So vezi močnejše …

V času “samoizolacije” in “socialne distance” mnogi občutimo še večjo hvaležnost za bližino soljudi in sobitij. Ob jasnejšem zavedanju krhkosti, minljivosti, nepredvidljivosti in nesamoumevnosti naših življenj, še močneje občutimo ljubezen.

“Kakšna sreča, da imamo telekomunikacije!” si pogosto pravimo te dni. Kakšna sreča, da lahko ostajamo povezani preko spleta. Hvaležna sem, da smo lahko skupaj v tej spletni skupnosti.

A so vezi, ki so še močnejše od spletnih. Tudi internet se lahko “sesuje”, to nevidno, empirično nezaznavno omrežje, ki nas vse povezuje, pa se ne bo.

V to trdno zaupam na podlagi spodnje meditacije, ki jo že več kot pet let redno vadim sama doma, skupaj pa jo izvajamo tudi na tečajih Joga – pot navznoter. Temelji na budistični meditaciji ljubeče naklonjenosti (metta) trem osebam, ki pa sem jo malce začinila z dodatnimi vizualizacijami  V budističnem izvirniku se meditacija izvaja tako, da se ljubečo naklonjenost pošilja najprej osebi, ki jo imate radi, potem osebi, do katere imate nevtralna občutja, nazadnje pa še osebi, do katere trenutno čutite neprijazna, nenaklonjena občutja (lahko so to tudi bližnji, ki jih imate sicer radi). Spodnjo meditacijo lahko delate na ta način ali pa tudi ne – v različici, ki jo objavljam, ni takšnih navodil. Zakaj ne?

V letih, ko to meditacijo res pogosto poučujem, se je izkazalo, da je ljubeča naklonjenost do oseb, do katerih je trenutno ne občutimo, za mnoge na začetku težak zalogaj, pojavi se lahko občutek “prisiljenosti”, ki nas celo odvrne od prakse, kar je škoda. Zato v tej različici sami izberete, komu želite poslati ljubečo naklonjenost – ali še bolje, ne izberete z “razmišljanjem”, pač pa dopustite, da se podoba osebe spontano pojavi v srcu (sama sem večkrat presenečena, kdo vse se pojavi!).

Ljubečo naklonjenost lahko pošiljamo tudi osebam, ki so že pokojne. Kot pravi čudovita pesem Mile Kačič: “Ni smrt tisto, kar nas loči, in življenje ni, kar druži nas. So vezi močnejše. Brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas.”

Skozi to meditacijo se senzibiliziramo za občutenje teh najmočnejših, najglobljih vezi.

Počivamo v objemu Ljubezni, ki je vedno tu. Za vse nas.

Odprto Srce to brez kančka dvoma čuti in ve.

Po snemanju tele meditacije je moje srce tako zelo polno, da bi vas vse močno močno objela! 

🥰

Vodeno meditacijo lahko poslušate na tej povezavi.


PODPORA

Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje. 

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!

Na to (ni)smo pripravljeni: Umiri um, odpri Srce

“Na to pa res nismo bili pripravljeni!” je stavek, ki smo si ga  v teh dneh velikokrat izrekli. V državi je razglašena epidemija koronavirusa, šole in vrtci se zapirajo, ustavlja se javno življenje … No, saj že vse veste. Odpovedujejo se skupinske vadbe (tudi vsi tečaji Joga – pot navznoter so seveda prestavljeni za nedoločen čas) in tisti, ki nam pomenijo osnovni vir dohodka, se sprašujemo: kaj pa zdaj? Kako naprej? Kako skozi čas, ki je pred nami?

Ego-um, ki hoče imeti življenje pod nadzorom, ki hoče vedeti, razumeti, predvidevati … je vržen iz tira. Na to res ni bil pripravljen! Okoliščine se iz dneva v dan nepredvidljivo spreminjajo, kar je bilo še pred nekaj tedni povsem nezamisljivo, je danes nova normalnost. Resničnost neusmiljeno zrcali osupljivo krhkost naših načrtov.

In vendar: ko se v meditaciji potopim navznoter, v Globino, tam najdem mir in vedrino. Zaupanje čudno čudežnemu Toku, ki nas vse presega, a obenem tudi prežema … in objema.

Neskončno ljubi mi navdihovalec Ram Dass je na vprašanje, ali se mu zdi, da se v bližnji prihodnosti obeta konec civilizacije, kot menijo nekateri, ali pa se rojeva nova zlata doba, kot menijo drugi, odgovoril, da tega ne ve, a vseeno ve vse, kar je treba vedeti: ne glede na to, kaj se dogaja, ali se svet rojeva ali ruši, ali želimo bolj polno živeti ali pa bolj mirno umreti, osnovno vodilo je vedno isto:

“Umiri um, odpri Srce.”

Um misli da ve, pa ne ve; Srce ve, da ne ve, a je natanko zato neizmerno modrejše od uma.

Ko se um umiri, se v mirnem jezeru Srca zrcali neskončna prostranost Neba.

V notranji Tišini spregovori Modrost.

Kako prepoznam(o) njen Glas? Tih je, a jasen in odločen. Spremlja ga neomajen mir in občutje, da je vse prav – celo kadar se zdi, da se svet, kot ga poznamo, podira.

Glas mi pravi: “Na to si pripravljena.”

Pripravljena, ker se že več kot dve desetletji po najboljših močeh urim, kako umiriti um in odpreti Srce 🙂

Pravi tudi: “Zdaj je čas za odprtost. Nepreračunljivo po najboljših močeh deli, kar znaš.” 

In tako tudi bo(m). (Vsaj kolikor je to v moji moči – se pravi dokler bom zdrava in pri močeh.)

Moj blog se je “uradno” preimenoval v Navdihovalnico (čeprav se to že kar dolgo trudi biti), za katero si želim, da bi bila v tem turbulentnem času spletno zatočišče miru in navdiha.

Še pogosteje kot do zdaj (v načrtu je vsak dan ali vsakih nekaj dni) bom na blogu objavljala vsebine, ki vam lahko pomagajo stopiti v globok in ljubeč stik s Seboj – in tudi med seboj. Pravkar vzpostavljam SoundCloud stran, kjer bom objavljala posnetke vodenih sproščanj, meditacij, samoraziskovanj in še kaj. Oglašala se vam bom tudi preko FB-live na FB strani Joga – pot navznoter (če vas zanima, vabljeni, da ji sledite). 

Vse vsebine bodo v tem času na voljo prosto in brezplačno.

Tiste, ki bi bili pripravljeni moje dejavnosti podpreti s prispevki, vabim k nakazilu na moj poslovni račun.

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje.  (Tudi če mislite, da računa ne potrebujete, gre za poslovni račun, zato ga v vsakem primeru izstavim.)

Kmalu se ponovno oglasim!

Do takrat pa vas vabim k (ponovnemu) branju vsebin, ki so že na spletni strani – nekatere so danes še aktualnejše, kot so bile, ko sem jih zapisala …

O zdravju tako in drugače

V jesenskem trimesečju tečajev Joga – pot navznoter potujemo celovitosti naproti. Ker vas je veliko, ki se tečajem iz takšnih ali drugačnih razlogov ne morete priključiti, vseeno pa vas morda navdihne kakšen utrinek, jih poskušam (to jesen malo bolj redno :)) loviti v zapise tu – v preteklih tednih smo zagrizli v izzivalno vprašanje, kako obogateti, si drznili privoščiti čas za počitek, oddih in “propasivnost”, tokrat pa se bomo posvetili: zdravju.

In ker je na mojih tečajih – tako kot tudi v življenju – prvi in zadnji odgovor na katerokoli vprašanje … uganili ste :): “ljubeča naklonjenost” … bo tako tudi tokrat 🙂

Ljubeča naklonjenost in zdravje

V namero, s katero vzpostavljamo ljubečo naklonjenost, prijaznost do sebe in drugih, lahko (čeprav to ni nujno) vključimo tudi zdravje.

Udobno se usedemo, zapremo oči, občutimo telo. Opazujemo dihanje. Če nam prija, lahko desno roko položimo na trebuh in levo na srce. Občutimo stik dlani s telesom. V mislih si rečemo: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom sreč(e)n/a, naj bom mir(e)n/a.” Predstavljamo si, kako se občutenje ljubeče naklonjenosti razširi po vsem telesu, ga prežame in objame. Nato razširimo dobrohotnost še navzven, kot bi z njo objeli ves svet in vsa bitja. V mislih si rečemo: “Naj bo vsem bitjem dobro. Naj bodo vsa bitja zdrava, srečna in mirna.” Ponovno se obrnemo k sebi: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom sreč(e)n/a, naj bom mir(e)n/a.” Še nekaj trenutkov sedimo v tišini z zaprtimi očmi, občutimo, kako smo.

Včasih kdo vpraša, zakaj bi si kaj takšnega sploh ponavljali. Saj je vendar edino logično, da si vsi želimo zdravje in srečo (nekateri pa tudi mir).

V teoriji da, kaj pa v praksi? Ali tudi živimo, kot bi si to zares želeli? Če si iskreno ogledamo svoja življenja, bomo najbrž ugotovili, da počnemo kup reči, ki škodijo našemu zdravju in ne prinašajo sreče in miru. Od škodljivih razvad do tisočerih “moraš”ev, brez katerih, smo prepričani, ne gre. Čutimo, da potrebujemo počitek, pa si ga ne privoščimo, ker “moramo” še to in ono in zanj ni časa.

