Življenje nas najprej povabi k učenju in rasti s pomočjo veselja. Če se ne odzovemo, nas povabi znova. In znova. In znova. Če se še vedno nočemo premakniti (ali obmirovati, karkoli že je naša lekcija), življenje zavzdihne, skomigne z rameni in nas (na)uči, kar želi, preko bolečine. 

To teorijo sem prvič slišala od Marthe Beck.  Nikakor ni mišljena absolutno – se pravi da vsi ljudje, ki iz kakršnegakoli razloga trpijo, trpijo zato, ker se niso hoteli učiti s pomočjo veselja. Seveda ne! Je zgolj navdih, da pozorno prisluškujemo navznoter, opazujemo,  kako pogosto zavrnemo povabila veselja in raziskujemo, kam nas to vodi.

Ko to jasno (u)vidimo, pa zberemo pogum, da se (na)učimo ponovno zaupati notranjemu kompasu veselja – kot mu povsem naravno zaupajo otroci, preden jih “pokvarimo”.

Govorica radosti

Kulturno smo pogojeni, da veselju ne smemo zaupati, češ da je zavajajoče in nas bo odvedlo v napačno smer. Bistvo zrelega, odraslega življenja naj bi bilo, da smo sposobni čim dlje, čim bolj vztrajno in zavzeto početi čim več reči, ki nas ne veselijo. (OK, malo pretiravam – ampak bojim se, da ne preveč.)

Morda se je veselja prijel slab sloves, ker ga površno zamenjujemo z užitkom in ugodjem. Proti užitkom sicer nimam nič, da ne bo pomote, so pa minljivi in tudi varljivi, če zmotno verjamemo, da nam bodo prinesli globljo in trajnejšo izpolnitev. Lahko si privoščimo neskončno užitkov, pa to v nas ne bo prebudilo veselja in živosti.

Po drugi strani pa lahko veselje, vedrino, radost in živost ohranjamo tudi sredi zelo težkih in neugodnih okoliščin.

Modreci pravijo, da je radost narava naše duše.

Radost se od znotraj oglasi, ko duša (za)živi.

Nasprotje veselja zato ni napor, neugodje, celo bolečina ne. Nasprotje veselja je “duhamornost” – čudovita slovenska beseda, ki vse pove. Od občutenja veselja nas odreže tisto, kar “mori duha”.

Obujanje veselja

Ko se v sebi počutimo otopelo, ko v tem, kar počnemo in kakor živimo ne občutimo smisla (čeprav se racionalno naše delovanje lahko zdi zelo smiselno in je tudi bogato družbeno nagrajeno!), ko nas požira notranja praznina … Takrat od te notranje črne luknje (lahko) bežimo (tudi) v intenzivna občutja in doživetja – tako da se navzven zdi, da živimo in uživamo na polno.

Samo umiriti se ne moremo.

Resnična, globoka radost, ki je izraz naše notranje polnine, pa hodi z roko v roki z mirom. Je sproščena. Igriva. Spontana. V njej ni hlastanja po več in več. Je čuječa  hvaležnost za darove življenja.

Je čudenje neizčrpni čarobnosti bivanja.

Govorica veselja je zelo individualna, povezana z edinstvenostjo naše osebnosti in trenutnega obdobja. Kar nekoga veseli, lahko nekoga drugega mori. In kar nas je veselilo pred letom dni, nas danes morda več ne poji. Življenje je stalno spreminjajoč se, skrivnosten tok.

Za obujanje in raziskovanje svoje osebne govorice veselja toplo priporočam meditacijo darovi življenja, o kateri sem več napisala zadnjič.

Onkraj “morašev”

Ena mojih najljubših vaj samoraziskovanja, ki si jo privoščim vsaj enkrat mesečno, je prisluškovanje notranji motivaciji, ki namesto iz občutkov dolžnosti (“moraš”) izvira iz veselja, miru in občutenja notranje polnine.

O vaji sem že pred časom pisala na dolgo in široko  :), tokrat pa bi vas rada na kratko ponovno spomnila nanjo.

Obdobje, ki ga preživljamo, je za marsikoga lahko tudi priložnost globlje in jasneje ozavestiti, kam se želimo usmeriti v prihodnje.

Predlagam, da si za spodnji pogovor s seboj vzamete vsaj kakšno urico in pričnete z meditacijo ljubeče naklonjenosti in počivanja v srcu, ki je odličen uvod v vajo.

1. Dovolite si iz srca in z vsem telesom občutiti: Kaj bi počeli, če vam ne bi bilo treba služiti denarja, če ne bi bilo treba nikomur ustreči, nikomur ugajati? Dovolite, da se notranja vizija jasno izoblikuje.

2. Zapišite si, kar se vam je razkrilo. (Pisanje je zelo pomemben korak, ko si dovolimo ne samo občutiti, ampak tudi s pisanjem izraziti svoje srčne želje, pridobimo veliko jasnost.)

(Temu seznamu pravim “seznam srčnih želja” ali “notranji kompas veselja” ali “srčne smeri”.)

3. Na drug seznam si zapišite vse tisto, kar občutite, da vas ovira, da stvari s svojega srčnega seznama ne morete početi ali pa jih ne morete početi v tolikšni meri, kot bi si želeli.

(Temu seznamu pravim “seznam moraš-ev”.)

4. Ponovno zaprite oči in se sprostite v meditativno stanje ljubeče prisotnosti.

5. V umirjenem stanju ljubeče naklonjenosti ponovno preglejte “seznam moraš-ev”:  izberite eno stvar s seznama, ki jo lahko zmanjšate, si olajšate (morda poiščete pomoč) ali celo prečrtate. Ob tej stvari na seznamu natančno napišite, kako in kdaj jo boste zmanjšali ali opustili. Zaprite oči in občutite olajšanje, sprostitev, ko ste pomanjšali ali odpustili enega od svojih “moraš-ev” 😉 Ozavestite občutek prostora, ki se odpre, časa, ki je zdaj na voljo za nekaj drugega.

6. Čas, ki se je sprostil, namenite eni od stvari s seznama srčnih želja. To si tudi zapišite:  katero stvar s seznama srčnih želja lahko počnete v času, ki ste ga pridobili? Čim bolj jasno si zapišite svoj načrt. Tako vaša odločitev, namera pridobi moč, postane zaveza sebi, svoji srčni smeri.

7. Ponovno zaprite oči, se sprostite v meditacijo in opazujte, kako se počutite po vaji.

ZA KONEC: Ne skrbite, če vaš notranji kompas srčne smeri kaže v drugačno smer od življenja, ki ga trenutno živite. Pomembno je, da stopite v stik s srčnimi željami in jim vedno znova prisluhnete. Če ne morete narediti velikih sprememb, naredite tiste majhne spremembe, ki jih lahko. Nikoli ne podcenjujte moči majhnih sprememb! Iz majhnega raste veliko. Ko naredimo tisto malo, kar je že zdaj možno, pridobimo moč za nadaljnje korake.