Zapik s Tino: Iz stiske v stik

V sredo, 24. 11. ob 20h: Zapik s Tino: IZ STISKE V STIK – podporna orodja za naporne čase Povezava do brezplačnega srečanja preko Zooma –> ZAPIK ZOOM POVEZAVA

V svojem notranjem življenju doživljam dva načina bivanja, občutenja sebe in sveta: sem bodisi v stiku ali pa v stiski.

Ko sem v stiku, se v sebi počutim stabilno, zakoreninjeno v občutju globinskega miru. Čutim, da je varno izkušati tako prijetna kot neprijetna čustva, saj me niti ena niti druga ne preplavljajo, so kot vremenski pojavi, ki jih objema prostrano nebo. Tudi kadar ga zajame nevihta, ki je pač del naravnega dogajanja (zunaj in znotraj), ga ne zavzame v celoti – nad oblaki nebo ostaja jasno in vedro.

Ko sem v stiku s seboj, lahko stopim v odprt, velikodušen stik z drugimi. Doživljam jih – kot tudi sebe – kot avtonomne posameznike, ki (so)delujemo v skupnostni mreži povezanosti. Radovedno poslušam, opazujem, se učim ob in od drugih. Izražam se pristno in spoštljivo. Razumem, da so prepričanja in ravnanja drugih njihov izraz in jih ne jemljem osebno. Temeljna naravnanost v odnosu do drugih je sodelovalna: zanima me, kako se lahko podpiramo, medsebojno vzpodbujamo v dobrem, soustvarimo kaj dragocenega. Vsak hip pristnega stika je dragocen že sam po sebi, vse soudeležene obogati in opolnomoči.

Ko sem v stiku, življenje doživljam kot proces učenja, zorenja. Opazim in sem hvaležna za čarobno lepe trenutke, ki mi jih podarja vsak dan. Včasih (v določenih obdobjih pogosto) je življenje tudi težko in naporno, a dokler ne izgubim stika, tudi takšna obdobja vidim kot pomembna in smiselna.

Ko me stisne notranja stiska, pa se vse našteto zamegli ali celo obrne na glavo (odvisno od intenzivnosti stiske).

Od vseh darov v življenju mi osebno največje bogastvo predstavljajo metode, orodja, pristopi, perspektive … ki me iz notranje stiske vedno znova sprostijo v stik. Nikakor ne mislim, da so tista, ki jih sama poznam in uporabljam, univerzalna, da “delujejo” za vse in vedno. So pa mnoga za marsikoga uporabna in lahko prinesejo vsaj blago hipno olajšanje, če že ne večnega razsvetljenja in odrešitve kakršnegakoli trpljenja 😉

Do trajne srečnosti, kot vedno znova ponavljam, pa po mojih izkušnjah vodi zgolj vztrajna srčnost.

Ta iz stiske, kadar nas stisne, vedno znova najde pot v stik.

Vrnitev v sedanjost

Zbudila sem se v tesnobnem krču. Hromeč in preplavljajoč občutek groze, ki nima jasnega vzroka. Ali pa ga ima in je tisto, kar jo povzroča, v mojem doživljanju preveliko, preobsežno, da bi se dalo dojeti, poimenovati, kaj šele obvladati.

Diham. Dopuščam si čutiti. Dajem prostor občutkom, da so, kar so in kot so.

Pojavi se želja pobegniti. Kamorkoli, kakorkoli. Samo ne čutiti TEGA.

Nežno jo izdihnem. Ostajam z občutki. S seboj.

Jih objamem.

Se objamem.

Levo roko položim na srce. Desno na trebuh.

Podarjam si ljubečo prisotnost. Podarjam si dovoljenje za pristnost.

Čutim in vem, da sem na varnem v svojih rokah.

V objemu ljubeče prisotnosti, ki me prežema.

Poiščem misel, ki izraža občutke. Poimenovati pomeni podariti si možnost za osvoboditev.

Misel pravi: “Pred mano (ali pred nami) je grozljiva prihodnost.”

Sočutno ji prisluhnem. Opazujem, s čim me polni. Čutim ledeni krč, ki mi stiska trebuh, srce, grlo. Občutek strahotne nemoči, paralizo, ki ne dovoli premika.

Diham.

V objemu ljubeče prisotnosti se krč razklepa.

Čeprav so misli in z njimi povezane podobe preplavljajoče, ohranjam prostor, ki je še bolj prostran in neomajen.

Prostor Miru. Jasnosti.

Stabilno nastanjena v tem prostoru vidim Resničnost, globljo od misli.

Vidim, kaj se dejansko pojavlja – tu in zdaj.

Grozljive prihodnosti ni pred mano – ker je pač (še) ni.

Pred mano je dvoje: 1.) grozljive misli (o prihodnosti) in 2.) obvladljiva sedanjost. Preprosta resničnost trenutka. Sem, diham, doživljam.

