Lastno življenje ustvarjalnih sil

Navdihovalnica je našla pot v knjigo!

In to kakšno! V knjigo Ustvarjalke, ki je navdihnila to Navdihovalnico. Navdih je kot dih … Kroži in se oplaja.

Navdihovalnico sem napisala sredi septembra 2017, ko sem ravno pisala sklepna poglavja svoje doktorske disertacije.

To poletje sem raziskovala ustvarjalnost. Počasi zaključujem »projekt«, kakor mu pravim, ker še nisem našla boljše besede (in ker mu ne maram reči tako, kot se mu uradno pravi), ki je intenzivno z menoj že zadnjih pet let (na deset let podlage). Več o njem morda napišem, ko bo zaključen in rojen, ampak za razmisleke, ki se mi porajajo ob njem, to, kaj je, niti ni važno.

Vzgib zanj je bil – in še je – notranji. Porodil se je iz radovednosti, veselja do raziskovanja, učenja in premišljevanja. Skoraj vsak korak na (notranjih in zunanjih) poteh, na katere me je popeljal, je bil plod živega navdiha. Poseben izziv »projekta« je, da se je hotel zgoditi v obliki, ki je lahko zelo toga in je vezana na zunanjo potrditev družbenih institucij. Forma »projekta« je takšna, da veleva produktivnost. Bistvo in srce »projekta«, kot ga čutim, pa ravno obratno – živo utripa samo, če ga poganja ustvarjalnost. Zato sem v zadnjem času veliko razmišljala o tem, kako občutim razliko med njima. In se vedno znova opogumljala za ustvarjalni pristop namesto produktivnostnega.”

Takrat se zaradi intenzivnega študija in pisanja nisem kaj dosti družila (se mi zdi, kot bi v življenju preživela že kar nekaj karanten, ha ha), zato so me še posebej razveseljevala naključna srečanja, ki so se mi vedno manj zdela naključna, pa vedno bolj “na ključ” …

Včeraj sem naključno srečala Ustvarjalko, ki jo zelo cenim in za katero vem, da ravno pripravlja novo knjigo. »Ampak moje knjige nastajajo zelo počasi,« mi je rekla skoraj opravičujoče. Mislim, da tako nastaja večina kvalitetnih reči in mislim, da smo danes na to že preveč temeljito pozabili. Tu vidim temeljno razliko med ustvarjalnostjo in produktivnostjo: produktivnost vodi do produktov, njen potek je mogoče načrtovati in nadzirati, pospraviti v urnik, »time-line«, »time-frame«. Ustvarjalnost pa terja čas, posvečenost, je muhasta, izmuzljiva kot živo srebro, nepredvidljiva, do cilja vodi po ovinkih ali pa pripelje drugam, kakor je sprva kazalo. Produkt produktivnosti so produkti, ki so lahko tehnično brezhibni, a vendar nimajo tistega »nekaj več«, kar lahko porodi izključno ustvarjalnost: življenja. Pri knjigah, recimo, kot bralka izrazito začutim – seveda pa ne mislim, da je ta občutek nezmotljiv – ali je knjiga produkt, ki ga je avtor/ica hotel/a napisati, ker je fensi napisati knjigo, ali pa se je knjiga »hotela napisati«. In bolj se me dotaknejo knjige, ki so se »hotele napisati«, tudi če so napisane slabše od tistih, za katerimi stoji Ambicija. Seveda pa je najlepše, kadar se srečata in prepleteta pristen navdih in vrhunska veščina.

“Ustvarjalka, ki jo zelo cenim,” je Irena Cerar, knjiga, o kateri je bilo takrat govora, pa so njene Pravljične poti brez meja, ki so ravno te dni ugledale luč sveta!

Knjiga je nastajala pravljičnih sedem let, da je dozorela in se rodila, pa se je bilo treba soočiti s številnimi ovirami. Takole piše Irena v knjižici Potepuški okruški, v kateri je zbrala številne zgodbe, utrinke in refleksije, ki so jo našli v letih nastajanja Pravljičnih poti brez meja:

Takole se je nadaljevala Navdihovalnica:

Produktivnost je plod pospravljenih pisalnih miz, urejenih urnikov, delovne discipline, veščega načrtovanja in veličastne zmage nad pastmi prokrastinacije. Produktivnost multitaska in zmore vse. Ustvarjalnost je v primerjavi z njo neugledna in razcapana. Zahteva čas, veliko časa in popolno posvečenost eni stvari. Potem pa veliko tega časa  prelije v sanjarjenje, strmenje v prazno in na videz odvečne odvode. Produktivnost nagrajuje z občuki moči, nadzora in obvladovanja. Ustvarjalnost sodeluje z navdihom, ki se dolgo ne javi in na katerega je treba čakati v potrpežljivi razpoložljivosti. Produktivnost je zloščena kot oglasno sporočilo. Ustvarjalnost je skuštrana kot življenje samo.

