Hvaležnost

Modra misel (ne spomnim se, čigava), pravi: »Sreča je kot metulj, ki ga ne moreš uloviti. Če pa mirno obsediš, morda sede nate.« Čudovita protiutež napornemu sopihanju navkreber proti domnevno srečnejšemu jutri je občutenje daru današnjega dne, zdajšnjega trenutka. Hvaležnost za to, kar ne šele bo, ampak že je.

Ko beseda nanese na hvaležnost, takoj pomislim na delo in sporočilo zame enega najbolj navdihujočih živečih ljudi. David Steindl-Rast je med drugim ustanovil mrežo za hvaležno življenje, s svojimi knjigami in predavanji pa navdihuje milijone po vsem svetu. Izžareva svetlobo duha in srčno toplino, ki me vedno znova presuneta. O sreči in hvaležnosti je govoril tudi v slovitem TED govoru, h kateremu se večkrat vračam, ker je tako poln dragocene vsebine.

Smo lahko hvaležni za vse? Nikakor ne, poudarja David Steindl-Rast. Ne moremo (in ne smemo!) biti hvaležni za nasilje, za vojne, za izkoriščanje … Temu navkljub pa smo lahko hvaležni V VSAKEM TRENUTKU. Vsak trenutek je dar in je priložnost. Predlaga enostaven, a tako močen pristop k življenju, ki ga je poimenoval po tem, kar je treba storiti, preden prečkamo cesto: »Stop – Look – Go« – »Ustavi se – Poglej – Pojdi«.

Prvi korak je, da se ustavimo. Naša največja težava je pogosto preprosto v tem, da življenja ne živimo, ampak skozenj hitimo – proti nečemu, kar si domišljamo, da bomo dosegli ali doživeli enkrat v prihodnosti. Torej se ustavimo. Pogledamo. Začutimo trenutek. Kaj pa pomeni »Pojdi?« Na priložnost, ki nam jo v danem trenutku ponuja življenje, se ustvarjalno odzovemo. Če živimo tako, pravi Steindl-Rast, bomo presenečeni: priložnost, ki nam jo ponuja trenutek, je največkrat to, da ga polno užijemo. Beseda »Enjoy!«, »Uživaj!«, se mi zdi danes sicer tudi že preveč (potrošniško) zlorabljena, ampak k sreči obstaja v slovenščini še ena, ki se mi zdi lepša in ustreznejša: »užiti«. Kako užijemo trenutek? Ni treba, da smo ves čas paf od ekstaze … Osebno »užiti trenutek« dojemam kot nasprotje otopelosti, zaradi katere se nam vse, kar nam je dano, zdi samoumevno. Steindl-Rast v govoru recimo govori o tem, kako se je po prihodu iz Afrike zavedel, kakšen dar je, da iz pipe priteče čista voda!

Včasih nam življenje naloži težavnejše izkušnje, a tudi te so priložnost, da se naslonimo na notranjo moč in dvignemo nadnje.

Trenutno berem prelepo knjigo Henrija J.M. Nouwena (Živeti kot ljubljeni), iz katere prepisujem odlomek na temo hvaležnosti, ki je resnično navdihujoč:

“Pomembno je, da se zavedamo, kako pogosto imamo priložnost, da bi bili hvaležni, pa je ne izkoristimo. (…) Kadar koli imamo razlog za hvaležnost, vedno lahko najdemo tudi razlog za zagrenjenost. Tu se soočamo s svobodo odločitve. Lahko se odločimo, da bomo hvaležni ali pa da bomo zagrenjeni. (…)

Če si kar naprej prizadevamo za svetlobo, jo bomo tudi vedno bolj oddajali. Kar me navdaja z velikim čudenjem, je, da nam vsakič, ko se odločimo za hvaležnost, postane lažje videti nove stvari, za katere smo lahko hvaležni. Hvaležnost rojeva hvaležnost, tako kot ljubezen rojeva ljubezen.”

P.S.: Hvaležnost je tudi osrednja tema naše poletne joge! Skupaj potujemo navznoter vsak ponedeljek od 20h do 21:30. Če začutite, se nam lahko pridružite kadarkoli ne glede na predznanje joge. Več informacij pa najdete na tej povezavi!

 

* Naslovna fotografija: Justin Mathis/ Flickr Creative Commons

Z Ladejo Godina Košir o jogi in življenju: “Ko z jogo hodiš k sebi, postane ljubezen!”

Tečaji Joga – pot navznoter so me povezali s številnimi zanimivimi, dragocenimi ljudmi. Čudovito je, da zorimo in se učimo skupaj. O jogi in o življenju – kajti vse življenje je joga in joga je življenje. O tem, kako se prepletata, se bomo pogovarjali v novi seriji pogovorov, ki jo boste lahko spremljali tu … Juhu!

Ko se mi je porodila zamisel za pogovore, sem vedela, da prvi pogovor enostavno mora biti z NJO. Brez nje mojih tečajev ne bi bilo. V ključnem obdobju me je vzpodbudila, da skočim v vodo … in splavam po svoje. Vzpodbuja me vedno znova in znova, kadar se mi zdi, da valovi postajajo previsoki zame. Je moja velika učiteljica zaupanja. Sijajno se znajde na morju, lepoto neviht obožuje – in to dobesedno (je namreč odlična jadralka) in v prenesenem pomenu. Njena pris(o)tnost je od nekdaj moj navdih in moje zatočišče.

Sva sestri, ki imava isto mamo in različna očeta. Uradno torej polsestri, a ker pri nas ničesar ne počnemo na pol, sva raje Sestri in pol ! Ne le biološki sestri, pač pa sestri po Srcu. Povsem različni in vendar tako zelo sorodni, da se razumeva tudi brez besed. V tišini meditacije.

Ladeja. Ena in edina. Edinstvena.

Poklicno se v zadnjih letih polno posveča platformi Circular Change, več o njenem delu in filozofiji pa si lahko preberete tudi v tem odličnem intervjuju.

V najinem tokratnem pogovoru pa o skupni ljubezni, ki naju pomembno povezuje: jogi.

Manca Ladeja Tina

Bilo je nekoč … Z Manco, Ladejo in Piko Nogavičko v naši “polhovini”, kot smo imenovale ta sveti kotiček oddiha

Tina: Najprej bi rada povedala, kako veliko mi pomeni, da naju kot sestri in človeka povezuje tudi joga. V veliko veselje in čast mi je, da že tri leta prihajaš na moje tečaje, ki jih brez tvoje vzpodbude verjetno sploh ne bi bilo. Sploh ker vem, kako malo časa imaš v prenapolnjenih dneh … Kaj pa tebi pomeni in prinaša naša skupna joga?

Ladeja: Zelo posebno je, kako naju joga povezuje kot sestri. To se mi zdi velik privilegij in niti ne znam oceniti, koliko je najina medsebojna bližina in zaupanje zame prednost, da lahko jogo tako globoko izkušam. Ampak kolikor opazujem ostale, se mi zdi, da imaš tudi nanje tak vpliv!

Zelo lepo je, da prideš na jogo k nekomu, kot bi stopil v čistino, hkrati pa tudi varnost. Ko pridem na jogo, se mi zdi, kot da sem stopila v kokon. Ker hodim na tečaj v ponedeljek, mi tvoje uvodne misli obarvajo teden. Redno se dogaja, da me nagovoriš ravno z nečim, za kar se izkaže, da tisti teden potrebujem! To je tudi posebnost joge pri tebi, če jo primerjam z jogo, ki sem jo obiskovala prej in je bila zame bolj telovadba.