Moč se vrne v telo. Zmorem storiti naslednji korak. Samo eno stvar – karkoli to je.

S polno pozornostjo, mirom in ljubeznijo.

To je vse. To je dovolj. To je največ!

“Ne boš zmogla storiti (vsega), kar bi bilo potrebno, zato se bodo zgodile strašne reči,” pravi nova misel.

Modrost pa (po)ve: PO NAJBOLJŠIH MOČEH BOŠ STORILA, KAR JE MOGOČE. IN ZGODILE SE BODO TUDI LEPE REČI.

Ne želim si ukrasti priložnosti, da bi jih videla, občutila, se zanje zahvalila.

Za nesamoumevne Darove bivanja, ki jih ponuja vsak dan, pa naj bo še tako težek in naporen.

Z odprtim srcem in lahnim korakom jim stopim naproti.

******************************

Čeprav pišem v prvi osebi in v sedanjiku, ne pišem (samo) o sebi zdaj.

Pišem tudi (o) tebi, če čutiš tako ali podobno – iz kakršnegakoli razloga.

Nisi sam_a.

Skupaj smo. Čeprav vsak zase in na svoj način izkušamo človeško ranljivost.

Tudi tisti, za katere si ne bi nikoli mislil_a, da kdaj doživljajo kaj sorodnega: saj vendar delujejo tako sijoče, uspešno, nepremagljivo!

Za ljudi s takšno podobo je včasih še huje, saj doživljanje ranljivosti spremlja notranja prepoved: to se meni ne bi (več) smelo dogajati!

Pa se nam.

In zakaj se ne bi?

“Po vsem tem delu na sebi, Tina, pa res ne!” pravi moj notranji kritik. (In mogoče še kdo.) “Je (bilo) torej vse zaman?!”

Nikakor.

Nekoč si nisem znala ustvariti varnega notranjega prostora, v katerem bi svojo človečnost polno občutila in jo objela.

Danes znam. Ali bolje: si vedno znova podarjam priložnost, da se tega učim.

To je vse. To je dovolj. To je največ!

***********************************

Tebi pa, če jo potrebuješ in če te pokliče, podarjam kratko vodeno meditacijo, ki sem jo sestavila te dni in poimenovala VRNITEV V SEDANJOST.

Vabim te, da si, ko bo mogoče, podariš sedem minut, da jo okusiš.

Če ti bo všeč, se vrni k njej, kadar jo potrebuješ. Pa tudi, kadar se ti zdi, da je ne 😉

Lahko si jo prilagodiš, prikrojiš po svoji meri.

Ko jo dodobra spoznaš in ponotranjiš, bo v tebi zaživela svoje življenje in (na)učil_a se boš hitro vrniti v sedanjost, kadar te “odnese”. Stik s tlemi, telo, globok dih, zavedanje okolice, hip hvaležnosti … in že si nazaj: tukaj in zdaj 🙂

Lastno življenje ustvarjalnih sil

Navdihovalnica je našla pot v knjigo!

In to kakšno! V knjigo Ustvarjalke, ki je navdihnila to Navdihovalnico. Navdih je kot dih … Kroži in se oplaja.

Navdihovalnico sem napisala sredi septembra 2017, ko sem ravno pisala sklepna poglavja svoje doktorske disertacije.

To poletje sem raziskovala ustvarjalnost. Počasi zaključujem »projekt«, kakor mu pravim, ker še nisem našla boljše besede (in ker mu ne maram reči tako, kot se mu uradno pravi), ki je intenzivno z menoj že zadnjih pet let (na deset let podlage). Več o njem morda napišem, ko bo zaključen in rojen, ampak za razmisleke, ki se mi porajajo ob njem, to, kaj je, niti ni važno.

Vzgib zanj je bil – in še je – notranji. Porodil se je iz radovednosti, veselja do raziskovanja, učenja in premišljevanja. Skoraj vsak korak na (notranjih in zunanjih) poteh, na katere me je popeljal, je bil plod živega navdiha. Poseben izziv »projekta« je, da se je hotel zgoditi v obliki, ki je lahko zelo toga in je vezana na zunanjo potrditev družbenih institucij. Forma »projekta« je takšna, da veleva produktivnost. Bistvo in srce »projekta«, kot ga čutim, pa ravno obratno – živo utripa samo, če ga poganja ustvarjalnost. Zato sem v zadnjem času veliko razmišljala o tem, kako občutim razliko med njima. In se vedno znova opogumljala za ustvarjalni pristop namesto produktivnostnega.”