Tudi na skupinskih vadbah joge vedno znova opažam, kako močna je naša pogojenost, da moramo biti “uspešni” – kakorkoli že si to predstavljamo. Koliko zavestnega prizadevanja je potrebno, da se “odhipnotiziramo”! Na jogi si uspešnost – zavestno ali nezavedno – pogosto predstavljamo kot “uspešno” izvajanje položajev. Na vsaki uri največ časa porabim za stalno ponavljanje: položaji so tu, da nam pomagajo in nas vodijo k boljšemu počutju; nismo mi na jogi zato, da bomo čim bolj vrhunsko izvajali položaje. Prilagajajmo položaje sebi – in ne sebe ideji o idealnih položajih!

Vsak položaj zavzemimo z ljubečo naklonjenostjo do svojega telesa – in če nam prija blažja različica, intenzivnejša pa ne, ostanimo pri blažji.

Zdravje kot odnos

Zdravja osebno ne razumem (samo) kot odsotnost bolezni, ampak kot – celovitost. Bistvo zdravja vidim v ljubečem, hvaležnem in spoštljivem odnosu do sebe, sveta in Življenja.

Če počasi, vztrajno, redno razvijamo in negujemo takšno naravnanost, v nas rase moč, da vedno pogosteje izberemo, kar nas krepi in podpira ter opuščamo, kar škoduje nam in/ali drugim.

Zdravje onkraj fizičnega

Ne glede na to, kako odlično skrbimo za svoje zdravje, pa je to pogojeno tudi s številnimi dejavniki, ki so onkraj naše moči in nadzora. In je neizogibno minljivo.

A srečo in mir, učijo modrostna izročila, je mogoče ohranjati temu navkljub.

V notranje zatočišče globokega miru in vedrine se lahko vedno znova vračamo v procesih spreminjanja fizičnega stanja – tudi če so spremembe neprijetne ali celo boleče.

Tudi sredi bolečine in bolezni se je mogoče sprostiti, počivati v Sebi in z radovednostjo opazovati tok nenehnega spreminjanja.

Kdor je tako naravnan(a), zanj-o lahko rečemo, tudi ko opeša njeno/ njegovo telesno zdravje: “Zdrav(a) je!”

Takšno Zdravje si ne zasluži le male, pač pa veliko začetnico!

 

(naslovna fotografija: hatake_s/ flickr creative commons)

Kako obogateti

Tisti, ki hodijo k meni na tečaje Joga – pot navznoter, se (ljubeče, seveda :)) šalijo: “Karkoli je vprašanje, odgovor je: ljubeča naklonjenost!”

V tej šali je veliko resnice – vsekakor je v njej najpomembnejša Resnica, kolikor mi jo je dano izkušati in razumeti. Praksa ljubeče naklonjenosti je postala moja osnovna duhovna in življenjska praksa zaradi prijateljevanja s čudovito osebo, izjemno poznavalko in praktikantko budističnih praks, joge in indijskih filozofij, osebo, ki jo čutim kot velik Navdih in učiteljico – ki je ne imenujem, ker vem, da sama tega ne bi želela, saj se zaradi narave svojega spoznanja ne pojmuje kot “učiteljica” in celo kot “oseba” (ki se ji potem prilepi vse ostale oznake) ne … Ampak to so globlja vprašanja za kdaj drugič 🙂

Skratka: stvar ni zrasla na mojem zelniku, je plod tisočletnih tradicij, v različnih oblikah se pojavlja v vseh verstvih, za katera vem. O njej stalno govorim in pišem zato, ker se mi zdi najpomembnejše, o čemer lahko govorim in pišem.

In je tudi odgovor na vprašanje, kako obogateti 🙂

Vendar moramo v ta namen obuditi prastari, izvorni pomen besede “bogat”: tisti, ki ima boga (v sebi). “Bogat” je torej, kdo je v stiku z božanskim v sebi, v drugih, v svetu. Če ne marate besede “bog”, ker je tako omadeževana s prisil(je)nimi pomeni, jo mirno zamenjajte z besedo “Ljubezen”. Ne ljubezen kot čustvo do določenih oseb (do drugih pa ne), ampak Ljubezen kot stanje duha, bitja. Ljubezen, ki je Radost, Mir, Resnica (modrost, jasnost).

Biti bogat pomeni v sebi čutiti Ljubezen (sočutje), Radost, Mir, modrost/jasnost – in jih živeti. Delovati po nareku teh stanj in ne po nareku strahu, jeze, sovraštva, pohlepa. Delovati iz občutenja notranje Polnine in ne pomanjkanja.

Odgovor na to, kako to doseči, pa je … Uganili ste … Ljubeča naklonjenost 🙂

Ljubezen, mir in srečo v sebi gojimo tako, da jih privoščimo drugim.

V praksi ljubeče naklonjenosti sebi in vsem bitjem iz srca želimo dobro, naj bomo srečni in mirni.

Kar nas pripelje k še eni besedi, povezani z bogastvom: besedi “služiti”. Pravimo, da “služimo” in “zaslužimo” denar – vendar bi bil v marsičem boljši in natančnejši opis sveta, ki temelji na strahu in pohlepu (in katerega del smo hočeš-nočeš vsi), da služimo denarju … Denar pa je zahteven gospodar: nikoli (ga) ni dovolj. Lahko smo gmotno odlično preskrbljeni, pa živimo z občutkom pomanjkanja. (Mnogi milijonarji menda strašno trpijo, ker niso milijarderji.)

Ko obogatimo v izvornem pomenu, ko torej obudimo stik z Ljubeznijo, Mirom, Modrostjo, Radostjo (vse to je že v nas, tako da ta stanja niso nekaj, kar pridobimo, ampak se vanje sprostimo, prebudimo …) in delujemo po njihovem nareku, SLUŽIMO. Služimo sebi IN drugim – služimo medsebojno tesno povezani, prepleteni in soodvisni skupnosti vseh čutečih bitij, katere del neizogibno smo.

In to je tudi izvorni pomen besede “ekonomija” (o tem pogosto navdihujoče govori in piše Karel Gržan): skrbna gospodarnost v dobro SKUPNOSTI.

“Že lepo in prav, same lepo zveneče, visoko leteče besede, kaj pa položnice, se bodo kar same plačale?!” se na zgoraj zapisano ponavadi odzove um pod vladavino strahu/pohlepa.

Stara budistična zgodba govori o beraču, ki se je prišel k Budi pritoževat nad svojim stanjem. Buda mu je dejal: “Tako je, ker ničesar ne daješ.” Berač se je razjezil: “Dajem?! Jaz da naj dajem?! Še dajem naj?! Kaj ne vidiš, da nimam ničesar!” Buda mu je odgovoril: “Ničesar ti ni treba imeti, da bi lahko dajal. Daješ lahko prijaznost. Pozornost. Nasmeh.”

Beseda “velikodušnost” je še ena čudovita beseda, ki izraža veliko modrost: da bi dajali, da bi služili, ni potrebno materialno premoženje – potrebna je “velika duša”. In obratno: v veliko dušo zrasemo tako, da smo velikodušni. Širokosrčni (namesto ozkosrčni).

Ko se z ljubečo naklonjenostjo vedno znova sidramo v Srcu, v Miru in Ljubezni, po mojih izkušnjah stalno dobivamo navdihe za služenje. Odlična življenjska in duhovna praksa, ki nas neizmerno obogati, je, da čim pogosteje brez kakršnekoli “računice”, misli na povračilo naredimo nekaj drobnega dobrega za koga – in po možnosti tega nikomur ne povemo, če je le mogoče, tudi tisti osebi ne … “Darovalec naj bo hvaležen,” pravijo modrostne tradicije.

Glede denarja pa: pomembno je, kako ga pridobimo in čemu ga namenimo.

Prakse ljubeče naklonjenosti nam prinašajo občutje notranje izpolnjenosti, ki nam pomaga, da se osvobajamo strahu – tako lahko opuščamo škodljive dejavnosti, ki jih počnemo, ker smo prepričani, da ne bomo mogli preživeti, če jih ne …

In se prebudimo v jasnost, da kot človeštvo prav gotovo ne bomo mogli preživeti, če bomo še naprej delovali po nareku pohlepa/strahu. Skrajni čas je, da se ponovno spomnimo, kaj je resnično bogastvo.

only-when-the-last-tree-has-died-and-the-last-5223847

 

 

Zorenje v celovitost

Poletna svetloba se počasi preobraža v jesensko … Postaja mehkejša … Kot bi se iz vidnega sveta počasi selila v nevidnost in od tam črpala drugačno, čarno moč: moč, da pozlati vse, česar se dotakne. 

Morda tako zori svetloba, pomislim: v poletnem zenitu je osupljiva, a tudi utrudljiva njena neomajna mogočnost … V jeseni pa postane blaga, topla, nežnejša. Nevsiljivo polni svet in mehča ostre robove stvari, ki jih obliva.

Zori naša notranja svetloba sorodno?

Celovitost

Počasi se pripravljam na začetek novega cikla tečajev Joga – pot navznoterTečaji, ki so plod moje ljubezni do joge in zaupanja v darove, ki se rojevajo iz skupnega prostora medsebojne vzpodbude, bodo letos potekali že peto leto. Zdi se mi, da je to leto zrelosti – skozi leta se vedno jasneje zavedam, kaj je tisto, kar lahko dam … in komu.