Produktivnost producira plastične produkte. Ustvarjalnost kliče in poraja živost, tudi kadar se ne manifestira v končnem izdelku. Je bolj pot kot cilj. Ustrvarjalnost je izraz Življenja – Življenje v vseh svojih oblikah je spontano in naravno ustvarjalno.

Brala sem, da smo ljudje v svoji kratki karieri (glede na svetovno zgodovino) uspeli sproducirati že toliko plastike, da so plastični delci že preželi prehransko verigo. V morjih bo menda kmalu več plastike kot rib. Še malo, pa bomo – če se ne bomo prebudili – življenje na tem planetu temeljito zadušili. Mislim, da to ne velja samo dobesedno, v materialnem svetu, ampak je enako tudi v duhovnem. Plastik fantastik izdelki zapovedane produktivnosti polnijo tudi oceane kulture, umetnosti, znanosti. Tudi to so oceani, v katerih bo kmalu – če že ni – več plastike kot rib.

In zato se je – vsak dan znova, z vsem pogumom, kar ga premoremo – nujno odločiti za Ustvarjalnost. Si ji dovoliti zaupati. Kajti izkaže se, da svoji nepredvidljivi in nepreračunljivi naravi navkljub (ali pa ravno zaradi nje?), Ustvarjalnost – kot Življenje – vedno najde Pot.”

Pa še eno (ne)naključje: ravno v tem času intenzivno razmišljam o ustvarjalnosti, ki je osrednja tema pomladnih tečajev Joga – pot navznoter. Če želite, se na posnetke spletnih vadb (ki vključujejo moje žive navdihovalnice na temo ustvarjalnosti + celostno vadbo za utelešanje ustvarjalnosti), ki bodo na voljo do 1.7., še vedno lahko naročite 🙂

(Ne)delo na (ne)sebi: štirje stebri zavestnega zorenja

11.1. pričnemo z 11-tedenskim spletnim tečajem –> (VZ)TRAJNA SR(E)ČNOST

Po dveh desetletjih lastnih popotovanj navznoter – in od tam, od znotraj, iz notranjega svetišča, nazaj navzven, v svet … – ter petnajstih letih sopotništva z drugimi (poučevanja joge in meditacije ter drugih podpornih orodij) se mi od tod, kjer sem danes, kaže, da ima zavestno zorenje štiri “stebre”, temelje. To so: 1. delo na sebi; 2. nedelo na sebi; 3. delo na nesebi in 4. nedelo na nesebi. Kar veliko dela! Pa tudi nedela 🙂

“Delo na sebi” (lahko) zveni kot že prav zlajnana besedna zveza, tudi sama bi se ji najraje kar odpovedala – pa se v praksi vedno znova izkaže, da še zdaleč ni brezvezna. Dajmo že nehat z vsem tem delom, si mislim(o), dovolj je samo biti, ljubiti in objeti vse, kot je, znotraj in zunaj … Se umiriti, sprostiti.

Popolnoma res – ne le, da je to dovolj, to je NAJVEČ!

Edina težavica je, da je to lažje reči kot storiti.

Nekoč sem poslušala odlično predavanja o Sutrah o jogi (klasičnem, temeljnem besedilu filozofije joge), katerega poanta je bila, da bi se dalo vse jogijsko učenje strniti v en stavek: usedi se, obmiruj in opazuj, kaj se zgodi.

Lahko poskusite 😉

Kar se zgodi – po treh minutah, desetih minutah, pol ure, uri, treh urah, treh dneh … ni važno, kdaj 🙂 – je, da ne moremo več sedeti pri miru in samo biti.

Bhagavadgita, še eno temeljno besedilo filozofije joge, opredeljuje delo (sanskrtsko “karma”) kot vse tisto, kar počnemo, ker oziroma kadar ne moremo “samo biti”. To lahko počnemo na dva načina: avtomatsko, brez zavedanja (takšnemu delovanju se reče “karma”) ali zavestno, posvečeno – takšnemu delovanju se reče “karma joga”, joga delovanja. (Pomembna opomba: “Karma joga” izvorno ni pomenila neplačanega dela za indijske guruje ali kogarkoli drugega, ki bi to zahteval v imenu duhovne dobrobiti tistih, ki takšno delo izvajajo.) Vse zavestno, posvečeno delovanje, je joga v širšem pomenu besede.

Joga v ožjem pomenu besede pa so vsa orodja, ki nam pomagajo brisati prah in odstranjevati razno kramo (ali karmo v pomenu usedlin preteklosti), ki zaseda naš notranji prostor in nam onemogoča stik z notranjo svetlobo. V sodobnem besednjaku bi to bili disfunkcionalni psihosomatski-vzorci mišljenja, čustvovanja in delovanja. Kadar nas imajo v krempljih, to občutimo kot stisko, v kateri ne moremo “samo biti” – z njo je treba nekaj narediti, jo ustrezno nasloviti.

Ko to naredimo, pa lahko mirno obsedimo. Obležimo. Obstojimo.

Si dovolimo samo biti.