Zame je zelo dragocen tudi tvoj nenasilen, nehiteč, nepredpisovalen pristop. To je v današnjem prostoru in času nekaj izjemnega, kajti poslovni svet, v katerem se sicer gibljem, je nenehno obremenjen z merili: kaj je uspeh, kaj je učinkovitost … Nenehno se je treba dokazovati ali pa vsaj spraševati o vsem tem. To, da smo na jogi merilo zgolj sami sebi, mi zelo pomaga, da sem lahko tudi znotraj sveta stroge mreže pravil jaz jaz. Ko stopim v kokon joge, se mi potrdi, da to smem biti. Z jogo se ponovno napolnim in potem lahko zunanji števci tečejo, pa si jih dovolim doživljati na svoj način.

Joga pri tebi je zame mnogo več kot tista ura in pol tedensko, je korektiv mojega vsakdana.

Ladeja lepa (foto Iztok Dimic)

foto: Iztok Dimic

Tina: Zame je najbolj dragoceno prav to, ko mi jogijski “sopotniki”, kot vam pravim, saj smo skupaj na popotovanju navznoter, zaupate, da izkušnje in spoznanja z joge plemenitijo vaše vsakdanje življenje. Kako joga vpliva na tvoje siceršnje delovanje in doživljanje?

Ladeja: Po tvoji zaslugi sem vzpostavila redno vsakodnevno jutranjo prakso. Že prej sem se sicer trudila, da bi jo, pa mi ni šlo. Dokler je joga nekaj, na kar hodiš, je le še ena obveznost. Ko pa z jogo hodiš k sebi, postane ljubezen!

Tina: Ljubezenski odnos s seboj! Kako lepo …

Ladeja:  Dan začenjam z ljubečo naklonjenostjo, ki jo pri tebi redno razvijamo in zdi se mi, kot bi se zato odprl nov tok zaupanja v povezanost nas vseh. Z meditacijo ljubeče naklonjenosti, kot si nas jo naučila, dobiš občutek, da je krog bližnjih vedno s teboj. Če opazujem učinek na življenje, se mi zdi, da je vsa harmonija med nami, bližnjimi, zdaj drugačna, kot je bila prej. Na ravni odnosov se čuti, da ta meditacija deluje.

Sicer pa imam občutek, kot bi se zjutraj z jogijsko prakso oblekla v ščit. Ta mi omogoča, da se takšna, kot sem, gibljem v svetu, ki je drugačen, a se njegove puščice odbijajo ali me vsaj ne zadenejo tako, kot bi me sicer.

Ko sem nama pripravljala čaj, se pomislila, da sploh ne vem, kdaj mi je bilo v življenju tako lepo, kot mi je zdaj! To praviš zase tudi ti, pa Taja (Ladejina hči, op.) … Vsi smo kolektivno postali srečni! Če bi nas gledal kdo od zunaj in nas vprašal: “Kaj pa se je zgodilo? Imaš nov avto? Višjo plačo?”, bi se čudil odgovorom: “Ne, avta sploh nimamo. Denarja imamo manj.” Nič z lestvice ‘objektivnih’ meril uspeha …

Tina: Natanko o tem sva se pred dnevi pogovarjali s prijateljico! O razkoraku med tem, kaj nam družba predpisuje, da naj bi dosegli za ‘dobro življenje’ in tem, kako se ljudje v sebi počutimo …  Če pogledam svoje življenje, v njem nič ni tako, kot bi se za petintridesetletnico spodobilo: nimam svoje družine, lastnine, službe, statusa, ugleda, nobene varnosti in stabilnosti … A se še nikoli nisem počutila tako srečno, svobodno in živo, kot se zdaj! Srečujem pa mnogo ljudi, ki imajo vse našteto, življenje kot iz reklame, poštirkano, na videz vse štima, a v sebi čutijo luknjo, praznino, nemir, počutijo se ujeto in neizpolnjeno, kot bi jim umirala duša. 

Ladeja: Tudi jaz sem ob svojih življenjskih turbulencah razmišljala, kako je bogastvo povsem nekaj drugega, kot si predstavljamo. Zadnjič sem na letališču ponovno kupila knjižico Simplicity,  ki sem jo pred leti že brala v slovenskem prevodu (Umetnost preprostosti). Še enkrat sem jo počasi prebrala in v meni je odmevalo: “Prav res, to je to! Tako zdaj živimo. V tej preprostosti in sreči te preprostosti.” Izpolnjujejo nas majhne, vsakdanje radosti.

Skupnost na jogi pa nam to pomaga ukoreninjati.  Za koga so takšni uvidi lahko prebliski, a ker nima prostora skupnosti, ki bi ga pri tem podprla, jim ne zaupa.

Ladeja circular change

Ladeja se danes polno posveča platformi Circular Change

Tina: Navduši me tudi, kadar mi pripoveduješ, kako v jutranji jogi dobiš toliko navdiha, da si zapišeš ideje in rešitve, ki se ti porajajo, zato na vseh poljih tvojega delovanja vse teče bolj gladko. Nekoč te je zaskrbelo, ali je to narobe, saj v zvezi z jogo velja mit, da naj bi nas pripeljala v stanje brez misli. Če mene vprašaš, grozljivo škodljiv mit! Doktorirala – in to dobesedno! – sem iz tega, kako škodljiv in neutemeljen mit je to. Zgodovinsko gledano so to v Indiji spoznali že zgodaj in to tudi v krogih, kjer so se praktikanti posvečali izključno meditaciji, da pa bi bili brez misli po uri vadbe sredi sodobnega ponorelega sveta, je pa resnično nerealen cilj. Se pa lahko bistveno spremeni vsebina misli in tudi naš odnos do misli – kar je veliko bolj smiselno! Da nas praksa joge razpre za stanja povečanega toka navdiha in ustvarjalnosti, se mi zdi njena velika moč in potencial!

Ladeja: Ja, res! Potem ko si me potolažila, da naj temu toku kar zaupam in ga raziskujem, sem se resnično izmojstrila v tem. Kakor si predstavljam, da vrhunski glasbeniki iz dneva v dan bolj napredujejo v obvladovanju svojega inštrumenta, tako se meni zdi, da napredujem pri tem, kako se lahko uglasim s tokom navdiha. Preden začnem z jogo, dovolim vsem mislim, da spontano stečejo skozme in jih vzamem s seboj v prakso. Tudi vse skrbi in obveznosti … Kaj vse moram postoriti, oddati, napisati … Ne upiram se jim, ne poskušam jih utišati ali odriniti, ampak jih ljubeče povabim s seboj v prakso. Med jogo pa imam občutek, kot bi se sprožil čarobni tok, ki vse te vsebine pravilno in harmonično prerazporedi, uredi. Kar je nujno in pomembno, priplava na vrh, kar je manj pomembno, se umakne ali izpuhti … Ko zaključim z jogo, vem, kaj je pomembno, čemu se naj zares posvetim, pojavijo pa se tudi odgovori, kako. Namesto da bi bila zjutraj panična, kako mi zmanjkuje časa za vse, kar moram postoriti, si brez slabe vesti vzamem čas za jogo, med prakso pa se moja vizija izkristalizira in zato potem tokom dne vse teče bolj gladko, usklajeno.