Vedno bolj čutim in polno naseljujem, kar najgloblje in najbolj resnično sem, vidim, kaj je moja Pot (čeprav ne nujno tudi, kam vodi!) in čemu se je smiselno scela posvetiti.

Že spomladi, ko sem v meditaciji odprto prisluškovala notranjemu navdihu, kam se usmeriti jeseni, se je iz globin pojavila beseda CELOVITOST. 

Vse poletje je bila z menoj – kot magnet, ki priteguje uvide s čisto določenim “nabojem” …

Pred poletjem, junija, smo imeli delavnico, ki sem jo naslovila V stiku s seboj: Sonce/senca.  Odziv me je presenetil – tako po številu udeležencev kot po intenzivnosti notranjih doživetij, o katerih so mi poročali. Mnoge so pretresli posebej močni uvidi ob praksah, namenjenih soočenju s senčnimi plati in preobražanju notranjih “demonov”.

Zakaj so te prakse tako osvobajajoče?

Ko zberemo pogum, da se zavestno soočimo s tistim, pred čemer običajno bežimo, kar odrivamo, česar se otepamo …  se “demoni” preobrazijo v zaveznike. Kar nam je pilo kri, lahko postane vir neslutene moči. Ustvarjalne moči, ki oživlja, ki gradi, ki celi.

Ko to enkrat izkusimo, se življenje močno spremeni. Nič več ni črno-belo, ampak lahko vidimo, kako se nasprotja – v nas in v življenju – medsebojno oplajajo.

Svetloba dozori, ko doživi izkušnjo, da je tema ne ugasne, ne zaduši …

Ko vstopi Svetloba, se tema razklene – in pokažejo se skriti zakladi, ki jih nismo pričakovali.

Naročje ljubeče prisotnosti

Ljuba jogijska sopotnica mi je pred dnevi z morske obale poslala sporočilo, ki me je ganilo do solz:

“Danes se mi je tu sestavilo nekaj, kar imam že dalj časa v mislih; namreč kako lepše prevesti ‘holding space’. Ker je to to, kar ti počneš za nas, ustvarjaš varen prostor, v katerem smo lahko vse, in v katerem odkrivamo, kaj sploh zares smo. Naročje, ljuba Tina, ti si naše naročje.”

Iskreno, v življenju si nič ne bi želela biti bolj kot “naročje”!

Vendar to nikakor nisem vedno in povsod … In na naših urah joge imam tudi sama občutek, da me objame neimenljivo Naročje, ki me presega, a na čudežen način včasih deluje skozme.

Kot bi večletna praksa ljubeče naklonjenosti najmočneje delovala prav v okolju, ko se ji vsi skupaj posvetimo (z ljubečo naklonjenostjo pričnemo vsako uro) – tako gradimo in krepimo skupni prostor ljubeče prisotnosti: novo Celoto, ki je več kot zgolj vsota delov.

love will teach you

Zorenje

Leta vzpostavljanja stika z globino v sebi in drugih so me naučila, da se pomembne spremembe redko zgodijo čez noč (in še kadar se zdi, da so se zgodile čez noč, se ponavadi zgodijo na leta “podlage”). Da so najgloblje preobrazbe redko spektakularne. In da so najučinkovitejše prakse na videz zelo enostavne …

Da v sebi vsi nosimo nasprotja – belo, črno in številne odtenke vmes …

Modra ljubeča prisotnost, ki jo prikličemo iz globin, pa s svojo mehko zrelo Svetlobo vse poveže, vse pozlati, iz vsega izlušči skriti Dar.

Tako se rodi celovitost.

Celovitost ni dosežek, neka nova medalja, ki bi si jo priborili.

V celovitost Življenja se sprostimo, ko izpustimo predstave o tem, kakšna bi morala biti in ji dovolimo utripati, kot je.

V celovitost (do)zorimo …

Veselim se našega skupnega zorenja!

Z ljubeznijo,

Tina

*naslovna fotografija: gato-gato-gato/ Flickr Creative Commons

V stiku s seboj: Sonce/senca

Delavnica V STIKU S SEBOJ: SONCE/SENCA v soboto, 15. junija v NoStress Centru (Ulica Milana Majcna 29a, Ljubljana)
1. del: SONCE 17:30 – 19:00
2. del: SENCA 19:00 – 20:30

prijave in dodatne informacije po e-pošti: tina.kosir@gmail.com

Juhu, po dolgem času spet delavnica, na kateri se mi lahko pridružite ne glede na to, ali sicer obiskujete tečaje Joga – pot navznoter ali ne 🙂

“Kako naj vem, ali sem resnično v stiku s seboj?” me jogijske sopotnice, udeleženke tečajev Joga – pot navznoter, pogosto sprašujejo.

Vprašanje se nekomu, ki se še ni odpravil na pot navznoter ali se temeljiteje zazrl vase, lahko zdi nesmiselno – kako pa naj sploh ne bi bili v stiku s seboj? Saj ravno pred seboj nimamo kam pobegniti! Tudi to je po svoje res …

A najprej k prvemu vprašanju: mnogo ljudi pesti občutek, da se ne čutijo. Da živijo po nareku tujih, posvojenih misli, pričakovanj okolice, družbenih in kulturnih prepričanj. Kako zaslišati svoj lastni, avtentični notranji glas? Kako začutiti svoje najgloblje bistvo? Kaj naj bi naše najgloblje bistvo sploh bilo?

X-0TG8sw

foto: Jošt Franko

Raziskovanju teh vprašanj se bomo skozi pogovor, sproščanje, meditacijo in vizualizacijo posvetili v 1. delu delavnice, ki sem ga naslovila SONCE. Pogovarjali se bomo o tem, kako indijska duhovna izročila razumejo naše najgloblje bistvo in kako je to povezano z vsem, kar je, s celoto bivanja. Ko smo v stiku z najglobljim bistvom, nas prežemajo notranji mir, radost, jasnost/modrost in ljubezen/sočutje – to imenujem “občutenje notranjega Sonca”. To ni nekaj, kar še nismo in česar še nimamo, pa bi morali doseči, temveč najresničnejše, kar že smo – da bi to občutili, moramo predvsem opustiti meglo in oblake miselne in čustvene navlake, ki zastira našo notranjo svetlobo. “Recept” za to je preprost (in ravno zato neznansko zahteven!): utišati klepetavi um in odpreti Srce. Na delavnici bomo spoznali nekaj izjemno učinkovitih praks, ki nam pomagajo občutiti notranje Sonce in vedno bolj zaupati moči njegove Svetlobe: razvijanje in negovanje ljubeče naklonjenosti, meditacija “počivanja v Srcu”, pogovor z notranjo modrostjo … in še kaj, odvisno od razpoloženja in potreb prisotnih 🙂

Ob tem, ko vse močneje sije svetloba našega notranjega Sonca, pa se vsi neizogibno soočamo tudi z neprijetnimi (ali celo naravnost neznosnimi) notranjimi vzgibi in stanji – z vsem, pred čemer bi najraje pobegnili, česar ne maramo, nočemo občutiti, česar se sramujemo … C.G. Jung je to poimenoval SENCA – z njo se bomo pogumno in ljubeče soočili v 2. delu delavnice. Kako ravnamo s senco, je na poti navznoter namreč ključno – če senčne vidike odrivamo ali če se proti njim nasilno borimo, se ti krepijo. “Osvoboditi” jih je mogoče le tako, da jih ozavestimo in prežamemo z ljubečo naklonjenostjo. Na ta način njihovo uničevalno moč preobražamo v ustvarjalno moč. Na delavnici bomo preizkusili nekaj pristopov, kako se soočiti z neprijetnimi in težkimi občutji v meditaciji in vsakdanjem življenju, kako stopiti v ljubeč dialog z bolečino in boleznijo, kako raziskovati in osvobajati energijo sence z meditacijo o sanjah.

 

V večeru, ki ga bomo preživeli skupaj, lahko doživimo globoke uvide in izkustva, je pa negovanje in poglabljanje stika s seboj, osvobajanje življenjske moči, ujete v senci in krepitev sonca Zavesti vseživljenjski proces. Po delavnici vam bom poslala gradivo (posnetke praks), da vam bo v pomoč in navdih pri nadaljnjem samoraziskovanju.

Veselim se skupnega plesa naših sonc in senc!

Z ljubeznijo,

Tina

xX--75fs

foto: Jošt Franko

CENA DELAVNICE:

Redna cena:
– samo eden od obeh delov: 30 Eur
– celotna delavnica: 50 Eur

Znižana cena za udeležence tečajev Joga – pot navznoter:
– samo eden od obeh delov: 25 Eur (ob vplačilu štirih obiskov)/ 20 Eur (za vpisane v pomladno trimesečje)
– celotna delavnica: 40 Eur (ob vplačilu štirih obiskov)/ 30 Eur (za vpisane v pomladno trimesečje)

Če bi se delavnice želeli udeležiti, pa je cena previsoka za vaše finančne zmožnosti, mi pišite na spodnji e-naslov in poskusili bomo najti za vse sprejemljivo rešitev! 

Plačila so mogoča samo z nakazilom na TRR na podlagi predhodno izdanega računa (račun boste prejeli ob prijavi). Z gotovino ne poslujem.

Prijave in dodatne informacije po e-pošti: tina.kosir@gmail.com

 

 

108 svetih dni

Nekaj začeti – z zanosom, zaupanjem, iskrami v očeh … Pa ne dokončati, ker je zanos vmes minil in je življenje zavilo po svoje.

