Duhovno sopotništvo

To poletje želim nekaj časa posvetiti zamisli, ki v meni že dolgo zori. Gre za še drugačno podporo vaši poti navznoter: individualni program, ki sem ga (zaenkrat – ob pomanjkanju boljših idej ;)) poimenovala “DUHOVNO SOPOTNIŠTVO: VZPODBUDA PRI SAMORAZISKOVANJU”  Več pa v nadaljevanju …

 

evie-s-flowers-fingertips-SQ

Želim si, da bi ti lahko pokazal,
ko si osamljen ali v temi,
osupljivo Luč
tvoje lastne Biti!


(Daniel Ladinsky – Hafis)

 

Kaj je “duhovno”?

Ker je “duhovnost” tako širok pojem, o katerem imamo zelo različne predstave, naj najprej razjasnim, kaj pomeni zame.

Kakor doživljam, kadar sem v stanju jasnosti, ni nikogar, ki ne bi bil duhoven. Všeč mi je definicija, ki jo uporabljajo številni sodobni učitelji, namreč da smo duhovna bitja, ki imamo človeško izkušnjo. Ne glede na to, kakšna je ta človeška izkušnja, to duhovnega bistva ne zamaže.

Kadar počivamo v svojem duhovnem bistvu, občutimo notranji mir, izpolnjenost, radost, ljubezen, sočutje in imamo dostop do notranje modrosti.

Duhovnosti ne razumem kot nasprotje posvetnosti in tudi ne mislim, da so kakšne dejavnosti same po sebi “duhovne”, medtem ko druge niso. Vseeno pa določene dejavnosti – ali bolje “nedejavnosti” (kot je npr. meditacija) – pri številnih ljudeh bistveno povečajo verjetnost občutenja duhovne dimenzije.

Zakaj “duhovno sopotništvo”?

Od vseh vlog, v katere me postavlja življenje, me daleč najbolj osrečuje in izpolnjuje biti in delovati kot “prijateljica duš”, kot temu pravim. Tega pravzaprav ne občutim kot vlogo, ampak kot svoj smisel in poslanstvo, ki ga poskušam živeti skozi različne zunanje vloge.

V zadnjih petih letih večino časa posvečam vzpodbujanju ljudi na poti navznoter s pomočjo joge, meditacije in (ne samo) indijske filozofije, pri čemer “filozofijo” razumem v dobesednem pomenu, kot ga je imela v stari grščini: “ljubezen do modrosti”. Čeprav sem iz indijske filozofije tudi doktorirala in  poučujem na fakulteti ter občasno sodelujem pri raziskovalnih projektih, kar so vse izkušnje, ki so me veliko naučile in sem zanje globoko hvaležna, pa še raje kot v akademskem okolju delujem v neformalnih okvirih. Najraje tam, kjer lahko filozofiramo, debatiramo IN meditiramo (ne nujno v tem vrstnem redu) – vse to skupaj po mojih izkušnjah najučinkoviteje in najhitreje prebuja resnično modrost.

V modrostnih tradicijah je rojevanje modrosti potekalo v dialogu. Prav tako pa so se razvijale tudi meditacijske tehnike: učitelji so preverjene metode individualno prilagajali praktikantom glede na njihovo naravo in specifične življenjske okoliščine.

Na tem mestu naj poudarim in trikratno podčrtam, da se nimam za duhovno učiteljico. Tudi sama sem zgolj in samo učenka – učenka joge, učenka meditacije, učenka modrostnih tradicij in predvsem učenka življenja. Nikakor torej nisem v poziciji, ko bi bolje od vas ali namesto vas vedela, kaj je za vas dobro in prav. Ker pa poti navznoter (jogi, različnim oblikam meditacije in tudi sodobnim pristopom samoraziskovanja) – tako lastni poti kot “sopotništvu” v obliki poučevanja na delavnicah in tečajih – posvečam veliko časa, sem se v tem času naučila nekaterih reči, ki bi morda lahko koristile tudi vam. Kar vem in znam, želim deliti s tistimi, ki bi vas to zanimalo.

Zakaj? Ker imam takšen navdih in ker me to veseli. In ker se notranji darovi potrojijo, kadar jih deliš 🙂

Kako konkretno bo potekalo duhovno sopotništvo?