Takrat se zaradi intenzivnega študija in pisanja nisem kaj dosti družila (se mi zdi, kot bi v življenju preživela že kar nekaj karanten, ha ha), zato so me še posebej razveseljevala naključna srečanja, ki so se mi vedno manj zdela naključna, pa vedno bolj “na ključ” …

Včeraj sem naključno srečala Ustvarjalko, ki jo zelo cenim in za katero vem, da ravno pripravlja novo knjigo. »Ampak moje knjige nastajajo zelo počasi,« mi je rekla skoraj opravičujoče. Mislim, da tako nastaja večina kvalitetnih reči in mislim, da smo danes na to že preveč temeljito pozabili. Tu vidim temeljno razliko med ustvarjalnostjo in produktivnostjo: produktivnost vodi do produktov, njen potek je mogoče načrtovati in nadzirati, pospraviti v urnik, »time-line«, »time-frame«. Ustvarjalnost pa terja čas, posvečenost, je muhasta, izmuzljiva kot živo srebro, nepredvidljiva, do cilja vodi po ovinkih ali pa pripelje drugam, kakor je sprva kazalo. Produkt produktivnosti so produkti, ki so lahko tehnično brezhibni, a vendar nimajo tistega »nekaj več«, kar lahko porodi izključno ustvarjalnost: življenja. Pri knjigah, recimo, kot bralka izrazito začutim – seveda pa ne mislim, da je ta občutek nezmotljiv – ali je knjiga produkt, ki ga je avtor/ica hotel/a napisati, ker je fensi napisati knjigo, ali pa se je knjiga »hotela napisati«. In bolj se me dotaknejo knjige, ki so se »hotele napisati«, tudi če so napisane slabše od tistih, za katerimi stoji Ambicija. Seveda pa je najlepše, kadar se srečata in prepleteta pristen navdih in vrhunska veščina.

“Ustvarjalka, ki jo zelo cenim,” je Irena Cerar, knjiga, o kateri je bilo takrat govora, pa so njene Pravljične poti brez meja, ki so ravno te dni ugledale luč sveta!

Knjiga je nastajala pravljičnih sedem let, da je dozorela in se rodila, pa se je bilo treba soočiti s številnimi ovirami. Takole piše Irena v knjižici Potepuški okruški, v kateri je zbrala številne zgodbe, utrinke in refleksije, ki so jo našli v letih nastajanja Pravljičnih poti brez meja:

Takole se je nadaljevala Navdihovalnica:

Produktivnost je plod pospravljenih pisalnih miz, urejenih urnikov, delovne discipline, veščega načrtovanja in veličastne zmage nad pastmi prokrastinacije. Produktivnost multitaska in zmore vse. Ustvarjalnost je v primerjavi z njo neugledna in razcapana. Zahteva čas, veliko časa in popolno posvečenost eni stvari. Potem pa veliko tega časa  prelije v sanjarjenje, strmenje v prazno in na videz odvečne odvode. Produktivnost nagrajuje z občuki moči, nadzora in obvladovanja. Ustvarjalnost sodeluje z navdihom, ki se dolgo ne javi in na katerega je treba čakati v potrpežljivi razpoložljivosti. Produktivnost je zloščena kot oglasno sporočilo. Ustvarjalnost je skuštrana kot življenje samo.

Produktivnost producira plastične produkte. Ustvarjalnost kliče in poraja živost, tudi kadar se ne manifestira v končnem izdelku. Je bolj pot kot cilj. Ustrvarjalnost je izraz Življenja – Življenje v vseh svojih oblikah je spontano in naravno ustvarjalno.

Brala sem, da smo ljudje v svoji kratki karieri (glede na svetovno zgodovino) uspeli sproducirati že toliko plastike, da so plastični delci že preželi prehransko verigo. V morjih bo menda kmalu več plastike kot rib. Še malo, pa bomo – če se ne bomo prebudili – življenje na tem planetu temeljito zadušili. Mislim, da to ne velja samo dobesedno, v materialnem svetu, ampak je enako tudi v duhovnem. Plastik fantastik izdelki zapovedane produktivnosti polnijo tudi oceane kulture, umetnosti, znanosti. Tudi to so oceani, v katerih bo kmalu – če že ni – več plastike kot rib.

In zato se je – vsak dan znova, z vsem pogumom, kar ga premoremo – nujno odločiti za Ustvarjalnost. Si ji dovoliti zaupati. Kajti izkaže se, da svoji nepredvidljivi in nepreračunljivi naravi navkljub (ali pa ravno zaradi nje?), Ustvarjalnost – kot Življenje – vedno najde Pot.”