Odločiti se – zatrdno, z voljo, ki se zdi močna in neomajna … Pa ne izpeljati, ker je vmes zmanjkalo volje in moči.

Zveni znano?

Če ne, vam vsekakor od srca čestitam, ste med silno redkimi izjemami.

Če pa se v zgornjih stavkih prepoznate – dobrodošli v klubu! Vsekakor niste sami, pravzaprav ste v nadvse zavidljivi družbi. Veliko izjemnih – pa celo izjemno uspešnih! – ljudi poznam, ki jih pesti enaka težava.

Pa ne (samo) pri velikih, težkih, napornih rečeh … O, ne, še bolj pri vsakdanjih in povsem enostavnih: kot je recimo odločitev, da si bomo vsak dan vzeli samo nekaj (pet ali deset) minut zase, za globlji stik s seboj v tišini. Ali pa da bomo vsak dan ozavestili nekaj lepega, kar nam je dan prinesel. Te drobne, enostavne reči se v praksi vedno znova izkažejo za salamensko zahtevne na dolgi rok, kot bi si nekaj v nas zanalašč izmišljevalo tisoč absurdnih razlogov, zakaj je nekaj povsem lahkega nemogoče in nekaj očitno koristnega nepotrebno, “brez veze”, “izguba časa”.

Ta notranji odpor je povsem iracionalen, je pa izjemno močan – korenini globoko v nezavednem, hrani se z vsem bolečim, kar je potlačeno in neosvetljeno. Neomajno sabotira naša prizadevanja, da bi živeli bolj zavestno, prebujeno. To sabotiranje se lahko pojavi kot nejasen odpor, utrujenost, nemoč, lahko pa tudi ravno obratno, kot nemir, ki nam prigovarja, da nikakor ne smemo nekaj minut preživeti v tišini, saj je treba ravno zdaj nujno postoriti tisoč opravkov, ki ne morejo čakati. Je glas, ki pravi, naj se ne “omamljamo” s hvaležnostjo, saj svojega življenja (ali celo družbe, sveta), nikoli ne bomo spremenili na bolje, če bomo zadovoljni – in nam tako jemlje priložnost izkusiti, da je res natanko nasprotno!

V  letih soočanj z lastnimi notranjimi odpori in z notranjimi odpori drugih ljudi, ki jih srečujem v poučevanju joge in meditacije, sem razvila nekaj trikov, ki (mi) pogosto pomagajo, da razvijem(o) neko novo navado – predvsem pa, da se o sebi veliko naučim(o).

Sveti dnevi (samo)raziskovanja

Tako sem pri sebi poimenovala čas, ki ga zavestno in namerno usmerim v (samo)raziskovanje preko razvijanja nečesa (navade, prakse, načina odzivanja …), za kar slutim, da bi bilo dobro zame. 

“Sveti dnevi” se bistveno razlikujejo od “izzivov”, kot to danes pogosto poimenujemo: ko se odločimo, da se bomo za nek čas trdno zavezali izbrani praksi (ali treningu ali navadi ali odpovedi razvadi itd.). Cilj “izziva” je, da ga opravimo. S tem ni nič narobe in je lahko zelo stimulativno, problem pa je, če nam spodleti – in po mojih izkušnjah se nam to vsem dogaja zelo pogosto (se še spomnite novoletnih zaobljub, če ste jih sprejeli?) … Ko nam ne uspe izpeljati izziva, se počutimo poklapano – počutimo se kot zguba. Počutimo se še precej slabše, kot smo se, preden smo si izziv naprtili. Spoznanje, da nimamo moči izpeljati, kar smo si zadali, nas lahko vodi v hudo stisko, iz notranjega upora, ki se porodi, pa včasih ravnamo natanko nasprotno, kot smo se odločili (npr. odločili smo se odpovedati sladkarijam, pa od vsega hudega pohrustamo celo tablico čokolade naenkrat).

V prakso svetih dni pa vstopimo z zavedanjem, da bo namera, ki smo si jo zadali, skoraj zagotovo vzbudila notranji odpor, ki nas bo občasno morda tudi zlomil. S perspektive prakse svetih dni to ni nujno slabo: prav soočenje z odporom, ki se bo pojavil, je srž prakse! Včasih se z odporom ni dobro boriti, bolje ga je samo opazovati – opazovati, kaj se dogaja v nas, ko je odpor na delu. Kakšen je. Odpor vzamemo v zakup in izbrano prakso po potrebi prilagodimo, da jo v neki obliki ohranjamo živo odporu navkljub.

Cilj torej ni opraviti izziv za vsako ceno – cilj je opazovati dogajanje.

Cilje je samoraziskovanje – raziskovanje globin, ki imajo voljo, moč, energijo, močnejšo od našega zavestnega jaza.

Cilj je pot sama.

Cilj je samo raziskovanje. Ničesar nam ni treba doseči. Samo raziskovati. Radovedno, odprto, ljubeče prisotno, brez obsojanja.

Izbira prakse (1. dan)

Svoj sveti čas pričnemo tako, da izberemo prakso, ki se ji želimo posvetiti – nekaj, kar bi se nam zdelo smiselno uvesti v svoj vsakdan.

Na individualnih urah “Moja pot navznoter” svetujem zelo raznolike prakse, prilagojene vsaki posameznici in njeni življenjski situaciji, v nadaljevanju pa vam predlagam dve drobni čisto splošni praksi, ki sta koristni za kogarkoli.

Praksa 1: PET MINUT ZAME – Vzemite si (vsaj) pet minut za stik s seboj. Umaknite se v prostor, kjer vas ne bo nihče motil (tudi če je to WC!) in v tišini obsedite s seboj. Če vam paše, lahko zaprete oči, sedite vzravnano, položite desno dlan na trebuh, levo na srce, čim bolj zavestno občutite svoje telo in opazujete dihanje. Mislim pustite, da prihajajo in odhajajo, vedno znova se vračajte k občutenju telesa in opazovanju diha. Če začutite potrebo, da bi se premaknili, kar sledite telesu – pomembno je samo to, da ves čas ostanete v stiku s svojimi občutki.

Praksa 2: ČAROBNOST – Vsak večer podoživite kak lep, čaroben trenutek v dnevu . karkoli, kar se je dotaknilo vašega srca, vas navdihnilo, vzradostilo, navdalo s hvaležnostjo. Zapišite si ta utrinek v dnevnik čarobnosti. (Če vam to vzbuja odpor, lahko dnevnik izpustite, vendar vseeno vsak večer v sebi ozavestite čarobnosti dneva :))

Vaša izbrana praksa je seveda lahko tudi kaj čisto drugega – recimo da greste vsak dan na sprehod. Ali da vsak dan preberete pesem 🙂 Ali da vsak dan napišete pesem!

No, saj vam gotovo ne manjka lastnih zamisli … 😉

Spoznavanje prakse: Trije poskusni dnevi (2. – 4. dan)

Prakso, ki smo jo izbrali, najprej poskusno izvajamo samo tri dni. Te tri dni se potrudimo, da jo resnično naredimo vsak dan  – samo tri dni, ampak vsak dan!

Drugi, povsem enako pomemben del svetih dni, kot je izbrana praksa sama, je opazovanje prakse in samega poteka prakse – vsak sveti dan ozavestimo, kakšne učinke izbrane prakse smo opazili, ozavestimo pa tudi notranje dogajanje v zvezi s prakso: smo jo naredili z lahkoto ali z odporom? Že vidimo kakšne težave, ki se pojavljajo? (Primer: odločili smo se, da si bomo pet minut zase vzeli takoj zjutraj, pa ugotavljamo, da nam to komaj znese in nam povzroča še dodatni stres.)

Po treh dneh naredimo inventuro: se nam praksa, kot smo jo zastavili, še zdi smiselna? Če je odgovor “ne”, si jo lahko prilagodimo/spremenimo tako, da bo za nas smiselna in izvedljiva? (Primer: če zjutraj težko najdemo pet mirnih minut, prakso prestavimo na kak drug del dneva.)

V skrajnem primeru, če smo ugotovili, da smo se nespametno lotili nečesa, kar nam resnično ne ustreza, si to (brez slabe vesti!) priznajmo in prakso opustimo. Vsekakor smo nekaj ugotovili!

Sicer pa z (po potrebi prilagojeno ali spremenjeno) prakso nadaljujemo …

Globlje spoznavanje prakse: Poskusni teden (5. – 11. dan)

Prakso poskusimo vsak dan redno izvajati cel teden.  Potrudimo se, da ne bi izpustili niti enega dne, a če to ne gre, opazujmo, kaj nam povzroča težave.

Je bil odpor tisti dan tako močan, da smo prakso opustili? In če smo prakso opustili iz kakšnega drugega razloga, kaj je bil ta razlog? Tudi če prakse nismo naredili, se vseeno opazujemo: kako se počutimo, ko je nismo naredili?

Pozorno opazujemo učinke prakse, ki jo zdaj že bolje spoznavamo.

Po koncu poskusnega tedna ponovno naredimo inventuro: kaj nam je praksa prinesla? Kje so se pojavljale težave? Razmislimo, ali se nam zdi s prakso smiselno nadaljevati. Po potrebi jo ponovno prilagodimo ali spremenimo v skladu s tem, kar smo se o sebi in praksi naučili v poskusnem tednu.

Če smo ugotovili, da nam je dovolj, lahko na tej točki prakso tudi opustimo. Čestitamo si, da smo ji posvetili 11 dni. To bo gotovo obrodilo vsaj kak droben sad!