Se prepustimo čudežnim procesom celjenja, regeneracije, notranjega vodstva, navdiha …

Navdih, ki se pojavlja v tem notranje izpolnjenem stanju počivanja v Sebi, po mojih izkušnjah nagovarja k delu na nesebi. Nagovarja nas, naj svoj dar, karkoli že je, ponesemo v svet – v dobro vseh bitij. Da s svojim darom po najboljših močeh soustvarjamo svet, v kakršnem bi želeli živeti.

Da bi lahko dobro opravljali svoje srčno delo, svoje poslanstvo, se moramo stalno uriti v vrlinah in veščinah – v vsem, kar smo, v vsem, kar zmoremo. Ne zato, ker takšni, kot že smo, ne bi bili dovolj in ker bi se morali dokazovati. Ravno obratno: to, da rastemo, se razcvetamo, rojevamo sadove, da zorimo, je pristen izraz naše notranje narave.

Od znotraj nas bo nekaj tiščalo in hotelo na plan, dokler ne naredimo najboljšega, kar lahko, tam, kjer smo, s tistim, kar nam je na voljo.

Ob delu na nesebi, karšnokoli že je, pa nezadržno spoznamo: “Večinoma ne moremo narediti velikih stvari, lahko naredimo le majhne stvari – z veliko ljubezni.” (Mati Tereza)

Karkoli storimo, pa naj bomo še tako veličastne osebnosti – je drobna kaplja, ki se ne pozna kaj dosti v veličastnem oceanu obstoja.

Zavedanje brezmejnosti trpljenja sveta je eno najtežjih bremen odprtega srca.

Zato četrti steber zorenja: nedelo na nesebi.

Sprejemanje vsega, kot je.

Z neomajno Ljubeznijo.

❤

11.1. pričnemo z 11-tedenskim spletnim tečajem –> (VZ)TRAJNA SR(E)ČNOST

Sveti trije O-ji

11.1. pričnemo z 11-tedenskim spletnim tečajem –> (VZ)TRAJNA SR(E)ČNOST

“Vsi smo božji otroci, le redki pa postanejo božji odrasli.”

Ta stavek se mi je utrnil v predbožičnem času in močno odmeva v meni.

Trdno verjamem – ne le verjamem, vem! – da v sebi VSI nosimo svet(l)o luč. Kadar gledam z jasnim pogledom, jo tudi vidim v ljudeh, ne le ljudeh, bitjih. V očeh.

Zato tako rada učimo jogo, meditacijo. Ko odložimo oklepe, okove in maske, v katere smo vklenili svoje srce, da bi ga zavarovali pred neizprosnostjo sveta, zažari. Prav zaljubljeno strmim v luč, ki od znotraj ožarja sopotnice (in kakšnega redkega pogumnega sopotnika ;)) po naših urah Joga – pot navznoter: včasih me gane do solz. Nobena človeška stvaritev se ne more primerjati z lepoto te Luči, ki v nas živi, žari!

Zakaj pa potem tako pogosto tavamo v temi?

Svet(l)i plamen se tu pa tam po milosti zaiskri. A da bi ga plemenito nosili skozi dni, moramo zavestno opravljati nalogo, ki je ne more namesto nas opraviti nihče drug – ne starši, ne skrbniki, ne partnerji, ne ljubimci, ne prijatelji, ne učitelji, ne zdravilci. Nihče. Lahko nam pokažejo pot, ne morejo pa je prehoditi namesto nas.

Nihče nas ne more odrešiti bremena te temeljne naloge, ki ji je, kolikor mi je dano doumeti, namenjeno utelešenje na tem planetu.

Ta naloga je posta(ja)ti božji odrasli.

“Božji odrasli” zame pomeni: duhovno prebujeni in osebnostno zreli ljudje.

Že odrasti v običajnem pomenu besede, se pravi biti sposobni materialno poskrbeti zase pa še za koga, vsaj približno funkcionalno delovati v svetu, morda “odkljukati” temeljne družbeno zapovedane kljukice odraslosti … je vse prej kot lahko.

Se zavestno in predano posvečati duhovnemu prebujanju in osebnostnemu zorenju, procesu, ki se nikoli zares ne konča in je skoraj ves čas naporen (kolikor je tudi lep) …

… pa zahteva VZTRAJNO SRČNOST.

Zavestno negovanje svetih treh O-jev odraslosti: odgovornosti, odločnosti, odličnosti.

Okoliščin svojega življenja ne moremo vedno izbirati, lahko pa se učimo prevzemati odgovornost za svoje mišljenje, čustvovanje in delovanje, torej za to, kako se odzivamo. Pri tem so nam na voljo številna sijajna orodja (zame so (bila) ključna joga, meditacija, različne tehnike samopomoči in psihoterapija), ki pa jih moramo uporabljati, da bi delovala. Če samo ležijo nekje v omari naše vednosti, če jih zbiramo in nabiramo po različnih delavnicah, a ne uporabljamo iz dneva v dan, res nimajo učinka.

Prevzemanje odgovornosti je odločitev, ki ni lahka. Veliko veliko lažje se je zatekati v toksične vloge, se utapljati v občutkih nemoči in krivde ter vse življenje preživeti v otročjem pritoževanju.