Tisti, ki bi želeli, da se povežemo (tudi) na tak način, mi pišite na e-naslov tina.kosir@gmail.com  V pismu napišite, zakaj vas je ideja duhovnega sopotništva pritegnila in kaj bi si od našega druženja želeli. Če že izvajate kakšno meditativno prakso, jo lahko kratko opišete (ni nujno, če ne želite).

Če se mi bo zdelo, da bi kaj od tega, kar (po)znam, lahko koristilo v vašem konkretnem primeru, se bomo dogovorili za individualno druženje preko aplikacije ZOOM.

V okviru takšnega druženja lahko z vami delim:

  • ideje, kako umestiti meditacijsko prakso v svoje življenje;
  • vašim potrebam prilagojene oblike sprostitvenih tehnik, meditacije in metod samoraziskovanja (vodeno prakso lahko tudi posnamemo, da jo lahko redno uporabljate);
  • pogovorimo se lahko o vaših notranjih doživetjih;
  • učenja različnih modrostnih tradicij, ki bi lahko bila koristna za vas;
  • ideje za navdihujoče branje (ker knjiga mene še vedno briga!) 🙂

Po prvem druženju se bomo skupaj dogovorili, kako bi lahko s sopotništvom nadaljevali, če boste to želeli in če se bo tudi meni zdelo smiselno in izvedljivo.

Duhovno sopotništvo nikakor ni namenjeno razreševanju resnejših duševnih stisk in večjih življenjskih dilem. Ni nadomestek psihoterapije pri ustrezno usposobljenemu terapevtu. Lahko je zgolj vzpodbuda in podpora pri samoraziskovanju.

Duhovno sopotništvo bo potekalo brezplačno, na splošno pa velja, da lahko tisti, ki želite in imate možnost, moje dejavnosti podprete z nakazilom na TRR, ki ga najdete na dnu besedila.

Duhovnemu sopotništvu bom namenila toliko časa, kot bo to mogoče ob ohranjanju siceršnjega življenjskega ravnovesja dela in počitka, zato prosim za potrpljenje in razumevanje v primeru večjega zanimanja.

Veselim se naših skupnih poti navznoter tudi v tej obliki!


PODPORA

Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje. 

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!

Slastno indijsko branje

Letos že drugo leto zapored kot gostujoča predavateljica na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani poučujem izbirni predmet Kultura Indije in hindi (ali “hindijščina”, kot je pravilno slovensko :)). Kot pri učenju joge in meditacije tudi pri univerzitetnem poučevanju ugotavljam, da se, ko učim, tudi sama ogromno naučim … Ali se spomnim, kar sem že vedela, pa pozabila … Ali spet prebiram sijajne knjige, ki sem jih že brala – in me ob ponovnem branju ponovno navdušujejo in navdihujejo!

Ker tudi vam privoščim čim odličnejše branje, še tu objavljam seznam izvrstnih v slovenščino prevedenih knjig – t.i. “primarnih virov” za proučevanje indijske kulture 🙂

(Preden me prijavite Uradu proti mučenju študentov s preveliko količino branja, naj pojasnim, da je toliko naslovov na seznamu zato, da imajo študentje čim večjo izbiro (za izpitno branje izberejo eno obsežnejšo ali dve manj obsežni knjigi) – in da so čim bolje informirani, kaj vse se splača prebrati. Moje tiho upanje je, da bodo naša srečevanja v njih prebudila iskrico, ki po našem skupnem letu ne bo ugasnila, ampak se bo le še bolj razplamtela … in da bodo sami kasneje brali in raziskovali naprej.)

indijske knjige

 

VEDE IN VEDSKA KULTURA

Pacheiner – Klander, Vlasta (ur. in prev.). Ko pesem tkem. Antologija vedskih pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

Škof, Lenart (ur. in prev.). Upanišade. Besede vedske Indije. Ljubljana: Nova revija, 2011. + Ditrich, Tamara (prev.). Katha upanišad: o življenju, smrti in nesmrtnosti. V: Poligrafi, letnik 5, št. 17/18 (2000.).

BUDIZEM

Pečenko, Primož (prev.). Dhammapada. Besede modrosti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987 ali 1990.

Pečenko, Primož (prev.). Vprašanja kralja Milinde. O Buddhovem nauku. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990.