Veliko razmišljam o Nikoli Tesli in podobnih vizionarjih. Zdi se mi, da je bil on človek, ki je razumel, kako deluje ta kozmični tok. S prakso joge imam občutek, da se usklajujem s harmonijo kozmičnega reda.

Če pogledam, kako se odvija moja poklicna pot na mednarodnem parketu, kar ne morem verjeti, kaj vse se mi je zgodilo v enem letu. Vabijo me najprestižnejše organizacije sveta. Ko se sprašujem, zakaj mene, se spet vrnem k jogi … Bistveno je, da smo se naučili spuščati ta tok skozi sebe.

Če bi gledali zgolj mojo izobrazbo in CV, nimam nobenih tako izstopajočih kompetenc, da bi se dalo pojasniti, kako je mogoče, da sem danes tam, kjer sem. Izjemno pa je to, kako deluje moj um. V tujini mi povsod pravijo: “We love your mindset.” Všeč nam je tvoja miselnost. Joga vsakdanjega delovanja pa je v tem, kako svoj “mindset”, svojo miselnost, svojega duha, daješ na razpolago. Tako kot ti zase praviš, da stanja zavesti, ki jih doživljaš v meditaciji, udejanjaš skozi pisanje in poučevanje, tako jaz s svojim “mindsetom”, s svojo miselnostjo prebujam ljudi – pač v drugih krogih.

Tina: Zagotovo!

Ladeja: Neredko se zgodi, da ko se v zakulisju pogovarjamo, od kod nam navdih, pridemo do joge! Tudi ljudje na visokih položajih pogosto prakticirajo jogo. Poleti sem bila na Dunaju na mednarodni konferenci znanstvenikov za sistemsko razmišljanje. Med odmorom nam je izjemno uspešen Američan, milijarder, rekel: “No, če ne bi delali joge, ne bi bili sposobni speljati nič od tega, o čemer se pogovarjamo danes.” To se mi je zdel čudovit skupni imenovalec – joga in meditacija! Če ne prihajaš na nek način v stik s seboj, tudi v svetu ne moreš delovati tako fluidno.

Joga mi pomaga najti lastno pot, ki je prava zame in prepoznavati ljudi, ki smo si namenjeni.

Ladeja v zraku

Tina: Prav zaradi tega, o čemer govoriš, sem za osrednjo temo pomladanskih tečajev Joga – pot navznoter izbrala PRISOTNOST in PRISTNOST, ki sta si v slovenščini tako čudovito blizu, da ju je mogoče kar zložiti v eno besedo: PRIS(O)TNOST. Skozi leta poučevanja joge sem namreč ugotovila, da je moja pris(o)tnost tisti odločujoči faktor x, ki tečajem daje dušo. Seveda je pomembno znanje, skrb za varnost udeležencev, dolgoletne izkušnje … A ob vsem tem danes najbolj zaupam pris(o)tnosti. Zato nimam več vnaprej pripravljenega načrta, kaj vse moramo na urah izvesti, ampak vas poslušam, kako ste, kaj ste občutili med začetnim sproščanjem … In potem dovolim toku, o katerem si govorila, da teče skozme. Po urah mi pogosto pravite: “Joj, pa ravno to sem danes potrebovala! Ali bereš moje misli?” Ne, nič takega. Verjamem pa, da smo vsi povezani, da skupni tok teče med vsemi nami. Ko smo ljubeče pris(o)tni, natanko začutimo, na kak način se lahko podpremo in v prostoru skupnega sožitja soustvarimo zdravilno harmonijo, ki nas vse polni. 

Ladeja: In podobno je lahko tudi v delovnih okoljih. Nedavno so me Avstrijci, ki zdaj ustvarjajo platformo za krožno gospodarstvo, povabili, naj otvorim njihov dogodek na Dunaju. Ker so zelo organizirani, so mi v zvezi s tem poslali dolga in zapletena navodila. Z organizatorko dogodka pa sva se nato nedavno srečali v Bruslju in se takoj zaklepetali. Vprašala me je: “O čem pa bi si ti na otvoritvi želela govoriti?” Poenostavljeno sem ji razložila svoje zamisli in odvrnila je: “Joj, ali lahko predvideno izbrišem iz programa in ti raje poveš po svoje?” “Seveda, z veseljem!”

Pristnost je naš doprinos. Neobremenjeni smo s tem, kaj je “prav”, kaj bi “morali”, kako ugajati. Delujemo avtentično. To pa je tisto, kar vsi potrebujemo – mi sami in tudi drugi. Na ta način pomagamo rahljati okove in okorele norme, pristnost je nalezljiva, se širi in posledica je, da je vedno več zadovoljnih ljudi.

Ladeja v akciji

“Obožujemo tvojo miselnost,” Ladeji v tujini pogosto povedo.

Tina: Osebno sem ti zelo hvaležna tudi za to, da mi je tvoja vzpodbuda skozi leta pomagala ohranjati pristnost. Neredko so me namreč pograbili dvomi, kako ohranjati tečaje pri življenju, ali bom morala tudi jaz začeti jogo poučevati bolj telovadno, bolj komercialno …  Posebej v kritičnih obdobjih, ko je na tečajih prihajalo do osipov, saj se v mojem pristopu, to je treba poudariti, nikakor ne prepoznajo vsi, ravno obratno, prija zgolj redkim. Kadar sem bila najbolj na tleh in sem se počutila že prav izgubljeno, me je vedno dvignil tvoj zanos, tvoje iskreno navdušenje in hvaležnost za to, kar ti daje čas naše joge. In v meni se je okrepila odločenost: “Za takšne ljudi želim delati!” Za tiste, ki želite in cenite prav tisto, kar lahko doživimo skupaj. Drugi učitelji pa so avtentični po svoje, ponudbe različnih oblik joge je danes res veliko, tako da lahko vsakdo najde kaj zase primernega. 

Veselijo in zabavajo pa me tudi tvoje besedne vragolije! Moje uvodne nagovore, ki so nekakšne navdihovalnice v živo, si prikupno poimenovala “pridige”. Po tvoji zaslugi imamo skupino “Staroselci”, ki ni klasična nadaljevalna, saj ne izvajamo nujno zahtevnejših praks kot v drugih skupinah, gre bolj za to, da se med tistimi, ki smo skupaj že dlje časa, ustvari posebna valovna dolžina, ki je nekaj zelo čarobnega …

Ladeja: Tudi meni je bilo vedno všeč, da nimamo “stopenj”. Za tvoj način poučevanja joge je to nepotrebno,  za drugačne oblike zna biti gotovo koristno. V naši skupini, v kateri smo že tako dolgo skupaj, pa se je med nami razvil poseben odnos, ki si ga prav sebično želim ohranjati. Začela sem razmišljati o tem, kaj nas pravzaprav povezuje, zakaj sem prav navezana na našo skupino. Na to, kako se imamo – glede tega sem prav razvajena! Ugotovila sem, da je to, kar čutim, verjetno naravno za neko skupnost, a to ne katero koli, pač pa takšno, ki soobstaja že dlje časa. Za poimenovanje tega se mi je zdela primerna beseda “staro-selci” – ker smo kot skupina skupaj s teboj “naselili” ta naš sveti prostor-čas. To seveda ne pomeni, da se nam ne sme nihče pridružiti, ni izključujoča beseda …

Tudi beseda “pridiga”, recimo, ki se mi je sicer utrnila mimogrede, a sem naknadno o njej veliko razmišljala, v svojem izvornem pomenu označuje nekaj zelo plemenitega in navdihujočega. Izvorno so bile pridige namenjene temu, da so ljudem dale misliti, jih nagovorile.

