce, grlo. Občutek strahotne nemoči, paralizo, ki ne dovoli premika.
Diham.
V objemu ljubeče prisotnosti se krč razklepa.
Čeprav so misli in z njimi povezane podobe preplavljajoče, ohranjam prostor, ki je še bolj prostran in neomajen.
Prostor Miru. Jasnosti.
Stabilno nastanjena v tem prostoru vidim Resničnost, globljo od misli.
Vidim, kaj se dejansko pojavlja – tu in zdaj.
Grozljive prihodnosti ni pred mano – ker je pač (še) ni.
Pred mano je dvoje: 1.) grozljive misli (o prihodnosti) in 2.) obvladljiva sedanjost. Preprosta resničnost trenutka. Sem, diham, doživljam.
Moč se vrne v telo. Zmorem storiti naslednji korak. Samo eno stvar – karkoli to je.
S polno pozornostjo, mirom in ljubeznijo.
To je vse. To je dovolj. To je največ!
“Ne boš zmogla storiti (vsega), kar bi bilo potrebno, zato se bodo zgodile strašne reči,” pravi nova misel.
Modrost pa (po)ve: PO NAJBOLJŠIH MOČEH BOŠ STORILA, KAR JE MOGOČE. IN ZGODILE SE BODO TUDI LEPE REČI.
Ne želim si ukrasti priložnosti, da bi jih videla, občutila, se zanje zahvalila.
Za nesamoumevne Darove bivanja, ki jih ponuja vsak dan, pa naj bo še tako težek in naporen.
Z odprtim srcem in lahnim korakom jim stopim naproti.
******************************
Čeprav pišem v prvi osebi in v sedanjiku, ne pišem (samo) o sebi zdaj.
Pišem tudi (o) tebi, če čutiš tako ali podobno – iz kakršnegakoli razloga.
Nisi sam_a.
Skupaj smo. Čeprav vsak zase in na svoj način izkušamo človeško ranljivost.
Tudi tisti, za katere si ne bi nikoli mislil_a, da kdaj doživljajo kaj sorodnega: saj vendar delujejo tako sijoče, uspešno, nepremagljivo!
Za ljudi s takšno podobo je včasih še huje, saj doživljanje ranljivosti spremlja notranja prepoved: to se meni ne bi (več) smelo dogajati!
Pa se nam.
In zakaj se ne bi?
“Po vsem tem delu na sebi, Tina, pa res ne!” pravi moj notranji kritik. (In mogoče še kdo.) “Je (bilo) torej vse zaman?!”
Nikakor.
Nekoč si nisem znala ustvariti varnega notranjega prostora, v katerem bi svojo človečnost polno občutila in jo objela.
Danes znam. Ali bolje: si vedno znova podarjam priložnost, da se tega učim.
To je vse. To je dovolj. To je največ!
***********************************
Tebi pa, če jo potrebuješ in če te pokliče, podarjam kratko vodeno meditacijo, ki sem jo sestavila te dni in poimenovala VRNITEV V SEDANJOST.
Vabim te, da si, ko bo mogoče, podariš sedem minut, da jo okusiš.
Če ti bo všeč, se vrni k njej, kadar jo potrebuješ. Pa tudi, kadar se ti zdi, da je ne 😉
Lahko si jo prilagodiš, prikrojiš po svoji meri.
Ko jo dodobra spoznaš in ponotranjiš, bo v tebi zaživela svoje življenje in (na)učil_a se boš hitro vrniti v sedanjost, kadar te “odnese”. Stik s tlemi, telo, globok dih, zavedanje okolice, hip hvaležnosti … in že si nazaj: tukaj in zdaj 🙂
In to kakšno! V knjigo Ustvarjalke, ki je navdihnila to Navdihovalnico. Navdih je kot dih … Kroži in se oplaja.
Navdihovalnico sem napisala sredi septembra 2017, ko sem ravno pisala sklepna poglavja svoje doktorske disertacije.
To poletje sem raziskovala ustvarjalnost. Počasi zaključujem »projekt«, kakor mu pravim, ker še nisem našla boljše besede (in ker mu ne maram reči tako, kot se mu uradno pravi), ki je intenzivno z menoj že zadnjih pet let (na deset let podlage). Več o njem morda napišem, ko bo zaključen in rojen, ampak za razmisleke, ki se mi porajajo ob njem, to, kaj je, niti ni važno.
Vzgib zanj je bil – in še je – notranji. Porodil se je iz radovednosti, veselja do raziskovanja, učenja in premišljevanja. Skoraj vsak korak na (notranjih in zunanjih) poteh, na katere me je popeljal, je bil plod živega navdiha. Poseben izziv »projekta« je, da se je hotel zgoditi v obliki, ki je lahko zelo toga in je vezana na zunanjo potrditev družbenih institucij. Forma »projekta« je takšna, da veleva produktivnost. Bistvo in srce »projekta«, kot ga čutim, pa ravno obratno – živo utripa samo, če ga poganja ustvarjalnost. Zato sem v zadnjem času veliko razmišljala o tem, kako občutim razliko med njima. In se vedno znova opogumljala za ustvarjalni pristop namesto produktivnostnega.”