Pa še eno (ne)naključje: ravno v tem času intenzivno razmišljam o ustvarjalnosti, ki je osrednja tema pomladnih tečajev Joga – pot navznoter. Če želite, se na posnetke spletnih vadb (ki vključujejo moje žive navdihovalnice na temo ustvarjalnosti + celostno vadbo za utelešanje ustvarjalnosti), ki bodo na voljo do 1.7., še vedno lahko naročite 🙂

(Ne)delo na (ne)sebi: štirje stebri zavestnega zorenja

11.1. pričnemo z 11-tedenskim spletnim tečajem –> (VZ)TRAJNA SR(E)ČNOST

Po dveh desetletjih lastnih popotovanj navznoter – in od tam, od znotraj, iz notranjega svetišča, nazaj navzven, v svet … – ter petnajstih letih sopotništva z drugimi (poučevanja joge in meditacije ter drugih podpornih orodij) se mi od tod, kjer sem danes, kaže, da ima zavestno zorenje štiri “stebre”, temelje. To so: 1. delo na sebi; 2. nedelo na sebi; 3. delo na nesebi in 4. nedelo na nesebi. Kar veliko dela! Pa tudi nedela 🙂

“Delo na sebi” (lahko) zveni kot že prav zlajnana besedna zveza, tudi sama bi se ji najraje kar odpovedala – pa se v praksi vedno znova izkaže, da še zdaleč ni brezvezna. Dajmo že nehat z vsem tem delom, si mislim(o), dovolj je samo biti, ljubiti in objeti vse, kot je, znotraj in zunaj … Se umiriti, sprostiti.

Popolnoma res – ne le, da je to dovolj, to je NAJVEČ!

Edina težavica je, da je to lažje reči kot storiti.

Nekoč sem poslušala odlično predavanja o Sutrah o jogi (klasičnem, temeljnem besedilu filozofije joge), katerega poanta je bila, da bi se dalo vse jogijsko učenje strniti v en stavek: usedi se, obmiruj in opazuj, kaj se zgodi.

Lahko poskusite 😉

Kar se zgodi – po treh minutah, desetih minutah, pol ure, uri, treh urah, treh dneh … ni važno, kdaj 🙂 – je, da ne moremo več sedeti pri miru in samo biti.

Bhagavadgita, še eno temeljno besedilo filozofije joge, opredeljuje delo (sanskrtsko “karma”) kot vse tisto, kar počnemo, ker oziroma kadar ne moremo “samo biti”. To lahko počnemo na dva načina: avtomatsko, brez zavedanja (takšnemu delovanju se reče “karma”) ali zavestno, posvečeno – takšnemu delovanju se reče “karma joga”, joga delovanja. (Pomembna opomba: “Karma joga” izvorno ni pomenila neplačanega dela za indijske guruje ali kogarkoli drugega, ki bi to zahteval v imenu duhovne dobrobiti tistih, ki takšno delo izvajajo.) Vse zavestno, posvečeno delovanje, je joga v širšem pomenu besede.

Joga v ožjem pomenu besede pa so vsa orodja, ki nam pomagajo brisati prah in odstranjevati razno kramo (ali karmo v pomenu usedlin preteklosti), ki zaseda naš notranji prostor in nam onemogoča stik z notranjo svetlobo. V sodobnem besednjaku bi to bili disfunkcionalni psihosomatski-vzorci mišljenja, čustvovanja in delovanja. Kadar nas imajo v krempljih, to občutimo kot stisko, v kateri ne moremo “samo biti” – z njo je treba nekaj narediti, jo ustrezno nasloviti.

Ko to naredimo, pa lahko mirno obsedimo. Obležimo. Obstojimo.

Si dovolimo samo biti.

Se prepustimo čudežnim procesom celjenja, regeneracije, notranjega vodstva, navdiha …

Navdih, ki se pojavlja v tem notranje izpolnjenem stanju počivanja v Sebi, po mojih izkušnjah nagovarja k delu na nesebi. Nagovarja nas, naj svoj dar, karkoli že je, ponesemo v svet – v dobro vseh bitij. Da s svojim darom po najboljših močeh soustvarjamo svet, v kakršnem bi želeli živeti.

Da bi lahko dobro opravljali svoje srčno delo, svoje poslanstvo, se moramo stalno uriti v vrlinah in veščinah – v vsem, kar smo, v vsem, kar zmoremo. Ne zato, ker takšni, kot že smo, ne bi bili dovolj in ker bi se morali dokazovati. Ravno obratno: to, da rastemo, se razcvetamo, rojevamo sadove, da zorimo, je pristen izraz naše notranje narave.

Od znotraj nas bo nekaj tiščalo in hotelo na plan, dokler ne naredimo najboljšega, kar lahko, tam, kjer smo, s tistim, kar nam je na voljo.

Ob delu na nesebi, karšnokoli že je, pa nezadržno spoznamo: “Večinoma ne moremo narediti velikih stvari, lahko naredimo le majhne stvari – z veliko ljubezni.” (Mati Tereza)

Karkoli storimo, pa naj bomo še tako veličastne osebnosti – je drobna kaplja, ki se ne pozna kaj dosti v veličastnem oceanu obstoja.

Zavedanje brezmejnosti trpljenja sveta je eno najtežjih bremen odprtega srca.

Zato četrti steber zorenja: nedelo na nesebi.