Razvijanje prakse: 30 dni (12. – 41. dan)

Tako preverjeni in preizkušeni praksi se zdaj resneje zavežemo za naslednjih 30 dni.

V 30 dneh se bo zagotovo zgodilo marsikaj: lahko, da bo naš notranji odpor narasel in postal neznosen, lahko da se nam bo praksa zdela brez smisla, češ, saj se nič ne dogaja, nič ne napredujem itd.

Pozorno opazujemo, karkoli se dogaja. To si obljubimo: 30 dni se bomo vsak dan potrudili, da bi svojo prakso izvedli po najboljših močeh, kadar ne gre, pa bomo opazovali, zakaj ne gre. Tudi če več dni zapored ne gre, ostanimo s prakso! Ohranjajmo namero. Šteje vsak dan, tudi tisti, ko prakse nismo naredili. Samo opazujmo. Samo raziskujmo.

Po 30 dneh ponovno naredimo inventuro: kaj nam je prinesla praksa? Kako se razvija, spreminja? Kaj se nam dogaja med prakso? Kaj se nam dogaja tokom dne? Kako se mi spreminjamo s prakso?

Si z njo želimo nadaljevati? Če da, jo po potrebi lahko ponovno spremenimo, prilagodimo.

Če ne, se poklonimo sebi, da smo ji posvetili 40 dni! BRAVO, to ni mačji kašelj!

Ohranjanje prakse: 30 dni (42. – 71. dan)

Naslednjih 30 dni se urimo v vzdržljivosti in vztrajnosti – če smo se tako odločili, izbrano prakso ohranjamo vsemu navkljub. Morda se nam bo zdela dolgočasna, nepotrebna … Vse to je celo zelo verjetno. Vseeno vztrajamo – tudi skozi sivino in meglo.

Če prakso kdaj opustimo, opazujemo, kaj se nam dogaja. Lahko se nam bo zgodilo, da se bomo kak dan, ko prakse se bomo izvedli, počutili celo bolje, kot če bi jo! To je zelo zanimiv (in pogost!) pojav, vendar je zelo zelo pomembno, da prakse na tej točki vseeno ne opustimo!

Tudi če se nam bo zdelo, da sploh ne vemo več, zakaj nekaj še vedno počnemo – vztrajajmo. (Razen seveda če vidimo, da nam izbrana praksa škodi! V tem primeru jo vsekakor prilagodimo ali opustimo.) Vztrajajmo do izteka 30 dni.

Na tej točki pa ponovno naredimo inventuro: je še smiselno nadaljevati s prakso?

Če se nam zdi, da nam nima več kaj dati, jo lahko zaključimo. Če smo se ji posvetili za tako dolgo, smo se ob njej zagotovo veliko naučili. Za vztrajnost pa – KAPO DOL!

Če pa še zmoremo, napredujemo proti sklepnemu delu …

Poglabljanje prakse: 30 dni (72. – 101. dan)

Če smo uspeli prakso ohraniti tako dolgo, je v našem vsakdanu zdaj že pognala korenine in najbrž obrodila vidne sadove – tudi če je povsem enostavna, kot je vsak dan pet minut sedeti v tišini.

Karkoli počnemo, pa naj bo videti še tako preprosto, sčasoma pridobiva globino in živost – če smo le polno prisotni (in natanko v tem je stvar!).

Začne se dogajati, da ne delamo več mi prakse, ampak praksa “dela” nas. Postaja samodejna, spontana in hkrati čudežno živa.

A tudi če se nam zdi, da smo že povsem “na konju”, da nam je praksa prešla v kri, postala naša druga koža … ne opustimo še predanega opazovanja in beleženja, ki ohranja ogrodje naših praksi posvečenih svetih dni!

Še naprej (do izteka dobe 30 dni) pozorno opazujemo in beležimo, kaj se dogaja.

Uau, praksi smo posvetili 101 dan!

Teden praznovanja! (102. – 108. dan)

… In to je treba proslaviti! Zadnji teden samo praznujemo 🙂 Prepustimo se spontanosti: prakso izvajamo, če tako čutimo, če ne, pa ne. Opazujemo njen odmev in učinke v svojem življenju … Če čutimo, jih zabeležimo, če ne, pa ne. SAMO PRAZNUJMO!

In potem?

Hm …

Morda je praksa postala integralni del našega življenja.

Morda ne, smo ji pa hvaležni za tisto, kar nas je naučila, ko smo se intenzivno družili.

In morda je obrodila seme v obliki navdiha za novo prakso …

… ki nas bo popeljala v novih 108 svetih dni 🙂

 

(Naslovna fotografija: Tony Armstrong – Sly/ Flickr Creative Commons)


PODPORA

Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje. 

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!

Notranji kompas: Sproščenost v negotovosti

Ko se ozrem na svoje življenje, na do zdaj prehojeno Pot, z globoko hvaležnostjo občutim, da je zadnjih nekaj let najlepših, najzanimivejših, najbolj izpolnjujočih in osrečujočih.

Da živim vedno bolj pristno, vedno bolj v globini in iz globin svojega Bitja.

Da vedno pogosteje počivam v globokem Miru, prisluškujem Tišini iz trebuha vesolja. Se čudim, kako me – kot Vse – polni Živost, skrivnosti Tok, ki prihaja iz neznanega in se vrača v neznano, nas diha, nas pleše, utripa. Isto Življenje, isti Tok, ki utripa metuljeva krila, žubori studence, poje ptice, sije zvezde.

Ljubezen brez razloga – Razlog vsega.

WinterStars

Tako (globoko) znotraj.

Če na svoje življenje pogledam od zunaj z očmi hladnega opazovalca, ki “ne pesni in ne filozofira” (s tem se mnogi, ki se imajo za prizemljene in praktične, zelo radi pohvalijo), temveč ga “zanimajo dejstva” in “konkretni, merljivi rezultati” (beri: gmotno stanje in družbeni ugled), si moja Pot prisluži dokaj klavrno oceno.

Takšni hladni opazovalci zastavljajo vprašanja, kot so: kakšen je tvoj karierni načrt? Kakšen je tvoj poslovni načrt? Kakšna je marketinška strategija? Kakšna so tvoja zavarovanja (pred številnimi potencialnimi nevarnostmi)?

Ob takšnih vprašanjih, ki terjajo gotovost, se pogosto počutim izgubljeno. Nekako takole:

road less traveled

Da vztrajam na svoji Poti, sem se morala v sebi (in drugih) naučiti razlikovati med dvema stanjema, ki se zdita sorodna, a pravzaprav nista. Obe stanji vzbujata nelagodje in naš avtomatični odziv nanju je, da ju poskušamo čim prej prekiniti.

A moder odziv na ti dve stanji – odziv, ki vodi k (ne samo osebnemu) trajnemu, globokemu Miru in Radosti – je pogosto natanko nasproten od odziva, ki smo se ga priučili in ki je družbeno sprejemljiv, še več – samoumeven.

 

IZGUBLJENOST ALI NEGOTOVOST?

Kako je mogoče, da se človek počuti hkrati najdeno in izgubljeno? Hkrati globoko mirno in zmedeno? Hkrati izpolnjeno in v pomanjkanju?

Ni mogoče. Nekatere reči enostavno ne gredo skupaj.

Pa vendar sorodna nihanja, kot jih čutim pri sebi, vidim pri številnih ljudeh, ki so se odločili zaživeti pristno. Ubrati še neuhojene Poti.

Hm, mogoče “odločili” ni najboljša beseda … Bolj se zdi, da s(m)o se – včasih ali celo pogosto proti svoji volji! – znašli v čed(ež)nem, nerazumljivem in nepredvidljivem procesu …  Ta proces je včasih milejši in drugič bolj drastičen, praviloma pa ga spremlja zmanjšanje ali celo izguba tistega, kar nam je dajalo občutek gotovosti in nadzora.

spiritual awakening

V nas se prebudi nekaj, zaradi česar nam lupina naših življenj postane pretesna. Notranji klic nas kliče v neznano.

Najprej nas prijazno povabi na Pot kot radostno vznemirjenje in radovednost.

Če se ustrašimo koraka v neznano in ta notranji klic utišamo, za nekaj časa morda potihne, nato pa se ponovno oglasi: tokrat glasneje in bolj neprijetno, kot občutek nemira, neizpolnjenosti, zlaganosti. Govori nam: nisi na svojem mestu. Ne živiš, kar bi moral(a) živeti.

To je izgubljenost: ko globoko v sebi vemo, da ne živimo svoje resnice.

A če je naše življenje po družbenih merilih uspešno, če nam takšno, kot je, nudi občutek gotovosti, pripadnosti, varnosti, urejenosti, bomo v skušnjavi, da se na občutek izgubljenosti odzovemo tako, kot je družbeno najbolj sprejemljivo in samoumevno: zatremo ga.

V ta namen nam naša na strahu utemeljena kultura ponuja bogat arzenal bleščečega in učinkovitega orodja in orožja: od številnih in nenehnih motenj, ki ustvarjajo dovolj hrupa, da nam ni treba poslušati nadležnih občutkov, do nadvse racionalnih, strahospoštovanje vzbujajočih argumentov tipa “tako pač je, drugače se ne da in ne gre.”

Veliko notranje moči, poguma in jasnosti potrebujemo, da prepoznamo lastno izgubljenost kot to, kar je – izgubljenost pod krinko gotovosti. In še več, da stopimo v nasprotno smer.