IZ MAHABHARATE

Pacheiner – Klander, Vlasta (prev.). Bhagavadgita. Gospodova pesem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990.

Pacheiner – Klander, Vlasta (prev.). Zgodba o Savitri. Branik: Založništvo Abram, 2002.

 JOGA/ INDIJSKA FILOZOFIJA:

Swami Vivekananda. Radža joga. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000.

Šri Ramakrišna. Reki. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994.

Šri Aurobindo. Integralna joga. Ljubljana: Slovenska matica, 1990.

MODERNA INDIJSKA LITERATURA:

RABINDRANATH TAGORE (Nobelova nagrada za literaturo 1913)

dela, prevedena v slovenščino: Ptice selivke in Žetev , Vrtnar in Gitandžali , Rastoči mesec in Povestice , Darovanjke , Vera v človeka ali Na pragu večnega življenja , Dom in svet , Gora , Spevi in Sadhana ali Pot k popolnosti, Lipika , Izbrane zgodbe, Religija človeka, Lačni kamni 

 SPOMINI – indijski osamosvojitveni proces/ indijska kultura konec 19. in v prvi polovici 20. stol.

Tagore, Rabindranath. Moje življenje, o njem vam pripovedujem. Ljubljana: Modrijan, 2012.

Gandhi, Mohandas. Avtobiografija. Zgodba o mojih eksperimentih z resnico. Ljubljana: Modrijan, 2010.

Nehru, Jawaharlal. Odkritje Indije. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1956.

SODOBNA INDIJSKA LITERATURA (izbor):

romani:

Singh, Khushwant. Vlak v Pakistan. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994.

Rushdie, Salman. Otroci polnoči. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997/2004/2011.

Roy, Arundhati. Bog majhnih stvari. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000/2009.

Ghosh, Amitav. Lačna plima. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2008.

Ghosh, Amitav. Obrisi senc. Ljubljana: Študentska založba, 2012.

Nair, Anita. Ženski kupe. Radovljica: Didakta, 2005/2007.

Nair, Anita. Vaje v pozabljanju. Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2018.

poezija:

Kavita. Antologija sodobne indijske poezije. Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 2015.

O INDIJI MED TRADICIJO IN SODOBNOSTJO:

Dalrymple, William. Devet življenj. Iskanje svetega v sodobni Indiji. Tržič: Avrora, 2012.

Muriel Barbery: Življenje vilinov

Kaj je pravzaprav zdravljenje drugega kot oznanjanje miru? In kaj življenje, če ne življenje za ljubezen?
– Muriel Barbery: Življenje vilinov (prevedla Saša Jerele, Mladinska knjiga, Ljubljana 2016)

Življenje vilinov francoske pisateljice Muriel Barbery, ki je tudi pri nas dobro znana kot avtorica priljubljenega romana Eleganca ježaje knjiga o ljubezni. Tako pravi sama zase, pripoved namreč, če se prav spomnim, celo večkrat. Pripoved, ki žubori kot gorski potok iz sanjskega sveta, lahko pa bi rekli tudi, da drsi svilno kot vilinska preja – če ne bi v knjigi izvedeli, da je ena poglavitnih hib vilinov prav nezmožnost ustvarjanja izmišljij. Še dobro, da obstaja most med svetom vilinov in svetom ljudi, med zemljo in megličastim nebom, da se lahko tu in tam uresniči “tista ukinitev zemeljskih in duhovnih meja, ki jo, odkar je človek človek, imenujemo ljubezen.” Kajti za to gre. Za Ljubezen kot silo, ki napaja vse živo (živi pa so tudi kamni, če jih pozorno pogledaš) in hrani zavezništva med bitji. “Vsakemu bitju je, četudi ni bilo nikdar deležno ljubkovanja, prirojena zavest o ljubezni, in pozna jo iz spomina, ki potuje skozi telesa in veke, tudi če ni še nikogar ljubilo.”

zivljenje-vilinov-2

Življenje vilinov je prišlo na moj bralni urnik nenadejano nekega melanholičnega deževnega popoldneva, ko se mi je pokvaril računalnik in ni bilo mogoče opraviti opravil, ki so se še nekaj ur prej izdajala za nujna. Čakal me je sicer kup drugega branja, ampak dar nepričakovano izpraznjenih ur je vzbudil skušnjavo prepustiti se nečemu iz čiste slasti. In Življenje vilinov je natanko takšna knjiga, da se je vanjo ob jesenskih večerih sladko potopiti.