Sprejemanje vsega, kot je.

Z neomajno Ljubeznijo.

❤

11.1. pričnemo z 11-tedenskim spletnim tečajem –> (VZ)TRAJNA SR(E)ČNOST

Sveti trije O-ji

11.1. pričnemo z 11-tedenskim spletnim tečajem –> (VZ)TRAJNA SR(E)ČNOST

“Vsi smo božji otroci, le redki pa postanejo božji odrasli.”

Ta stavek se mi je utrnil v predbožičnem času in močno odmeva v meni.

Trdno verjamem – ne le verjamem, vem! – da v sebi VSI nosimo svet(l)o luč. Kadar gledam z jasnim pogledom, jo tudi vidim v ljudeh, ne le ljudeh, bitjih. V očeh.

Zato tako rada učimo jogo, meditacijo. Ko odložimo oklepe, okove in maske, v katere smo vklenili svoje srce, da bi ga zavarovali pred neizprosnostjo sveta, zažari. Prav zaljubljeno strmim v luč, ki od znotraj ožarja sopotnice (in kakšnega redkega pogumnega sopotnika ;)) po naših urah Joga – pot navznoter: včasih me gane do solz. Nobena človeška stvaritev se ne more primerjati z lepoto te Luči, ki v nas živi, žari!

Zakaj pa potem tako pogosto tavamo v temi?

Svet(l)i plamen se tu pa tam po milosti zaiskri. A da bi ga plemenito nosili skozi dni, moramo zavestno opravljati nalogo, ki je ne more namesto nas opraviti nihče drug – ne starši, ne skrbniki, ne partnerji, ne ljubimci, ne prijatelji, ne učitelji, ne zdravilci. Nihče. Lahko nam pokažejo pot, ne morejo pa je prehoditi namesto nas.

Nihče nas ne more odrešiti bremena te temeljne naloge, ki ji je, kolikor mi je dano doumeti, namenjeno utelešenje na tem planetu.

Ta naloga je posta(ja)ti božji odrasli.

“Božji odrasli” zame pomeni: duhovno prebujeni in osebnostno zreli ljudje.

Že odrasti v običajnem pomenu besede, se pravi biti sposobni materialno poskrbeti zase pa še za koga, vsaj približno funkcionalno delovati v svetu, morda “odkljukati” temeljne družbeno zapovedane kljukice odraslosti … je vse prej kot lahko.

Se zavestno in predano posvečati duhovnemu prebujanju in osebnostnemu zorenju, procesu, ki se nikoli zares ne konča in je skoraj ves čas naporen (kolikor je tudi lep) …

… pa zahteva VZTRAJNO SRČNOST.

Zavestno negovanje svetih treh O-jev odraslosti: odgovornosti, odločnosti, odličnosti.

Okoliščin svojega življenja ne moremo vedno izbirati, lahko pa se učimo prevzemati odgovornost za svoje mišljenje, čustvovanje in delovanje, torej za to, kako se odzivamo. Pri tem so nam na voljo številna sijajna orodja (zame so (bila) ključna joga, meditacija, različne tehnike samopomoči in psihoterapija), ki pa jih moramo uporabljati, da bi delovala. Če samo ležijo nekje v omari naše vednosti, če jih zbiramo in nabiramo po različnih delavnicah, a ne uporabljamo iz dneva v dan, res nimajo učinka.

Prevzemanje odgovornosti je odločitev, ki ni lahka. Veliko veliko lažje se je zatekati v toksične vloge, se utapljati v občutkih nemoči in krivde ter vse življenje preživeti v otročjem pritoževanju.

Šele odločnost nam da moč za odličnost: vztrajno, posvečeno razvijanje vrlin in veščin.

Ne glede na to, kaj se (mi) dogaja, vedno lahko gojim vrline, temeljne gradnike tega, kdo kot osebnost sem.

In ne glede na to, kaj se (mi) dogaja, vedno lahko razvijam veščine – vedno se lahko učim in izpopolnjujem v vsem, kar mi pomaga živeti svoje poslanstvo, nositi svoj dar.

In z njim svetliti svet.

Z vztrajno srčnostjo.

❤
✨
⭐️

Prisrčno vabljeni, da se pri tem medsebojno navdihujemo, vzpodbujamo in podpiramo!