Šele odločnost nam da moč za odličnost: vztrajno, posvečeno razvijanje vrlin in veščin.

Ne glede na to, kaj se (mi) dogaja, vedno lahko gojim vrline, temeljne gradnike tega, kdo kot osebnost sem.

In ne glede na to, kaj se (mi) dogaja, vedno lahko razvijam veščine – vedno se lahko učim in izpopolnjujem v vsem, kar mi pomaga živeti svoje poslanstvo, nositi svoj dar.

In z njim svetliti svet.

Z vztrajno srčnostjo.

❤
✨
⭐️

Prisrčno vabljeni, da se pri tem medsebojno navdihujemo, vzpodbujamo in podpiramo!

11.1. pričnemo z 11-tedenskim spletnim tečajem –> (VZ)TRAJNA SR(E)ČNOST

Disciplina sončnice

Tokrat delim zapis, ki sem ga kot enega od “Utrinkov (za)upanja” pred časom objavila v zaprti FB skupini “Luč v temi: pot navznoter s Tino”. V preteklih treh tednih sem v skupini petkrat tedensko objavila Utrinek (za)upanja, Vprašanje za opazovanje in kratko prakso Pet minut zame. Tako se je nabralo skupno 15 utrinkov, vprašanj in praks, ki bodo v skupni na voljo do vključno 10.01.2021. Če bi vas gradivo zanimalo, pa se skupini niste pridružili, ko se je odprla, imate še eno možnost: striček božiček vam ponuja posebno priložnost! Skupini se vse do izteka lahko pridružite po praznično znižani ceni 15 Eur. Za dostop do skupine všečkajte FB stran Joga – pot navznoter in mi pošljite sporočilo preko FB ali po e-pošti tina.kosir@gmail.com in poslala vam bom vabilo v skupino ter podatke za nakazilo prispevka. Prisrčna hvala vsem, ki s svojimi prispevki podpirate moje delo! ❤

Kako se počutite, ko slišite besedo “disciplina”? “Ojoj, spet nekaj moram …” To je kar pogost odziv 😉 – tudi moj!

In vendar brez discipline ne gre – vsaj moja izkušnja je zagotovo takšna …Večinoma si že do zgodnje odraslosti naberemo toliko nekoristnih ali celo uničevalnih prepričanj, vzorcev delovanja, omejujočih navad, da je naše osnovno stanje, naša prevladujoča “normalnost”, notranja megla, močvirje ali celo pravi pekel. Kot strategijo pobega iz teh stanj pa v pomanjkanju boljših rešitev (s katerimi nas naša kultura ni opremila) uporabljamo (ali zlorabljamo) večje in manjše razvade, ki se včasih razvijejo v čisto prave odvisnosti (kemične ali nekemične).

Trdno verjamem, da je resnična narava vseh nas stanje “sončnosti”: mir, ljubezen, modrost, radost, ustvarjalnost. Stik z našo notranjo naravo je zaradi vsega zgoraj naštetega včasih lahko prekinjen (tudi za dolgo), vendar možnosti zanj NIKOLI ne izgubimo dokončno – za oblaki, ki so prekrili sonce, sonce VEDNO sije.

“Disciplina sončnice” imenujem zavestno gojenje takšne življenjske naravnanosti in takšnih dejavnosti, ki nam vedno znova pomagajo vzpostaviti stik s Svetlobo.

Moja “disciplina sončnice” vključuje vztrajno razvijanje naravnanosti ljubeče naklonjenosti, hvaležnosti, soočanje s težkimi notranjimi vsebinami in njihovo preobražanje. Orodja (metode, tehnike), ki mi pri tem pomagajo, so joga, meditacija, različne oblike soočanja z občutki (ki jih spoznavamo v Zapikih), preizpraševanje misli.

Druge reči, brez katerih mi živeti ni 🙂, so dovolj počitka, sprehodi v naravi, ples, branje navdihujočih knjig in pogovori z ljudmi, ki me navdušujejo.

Vsemu temu moram zelo zavestno posvetiti čas, sicer ga pojejo druge reči, ki me ne polnijo, a se delajo, da so nujne (pa so pogosto manj nujne, kot se delajo).

Eden od senčnih paradoksov človeške narave je, da pogosto OPUSTIMO TISTO, KAR NAM NAJBOLJ KORISTI. Včasih se ravno takrat, ko nam je zelo hudo, še najlažje oprimemo blagodejne discipline kot rešilne bilke … a jo opustimo takoj, ko se počutimo malo bolje. Pri oblikovanju discipline si je dobro zastaviti majhne cilje, ki so IZVEDLJIVI in se jih resnično držati – tako sami sebi sporočimo, da smo ZANESLJIVI.

PET MINUT JE NESKONČNO VEČ KOT NIČ! Če je vsega preveč in ni mogoče nič drugega: posvetimo si vsaj pet minut. (PET MINUT ZAME sem si izmislila prav zato, da bi dobili izkušnjo, kako dragocenih je lahko zgolj nekaj minut v ljubečem stiku s seboj …)

Z disciplino sončnice, pa naj bo še tako drobna, si sporočimo, da si lahko zaupamo. Da smo na varnem v svojih rokah. Da se podpiramo. To je največ, kar lahko storimo: pripravimo prostor, da nas lahko napolni Svetloba.