Če se predamo gravitacijski sili strahu in uberemo strategijo bežanja pred notranjo modrostjo, ki ve, da živimo laž, bo naše življenje konstanten beg. Ta se lahko izraža kot dosežkarski deloholizem, kar v sodobni družbi visoko kotira, zato se nam za nagrado obetajo številna priznanja in uspehi.

Vendar ima laž kratke noge in se slej ko prej upeha pred mogočnostjo Resnice, ki ji ni mogoče ubežati. Laž je treba nenehno ohranjati z laganjem, Resnica pa preprosto JE – ne glede na to, kako zavzeto jo zanikamo.

 

UVID V ILUZIJO GOTOVOSTI

Neizpodbitno je, da smo tukaj začasno in da na poslednjo Pot ne bomo mogli vzeti ničesar materialnega.

Da je sprememba edina stalnica in da vse mine.

Da Življenje presega moč našega nadzora, ne glede na to, kako zelo si zanj prizadevamo.

Vse ostalo je negotovo ali zgolj bolj ali manj predvidljivo.

Če čutimo nelagodje pred vprašanji, ki terjajo odgovore s stališča gotovosti in nadzora, to ne pomeni, da nismo “prizemljeni” in v stiku z realnostjo – nasprotno, pomeni, da jasno vidimo naravo pojavne resničnosti.

Ne pomeni, da smo izgubljeni. Nismo izgubili sebe, izgubili smo iluzijo gotovosti in nadzora.

Ne pomeni, da smo brez vizije in smeri. Pomeni, da proti obzorju, ki nas kliče, še ni uhojenih poti. Da gremo pogumno na Pot, ne moremo pa še vedeti, kaj bomo na njej odkrili, česa se bomo naučili, kaj bomo ustvarili in kdo bomo postali.

Ne pomeni, da so vsi načrti in strategije brez vrednosti, temveč zgolj to, da se živega toka Življenja ne da vkalupiti v vnaprej pripravljene modele. Pristnost zahteva spontanost in gibkost, da načrte prilagodimo Življenju, namesto da bi življenje zadušili, obrezali ali ponaredili v korist fiksnih Načrtov.

what i planed

Ne pomeni, da je previdnost odveč, pomeni pa, da ne bomo delovali po nareku strahu, da bi se izognili neprijetnemu, težavnemu, napornemu ali bolečemu, kar je integralni del vsake žive Poti.

Namesto da bi kot nemočne žrtve sprejeli izgubljenost, češ “tako pač je, drugače ne gre”, bomo, da ne bi izgubili svoje duše, srca, pristnosti, ustvarjalnosti in vrednot, strahovom navkljub zakorakali v neznano.

Jasna zavest negotovosti bo odslej naša pogosta, morda stalna spremljevalka.

Tako pač je, drugače ne gre …

if i must fall

 

SPROŠČENOST V NEGOTOVOSTI

Ker se negotovosti ne moremo izogniti, je najbolje, da se učimo sprostiti negotovosti navkljub.

Namesto da bi se panično oklepali vsega, kar se bojimo izgubiti, nam lahko zavest negotovosti služi kot vzpodbuda za hvaležnost in čuječo prisotnost.

Nič ni samoumevno.

Vsak trenutek je dragocen.

Namesto da bi se zaprli v bunker skrbi, se potopimo v notranje svetišče, kjer domujeta neomajni Mir in jasnost.

Naša notranja Modrost ne govori v jeziku zavarovalniških obrazcev, ne govori v jeziku strahu.

Usmerja nas drugače in drugam.

Povezana s celoto Bivanja vidi in ve, kar je razumu skrito.

Jo (že) slišiš?

 

P.S.: 1. aprila pričnemo s pomladnim trimesečjem tečajev Joga – pot navznoter. Osrednja tema bo tokrat prav NOTRANJI KOMPAS. Če te zanima, prisrčno vabljen/a, da se nam pridružiš! Prvi, informativni obisk je brezplačen.

P.S.S.: Če se na svoji poti počutiš negotovo in potrebuješ vzpodbudo, novo perspektivo ali kakšno konkretno metodo, ki ti bo v pomoč pri spustu v notranje svetišče, kjer si lahko odpočiješ in se okrepiš negotovosti navkljub, se lahko dogovoriva za individualno uro Moja pot navznoterPiši mi na e-naslov, ki ga najdeš v povezavi, pa poiščeva prostor in čas, da si prisluhneš …

Hvaležnost

Modra misel (ne spomnim se, čigava), pravi: »Sreča je kot metulj, ki ga ne moreš uloviti. Če pa mirno obsediš, morda sede nate.« Čudovita protiutež napornemu sopihanju navkreber proti domnevno srečnejšemu jutri je občutenje daru današnjega dne, zdajšnjega trenutka. Hvaležnost za to, kar ne šele bo, ampak že je.

Ko beseda nanese na hvaležnost, takoj pomislim na delo in sporočilo zame enega najbolj navdihujočih živečih ljudi. David Steindl-Rast je med drugim ustanovil mrežo za hvaležno življenje, s svojimi knjigami in predavanji pa navdihuje milijone po vsem svetu. Izžareva svetlobo duha in srčno toplino, ki me vedno znova presuneta. O sreči in hvaležnosti je govoril tudi v slovitem TED govoru, h kateremu se večkrat vračam, ker je tako poln dragocene vsebine.

Smo lahko hvaležni za vse? Nikakor ne, poudarja David Steindl-Rast. Ne moremo (in ne smemo!) biti hvaležni za nasilje, za vojne, za izkoriščanje … Temu navkljub pa smo lahko hvaležni V VSAKEM TRENUTKU. Vsak trenutek je dar in je priložnost. Predlaga enostaven, a tako močen pristop k življenju, ki ga je poimenoval po tem, kar je treba storiti, preden prečkamo cesto: »Stop – Look – Go« – »Ustavi se – Poglej – Pojdi«.

Prvi korak je, da se ustavimo. Naša največja težava je pogosto preprosto v tem, da življenja ne živimo, ampak skozenj hitimo – proti nečemu, kar si domišljamo, da bomo dosegli ali doživeli enkrat v prihodnosti. Torej se ustavimo. Pogledamo. Začutimo trenutek. Kaj pa pomeni »Pojdi?« Na priložnost, ki nam jo v danem trenutku ponuja življenje, se ustvarjalno odzovemo. Če živimo tako, pravi Steindl-Rast, bomo presenečeni: priložnost, ki nam jo ponuja trenutek, je največkrat to, da ga polno užijemo. Beseda »Enjoy!«, »Uživaj!«, se mi zdi danes sicer tudi že preveč (potrošniško) zlorabljena, ampak k sreči obstaja v slovenščini še ena, ki se mi zdi lepša in ustreznejša: »užiti«. Kako užijemo trenutek? Ni treba, da smo ves čas paf od ekstaze … Osebno »užiti trenutek« dojemam kot nasprotje otopelosti, zaradi katere se nam vse, kar nam je dano, zdi samoumevno. Steindl-Rast v govoru recimo govori o tem, kako se je po prihodu iz Afrike zavedel, kakšen dar je, da iz pipe priteče čista voda!

Včasih nam življenje naloži težavnejše izkušnje, a tudi te so priložnost, da se naslonimo na notranjo moč in dvignemo nadnje.

Trenutno berem prelepo knjigo Henrija J.M. Nouwena (Živeti kot ljubljeni), iz katere prepisujem odlomek na temo hvaležnosti, ki je resnično navdihujoč:

“Pomembno je, da se zavedamo, kako pogosto imamo priložnost, da bi bili hvaležni, pa je ne izkoristimo. (…) Kadar koli imamo razlog za hvaležnost, vedno lahko najdemo tudi razlog za zagrenjenost. Tu se soočamo s svobodo odločitve. Lahko se odločimo, da bomo hvaležni ali pa da bomo zagrenjeni. (…)

Če si kar naprej prizadevamo za svetlobo, jo bomo tudi vedno bolj oddajali. Kar me navdaja z velikim čudenjem, je, da nam vsakič, ko se odločimo za hvaležnost, postane lažje videti nove stvari, za katere smo lahko hvaležni. Hvaležnost rojeva hvaležnost, tako kot ljubezen rojeva ljubezen.”

P.S.: Hvaležnost je tudi osrednja tema naše poletne joge! Skupaj potujemo navznoter vsak ponedeljek od 20h do 21:30. Če začutite, se nam lahko pridružite kadarkoli ne glede na predznanje joge. Več informacij pa najdete na tej povezavi!

 

* Naslovna fotografija: Justin Mathis/ Flickr Creative Commons

Z Ladejo Godina Košir o jogi in življenju: “Ko z jogo hodiš k sebi, postane ljubezen!”

Tečaji Joga – pot navznoter so me povezali s številnimi zanimivimi, dragocenimi ljudmi. Čudovito je, da zorimo in se učimo skupaj. O jogi in o življenju – kajti vse življenje je joga in joga je življenje. O tem, kako se prepletata, se bomo pogovarjali v novi seriji pogovorov, ki jo boste lahko spremljali tu … Juhu!

Ko se mi je porodila zamisel za pogovore, sem vedela, da prvi pogovor enostavno mora biti z NJO. Brez nje mojih tečajev ne bi bilo. V ključnem obdobju me je vzpodbudila, da skočim v vodo … in splavam po svoje. Vzpodbuja me vedno znova in znova, kadar se mi zdi, da valovi postajajo previsoki zame. Je moja velika učiteljica zaupanja. Sijajno se znajde na morju, lepoto neviht obožuje – in to dobesedno (je namreč odlična jadralka) in v prenesenem pomenu. Njena pris(o)tnost je od nekdaj moj navdih in moje zatočišče.