Zgodba je prekomplicirana in likov preveč, da bi jo bilo smiselno obnavljati. Dogaja se malo na francoskem podeželju, malo na italijanskem podeželju, malo v Rimu, malo v človeškem in malo v vilinskem svetu, v bržkone nedoločljivih časih, ko so “živeli na podeželju zelo preprosto in so lahko Boga pogosto pobožali po licu, kar je izviralo iz tega, da so vsak dan občevali z oblaki in s kamni in z razkošnimi rosnimi zorami, ki so na zemljo izstreljevale salve jasnine.”

V snežni novembrski noči v vasicah, eni francoski in eni italijanski, najdejo zapuščeni dojenčici, nenavadni deklici, ki ju druži skrivna vez. Maria, ki jo posvoji francoska podeželska skupnost, kaže čudežne moči, Clara se med odraščanjem pri italijanskem župniku izkaže za naravno genialno pianistko, zato jo pošljejo v uk k maestru v Rim.

Čarovnih moči, ujetih v krhkem telescu, ni lahko nositi. Ena od deklic sluti neizbežnost težkih časov in prežema jo otožnost, “kakor pri dušah, ki globoko v sebi razumejo več, kot lahko dojamejo z očmi, in ki po nekaj znamenjih, raztresenih povsod, celo po zaščitenih, četudi revnih krajih, v kakršnih je odraščala, že slutijo tragedije sveta.” Deluje nezemeljsko, a njena “navidezna raztresenost izvira iz enega tistih stanj, ki jih človek izkusi v molitveni zamaknjenosti, ko je duh ločen od telesa, a s podeseterjeno ostrino zaznava svet.” S krepitvijo svojih moči je v vedno večji nevarnosti, vedno bolj zaželen plen mrakobnih sil, te pa se zgoščajo. Ko ob koncu knjige nastopi čas za mitsko bitko z njimi, v kateri ima deklica osrednjo vlogo, se njene moči še okrepijo, a sprostitev moči jo je potopila “v bolečo bližino z elementi in poslej osamljala od bitij, ki jih je imela najrajši.”

Ob branju romana se mi je zdelo, da drsim skozi spretno izpisane sanje, kar mogoče ni naključje … “Veste, kaj so sanje? Sanje niso izmišljije, ki se rojevajo iz naših hrepenenj, temveč so samo druga pot, po kateri vsrkavamo bistvo sveta in pridemo do resnice; in prav to resnico nam odstirajo tudi meglice, ki zastirajo vidno in odstirajo nevidno.” Tudi čudežni deklici sanjata “z neznano ostrino”, podobe njunih sanj niso “zgolj nočni izrodki domišljije, temveč bolj videnja.” Podčrtala pa sem si tudi tole zanimivo misel o otroštvu, namreč “da je otroštvo sen, v katerem razumemo tudi tisto, česar še ne vemo.”

V tem sanjam podobnem človeško-vilinskem svetu so posebni darovi dani tudi preprostim ljudem, vaškim zeliščarkam, duhovnikom, kmetom in lovcem, vendar so darovi vedno grenko-sladki in njihova cena nikoli ni nizka. Tudi modrost je dragocena, ker jo požlahtni šele življenje in njegovih skrivnih zakonitosti ni mogoče razumeti, dokler ne nastopi pravi čas. Stari ženici se vrata v globino razumevanja odpro dan pred smrtjo. “Bežno je pomislila, kakšna škoda je, da je potrebovala ves ta čas, da je spregledala; vendar obenem spoznala, da četam darov ne mremo ukazovati, da jih je treba naučiti sočutja ter ljubezni in da dušno razsvetljenje zahteva izkušnjo hude bridkosti in žalovanja – da, tolažba je na dosegu roke, a ne moremo do nje, potreben je čas, potrebna so leta, in morda tudi usmiljenje bližnjega.” 