In glej: Svetloba pride.

Svetloba je.

V meni, v tebi.

V vseh.

V vsem.

Tudi v temi se iskri.

“Če me moje sanje ne prestrašijo, niso dovolj velike”: pris(o)tno in sr(e)čno z dr. Sašo Krajnc

“Vse to so samo oznake,” odvrne Saša Krajnc, ko jo vprašam, kako bi jo lahko najbolj primerno predstavila. Mentorica oziroma “coachinja” na poti osebnega zorenja? Psihoterapevtka? Predavateljica, avtorica, kolumnistka? Vse to je, a vse pristno in po svoje, zato, ugotoviva, ne paše povsem v nobenega od predpripravljenih okvirov, predalčkov, škatel.

S svojimi dolgoletnimi izkušnjami na področju osebne preobrazbe nas navdihuje, da se osvobodimo notranjih spon pretirane pridnosti, presežemo strahove in se povežemo z avtentično notranjo močjo. Uči nas sprejemati odločitve, ki odražajo ljubezen do sebe in vodijo v uspešno življenje, izpolnjeno z ljubečimi odnosi.

–> VEČ O SAŠI

Tema Sašine doktorske disertacije iz sociologije, za katero je prejela priznanje za izjemne dosežke in prispevek k znanstveno-raziskovalnemu delu, je bila “temačna”: vpliv spolnih zlorab na konstrukcijo ženskosti. Dobro pozna tematiko travme in njenega vpliva na duševnost. Psihoterapevtsko je posebej usposobljena na področju zdravljenja nekemičnih zasvojenosti. Kot raziskovalka in terapevtka se je zazrla v globino najhujših človeških ran.

Tudi sama pozna občutek čustvenega dna.

Njena pris(o)tnost je svetla, ker je Svetlobo izbrala. Vedno znova. Zavestno. Odločno. Predano.

“Po mojih izkušnjah pot skozi temo neznanega vodi v svetlobo Čudežnega: vodi v pristno življenje, osvobojeno notranjih spon preteklosti, osmišljeno v opravljanju srčnega dela in izpolnjeno z ljubečimi odnosi, ki odražajo našo resnično vrednost,” piše na svoji spletni strani.

S Sašo sva se pogovarjali o preobrazbi iz pridnosti v pristnost, soočanju s strahovi, sr(e)čnosti, meditaciji in ustvarjalnosti.

Plod Sašine ustvarjalnosti je tudi prekrasna Prebudnica, eno najlepših darilc, ki (si) jih lahko podarite za letošnje praznike! –> VEČ O PREBUDNICI

Navdihujoč pogovor s Sašo si lahko ogledate kot videoposnetek ali pa mu samo prisluhnete (zgolj zvočni posnetek na dnu prispevka).

Nekaj utrinkov iz pogovora:

“Pridnost je naučena nemoč.”

“Zanikanje sebe terja veliko življenjske energije.”

“Globoka sprememba pomeni smrt starega jaza. (…) Na svoji poti sem si dovolila nešteto takšnih prehodov iz smrti v življenje. Od tod črpam svoje dostojanstvo in notranjo moč. To je tisto, kar me je zgradilo.”

“Življenje me lahko vrže ob tla, a jaz se bom pobrala, otresla prah s sebe, poravnala krono na glavi in stopila naprej. In tega je sposoben vsak človek.”

“Odrasli ljudje ne moremo biti zapuščeni. Zapustimo lahko le sami sebe, kadar se zatajimo.”

“Če me moje sanje ne prestrašijo, potem niso dovolj velike.”

PETDESET ODTENKOV SRAMU

Vsako sredo ob 20h brezplačna navdihovalnica + vodeno samoraziskovanje, meditacija ali sproščanje preko Zooma! Pridruži se s klikom na povezavo –> ZAPIK S TINO
Predhodne prijave niso potrebne. Povezava vodi do Zoom srečanja, tako da klikni nanjo ob sredah ob 20h ali par minut prej
.

To sredo (18.11.) ob 20h v Zapiku s Tino: PETDESET ODTENKOV SRAMU

Predprejšnji teden, ko smo destilirali jezo in sem omenila, da navznoter, proti sebi obrnjeno jezo najpogosteje občutimo kot sram, ste me prosili, da bi en poseben Zapik posvetili raziskovanju sramu. Fju, kakšen izziv zame! Definitivno zunaj cone udobja 😉

Prvi občutek, ki sem ga začutila ob tej prošnji, je bil namreč prav sram! Sram je neprijetno, ampak sploh ne nujno slabo občutje (celo ravno obratno!), ker skozenj govori (tudi) naša vest. Moja vest je rekla: “Tina, s temo sramu pa pazljivo in odgovorno!”