11.1. pričnemo z 11-tedenskim spletnim tečajem –> (VZ)TRAJNA SR(E)ČNOST

Disciplina sončnice

Tokrat delim zapis, ki sem ga kot enega od “Utrinkov (za)upanja” pred časom objavila v zaprti FB skupini “Luč v temi: pot navznoter s Tino”. V preteklih treh tednih sem v skupini petkrat tedensko objavila Utrinek (za)upanja, Vprašanje za opazovanje in kratko prakso Pet minut zame. Tako se je nabralo skupno 15 utrinkov, vprašanj in praks, ki bodo v skupni na voljo do vključno 10.01.2021. Če bi vas gradivo zanimalo, pa se skupini niste pridružili, ko se je odprla, imate še eno možnost: striček božiček vam ponuja posebno priložnost! Skupini se vse do izteka lahko pridružite po praznično znižani ceni 15 Eur. Za dostop do skupine všečkajte FB stran Joga – pot navznoter in mi pošljite sporočilo preko FB ali po e-pošti tina.kosir@gmail.com in poslala vam bom vabilo v skupino ter podatke za nakazilo prispevka. Prisrčna hvala vsem, ki s svojimi prispevki podpirate moje delo! ❤

Kako se počutite, ko slišite besedo “disciplina”? “Ojoj, spet nekaj moram …” To je kar pogost odziv 😉 – tudi moj!

In vendar brez discipline ne gre – vsaj moja izkušnja je zagotovo takšna …Večinoma si že do zgodnje odraslosti naberemo toliko nekoristnih ali celo uničevalnih prepričanj, vzorcev delovanja, omejujočih navad, da je naše osnovno stanje, naša prevladujoča “normalnost”, notranja megla, močvirje ali celo pravi pekel. Kot strategijo pobega iz teh stanj pa v pomanjkanju boljših rešitev (s katerimi nas naša kultura ni opremila) uporabljamo (ali zlorabljamo) večje in manjše razvade, ki se včasih razvijejo v čisto prave odvisnosti (kemične ali nekemične).

Trdno verjamem, da je resnična narava vseh nas stanje “sončnosti”: mir, ljubezen, modrost, radost, ustvarjalnost. Stik z našo notranjo naravo je zaradi vsega zgoraj naštetega včasih lahko prekinjen (tudi za dolgo), vendar možnosti zanj NIKOLI ne izgubimo dokončno – za oblaki, ki so prekrili sonce, sonce VEDNO sije.

“Disciplina sončnice” imenujem zavestno gojenje takšne življenjske naravnanosti in takšnih dejavnosti, ki nam vedno znova pomagajo vzpostaviti stik s Svetlobo.

Moja “disciplina sončnice” vključuje vztrajno razvijanje naravnanosti ljubeče naklonjenosti, hvaležnosti, soočanje s težkimi notranjimi vsebinami in njihovo preobražanje. Orodja (metode, tehnike), ki mi pri tem pomagajo, so joga, meditacija, različne oblike soočanja z občutki (ki jih spoznavamo v Zapikih), preizpraševanje misli.

Druge reči, brez katerih mi živeti ni 🙂, so dovolj počitka, sprehodi v naravi, ples, branje navdihujočih knjig in pogovori z ljudmi, ki me navdušujejo.

Vsemu temu moram zelo zavestno posvetiti čas, sicer ga pojejo druge reči, ki me ne polnijo, a se delajo, da so nujne (pa so pogosto manj nujne, kot se delajo).

Eden od senčnih paradoksov človeške narave je, da pogosto OPUSTIMO TISTO, KAR NAM NAJBOLJ KORISTI. Včasih se ravno takrat, ko nam je zelo hudo, še najlažje oprimemo blagodejne discipline kot rešilne bilke … a jo opustimo takoj, ko se počutimo malo bolje. Pri oblikovanju discipline si je dobro zastaviti majhne cilje, ki so IZVEDLJIVI in se jih resnično držati – tako sami sebi sporočimo, da smo ZANESLJIVI.

PET MINUT JE NESKONČNO VEČ KOT NIČ! Če je vsega preveč in ni mogoče nič drugega: posvetimo si vsaj pet minut. (PET MINUT ZAME sem si izmislila prav zato, da bi dobili izkušnjo, kako dragocenih je lahko zgolj nekaj minut v ljubečem stiku s seboj …)

Z disciplino sončnice, pa naj bo še tako drobna, si sporočimo, da si lahko zaupamo. Da smo na varnem v svojih rokah. Da se podpiramo. To je največ, kar lahko storimo: pripravimo prostor, da nas lahko napolni Svetloba.

In glej: Svetloba pride.

Svetloba je.

V meni, v tebi.

V vseh.

V vsem.

Tudi v temi se iskri.

“Če me moje sanje ne prestrašijo, niso dovolj velike”: pris(o)tno in sr(e)čno z dr. Sašo Krajnc

“Vse to so samo oznake,” odvrne Saša Krajnc, ko jo vprašam, kako bi jo lahko najbolj primerno predstavila. Mentorica oziroma “coachinja” na poti osebnega zorenja? Psihoterapevtka? Predavateljica, avtorica, kolumnistka? Vse to je, a vse pristno in po svoje, zato, ugotoviva, ne paše povsem v nobenega od predpripravljenih okvirov, predalčkov, škatel.