Takrat se zaradi intenzivnega študija in pisanja nisem kaj dosti družila (se mi zdi, kot bi v življenju preživela že kar nekaj karanten, ha ha), zato so me še posebej razveseljevala naključna srečanja, ki so se mi vedno manj zdela naključna, pa vedno bolj “na ključ” …
“Včeraj sem naključno srečala Ustvarjalko, ki jo zelo cenim in za katero vem, da ravno pripravlja novo knjigo. »Ampak moje knjige nastajajo zelo počasi,« mi je rekla skoraj opravičujoče. Mislim, da tako nastaja večina kvalitetnih reči in mislim, da smo danes na to že preveč temeljito pozabili. Tu vidim temeljno razliko med ustvarjalnostjo in produktivnostjo: produktivnost vodi do produktov, njen potek je mogoče načrtovati in nadzirati, pospraviti v urnik, »time-line«, »time-frame«. Ustvarjalnost pa terja čas, posvečenost, je muhasta, izmuzljiva kot živo srebro, nepredvidljiva, do cilja vodi po ovinkih ali pa pripelje drugam, kakor je sprva kazalo. Produkt produktivnosti so produkti, ki so lahko tehnično brezhibni, a vendar nimajo tistega »nekaj več«, kar lahko porodi izključno ustvarjalnost: življenja. Pri knjigah, recimo, kot bralka izrazito začutim – seveda pa ne mislim, da je ta občutek nezmotljiv – ali je knjiga produkt, ki ga je avtor/ica hotel/a napisati, ker je fensi napisati knjigo, ali pa se je knjiga »hotela napisati«. In bolj se me dotaknejo knjige, ki so se »hotele napisati«, tudi če so napisane slabše od tistih, za katerimi stoji Ambicija. Seveda pa je najlepše, kadar se srečata in prepleteta pristen navdih in vrhunska veščina.
“Ustvarjalka, ki jo zelo cenim,” je Irena Cerar, knjiga, o kateri je bilo takrat govora, pa so njene Pravljične poti brez meja, ki so ravno te dni ugledale luč sveta!
Knjiga je nastajala pravljičnih sedem let, da je dozorela in se rodila, pa se je bilo treba soočiti s številnimi ovirami. Takole piše Irena v knjižici Potepuški okruški, v kateri je zbrala številne zgodbe, utrinke in refleksije, ki so jo našli v letih nastajanja Pravljičnih poti brez meja:
Takole se je nadaljevala Navdihovalnica:
Produktivnost je plod pospravljenih pisalnih miz, urejenih urnikov, delovne discipline, veščega načrtovanja in veličastne zmage nad pastmi prokrastinacije. Produktivnost multitaska in zmore vse. Ustvarjalnost je v primerjavi z njo neugledna in razcapana. Zahteva čas, veliko časa in popolno posvečenost eni stvari. Potem pa veliko tega časa prelije v sanjarjenje, strmenje v prazno in na videz odvečne odvode. Produktivnost nagrajuje z občuki moči, nadzora in obvladovanja. Ustvarjalnost sodeluje z navdihom, ki se dolgo ne javi in na katerega je treba čakati v potrpežljivi razpoložljivosti. Produktivnost je zloščena kot oglasno sporočilo. Ustvarjalnost je skuštrana kot življenje samo.
Produktivnost producira plastične produkte. Ustvarjalnost kliče in poraja živost, tudi kadar se ne manifestira v končnem izdelku. Je bolj pot kot cilj. Ustrvarjalnost je izraz Življenja – Življenje v vseh svojih oblikah je spontano in naravno ustvarjalno.
Brala sem, da smo ljudje v svoji kratki karieri (glede na svetovno zgodovino) uspeli sproducirati že toliko plastike, da so plastični delci že preželi prehransko verigo. V morjih bo menda kmalu več plastike kot rib. Še malo, pa bomo – če se ne bomo prebudili – življenje na tem planetu temeljito zadušili. Mislim, da to ne velja samo dobesedno, v materialnem svetu, ampak je enako tudi v duhovnem. Plastik fantastik izdelki zapovedane produktivnosti polnijo tudi oceane kulture, umetnosti, znanosti. Tudi to so oceani, v katerih bo kmalu – če že ni – več plastike kot rib.
In zato se je – vsak dan znova, z vsem pogumom, kar ga premoremo – nujno odločiti za Ustvarjalnost. Si ji dovoliti zaupati. Kajti izkaže se, da svoji nepredvidljivi in nepreračunljivi naravi navkljub (ali pa ravno zaradi nje?), Ustvarjalnost – kot Življenje – vedno najde Pot.”