Tina: Kar me močno opogumlja, da vztrajam pri svojem načinu dojemanja in poučevanja joge, je tudi to, da ste se skozi leta na tečajih nabrali posebni ljudje, ki imate zelo globok odnos do tega, kar skupaj počnemo. Kako pa ti občutiš svoje sostaroselce?

Ladeja: O ljudeh, ki jih poznaš že tako dolgo, ponavadi faktografsko veliko veš: kdaj imajo rojstne dneve, v katere šole so hodili, kaj v življenju počnejo in tako naprej. V tej skupini pa o nikomer ne vem nič od tega, še imen si nisem vseh dobro zapomnila. Je pa med nami povsem drugačna bližina. Prav to pa je tisto, kar šteje! Ni treba, da bi čas posvečali klasičnemu spoznavanju naših osebnih biografij, ampak skupaj zorimo, krepi se zaupanje med nami, povezanost deluje preko čisto drugih vibracij kot običajno. Ki spet opogumljajo, da smo več od tega, kar je mogoče napisati na kak papir. Povezanost med nami je mogoča in močna na subtilni ravni, ne nujno na opisni.

Tina: To, da smo samo skupaj prisotni in pristni, brez mask, ustvarja resnično bližino. Tudi mene to neopisljivo nahrani! Svojo vlogo vidim kot organizatorko te bližine, ki vas povabim v skupni prostor, ga sicer tudi ohranjam s svojo naravnanostjo, a polnimo, soustvarjamo ga skupaj. Zato je energija vsakič drugačna, je pa neverjetno, kako se energije med nami pretakajo. Po naši jogi se sama pogosto počutim, kot bi me nekaj dni zdravil vrhunski bioenergetik! 

Tako da: nazdraviva s čajem še na dolgo skupno pris(o)tnost!

Ladeja cover

Pris(o)tnost

PRIS(O)TNOST bo osrednja tema pomladanskega trimesečja na vseh tečajih Joga – pot navznoter. Pomlad prinaša veliko novosti – nove termine in novo lokacijo! Vsi pomladanski tečaji bodo potekali v No Stress Centru, z njimi pa pričnemo 26. marca. 

Prisotnost in pristnost

V slovenščini je čudovito, da besedi, kot sta prisotnost in pristnost, zvenita tako zelo sorodno, da ju je mogoče kar združiti v eno! K temu me je navdihnilo vprašanje udeleženke tečaja meditacije: “Kako vemo, da je naša odločitev pristna?”

Vprašanje mi je zastavila, ko sem s skupino delila svojo izkušnjo, kako sta joga in meditacija spremenili način, kako se odločam … In kako močno me je to v življenju osvobodilo strahu in skrbi ter nepotrebnega premlevanja! Nekoč se mi je zdelo, da moram vsako odločitev predvsem temeljito premisliti, racionalno pretehtati vse morebitne pluse in minuse, čim bolj natančno predvideti posledice … A vedno znova se je izkazalo, da je življenje “tisto, kar se ti zgodi, medtem ko imaš drugačne načrte” (John Lennon). Kar ne pomeni, da ne bi smeli imeti načrtov in tudi ne, da je racionalni premislek brez vrednosti … Vendar je življenje večje in modrejše od naših načrtov in ne glede na to, kako odlično načrtujemo, zavije po svoje. Imamo dve možnosti: lahko si pulimo lase od stresa ali pa vzljubimo prav to čudovito in čarobno nepredvidljivost življenja ter lahkotno in igrivo plešemo v divjem oceanu bivanja!

relax

Kako? Po mojih izkušnjah (in premisleku!) se odgovor skriva natanko v  pris(o)tnosti.

Danes smisla življenja ne razumem kot lovljenje daljne sreče opoteče, ki ni nikoli tu in zdaj, ker je vedno v nekem meglenem morebitnem pojutrišnjem, ampak v tem, da smo čim bolj živi tu in zdaj. Čim bolj pris(o)tni. Z vsem, kar je – pa naj bo “dobro” ali “slabo”, prijetno ali neprijetno. 

Poglabljanje lastne jogijske in meditacijske prakse vidim v tem, da z leti to zame postaja vedno bolj organsko in spontano. Danes ne razmišljam več, ali je neka odločitev “prava ” ali “napačna”, ampak poskušam čim bolj jasno občutiti, kaj je zame v danem trenutku pristno. Življenje ni vesoljna kontrolka, da bi bili naši odgovori na njegove izzive “pravilni” ali “napačni”. Doživljam ga kot neponovljivo pustolovščino, ki nam omogoča zorenje – pri tem pa je pomemben ves spekter izkušenj, od radostnih do bolečih, od prijetnih do neprijetnih! 

Pri sebi sem ugotovila tole: kadar se odločam na podlagi strahu in nekega zunanjega “moraš”, se lahko vse lepo izide, pa mi to ne prinese zadoščenja in izpolnitve – ker globoko v sebi čutim, da ni zares “moje”. Kadar se odločim pristno, pa ima to lahko vrsto neprijetnih posledic, a sredi izzivov se v meni prebudi moč, za katero sploh nisem vedela, da jo imam – in se v vatki lagodja tudi nikoli ne bi mogla prebuditi!

A kako vemo, kaj je za nas pristno? Z vsem bitjem. Joga, ki mi pomeni pot navznoter, je način, kako občutiti vse bitje. Tega nas družba ne uči, ravno obratno – od malega se učimo, kako izklopiti svoje občutke, da bi se prilegali zunanjim šablonam. Zato obujanje pris(o)tnosti zahteva nekaj vaje, veliko potrpljenja in neomajno zalogo ljubeče naklonjenosti do vsega, kar živi pokopano v nas. Na tečajih Joga – pot navznoter ure pričenjamo s sproščanjem in raziskovanjem: kakšne občutke odkrivam v telesu? Kako diham? Koliko energije imam? Kako občutim svojo energijo? Kakšne misli se mi porajajo? Kakšna čustva? Kako je vse to povezano? Kako se v mojem počutju zrcalijo zunanje okoliščine in dogodki? K ozaveščanju občutkov se vračamo med praksami in ob koncu ure. V jogijski praksi in življenju opazujemo: kaj me polni, kaj me prazni? Kaj me dela živo in kdaj se počutim, kot da me nekaj duši? Sem lahko sproščen(a) ali ne?

Preprosta prisotnost ima veliko globlje učinke, kot si ponavadi mislimo.

Darovi pris(o)tnosti

Najbolj me razveseli, kadar mi udeleženci tečajev poročajo o spremembah, ki jih opazijo v svojem življenju. Naj z vami podelim tri take praktične bisere negovanja pris(o)tnosti.

Nedavno mi je nekdo sporočil, da je po uri, ko smo se uvodoma pogovarjali o pris(o)tnosti, začutil, da je bil “pristno neprisoten” in razmislil o tem, koliko nepotrebnih informacij mu krade pozornost. Zato se je odločil, da bo precej manj časa preživel na internetu in več stran od ekranov. Kako dragoceni so takšni uvidi!