Sva sestri, ki imava isto mamo in različna očeta. Uradno torej polsestri, a ker pri nas ničesar ne počnemo na pol, sva raje Sestri in pol ! Ne le biološki sestri, pač pa sestri po Srcu. Povsem različni in vendar tako zelo sorodni, da se razumeva tudi brez besed. V tišini meditacije.

Ladeja. Ena in edina. Edinstvena.

Poklicno se v zadnjih letih polno posveča platformi Circular Change, več o njenem delu in filozofiji pa si lahko preberete tudi v tem odličnem intervjuju.

V najinem tokratnem pogovoru pa o skupni ljubezni, ki naju pomembno povezuje: jogi.

Manca Ladeja Tina

Bilo je nekoč … Z Manco, Ladejo in Piko Nogavičko v naši “polhovini”, kot smo imenovale ta sveti kotiček oddiha

Tina: Najprej bi rada povedala, kako veliko mi pomeni, da naju kot sestri in človeka povezuje tudi joga. V veliko veselje in čast mi je, da že tri leta prihajaš na moje tečaje, ki jih brez tvoje vzpodbude verjetno sploh ne bi bilo. Sploh ker vem, kako malo časa imaš v prenapolnjenih dneh … Kaj pa tebi pomeni in prinaša naša skupna joga?

Ladeja: Zelo posebno je, kako naju joga povezuje kot sestri. To se mi zdi velik privilegij in niti ne znam oceniti, koliko je najina medsebojna bližina in zaupanje zame prednost, da lahko jogo tako globoko izkušam. Ampak kolikor opazujem ostale, se mi zdi, da imaš tudi nanje tak vpliv!

Zelo lepo je, da prideš na jogo k nekomu, kot bi stopil v čistino, hkrati pa tudi varnost. Ko pridem na jogo, se mi zdi, kot da sem stopila v kokon. Ker hodim na tečaj v ponedeljek, mi tvoje uvodne misli obarvajo teden. Redno se dogaja, da me nagovoriš ravno z nečim, za kar se izkaže, da tisti teden potrebujem! To je tudi posebnost joge pri tebi, če jo primerjam z jogo, ki sem jo obiskovala prej in je bila zame bolj telovadba.

Zame je zelo dragocen tudi tvoj nenasilen, nehiteč, nepredpisovalen pristop. To je v današnjem prostoru in času nekaj izjemnega, kajti poslovni svet, v katerem se sicer gibljem, je nenehno obremenjen z merili: kaj je uspeh, kaj je učinkovitost … Nenehno se je treba dokazovati ali pa vsaj spraševati o vsem tem. To, da smo na jogi merilo zgolj sami sebi, mi zelo pomaga, da sem lahko tudi znotraj sveta stroge mreže pravil jaz jaz. Ko stopim v kokon joge, se mi potrdi, da to smem biti. Z jogo se ponovno napolnim in potem lahko zunanji števci tečejo, pa si jih dovolim doživljati na svoj način.

Joga pri tebi je zame mnogo več kot tista ura in pol tedensko, je korektiv mojega vsakdana.

Ladeja lepa (foto Iztok Dimic)

foto: Iztok Dimic

Tina: Zame je najbolj dragoceno prav to, ko mi jogijski “sopotniki”, kot vam pravim, saj smo skupaj na popotovanju navznoter, zaupate, da izkušnje in spoznanja z joge plemenitijo vaše vsakdanje življenje. Kako joga vpliva na tvoje siceršnje delovanje in doživljanje?

Ladeja: Po tvoji zaslugi sem vzpostavila redno vsakodnevno jutranjo prakso. Že prej sem se sicer trudila, da bi jo, pa mi ni šlo. Dokler je joga nekaj, na kar hodiš, je le še ena obveznost. Ko pa z jogo hodiš k sebi, postane ljubezen!

Tina: Ljubezenski odnos s seboj! Kako lepo …

Ladeja:  Dan začenjam z ljubečo naklonjenostjo, ki jo pri tebi redno razvijamo in zdi se mi, kot bi se zato odprl nov tok zaupanja v povezanost nas vseh. Z meditacijo ljubeče naklonjenosti, kot si nas jo naučila, dobiš občutek, da je krog bližnjih vedno s teboj. Če opazujem učinek na življenje, se mi zdi, da je vsa harmonija med nami, bližnjimi, zdaj drugačna, kot je bila prej. Na ravni odnosov se čuti, da ta meditacija deluje.

Sicer pa imam občutek, kot bi se zjutraj z jogijsko prakso oblekla v ščit. Ta mi omogoča, da se takšna, kot sem, gibljem v svetu, ki je drugačen, a se njegove puščice odbijajo ali me vsaj ne zadenejo tako, kot bi me sicer.

Ko sem nama pripravljala čaj, se pomislila, da sploh ne vem, kdaj mi je bilo v življenju tako lepo, kot mi je zdaj! To praviš zase tudi ti, pa Taja (Ladejina hči, op.) … Vsi smo kolektivno postali srečni! Če bi nas gledal kdo od zunaj in nas vprašal: “Kaj pa se je zgodilo? Imaš nov avto? Višjo plačo?”, bi se čudil odgovorom: “Ne, avta sploh nimamo. Denarja imamo manj.” Nič z lestvice ‘objektivnih’ meril uspeha …

Tina: Natanko o tem sva se pred dnevi pogovarjali s prijateljico! O razkoraku med tem, kaj nam družba predpisuje, da naj bi dosegli za ‘dobro življenje’ in tem, kako se ljudje v sebi počutimo …  Če pogledam svoje življenje, v njem nič ni tako, kot bi se za petintridesetletnico spodobilo: nimam svoje družine, lastnine, službe, statusa, ugleda, nobene varnosti in stabilnosti … A se še nikoli nisem počutila tako srečno, svobodno in živo, kot se zdaj! Srečujem pa mnogo ljudi, ki imajo vse našteto, življenje kot iz reklame, poštirkano, na videz vse štima, a v sebi čutijo luknjo, praznino, nemir, počutijo se ujeto in neizpolnjeno, kot bi jim umirala duša. 

Ladeja: Tudi jaz sem ob svojih življenjskih turbulencah razmišljala, kako je bogastvo povsem nekaj drugega, kot si predstavljamo. Zadnjič sem na letališču ponovno kupila knjižico Simplicity,  ki sem jo pred leti že brala v slovenskem prevodu (Umetnost preprostosti). Še enkrat sem jo počasi prebrala in v meni je odmevalo: “Prav res, to je to! Tako zdaj živimo. V tej preprostosti in sreči te preprostosti.” Izpolnjujejo nas majhne, vsakdanje radosti.

Skupnost na jogi pa nam to pomaga ukoreninjati.  Za koga so takšni uvidi lahko prebliski, a ker nima prostora skupnosti, ki bi ga pri tem podprla, jim ne zaupa.

Ladeja circular change

Ladeja se danes polno posveča platformi Circular Change

Tina: Navduši me tudi, kadar mi pripoveduješ, kako v jutranji jogi dobiš toliko navdiha, da si zapišeš ideje in rešitve, ki se ti porajajo, zato na vseh poljih tvojega delovanja vse teče bolj gladko. Nekoč te je zaskrbelo, ali je to narobe, saj v zvezi z jogo velja mit, da naj bi nas pripeljala v stanje brez misli. Če mene vprašaš, grozljivo škodljiv mit! Doktorirala – in to dobesedno! – sem iz tega, kako škodljiv in neutemeljen mit je to. Zgodovinsko gledano so to v Indiji spoznali že zgodaj in to tudi v krogih, kjer so se praktikanti posvečali izključno meditaciji, da pa bi bili brez misli po uri vadbe sredi sodobnega ponorelega sveta, je pa resnično nerealen cilj. Se pa lahko bistveno spremeni vsebina misli in tudi naš odnos do misli – kar je veliko bolj smiselno! Da nas praksa joge razpre za stanja povečanega toka navdiha in ustvarjalnosti, se mi zdi njena velika moč in potencial!

Ladeja: Ja, res! Potem ko si me potolažila, da naj temu toku kar zaupam in ga raziskujem, sem se resnično izmojstrila v tem. Kakor si predstavljam, da vrhunski glasbeniki iz dneva v dan bolj napredujejo v obvladovanju svojega inštrumenta, tako se meni zdi, da napredujem pri tem, kako se lahko uglasim s tokom navdiha. Preden začnem z jogo, dovolim vsem mislim, da spontano stečejo skozme in jih vzamem s seboj v prakso. Tudi vse skrbi in obveznosti … Kaj vse moram postoriti, oddati, napisati … Ne upiram se jim, ne poskušam jih utišati ali odriniti, ampak jih ljubeče povabim s seboj v prakso. Med jogo pa imam občutek, kot bi se sprožil čarobni tok, ki vse te vsebine pravilno in harmonično prerazporedi, uredi. Kar je nujno in pomembno, priplava na vrh, kar je manj pomembno, se umakne ali izpuhti … Ko zaključim z jogo, vem, kaj je pomembno, čemu se naj zares posvetim, pojavijo pa se tudi odgovori, kako. Namesto da bi bila zjutraj panična, kako mi zmanjkuje časa za vse, kar moram postoriti, si brez slabe vesti vzamem čas za jogo, med prakso pa se moja vizija izkristalizira in zato potem tokom dne vse teče bolj gladko, usklajeno.