Pa še eno (ne)naključje: ravno v tem času intenzivno razmišljam o ustvarjalnosti, ki je osrednja tema pomladnih tečajev Joga – pot navznoter. Če želite, se na posnetke spletnih vadb (ki vključujejo moje žive navdihovalnice na temo ustvarjalnosti + celostno vadbo za utelešanje ustvarjalnosti), ki bodo na voljo do 1.7., še vedno lahko naročite 🙂
Po dveh desetletjih lastnih popotovanj navznoter – in od tam, od znotraj, iz notranjega svetišča, nazaj navzven, v svet … – ter petnajstih letih sopotništva z drugimi (poučevanja joge in meditacije ter drugih podpornih orodij) se mi od tod, kjer sem danes, kaže, da ima zavestno zorenje štiri “stebre”, temelje. To so: 1. delo na sebi; 2. nedelo na sebi; 3. delo na nesebi in 4. nedelo na nesebi. Kar veliko dela! Pa tudi nedela
“Delo na sebi” (lahko) zveni kot že prav zlajnana besedna zveza, tudi sama bi se ji najraje kar odpovedala – pa se v praksi vedno znova izkaže, da še zdaleč ni brezvezna. Dajmo že nehat z vsem tem delom, si mislim(o), dovolj je samo biti, ljubiti in objeti vse, kot je, znotraj in zunaj … Se umiriti, sprostiti.
Popolnoma res – ne le, da je to dovolj, to je NAJVEČ!
Edina težavica je, da je to lažje reči kot storiti.
Nekoč sem poslušala odlično predavanja o Sutrah o jogi (klasičnem, temeljnem besedilu filozofije joge), katerega poanta je bila, da bi se dalo vse jogijsko učenje strniti v en stavek: usedi se, obmiruj in opazuj, kaj se zgodi.
Lahko poskusite
Kar se zgodi – po treh minutah, desetih minutah, pol ure, uri, treh urah, treh dneh … ni važno, kdaj – je, da ne moremo več sedeti pri miru in samo biti.
Bhagavadgita, še eno temeljno besedilo filozofije joge, opredeljuje delo (sanskrtsko “karma”) kot vse tisto, kar počnemo, ker oziroma kadar ne moremo “samo biti”. To lahko počnemo na dva načina: avtomatsko, brez zavedanja (takšnemu delovanju se reče “karma”) ali zavestno, posvečeno – takšnemu delovanju se reče “karma joga”, joga delovanja. (Pomembna opomba: “Karma joga” izvorno ni pomenila neplačanega dela za indijske guruje ali kogarkoli drugega, ki bi to zahteval v imenu duhovne dobrobiti tistih, ki takšno delo izvajajo.) Vse zavestno, posvečeno delovanje, je joga v širšem pomenu besede.
Joga v ožjem pomenu besede pa so vsa orodja, ki nam pomagajo brisati prah in odstranjevati razno kramo (ali karmo v pomenu usedlin preteklosti), ki zaseda naš notranji prostor in nam onemogoča stik z notranjo svetlobo. V sodobnem besednjaku bi to bili disfunkcionalni psihosomatski-vzorci mišljenja, čustvovanja in delovanja. Kadar nas imajo v krempljih, to občutimo kot stisko, v kateri ne moremo “samo biti” – z njo je treba nekaj narediti, jo ustrezno nasloviti.
Ko to naredimo, pa lahko mirno obsedimo. Obležimo. Obstojimo.
Si dovolimo samo biti.
Se prepustimo čudežnim procesom celjenja, regeneracije, notranjega vodstva, navdiha …
Navdih, ki se pojavlja v tem notranje izpolnjenem stanju počivanja v Sebi, po mojih izkušnjah nagovarja k delu na nesebi. Nagovarja nas, naj svoj dar, karkoli že je, ponesemo v svet – v dobro vseh bitij. Da s svojim darom po najboljših močeh soustvarjamo svet, v kakršnem bi želeli živeti.
Da bi lahko dobro opravljali svoje srčno delo, svoje poslanstvo, se moramo stalno uriti v vrlinah in veščinah – v vsem, kar smo, v vsem, kar zmoremo. Ne zato, ker takšni, kot že smo, ne bi bili dovolj in ker bi se morali dokazovati. Ravno obratno: to, da rastemo, se razcvetamo, rojevamo sadove, da zorimo, je pristen izraz naše notranje narave.
Od znotraj nas bo nekaj tiščalo in hotelo na plan, dokler ne naredimo najboljšega, kar lahko, tam, kjer smo, s tistim, kar nam je na voljo.
Ob delu na nesebi, karšnokoli že je, pa nezadržno spoznamo: “Večinoma ne moremo narediti velikih stvari, lahko naredimo le majhne stvari – z veliko ljubezni.” (Mati Tereza)
Karkoli storimo, pa naj bomo še tako veličastne osebnosti – je drobna kaplja, ki se ne pozna kaj dosti v veličastnem oceanu obstoja.
Zavedanje brezmejnosti trpljenja sveta je eno najtežjih bremen odprtega srca.
Tina Košir 