Ena od “mojih” jogistk je opazila, da bolj ko neguje in razvija lastno pris(o)tnost, bolje vidi, čuti in razume tudi druge. Opazi, kdaj so pristni in kdaj bežijo od sebe, kot bi jih poganjal avtomatizem obrambnih mehanizmov. In osupla je, kako redka je pris(o)tnost!

Pred dnevi pa me je razveselil tale krasen mejl: “Pogosteje se zdaj zavem, kako stopam…da občutim in kaj, ko se stopalo dotakne tal; in med pranjem krompirja, kako voda blago izpira lupino in kožo; kako slasten je požirek vode, ko ga spijem zavestno in hkrati zavedanje, da je voda neizmerno dragocena; kako se počutim, kar tako, sredi dneva; med igro z otrokom in na sprehodu s psom; v družbi z dragim…brez razlaganja in preizpraševanja, brez analize…samo čutiti, to je zdaj vprašanje (vsaj zame je to kar izziv, ker sem nagnjena k samorefleksiji in razmišljanju).

To opažam zadnje čase in prav spontano prihaja do teh trenutkov čutenja sebe. Ravno to me napolni z veliko radosti, hvaležnosti in (skoraj neznosno) lahkostjo bivanja 🙂
Pris(o)tnost je nalezljiva!
Radost, hvaležnost in (skoraj neznosna) lahkotnost bivanja! Ja, točno to in tako tudi jaz občutim darove pris(o)tnosti.
Zadnjič sem v knjigi švicarskega učitelja meditacije Daniela Odiera naletela na tale navdihujoč odlomek, ki drži kot pribito: “Na ljudi okrog vas bo vaša prisotnost vplivala veliko globlje kot vaši govori in duhovne teorije. Prisotnost je nalezljiva. Ljudje vas bodo spraševali, ali ste zaljubljeni in vi boste spontano odgovorili: ‘Sem!’, ne da bi točno vedeli, v koga ali kaj ste zaljubljeni. Ta neprekinjeni občutek bo od tedaj usmerjal vaše življenje.”
Pris(o)tno učenje
Learn by doing, teach by being. To se mi zdi čudovito vodilo v življenju in pri učenju – sploh joge in meditacije.
Samostojno tečaje pripravljam tretje leto in ta čas je bil tudi zame pot intenzivnega raziskovanja, preizpraševanja naučenega, tega, kako naj bi se jogo poučevalo in kaj sploh je smisel joge danes. Moj notranji kompas v vseh dvomih pa je bil vedno: pris(o)tnost. Učim lahko samo tisto, kar res čutim in živim.
Kolikor se z življenjskimi izkušnjami poglablja moja lastna pris(o)tnost, toliko bolj sem pris(o)tna tudi na urah, ki jih vodim. Na učiteljskem tečaju so me učili, da je treba ure speljati po naprej izdelanem načrtu, danes pa je moj poglavitni načrt ustvariti prostor pris(o)tnosti, v katerem se lahko najgloblje začutimo. Zato program vsako uro sproti prilagodim prisotnim, počutju in vzdušju v skupini, temam, ki se odprejo v uvodnem pogovoru na začetku ure. Vsaka ura je drugačna in edinstvena.
Pris(o)tni skupaj
Prostor pris(o)tnosti soustvarjamo. Seveda je moja naloga, da ure usmerjam in skrbim, da vadba poteka varno, vendar pa je smisel in lepota skupne prakse, da je “vsak s seboj in vendar smo skupaj,” kot mi je nekoč napisala ena od ljubih jogijskih sopotnic.
Ko učim se učim. Vsakič znova. Hvaležna sem, da lahko prisostvujem čudežu pris(o)tnosti. Da je praksa joge kot svetišče, varno zatočišče, dragocen čas, ko ni treba nositi mask, se pretvarjati, komurkoli ugajati … Lahko samo smo. Vsak zase in skupaj.
To je neskončno lepo. Polni me in me osrečuje.
To ni oglas, ki bi vas želel v karkoli prepričati. Je sporočilo. Obvestilo. Odprto in neobvezujoče vabilo. Če v vas prebudi občutek: “To bi pa rad/a poskusil/a!”, se nam lahko pridružite. Prvi obisk je informativen in brezplačen.
Vse praktične informacije o tečajih pa najdete na tej povezavi.
Veselim se naših skupnih popotovanj navznoter in raziskovanj zakladov pris(o)tnosti!
Z ljubeznijo,
Tina

“Meditacija in filozofija joge” – nov redni program v jeseni 2017

Vsako sredo 19:15 – 20:45 v Ubrani dvorani (Celovška 55, Ljubljana)
začetek: 20. septembra 2017
trajanje: 12 srečanj (zaključek predvidoma 13. decembra 2017)
PRIJAVE po elektronski pošti. tina.kosir@gmail.com

Z jesenjo 2017 stopam(o) v tretje šolsko leto, ko se družimo na tečajih Joga – pot navznoter. V tem času vas je na redne tedenske tečaje in vikend delavnice ter predavanja veliko prišlo, nekaj odšlo, nekaj ostalo, ob srečanju z vsakim pa se vprašam: kaj vam lahko (še) dam? Kaj od tega, kar sem, znam in počnem, bi vas lahko navdihovalo in vam pomagalo skozi naporne ali lepe (ali oboje hkrati) dni?

V preteklih dveh letih smo na predavanjih Poglobitev razumevanja joge “obdelali” zgodovino joge od indske kulture do sodobnih dni, s predavanji sem tudi gostovala v različnih joga centrih in na učiteljskih tečajih. Naši skupni razmisleki, izkušnje in spoznanja so se sešteli tako, da se mi je te dni (čisto natančno med nedeljsko večerno meditacijo ob gayatri mantri, ki je moja redna osebna praksa) porodila tale zamisel: oblikovati program, ki bi vseboval spoznavanje filozofij (v množini, ker so zelo raznolike) jogijskih tradicij v najširšem pomenu besede (“joga” tradicionalno namreč pomeni tako tehnike za doseganje višjih duhovnih stanj kot tudi ta stanja sama, poleg tisočerih oblik joge s hinduističnim ozadjem bi zato vključila še budistična izročila, tudi nekaj malega japonskega zena in kitajskega daoizma) na način, ki je lahko navdihujoč tukaj in zdaj, ob tem pa bi okušali različne metode koncentracije, ki vodijo v meditacijska stanja – od zgolj sedenja in opazovanja diha do petja manter, vizualizacij in kompleksnih muder. Pa tudi ne bomo samo sedeli – vključili bomo tudi meditacijsko hojo (zgodnjebudistično izročilo beleži veliko primerov meditantov, ki naj bi razsvetljenje dosegli prav med hojo) in ležanje (v tehnikah laya yoge se stapljanje z neskončnim dosega v ležečem položaju, ena od krasnih meditacij je jogijsko zrenje v nebo …).

Na sodobnih tečajih joge je praksa meditacije pogosto izrinjena, saj so prvenstveno telovadno naravnani, na tečajih meditacije pa se ponavadi učijo metode po zgolj enem od sistemov. Osebno me je zelo obogatilo prav srečevanje z različnimi tradicijami, idejami, učitelji in pristopi – tako v teoriji (skozi akademski študij indijskih filozofij) kot v praksi. To bi želela po najboljših močeh deliti s tistimi, ki bi vas zanimalo.