Sram ima številne odtenke, od globokih in temnih, ki se zdijo kot notranje močvirje, do svetlejših, ki se izražajo kot blažje zadrege. Raziskovanje in osvobajanje notranjega močvirja globokega sramu, ki je povezan z ranami in travmami, zahteva dolgotrajno in resno delo pod strokovnim vodstvom za to usposobljenih terapevtov, kar seveda daleč presega moje kompetence, pa ne samo mojih, je zunaj dometa t.i. “samopomoči”. To moja vest zahteva, da najprej odločno in jasno povem 🙂

Vseeno pa so vaje samoraziskovanja, ki jih bom delila z vami v tokratnem Zapiku, lahko v veliko pomoč pri blažjih pojavih sramu, zato se mi zdi vsekakor vredno, da si vzamemo čas zanje. Posvetili se bomo vprašanjem, ki pomagajo odkriti pomembna sporočila, ki jih prinaša sram ter ozavestili, od kod izvirajo: nam jih pošilja naša vest, pristni notranji moralni kompas ali pa nas z njimi nadleguje “notranji inkvizitor”, vidik duševnosti, ki črpa gorivo iz sramotenja, ki smo ga nezavedno ponotranjili, iz škodljivih prepričanj in pričakovanj, za katera bi bilo bolje, da jih opustimo in nadomestimo s pristnejšimi notranjimi smernicami?

Osebno mi takšno delo s sramom prinaša ogromno dragocenih uvidov in a-ha! momentov, ki daleč odtehtajo to, da je v izhodišču dopustiti si sram malo (ali včasih zelo) neprijetno 🙂

Za konec ne bom rekla, naj vas ne bo sram, da bi se nam pridružili, ampak ravno obratno: človeško je, da nas je sram IN iz tega lahko črpamo moč za pristno, odgovorno delovanje v skladu z modrostjo notranjega kompasa.

Dobrodošli! 🙏

Predihajmo težka občutja: navdihovalnica (uvod) + vodena meditacija

Najprej SRČNA HVALA vsem, ki ste si preteklo sredo vzeli čas, da smo se družili na zoom srečanju Nisi sam_a: Skupaj predihajmo težka občutja. Bilo je tako fino (no, vsaj meni, ha ha! ;)), da bodo brezplačna srečanja, ki sem jih poimenovala Zapik s Tino, do nadaljnjega potekala redno, vsako sredo ob 20h preko Zooma!

Prejšnjič sem tistim, ki bi vas vsebina zanimala, pa se niste mogli udeležiti našega druženja, obljubila, da bom vso stvar posnela in objavila. No, potem je bilo pa kot zakleto – najprej sem pozabila snemati (prvi del), drugi del pa se ni hotel posneti. In sem si mislila: je že za kaj dobro!

Ker obljuba dela dolg, pa sem vse skupaj še enkrat posnela: uvodni del kot video, vodeno meditacijo pa v zvočni obliki, da jo lahko večkrat poslušate neodvisno od uvoda.

Vsem, ki uvoda še niste poslušali, tolpo priporočam, da ga poslušate pred prakso, ker vsebuje razlago prakse in natančnejša navodila:

(avtorica naslovne fotografije: Mateja Jordovič Potočnik)

Pa še posnetek vodene meditacije:

P.S.: Če želite in imate možnost podpreti moje dejavnosti s prispevkom v višini po lastni izbiri, vse podatke za nakazilo najdete s klikom na tole povezavo: PODPORA.

Nisi sam_a: Skupaj predihajmo težka občutja

Vabljeni na brezplačno navdihovalnico + vodeno meditacijo v sredo, 28. 10. ob 20h preko platforme Zoom.

Povezava za srečanje: NISI SAM_A: SKUPAJ PREDIHAJMO TEŽKA OBČUTJA

Pridruži se lahko kdorkoli, samo kliknete na povezavo in bomo skupaj! 🙂

Z vami bom delila izkušnje, kako čuječe & ljubeče objeti vso paleto človeških občutij, vodena meditacija pa bo miks ljubeče naklonjenosti, čuječnosti na občutke, sočutnega povezovanja, hvaležnosti in usmerjenosti h (konkretnemu) konstruktivnemu delovanju v dobro ožje in širše skupnosti. Srečanje bo predvidoma trajalo slabo uro.

Prisrčno dobrodošli!

(Edina omejitev je, da moj Zoom sprejme do 100 udeležencev, ampak mislim, da nas ne bo toliko. Če pa bi se to zgodilo, ne skrbite: uvod v prakso in meditacijo bo posnela in zvočni posnetek naknadno objavila tukaj, tako da bo na voljo vsem, ki bi vas zanimalo, pa vam morda termin ne ustreza.)

Še nekaj misli, ki so me napeljale k ideji za takšen dogodek:

Trenutni čas je za redko koga lahek ali prijeten.

Stisk in težkih občutij v nas in med nami je veliko.

Tudi tistim, ki so zdravi in brez finančnih skrbi, je, če le imajo kaj srca, težko ob misli na stiske bližnjih ali malo manj bližnjih.

Težka občutja so človeška in pogosto neizbežna.