Z ljubeznijo, sočutjem in razumevanjem čudežni deklici motrita svet in avtorica riše svoje like. Tiste, ki so zapravili svoje darove, saj jim niso bili dorasli in niso zmogli gorečnosti, ki jo zahtevajo … Kristalna prosojnost in vrtoglava čistost prinašata slasti, a tudi izčrpanost. Življenje lahko dogori “v nekaj letih viharne, razkošne mladosti” ali pa je žrtvovano na oltarju družbene sprejemljivosti, kot uvidi duhovnika, ki “se je, in to ni bilo najmanj, odrekel slutnji, da drevesa in potke govorijo v drugačnem jeziku kot Cerkev.” Ljubezen se poraja “iz razumevanja drugega v njegovi veličini in neizrekljivi bedi.” 

“Nihče ne razume bolje od mene, kaj občuti, kdor se ne ujame s svetom, v katerem se je rodil. Nekateri pristanejo v napačnem telesu, drugi na napačnem kraju. Njihovo nesrečo pripisujemo osebnostni hibi, v resnici pa so samo izgubljeni nekje, kjer ne bi smeli biti,” pravi vilin, ki se bolje kot v vilinskem počuti v človeškem življenju.

Življenje vilinov, prvi roman v nastajajoči trilogiji, odpira vrata v magični, pravljični svet … Ali pa morda v pozabljeno doživljanje sveta kot prostora žive čarovnije, ki je hkrati strašen in lep, bridek in mehek, predvsem pa “starejši od ljudi in se zato ne pusti ujeti v njihove izčrpne razlage.”  Pusti pa se objeti dobrim pripovedim. Njihova skrivnost je, kot prišepne eden od vilinov, “liričnost in lahkoten odnos do resnice.” 


Pa še vabilo na Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si! V četrtek, 17. novembra ob 19h se bova v Trubarjevi hiši literature o ljubih ji knjigah pogovarjali s pisateljico, publicistko in nasploh strastno “prebivalko Združenih držav branja in pisanja” Dijano Matković. Tudi o Muriel Barbery in njeni Eleganci ježa. Ob njej je Dijana odkrila, “da je spopad s svetom/preživetje možen tudi z ‘zgolj’ dodajanjem in čuvanjem lepega”. V branje priporočam še Dijanin intervju z Muriel Barbery za Mladino!

Bodi glagol, ne samostalnik

Ena od knjig, ki so me v lanskem letu najbolj razveselile in navdihnile, je Big Magic: Creative Living Beyond Fear meni v vseh pogledih zelo ljube avtorice in osebe (njenim objavam na Facebooku sledim s skoraj fanatično vdanostjo) Elizabeth Gilbert. Knjiga je pri Mladinski knjigi nedavno izšla tudi v slovenskem prevodu Sete Oblak kot Velika čarovnija: Opustimo strah in živimo ustvarjalno. 

Preden nadaljujem s tem, kar bi pravzaprav rada povedala, še kratek intermezzo o moji ljubezni do Elizabeth Gilbert. Leta 2008, ko sem urejala knjižna priporočila pri reviji Elle, mi je v roke prišla sveže prevedena knjiga Jej, moli, ljubi, o kateri takrat v Sloveniji še nismo kaj dosti vedeli, še najmanj to, kakšen fenomen bo kmalu postala v svetovnem merilu. Ker sem bila v tistem času kulturni snob (do neke mere sem še vedno), knjige ne bi nikoli vzela v roke, če bi že nosila pezo kasnejše fame. Tako pa sem jo začela listati povsem neobremenjeno – in takoj “padla not”. Ko so se kasneje moji kolegi, ki dajo kaj nase in na težo svojega mnenja, zgražali nad ceneno plehkim jej-moli-ljubi fenomenom (ne da bi prebrali knjigo, kot se rado zgodi – so si pa nekateri ogledali film, ki tudi meni ni bil všeč), sem jo strastno branila in jo še danes. Po mnogih letih knjigo zdaj spet berem in mi je še vedno všeč.

S knjigo Big Magic pa je povezan še en navdihujoč projekt Liz Gilbert in sicer serija podcastov z naslovom Magic Lessons, v katerih raznovrstnim še neuveljavljenim ustvarjalcem s pomočjo gostov svetuje, kako premagati ovire in blokade v ustvarjalnem procesu (vedno znova se izkaže, da so te povezane s strahom takšne ali drugačne sorte). Nedavno je gostila mlado pesnico, ki jo je potrlo, da kljub številnim prošnjam, ki jih je oddala, ni bila sprejeta na nobenega od univerzitetnih programov kreativnega pisanja (ki so v Ameriki velik posel). Ljubi poezijo, je povedalo mlado dekle, a kako naj po tem “porazu” sebe še kadarkoli vidi, razume in doživlja kot “pesnico”?