S svojimi dolgoletnimi izkušnjami na področju osebne preobrazbe nas navdihuje, da se osvobodimo notranjih spon pretirane pridnosti, presežemo strahove in se povežemo z avtentično notranjo močjo. Uči nas sprejemati odločitve, ki odražajo ljubezen do sebe in vodijo v uspešno življenje, izpolnjeno z ljubečimi odnosi.

–> VEČ O SAŠI

Tema Sašine doktorske disertacije iz sociologije, za katero je prejela priznanje za izjemne dosežke in prispevek k znanstveno-raziskovalnemu delu, je bila “temačna”: vpliv spolnih zlorab na konstrukcijo ženskosti. Dobro pozna tematiko travme in njenega vpliva na duševnost. Psihoterapevtsko je posebej usposobljena na področju zdravljenja nekemičnih zasvojenosti. Kot raziskovalka in terapevtka se je zazrla v globino najhujših človeških ran.

Tudi sama pozna občutek čustvenega dna.

Njena pris(o)tnost je svetla, ker je Svetlobo izbrala. Vedno znova. Zavestno. Odločno. Predano.

“Po mojih izkušnjah pot skozi temo neznanega vodi v svetlobo Čudežnega: vodi v pristno življenje, osvobojeno notranjih spon preteklosti, osmišljeno v opravljanju srčnega dela in izpolnjeno z ljubečimi odnosi, ki odražajo našo resnično vrednost,” piše na svoji spletni strani.

S Sašo sva se pogovarjali o preobrazbi iz pridnosti v pristnost, soočanju s strahovi, sr(e)čnosti, meditaciji in ustvarjalnosti.

Plod Sašine ustvarjalnosti je tudi prekrasna Prebudnica, eno najlepših darilc, ki (si) jih lahko podarite za letošnje praznike! –> VEČ O PREBUDNICI

Navdihujoč pogovor s Sašo si lahko ogledate kot videoposnetek ali pa mu samo prisluhnete (zgolj zvočni posnetek na dnu prispevka).

Nekaj utrinkov iz pogovora:

“Pridnost je naučena nemoč.”

“Zanikanje sebe terja veliko življenjske energije.”

“Globoka sprememba pomeni smrt starega jaza. (…) Na svoji poti sem si dovolila nešteto takšnih prehodov iz smrti v življenje. Od tod črpam svoje dostojanstvo in notranjo moč. To je tisto, kar me je zgradilo.”

“Življenje me lahko vrže ob tla, a jaz se bom pobrala, otresla prah s sebe, poravnala krono na glavi in stopila naprej. In tega je sposoben vsak človek.”

“Odrasli ljudje ne moremo biti zapuščeni. Zapustimo lahko le sami sebe, kadar se zatajimo.”

“Če me moje sanje ne prestrašijo, potem niso dovolj velike.”

PETDESET ODTENKOV SRAMU

Vsako sredo ob 20h brezplačna navdihovalnica + vodeno samoraziskovanje, meditacija ali sproščanje preko Zooma! Pridruži se s klikom na povezavo –> ZAPIK S TINO
Predhodne prijave niso potrebne. Povezava vodi do Zoom srečanja, tako da klikni nanjo ob sredah ob 20h ali par minut prej
.

To sredo (18.11.) ob 20h v Zapiku s Tino: PETDESET ODTENKOV SRAMU

Predprejšnji teden, ko smo destilirali jezo in sem omenila, da navznoter, proti sebi obrnjeno jezo najpogosteje občutimo kot sram, ste me prosili, da bi en poseben Zapik posvetili raziskovanju sramu. Fju, kakšen izziv zame! Definitivno zunaj cone udobja 😉

Prvi občutek, ki sem ga začutila ob tej prošnji, je bil namreč prav sram! Sram je neprijetno, ampak sploh ne nujno slabo občutje (celo ravno obratno!), ker skozenj govori (tudi) naša vest. Moja vest je rekla: “Tina, s temo sramu pa pazljivo in odgovorno!”

Sram ima številne odtenke, od globokih in temnih, ki se zdijo kot notranje močvirje, do svetlejših, ki se izražajo kot blažje zadrege. Raziskovanje in osvobajanje notranjega močvirja globokega sramu, ki je povezan z ranami in travmami, zahteva dolgotrajno in resno delo pod strokovnim vodstvom za to usposobljenih terapevtov, kar seveda daleč presega moje kompetence, pa ne samo mojih, je zunaj dometa t.i. “samopomoči”. To moja vest zahteva, da najprej odločno in jasno povem 🙂

Vseeno pa so vaje samoraziskovanja, ki jih bom delila z vami v tokratnem Zapiku, lahko v veliko pomoč pri blažjih pojavih sramu, zato se mi zdi vsekakor vredno, da si vzamemo čas zanje. Posvetili se bomo vprašanjem, ki pomagajo odkriti pomembna sporočila, ki jih prinaša sram ter ozavestili, od kod izvirajo: nam jih pošilja naša vest, pristni notranji moralni kompas ali pa nas z njimi nadleguje “notranji inkvizitor”, vidik duševnosti, ki črpa gorivo iz sramotenja, ki smo ga nezavedno ponotranjili, iz škodljivih prepričanj in pričakovanj, za katera bi bilo bolje, da jih opustimo in nadomestimo s pristnejšimi notranjimi smernicami?