Ni pa neizbežno, da nas povsem preplavijo ali celo odnesejo.

Moj moto ravnanja z občutji – prijetnimi ali neprijetnimi! – je: dopusti, občuti, izpusti.

Kar pa je pogosto lažje reči kot storiti! Le kako izpustiti težke občutke, ne da bi jih potlačili?!

Ni (vedno) lahko, je pa (večinoma) mogoče!!!

Žal se tega ne učimo v šoli: pa bi več vredno kot skoraj karkoli drugega …

Dobra novica pa je, da ni nikoli prepozno, da se (na)učimo.

Skupaj!

Veselim se vas kmalu,

z ljubeznijo,

Tina

Strah pred močjo?

“Ugotovila sem, v čem je moja težava: strah me je lastne notranje moči,” mi je pred časom napisala ljuba sopotnica s popotovanj navznoter – in mi s tem svojim presenetljivim uvidom res dala misliti!

Na prvi pogled se zdi samoumevno, da je občutiti notranji mir, radost, jasnost, moč, živost, vitalnost, ljubezen … nekaj, kar si vsi želimo. V teoriji se zdi to edino logično. Kdo pri zdravi pameti bi se želel počutiti nemirno, nesrečno, zmedeno, nemočno, brez energije, prestrašeno, jezno in sovražno? Seveda nihče!

V teoriji. V praksi pa se vedno znova izkaže, da ni tako enostavno.

Skozi življenje tovorimo prtljago neozaveščenih bolečin, ranjenosti, travm, škodljivih vzorcev mišljenja, čustvovanja, delovanja, ki imajo svoj lasten naboj in moč. Imajo tudi zelo močno inercijo: takoj, ko začutijo, da bi se naše življenje lahko premaknilo v smeri svetlobe in svežega zraka, se aktivirajo in nas vlečejo nazaj v temno zatohlo klet. Sprožajo notranje mehanizme samosabotaže, ki so lahko oblečeni v zelo racionalno preobleko in nas zlahka prepričajo, da imajo absolutno prav (“ne more biti drugače”, “ne da se”, “kdo si pa misliš, da si” …).

Če jim ne podležemo, pa nas, ko se začnemo sidrati v svoji notranji moči, čaka še en pomemben izziv: vedno težje nam bo v toksičnih odnosih in okoljih. Tako v zasebnem kot v poklicnem življenju se lahko pojavi veliko težav, ki jih prej, ko smo bili “normalni”, ni bilo. Kajti za “normalno” pač velja tisto, kar je v družbi prevladujoče, tisto postane norma.

Pogosto so ti izzivi prezahtevni in nas – vsaj začasno – tako izčrpajo, da raje potonemo nazaj v “normalnost”. Opustimo tisto, kar je v nas prebujalo motečo moč.

A enkrat prebujena moč ne bo več zaspala. Lahko jo potlačimo, se delamo, da je ni, da je ne čutimo, a notranje nezadovoljstvo in hrepenenje po življenju, v katerem bi jo lahko izrazili, nam ne bosta dala miru. Življenje nas hoče prebujene in žive.

PODPORA

Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje. 

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!

(SO)SRČNOST

Ljuba sosrčnica me je danes spomnila na zapis, ki sem ga objavila pred natanko tremi leti! Ker se je takrat dotaknil mnogih krasnih Src in tudi krožil po srčnem medmrežju, ga ponovno objavljam – takšne vsebine ne zastarajo in morda danes poboža še koga!

V indijski filozofiji umetnosti obstaja čudovit pojem, ki je sicer namenjen razlagi, kako deluje in kako dojemamo umetnost, a mislim, da je uporaben tudi mnogo širše – sahridaya. Hridaya v sanskrtu pomeni srce v dobesednem in prenesenem pomenu, torej tudi bistvo, esenca, središče, lahko se uporablja kot sinonim za dušo, ki naj bi prebivala v srcu … Predpona sa- lahko naznačuje, da gre za osebo »s srcem« (»srčnež«) ali pa za nekoga, ki je »sosrčen«. Naj razložim bistvo ideje o tem, kako poteka ustvarjanje in dojemanje: vrhunski umetnik naj bi bil povezan z božansko sfero, od koder prihaja navdih, ki je v najvišji obliki silno eterična reč – malce svoje zračnosti in popolnosti izgubi že s tem, da se »prevede« oziroma »zgosti« v idejo, ki se pojavi v umetnikovem duhu kot notranja podoba, glasba ali besedno vrenje (ali vse skupaj). Že to, na kak način se bo navdih notranje manifestiral, je odvisno od umetnikovega psiho-fizičnega stanja, ki »obarva« in »prežame« idejo, še večji izziv pa je, kako to notranjo vizijo pozunanjiti v sliko, glasbo, pesem … To zahteva veliko umetniške veščine. A tudi najčudovitejša umetnina lahko ostane neopažena, če ne naleti na »sahridayo« – »(so)srčneža«. Ko je človek v stiku z umetnino, se namreč lahko zgodi marsikaj: lahko nič, lahko mu nudi bežno ugodje, pri »(so)srčnežu« pa gre za pravo alkimijo zavesti v obratnem vrstem redu kot pri umetniku. Stik z zunanjo umetnino v njem najprej sproži intenzivno notranje doživljanje, nato pa se njegov duh razpre, za hip pozabi nase, na svet, na čas in kraj, kjer se nahaja, in doživi presežno stanje zavesti, kot bi se ga dotaknilo nekaj božanskega. Najvišjo obliko tega stanja indijski filozofi enačijo z mističnim stanjem, vendar je estetsko doživetje krajše in odvisno od zunanje vzpodbude. A vendar gre za isti okus nečesa svetega, nadsvetnega.