Veliko razmišljam o Nikoli Tesli in podobnih vizionarjih. Zdi se mi, da je bil on človek, ki je razumel, kako deluje ta kozmični tok. S prakso joge imam občutek, da se usklajujem s harmonijo kozmičnega reda.

Če pogledam, kako se odvija moja poklicna pot na mednarodnem parketu, kar ne morem verjeti, kaj vse se mi je zgodilo v enem letu. Vabijo me najprestižnejše organizacije sveta. Ko se sprašujem, zakaj mene, se spet vrnem k jogi … Bistveno je, da smo se naučili spuščati ta tok skozi sebe.

Če bi gledali zgolj mojo izobrazbo in CV, nimam nobenih tako izstopajočih kompetenc, da bi se dalo pojasniti, kako je mogoče, da sem danes tam, kjer sem. Izjemno pa je to, kako deluje moj um. V tujini mi povsod pravijo: “We love your mindset.” Všeč nam je tvoja miselnost. Joga vsakdanjega delovanja pa je v tem, kako svoj “mindset”, svojo miselnost, svojega duha, daješ na razpolago. Tako kot ti zase praviš, da stanja zavesti, ki jih doživljaš v meditaciji, udejanjaš skozi pisanje in poučevanje, tako jaz s svojim “mindsetom”, s svojo miselnostjo prebujam ljudi – pač v drugih krogih.

Tina: Zagotovo!

Ladeja: Neredko se zgodi, da ko se v zakulisju pogovarjamo, od kod nam navdih, pridemo do joge! Tudi ljudje na visokih položajih pogosto prakticirajo jogo. Poleti sem bila na Dunaju na mednarodni konferenci znanstvenikov za sistemsko razmišljanje. Med odmorom nam je izjemno uspešen Američan, milijarder, rekel: “No, če ne bi delali joge, ne bi bili sposobni speljati nič od tega, o čemer se pogovarjamo danes.” To se mi je zdel čudovit skupni imenovalec – joga in meditacija! Če ne prihajaš na nek način v stik s seboj, tudi v svetu ne moreš delovati tako fluidno.

Joga mi pomaga najti lastno pot, ki je prava zame in prepoznavati ljudi, ki smo si namenjeni.

Ladeja v zraku

Tina: Prav zaradi tega, o čemer govoriš, sem za osrednjo temo pomladanskih tečajev Joga – pot navznoter izbrala PRISOTNOST in PRISTNOST, ki sta si v slovenščini tako čudovito blizu, da ju je mogoče kar zložiti v eno besedo: PRIS(O)TNOST. Skozi leta poučevanja joge sem namreč ugotovila, da je moja pris(o)tnost tisti odločujoči faktor x, ki tečajem daje dušo. Seveda je pomembno znanje, skrb za varnost udeležencev, dolgoletne izkušnje … A ob vsem tem danes najbolj zaupam pris(o)tnosti. Zato nimam več vnaprej pripravljenega načrta, kaj vse moramo na urah izvesti, ampak vas poslušam, kako ste, kaj ste občutili med začetnim sproščanjem … In potem dovolim toku, o katerem si govorila, da teče skozme. Po urah mi pogosto pravite: “Joj, pa ravno to sem danes potrebovala! Ali bereš moje misli?” Ne, nič takega. Verjamem pa, da smo vsi povezani, da skupni tok teče med vsemi nami. Ko smo ljubeče pris(o)tni, natanko začutimo, na kak način se lahko podpremo in v prostoru skupnega sožitja soustvarimo zdravilno harmonijo, ki nas vse polni. 

Ladeja: In podobno je lahko tudi v delovnih okoljih. Nedavno so me Avstrijci, ki zdaj ustvarjajo platformo za krožno gospodarstvo, povabili, naj otvorim njihov dogodek na Dunaju. Ker so zelo organizirani, so mi v zvezi s tem poslali dolga in zapletena navodila. Z organizatorko dogodka pa sva se nato nedavno srečali v Bruslju in se takoj zaklepetali. Vprašala me je: “O čem pa bi si ti na otvoritvi želela govoriti?” Poenostavljeno sem ji razložila svoje zamisli in odvrnila je: “Joj, ali lahko predvideno izbrišem iz programa in ti raje poveš po svoje?” “Seveda, z veseljem!”

Pristnost je naš doprinos. Neobremenjeni smo s tem, kaj je “prav”, kaj bi “morali”, kako ugajati. Delujemo avtentično. To pa je tisto, kar vsi potrebujemo – mi sami in tudi drugi. Na ta način pomagamo rahljati okove in okorele norme, pristnost je nalezljiva, se širi in posledica je, da je vedno več zadovoljnih ljudi.

Ladeja v akciji

“Obožujemo tvojo miselnost,” Ladeji v tujini pogosto povedo.

Tina: Osebno sem ti zelo hvaležna tudi za to, da mi je tvoja vzpodbuda skozi leta pomagala ohranjati pristnost. Neredko so me namreč pograbili dvomi, kako ohranjati tečaje pri življenju, ali bom morala tudi jaz začeti jogo poučevati bolj telovadno, bolj komercialno …  Posebej v kritičnih obdobjih, ko je na tečajih prihajalo do osipov, saj se v mojem pristopu, to je treba poudariti, nikakor ne prepoznajo vsi, ravno obratno, prija zgolj redkim. Kadar sem bila najbolj na tleh in sem se počutila že prav izgubljeno, me je vedno dvignil tvoj zanos, tvoje iskreno navdušenje in hvaležnost za to, kar ti daje čas naše joge. In v meni se je okrepila odločenost: “Za takšne ljudi želim delati!” Za tiste, ki želite in cenite prav tisto, kar lahko doživimo skupaj. Drugi učitelji pa so avtentični po svoje, ponudbe različnih oblik joge je danes res veliko, tako da lahko vsakdo najde kaj zase primernega. 

Veselijo in zabavajo pa me tudi tvoje besedne vragolije! Moje uvodne nagovore, ki so nekakšne navdihovalnice v živo, si prikupno poimenovala “pridige”. Po tvoji zaslugi imamo skupino “Staroselci”, ki ni klasična nadaljevalna, saj ne izvajamo nujno zahtevnejših praks kot v drugih skupinah, gre bolj za to, da se med tistimi, ki smo skupaj že dlje časa, ustvari posebna valovna dolžina, ki je nekaj zelo čarobnega …

Ladeja: Tudi meni je bilo vedno všeč, da nimamo “stopenj”. Za tvoj način poučevanja joge je to nepotrebno,  za drugačne oblike zna biti gotovo koristno. V naši skupini, v kateri smo že tako dolgo skupaj, pa se je med nami razvil poseben odnos, ki si ga prav sebično želim ohranjati. Začela sem razmišljati o tem, kaj nas pravzaprav povezuje, zakaj sem prav navezana na našo skupino. Na to, kako se imamo – glede tega sem prav razvajena! Ugotovila sem, da je to, kar čutim, verjetno naravno za neko skupnost, a to ne katero koli, pač pa takšno, ki soobstaja že dlje časa. Za poimenovanje tega se mi je zdela primerna beseda “staro-selci” – ker smo kot skupina skupaj s teboj “naselili” ta naš sveti prostor-čas. To seveda ne pomeni, da se nam ne sme nihče pridružiti, ni izključujoča beseda …

Tudi beseda “pridiga”, recimo, ki se mi je sicer utrnila mimogrede, a sem naknadno o njej veliko razmišljala, v svojem izvornem pomenu označuje nekaj zelo plemenitega in navdihujočega. Izvorno so bile pridige namenjene temu, da so ljudem dale misliti, jih nagovorile.

Tina: Kar me močno opogumlja, da vztrajam pri svojem načinu dojemanja in poučevanja joge, je tudi to, da ste se skozi leta na tečajih nabrali posebni ljudje, ki imate zelo globok odnos do tega, kar skupaj počnemo. Kako pa ti občutiš svoje sostaroselce?

Ladeja: O ljudeh, ki jih poznaš že tako dolgo, ponavadi faktografsko veliko veš: kdaj imajo rojstne dneve, v katere šole so hodili, kaj v življenju počnejo in tako naprej. V tej skupini pa o nikomer ne vem nič od tega, še imen si nisem vseh dobro zapomnila. Je pa med nami povsem drugačna bližina. Prav to pa je tisto, kar šteje! Ni treba, da bi čas posvečali klasičnemu spoznavanju naših osebnih biografij, ampak skupaj zorimo, krepi se zaupanje med nami, povezanost deluje preko čisto drugih vibracij kot običajno. Ki spet opogumljajo, da smo več od tega, kar je mogoče napisati na kak papir. Povezanost med nami je mogoča in močna na subtilni ravni, ne nujno na opisni.

Tina: To, da smo samo skupaj prisotni in pristni, brez mask, ustvarja resnično bližino. Tudi mene to neopisljivo nahrani! Svojo vlogo vidim kot organizatorko te bližine, ki vas povabim v skupni prostor, ga sicer tudi ohranjam s svojo naravnanostjo, a polnimo, soustvarjamo ga skupaj. Zato je energija vsakič drugačna, je pa neverjetno, kako se energije med nami pretakajo. Po naši jogi se sama pogosto počutim, kot bi me nekaj dni zdravil vrhunski bioenergetik! 

Tako da: nazdraviva s čajem še na dolgo skupno pris(o)tnost!

Ladeja cover