Da si boste lažje predstavljali, kako si vse skupaj zamišljam, pripisujem še predviden program prvih treh srečanj:

  1. Ahimsa (nenasilje) in maitri/metta (ljubeča naklonjenost) kot temelja joge
    – pojmovanje in pomen ahimse v džainizmu, budizmu in klasični jogi
    – metta v zgodnjebudističnem izročilu
    – sodobna praksa ljubeče naklonjenosti/prijaznosti (ang. loving kindness) in izsledki znanstvenih študij o njenih učinkih
    – metta kot meditacijska praksa (vodena meditacija)
    – tehnike kultiviranja ljubeče naklonjenosti v vsakdanjem življenju
  2. Mantra om v teoriji in praksi
    – mantra om: skupna točka različnih jogijskih tradicij skozi čas
    – vedska filozofija svetega zvoka
    – upanišadska učenja o mantri om
    – različni načini uporabe mantre om v meditaciji
  3. Dih: pesem življenja, sidrišče pozornosti
    – izbrane misli o dihu iz različnih jogijskih izročil
    – pozornost na dih v meditaciji in vsakdanjem življenju
    – prisluhniti božanskemu zvenu diha: meditacijsko ujjayi dihanje in mantra so-ham

V nadaljevanju bi program oblikovala v skladu z vašimi željami, interesi in predlogi.

Cenik:
– 
celotni 12-tedenski sklop: 120 Eur
– 4 obiski (kadarkoli tokom tečaja): 50 Eur
– posamični obisk: 15 Eur (12 Eur za udeležence katerega od tečajev Joga – pot navznoter)

 

Joga – pot navznoter: moje doživljanje joge

Trenutno poteka vpis v jesenske tečaje Joga – pot navznoter. Informacije o tečajih najdete tukaj. 

Zadnje leto in pol, od jeseni 2015, je moja praksa joge pridobila povsem novo dimenzijo, saj sem začela poučevati “v lastni režiji”, kar se je izkazalo za čudovito in izjemno izpolnjujoče. Z jogo se sicer resno, vsakodnevno ukvarjam že vso odraslo dobo, od osemnajstega leta. Dvanajst let sem se jogijskih prvin učila pod okriljem Biharske šole joge v ljubljanskem Tara Yoga Centru, kjer sem opravila tudi triletni učiteljski tečaj in več let učila, nato pa sem začutila, da želim stopiti na samostojno pot. Ob tem se mi je zastavilo temeljno vprašanje: kaj je joga? Kaj je joga zame? O tem vprašanju sem veliko razmišljala tudi ob študiju indijskih filozofij, ki se mu posvečam že enako dolgo kot jogijski praksi. Študirala sem namreč filozofijo in primerjalno književnost in se v okviru obeh študijev najbolj “zaljubila” prav v azijske filozofije in književnosti, tako da sem (predbolonjski) dodiplomski študij zaključila z diplomo o indijski filozofski pesnitvi Bhagavadgiti (“Bhagavadgita med književnostjo in filozofijo”), doktorski študij filozofije pa nadaljevala s proučevanjem za moj okus enega najbolj fascinantnih biserov indijske kulture, srednjeveške kašmirske mistike, filozofije in poezije – t.i. kašmirskega šivaizma. Ta me je navdušil zato, ker se v njem združujejo moje največje ljubezni (joga, literatura/literarna teorija in filozofija) in zaradi navdihujočega pogleda na svet, saj najvišja meditacijska stanja razume kot stanja, v katerih se nam celota bivanja razkrije kot žarenje osupljive lepote … Skratka, nasujem vam lahko veliko definicij joge različnih šol, smeri in obdobij, tudi takšnih, ki si med seboj nasprotujejo. A kaj je joga zame, kako jo občutim?

Joga: stanje duha in stik z notranjim kompasom
Danes se beseda “joga” uporablja za obliko vadbe. Obstaja tisočero stilov, šol in pristopov, a vsem je skupno, da jogo pojmujemo kot nekaj, kar počnemo. Je skupek metod, tehnik, vaj … V predmoderni zgodovini je bilo v Južni Aziji prav tako tisočero šol, ki so zagovarjale različne oblike “joge”, a vsem je bilo skupno, da so jogo najprej opredelile kot stanje duha. Joga torej ni nekaj, kar počnemo, ampak je joga stanje, v katerem smo! Da bi dosegli to stanje, uporabljamo različne tehnike, poti … ki se tudi imenujejo “joga”, a to ime si zaslužijo le, če vodijo v duhovno stanje joge, sicer pa ne. Najbolj nevtralno je stanje joge opisano v Patandžalijevih Sutrah o jogi (besedilo je bilo po zadnjih indoloških dognanjih najverjetneje zapisano v 4. stol. n. št., učenja, ki jih posreduje, pa so vsak nekaj stoletij starejša) kot “umiritev vrtincev zavesti”. Kaj se razkrije, ko se zavest umiri? Prava narava našega notranjega bitja. O tem, kakšna je in kaj je to notranje bitje, imajo indijske filozofije različne poglede.
Sama duhovno stanje joge občutim kot stanje, ki ima pet bistvenih značilnosti: notranji mir, notranjo radost, sočutje/prijaznost/ljubezen, notranjo modrost in ustvarjalnost.
Notranji mir ni nujno stanje brez misli, pač pa je stanje, v katerem me vrtinci misli ne posrkajo in občutim, da je zavest prostranejša od misli. Tako starodavni kot sodobni učitelji pogosto uporabljajo prispodobo oblakov in neba – misli/občutki so kot oblaki, ki plujejo po nebu in se stalno spreminjajo, zavest pa je prostrano, brezmejno nebo. Z globokim mirom lahko objamemo in prežamemo notranje pojave, tudi kadar niso prijetni.
Notranja radost je izraz prvinske živosti in jo čutim povezano z mirom. Ko začutim globoki mir, se prebudi tudi radost, ki ni odvisna od zunanjih okoliščin. V tem stanju lahko v vsem, kar doživljam, uzrem lepoto in darilo, tudi v težkih situacijah.
Sočutje/ prijaznost/ ljubezen občutim kot notranjo mehkobo, kot bi me prežemala toplina, ki je naklonjena vsem bitjem in jim želi dobro.
Notranjo modrost občutim kot stanje jasnosti, ki mi v vsakem trenutku sporoča, kaj je prav zame, kot notranje vodstvo. Glas notranje modrosti zveni povsem drugače kot glasovi misli in se vedno pojavlja skupaj z mirom, radostjo ter sočutjem/ljubeznijo. Po tej izbrani družbi vem, da mu lahko zaupam.
Ustvarjalnost zaznavam kot stanje navdiha za delovanje, ki rase iz občutja notranje polnine, ki se želi izraziti. Ustvarjalno delovanje je igrivo in sproščeno, povsem drugačno od stresnega naprezanja, ki izvira iz občutka manjka (“nisem dovolj, ne naredim dovolj, nimam dovolj”).
Ta stanja tudi sicer v življenju uporabljam kot notranji kompas in se v dilemah vprašam: ali to prispeva k miru, radosti, ljubezni, modrosti in ustvarjalnosti ali ne? Če ne, to ni prava smer zame …