Kdo je »(so)srčnež«? Evropski prevodi zanj uporabljajo izraz »conoisseur«, torej nekdo, ki je izobražen in izbranega okusa, kar kaže na velik idejni razkorak med klasičnim evropskim in indijskim razumevanjem umetnosti, pa tudi doživljanja nasploh. Za uživanje v umetelni indijski dvorski poeziji, polni aluzij, dovtipov in pesniških okraskov, je bila ustrezna izobrazba gotovo pomembna, vendar ne dovolj. Za še bolj ključno je veljala senzibilnost, »srčna« dojemljivost. Duhovna besedila iz istega obdobja med kriteriji, kako naj učitelji izberejo učence, ki jim je vredno predati skrivna znanja, na prvem mestu prav tako navajajo: srčnost.

Zanimivih (za)misli v zvezi s srčnostjo pa s tem še ni konec. Pomembno vprašanje, ki je pestilo (ne samo) indijske filozofe, je bilo, kako vem, da je pred menoj čuteče, živo bitje in ne neživa stvar? Budisti so sklenili, da na to lahko kvečjemu sklepam iz dejanj bitja (sem spadajo zunanji znaki življenja, pri ljudeh pa tudi govor, s katerim si lahko sporočamo svoja notranja stanja), filozofi iz srednjeveškega Kašmirja, ki so mi osebno najbolj ljubi, pa so trdili, da ne gre zgolj za sklepanje, ampak so za doživljanje drugih živih bitij uporabili neprevedljiv izraz, ki bi mu za silo lahko rekli »slutnja« – v drugem živem bitju »zaslutim« življenje in ga sodoživim, kako močno in do kakšne mere pa je spet odvisno od – uganili ste – moje srčnosti. Brezsrčnim je namreč povsem vseeno, ali so v stiku s čutečim bitjem ali neživim predmetom. Bistvo brezsrčnosti je namreč prav to, da ves svet popredmeti in dojema izključno po merilih uporabnosti in koristi.

Med dvema srčnima bitjema pa se lahko zgodi nekaj, kar je dragocenejše od vsake koristi – pristen stik. Bližina. Občutenje sosrčnosti. V sodobni psihoterapiji je znano, da je prav to tisto, kar nas zdravi, hrani, oživlja. Trenutek pristnega stika, doživetje sosrčnosti nam lahko, tudi če je kratko, neopisljivo oplemeniti življenje.

V času tehnologizacije, digitalizacije in robotizacije se mi zdi vprašanje, kako negovati srčnost in živeti srčno, morda najpomembnejše od vseh. Srčnost nas naredi razpoložjive za doživljanje lepote in bližine. Za občutenje svetega, ki ni vezano na institucionalizirane religije.

Če se zavežemo svoji srčnosti, je zelo pomembno, da ne izgubimo moči in poguma ob morebitni neodzivnosti ali celo zavračanju okolice. Če živimo in delamo srčno, to nikakor ne pomeni, da bomo všeč vsem. Tudi ne, da bomo všeč mnogim. V dobi všečkanja je potreba po ugajanju lahko še posebej zahrbtna in nam jemlje pogum za pristnost. Obljublja nam namreč nekaj, česar ne more izpolniti – da bomo, če bomo ugajali, občutili (samo)spoštovanje in bližino. Vendar tega ne poraja ugajanje, tudi velikemu številu ljudi ne – spoštovanje in bližino občutimo ob pristnem stiku, ob sosrčnosti. To začutimo ob ljudeh, za katere pogovorno pravimo, da smo »na isti valovni«. Če negujemo srčnost in živimo po njenem navdihu, bomo srečevali vedno več sosrčnežev. Tistih, ki lahko slišijo skrivno glasbo naše srčnosti in ki jim ob njej poleti srce …

Pa še to: če boste besedo »sosrčnost« iskali v slovarju slovenskega jezika, je ne boste našli. Skovala sem jo po indijskem navdihu. To besedo sem dolgo iskala, da bi poimenovala nekaj, kar slutim in nisem znala izraziti. Kadar me preplavi hrup brezsrčnega sveta, se je posebej močno oprimem. Vedno me navdihne. Zato jo podarjam še vam, ljubi sosrčneži!

P.S.: Letošnje poletje se lahko v srčno mrežo povežemo tudi preko duhovnega sopotništva! Več o tej moji zamisli na tej povezavi


Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje. 

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!