Pesniti ali biti pesnik?

Da bi pomagal navdihniti mlado kolegico, je Liz Gilbert poklicala pesnika in modrega premišljevalca življenja Marka Nepa. Mark Nepo je napisal veliko knjig, njegovo najbolj znano, The Book of Awakening, lahko beremo tudi v slovenskem prevodu (Knjiga prebujenja: navdihujoča razmišljanja za vsak dan v letu, prevedla Darja Divjak Jurca, ilustrirala Sanja Janša, izšlo 2012 pri Mladinski knjigi ). Med mnogimi premisleka vrednimi rečmi, ki jih je povedal, naj tokrat izpostavim preprost, kratek stavek: “Be a verb, not a noun.” Bodi glagol, ne samostalnik. Osredotoči se na sam ustvarjalni proces in ne na to, kakšna bi morala biti, da bi si lahko rekla “pesnica”.

Mogoče se me je tole z glagoli in samostalniki posebej dotaknilo, ker se počutim silno nelagodno, kadar si moram (v kakšnih predstavitvah, recimo) pripisati samostalnike. Z nobenim samostalnikom ob svojem imenu se ne počutim dobro. Vedno se mi zdi, da nisem dovolj ali povsem ali pa samo tisto, kar samostalnik označuje. Da se torej, kadar si pripišem (ali mi pripišejo) samostalnik, delam, da sem nekaj, kar nisem.

Koliko bolj osvobajajoče je, če se lahko enostavno posvetimo rečem, ki jih počnemo – nekateri eni temeljito, drugi mnogim malo manj temeljito.

V mlajših letih sem se gibala v krogih, kjer je bilo zelo pomembno vzpostaviti se kot pesnik ali pisatelj. Da bi si človek lahko pripisal takšen samostalnik, pa je bilo pomembno napisati knjigo, po možnosti takšno, ki jo bodo hvalili kritiki in drugi, že uveljavljeni pesniki in pisatelji, pa tudi živeti tako, kot naj bi živeli pesniki/pisatelji – kar se je zvedlo na nekaj malega branja/pisanja in predvsem veliko pijančevanja. Tako je nastalo precej knjig, ki jih je prebralo malo ljudi (še manj z veseljem) in bilo prodanega dosti alkohola.

Ampak po mojih izkušnjah je ustvarjalni proces zares izpolnjujoč, kadar se ne peha za pohvalami, statusi in nazivi. Tudi ni nujno, da so rezultati objavljeni. Lahko gre “le” za ohranjanje dušne živosti. Hm, je sploh kaj pomembnejšega od tega?

Vse teče

Razmislek o samostalnikih, pridevnikih in glagolih, s katerimi predalčkamo svet, da bi nam bil razumljivejši in da bi v kaotični resničnosti laže ohranili iluzijo nadzora, pa nas lahko pelje še dlje. Zadnje čase veliko razmišljam o tem, kako se v želji, da bi se razumeli (s tem mislim tako razumeli sebe kot razumeli se med seboj), opisujemo s samostalniki in pridevniki, ki mogoče sploh ne držijo ali pa držijo le v relativnem smislu. Kaj mislimo, ko o nekom trdimo, da je “dober človek”? V praktičnem življenju takšne in drugačne oznake gotovo pogosto pridejo prav in težko bi shajali povsem brez njih. Pa jih znamo izpustiti, kadar nas omejujejo? Kadar povzročajo, da se zaradi njih ne le da ne razumemo bolje, ampak se morda sploh ne razumemo? Ker naslavljamo samostalnike in pridevnike namesto živega utripa bitja, s katerim naj bi se ujemali?

Mogoče glagoli, takoj za tišino, najbolje opišejo venomer pretakajočo se, skrivnostno in nedoumljivo naravo tistega, kar se nam kaže kot resničnost, pa naj gre za notranje ali zunanje svetove.

Kajti vse teče, kot je rekel Heraklit, zato v isto reko ni mogoče stopiti dvakrat.

Kaj šele bi lahko ugotovili za zavest …

Naslovna fotografija: Joanna Paterson/ Flickr Creative Commons