Čudeži ljubeče naklonjenosti
Kultiviranje naravnanosti t.i. ljubeče naklonjenosti (sanskrtsko maitri, palijsko metta) izvira iz zgodnjega budizma. Gre za povsem enostavno prakso, ki pa ima od vseh, kar sem jih kdaj preizkusila, najbolj čudežne učinke. V osnovni različici sebi in vsem bitjem v mislih zaželimo: “Naj mi bo dobro. Naj bom srečna/srečen, naj bom mirna/miren. Naj bo vsem bitjem dobro. Naj bodo vsa bitja srečna in mirna.” (Praksa ima sicer različne oblike, ki so zelo uporabne tudi v konfliktnih situacijah.) S prakso na tečajih začenjamo in zaključujemo ure, spodbujam pa vas, da jo čim pogosteje uporabljate tudi sami, vsako jutro, ko se zbudite in zvečer, preden zaspite. Postala je temelj in srce tako mojega poučevanja joge kot tudi osebne prakse. Z ljubečo naklonjenostjo je vse drugače. V drugačnem duhu izvajamo jogijske tehnike, drugače se občutimo, predvsem pa se bistveno izboljšajo naši odnosi. Udeleženke tečajev mi vedno znova poročajo o pravih malih čudežih, povezanih s to prakso.

Prisluhniti notranji modrosti telesa
S prakso ljubeče naklonjenosti se je spremenil tudi moj odnos do jogijskih tehnik, do položajev (asan), uravnavanja diha (pranayama) in različnih oblik osredotočanja (dharana), ki lahko vodijo v meditacijska stanja. Zelo sem namreč pozorna, s kakšno naravnanostjo se lotevam praks: z ljubečo naklonjenostjo ali naprezanjem, ker se želim “poboljšati”, da bom bolj v skladu z od zunaj vsiljenimi standardi?
V zadnjih dveh letih sem intenzivno raziskovala tudi razvoj moderne joge, o čemer v zadnjem času nastaja veliko zanimivih študij, ki pa večinoma ostanejo omejene na strokovne kroge bralcev, saj niso dovolj poljudno napisane, da bi bile dostopne širšemu krogu. To se mi zdi velika škoda, saj gre za pomembne in tehtne vsebine, zato prirejam poljudna predavanja (tudi v okviru izobraževanj za učitelje joge različnih šol), kjer poskušam akademske ugotovitve poljudno povzeti za tiste, ki vas te reči zanimajo. Kakorkoli, z raziskovanjem moderne joge sem ugotovila, da je večina tehnik, ki jih danes uporabljamo v jogi, predvsem položajev, relativno “mladih” (50 – 100 let) in razvitih na podlagi mešanja različnih tradicij in kultur. Tudi pristopi k poučevanju joge, ki jih imamo za tradicionalne, so se dejansko razvili v sredini 20. stol. v zelo specifičnih okoliščinah indijskega osamosvajanja izpod jarma kolonizacije. Odnos do telesa je v moderni jogi pogosto “vojaški”, češ telo je treba “disciplinirati”, ga za vsako ceno spraviti v boleče, neudobne položaje …
Kaj pa, če ne? Osebno mi je vadba jogijskih položajev v življenju zelo pomagala, da sem se “utelesila”, začutila stik s telesom, živost telesa in se naučila prisluhniti notranji modrosti telesa. V ta namen ne potrebujem težkih in napornih položajev, ampak jogijske položaje uporabljam za osvobajanje napetosti in krčev, tako povsem fizičnih, ki so posledica sedečega življenjskega sloga, kot psihičnih, ki se zrcalijo v telesu, pogosto pa je oboje težko ali celo nesmiselno razlikovati. Občutek, ki ga zasledujem v praksi, je sproščena živost. V tem stanju lahko občutim notranjo modrost telesa in se ji učim zaupati, kar je neizmerno dragoceno.
Enak princip uporabljam tudi pri poučevanju joge. Moj pristop je ponuditi orodja (različne tehnike, prilagoditve …), da lahko na varen način sami raziskujete svoja telesna občutja in odzive. Vlogo učitelja razumem kot nekoga, ki drugim pomaga vzpostaviti stik z lastno notranjo modrostjo, saj je ta najčudovitejši in najzanesljivejši vodnik.

Navdih
Navdih je v mojem življenju ena ključnih besed. Večino svojega časa posvečam temu, da iščem čim hranljivejše navdihe, kot čebele nabirajo med. Med za dušo 🙂 Vsebine, uvide, utrinke, ki poživljajo duha in nas osvobajajo omejujočih prepričanj, ki smo se jih nalezli od zunanjega sveta in ne podpirajo pristnosti našega bitja. Kadar utegnem, jih zapišem in delim tukaj na spletni strani v Navdihovalnici, živo navdihovalnico in pogovarjevalnico pa imamo tudi na tečajih joge. Prakse joge v zgodovini nikoli niso bile ločene od filozofije. Beseda “filozofirati” se danes pogosto uporablja slabšalno kot sinonim za prazno besedičenje in izgubo časa. Beseda “pesniti” tudi. Ljudje se radi hvalijo, češ da “ne filozofirajo in ne pesnijo”, pač pa počnejo zgolj koristne, praktične reči. Beseda “filozofija” izvorno pomeni ljubezen do modrosti, medtem ko je poezija zame tisto, kar nam pomaga uzreti čarobnost sveta. Oboje je povezano z odprtim, svobodnim duhom, ki se čudi lepoti in raznolikosti sveta. Če vprašate mene, potrebujemo več filozofije in več poezije. Več modrosti in več čarobnosti. Prakse joge podpirajo modrost, da ta ni le prazno razpredanje in ponavljanje puhlic, ampak je utelešeno izkustvo. Modrost in poezija pa dajeta jogijskim praksam smer, smisel in globino.

Joga je življenje
Knjiga indijskega filozofa in mistika Šri Aurobinda Integralna joga, ki je v mladosti name močno vplivala, se začenja s stavkom: “Vse življenje je joga.” Ta stavek je še danes eno mojih vodil. Želim živeti stanje duha joge – mir, radost, ljubezen, modrost in ustvarjalnost. To je tudi tisto, kar želim soustvarjati v svetu z vsem, kar počnem. Tudi ko učim, je zame ključno vprašanje – kako drobce joge vnesti v življenje? Včasih to pomeni povsem praktične reči, ki nam olajšajo življenje, kot je raztezanje med dolgotrajnejšim sedenjem, dihanje, s katerim se umirimo ali masaža stopal po napornem dnevu. Proces joge pa sproži tudi globlje spremembe. Najpomembnejše se mi zdi, ali živimo bolj čuječe in ljubeče – do sebe in drugih.
Pot navznoter namreč ne vodi v izolacijo, pač pa pomeni nežno odstraniti motnje (zunanje in notranje), ki preprečujejo, da bi občutili pristen utrip svojega Bitja. Naše Bitje pa je edinstveni izraz celote Bivanja. Soutripa z Vsem.

*         *        *

Trenutno poteka vpis v jesenske tečaje Joga – pot navznoter. Informacije o tečajih najdete tukaj.