Osebno mi takšno delo s sramom prinaša ogromno dragocenih uvidov in a-ha! momentov, ki daleč odtehtajo to, da je v izhodišču dopustiti si sram malo (ali včasih zelo) neprijetno 🙂

Za konec ne bom rekla, naj vas ne bo sram, da bi se nam pridružili, ampak ravno obratno: človeško je, da nas je sram IN iz tega lahko črpamo moč za pristno, odgovorno delovanje v skladu z modrostjo notranjega kompasa.

Dobrodošli! 🙏

Predihajmo težka občutja: navdihovalnica (uvod) + vodena meditacija

Najprej SRČNA HVALA vsem, ki ste si preteklo sredo vzeli čas, da smo se družili na zoom srečanju Nisi sam_a: Skupaj predihajmo težka občutja. Bilo je tako fino (no, vsaj meni, ha ha! ;)), da bodo brezplačna srečanja, ki sem jih poimenovala Zapik s Tino, do nadaljnjega potekala redno, vsako sredo ob 20h preko Zooma!

Prejšnjič sem tistim, ki bi vas vsebina zanimala, pa se niste mogli udeležiti našega druženja, obljubila, da bom vso stvar posnela in objavila. No, potem je bilo pa kot zakleto – najprej sem pozabila snemati (prvi del), drugi del pa se ni hotel posneti. In sem si mislila: je že za kaj dobro!

Ker obljuba dela dolg, pa sem vse skupaj še enkrat posnela: uvodni del kot video, vodeno meditacijo pa v zvočni obliki, da jo lahko večkrat poslušate neodvisno od uvoda.

Vsem, ki uvoda še niste poslušali, tolpo priporočam, da ga poslušate pred prakso, ker vsebuje razlago prakse in natančnejša navodila:

(avtorica naslovne fotografije: Mateja Jordovič Potočnik)

Pa še posnetek vodene meditacije:

P.S.: Če želite in imate možnost podpreti moje dejavnosti s prispevkom v višini po lastni izbiri, vse podatke za nakazilo najdete s klikom na tole povezavo: PODPORA.

Nisi sam_a: Skupaj predihajmo težka občutja

Vabljeni na brezplačno navdihovalnico + vodeno meditacijo v sredo, 28. 10. ob 20h preko platforme Zoom.

Povezava za srečanje: NISI SAM_A: SKUPAJ PREDIHAJMO TEŽKA OBČUTJA

Pridruži se lahko kdorkoli, samo kliknete na povezavo in bomo skupaj! 🙂

Z vami bom delila izkušnje, kako čuječe & ljubeče objeti vso paleto človeških občutij, vodena meditacija pa bo miks ljubeče naklonjenosti, čuječnosti na občutke, sočutnega povezovanja, hvaležnosti in usmerjenosti h (konkretnemu) konstruktivnemu delovanju v dobro ožje in širše skupnosti. Srečanje bo predvidoma trajalo slabo uro.

Prisrčno dobrodošli!

(Edina omejitev je, da moj Zoom sprejme do 100 udeležencev, ampak mislim, da nas ne bo toliko. Če pa bi se to zgodilo, ne skrbite: uvod v prakso in meditacijo bo posnela in zvočni posnetek naknadno objavila tukaj, tako da bo na voljo vsem, ki bi vas zanimalo, pa vam morda termin ne ustreza.)

Še nekaj misli, ki so me napeljale k ideji za takšen dogodek:

Trenutni čas je za redko koga lahek ali prijeten.

Stisk in težkih občutij v nas in med nami je veliko.

Tudi tistim, ki so zdravi in brez finančnih skrbi, je, če le imajo kaj srca, težko ob misli na stiske bližnjih ali malo manj bližnjih.

Težka občutja so človeška in pogosto neizbežna.

Ni pa neizbežno, da nas povsem preplavijo ali celo odnesejo.

Moj moto ravnanja z občutji – prijetnimi ali neprijetnimi! – je: dopusti, občuti, izpusti.

Kar pa je pogosto lažje reči kot storiti! Le kako izpustiti težke občutke, ne da bi jih potlačili?!

Ni (vedno) lahko, je pa (večinoma) mogoče!!!

Žal se tega ne učimo v šoli: pa bi več vredno kot skoraj karkoli drugega …

Dobra novica pa je, da ni nikoli prepozno, da se (na)učimo.

Skupaj!

Veselim se vas kmalu,

z ljubeznijo,

Tina