 

Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu

Temni časi so, se zdi. Strahovi, sovražnost in tesnobnost pred prihodnostjo, ki bi utegnila biti še temnejša, pronicajo od vsepovsod. Tema si je zagotovila prostor, da se razbohoti, zagotovila si je moč in glas. Zmagoslavno napredovaje temačnega je videti tako neizogibno, da se zavzemanje za kaj svetlejšega, za sočutnost, mir, solidarnejšo družbo, za dobrobit skupnosti živih bitij in okolja, utegne zdeti naivno in zaman. Kar je odličen izgovor, da človek potone v resignirano lenobo. V lenobo, ki se izgovarja, “Tako pač je,” “Svet je pač tak,” “Itak vsi …”, “Itak nihče …”, “Če ne boš ti (pristal/a na slabe pogoje, naredil/a nekaj, kar čutiš, da ni prav ali opustil/a nečesa, kar čutiš, da bi bilo dobro), bo pa kdo drug” in podobno.

V zadnjem času mi na misel pogosto prihaja stavek iz Antigone, kot v podzavest zakopana mantra, ki ob pravem času priplava na površje: “Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu.”

Tisoč načinov je, kako je mogoče sejati svetlobo vsemu navkljub. Ne glede na to, kako strašen se nam zdi svet, kako neprimerno se vedejo drugi in kako nemočni se počutimo. Nekateri načini so glasni in dejavni, drugi tihi in nevidni.

Izjemno močno orodje za ohranjanje vzpodbudne in konstruktivne naravnanosti je praksa ljubeče naklonjenosti. V sistematizirani obliki izvira iz zgodnjega budizma (sicer je verjetno še starejša). Ko sem v nekem intervjuju dobila vprašanje, katero jogijsko prakso bi priporočala vsem, se nisem mogla spomniti nobene druge ali bolje: nobene, ki bi se mi z današnjega stališča zdela pomembnejša ali bolj temeljna od te.

Praksa sama je zelo enostavna, nespektakularna, zato je skušnjava, da se ji ne bi posvečali, toliko večja. Pogosto se namreč zgodi, da pri enostavnih praksah kar vnaprej predvidimo, “Eh, tole ni pa nič posebnega, brez zveze,” ali pa se nam zdi, da ker nekaj razumemo, verjamemo, zagovarjamo v teoriji, tudi v praksi avtomatično že “obvladamo”. Razkol med teorijo in prakso pa je v praksi ponavadi precej večji kot v teoriji 🙂

Osnova prakse ljubeče naklonjenosti (sanskrtsko maitri, v angleški literaturi loving kindness) je ustvarjanje notranje atmosfere topline, v kateri se raztopijo ostri robovi nekonstruktivnih čustveno-mentalnih stanj. Izvajamo jo lahko kot daljšo meditacijsko prakso (v tradicionalnih budističnih meditacijskih centrih jo začetnikom pogosto predpišejo kot edino prakso, ki jo prvih nekaj mesecev izvajajo v celodnevnih meditacijskih programih, uporablja pa se tudi ob koncentraciji na dih, kadar se v meditacijskem procesu pojavijo ovire), v nadaljevanju pa nekaj predlogov za zgolj kratke “opomnike” na ljubečo naravnanost, ki jih lahko uporabljamo zjutraj, zvečer in tokom dne.

Jutranja in večerna prijaznost do sebe in drugih:
– Takoj ko se zbudimo, še preden vstanemo, si v mislih recimo: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom srečen/srečna, naj bom miren/mirna.” Nato ljubečo naklonjenost usmerimo navzven in si recimo: “Naj bo vsem bitjem dobro. Naj bodo vsa bitja zdrava, naj bodo vsa bitja srečna, naj bodo vsa bitja mirna.” In se ponovno vrnemo k sebi: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom srečen/srečna, naj bom miren/mirna.” Nekaj trenutkov še počivamo v notranji atmosferi topline, ki jo praksa prebudi.
– Na enak način se z ljubečo naklonjenostjo “pobožamo”, preden zaspimo.

Začetek dneva z ljubeznivostjo:
Preden se zapodimo v opravke dneva, pomislimo na eno osebo – to je lahko nekdo, ki smo mu/ji za kaj hvaležni, nekdo ki ga/jo imamo radi ali nekdo, za kogar občutimo, da je v stiski. Za hip zaprimo oči in tej osebi zaželimo: “Naj ti bo dobro. Bodi zdrav/a, bodi srečen/a, mirena/a.” Lahko si tudi predstavljamo, kako iz srca pošiljamo žarek svetlobe v srce te osebe. Nato si vzemimo nekaj trenutkov, da tej osebi tudi dejansko pošljemo kratko sporočilo, v katerem izrazimo svojo hvaležnost, naklonjenost ali dobre želje. Poskusimo vsak dan izbrati drugo osebo. Če se nam to zdi preveč ali nemogoče, začnimo z “manjšo dozo”, recimo trikrat tedensko ali pa vsaj enkrat tedensko 🙂

Kultiviranje ljubeče naklonjenosti v vsakdanjih odnosih:
Drobce in hitre opomnike na dobrohotno naravnanost lahko vnesemo v vsako interakcijo, kadar se le spomnimo. Preden pošljemo mejl, preden koga pokličemo ali sprejmemo klic, se udeležimo sestanka … pomislimo na osebo ali osebe, s katerimi bomo v stiku in si recimo: “Naj ti/ vam bo dobro.” Ko smo v prostoru, polnem ljudi, pomislimo: “Naj bo vsem v tem prostoru dobro.” Ko nekoga srečamo, se naravnajmo: “Naj ti bo dobro.” Praksa je najmočnejša, če jo uspemo izvajati brez razsojanja, ali nam je določena oseba ljuba ali ne, enostavno vsem brez razlik želimo dobro.

Ljubeča naklonjenost v konfliktih:
Čeprav je v tem primeru največji izziv, pa je praksa ljubeče naklonjenosti najbolj nujna in tudi izjemno dobrodejna prav v konfliktnih odnosih – lahko nas obvaruje pred številnimi nepotrebnimi zapleti, do katerih pride, kadar prilivamo olje na ogenj zamer. Kadar se zalotimo, da premlevamo nek konflikt, se umirimo, nekajkrat zavestno vdihnimo in izdihnimo in najprej začnimo z ljubeznijo do sebe: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom srečna/ srečen, naj bom mirna/miren.” Nato pomislimo na osebo, s katero imamo konflikt in mu/ji v mislih zaželimo: “Naj ti bo dobro. Bodi zdrav/a, bodi srečen/srečna, bodi miren/mirna.” Nato se ponovno vrnemo k sebi: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom srečna/ srečen, naj bom mirna/miren.” Za hip se sprostimo v notranjem občutju, nato pa se posvetimo stvari, ki jo počnemo. Če se težka občutja vrnejo, prakso ponovimo – lahko se zgodi, da jo delamo dolgo obdobje večkrat na dan. Bomo zato postali mehkužni in se pustili drugim poteptati? Nikakor, samo meje bomo znali postaviti bolj mirno in ravno zato celo bolj odločno. Razlog, da ne postavimo zdravih mej škodljivemu delovanju drugih, namreč nikoli ni sočutje, temveč strah in pomanjkanje samospoštovanja.


Pa še vabilo – praksam ljubeče naklonjenosti in še meditacijski praksi osredotočenja na srčno področje se bomo posvetili na tokratnih delavnicah Uporabne osnove jogeki bodo v soboto, 10. decembra dopoldne v Ubrani dvorani (Celovška 55, Ljubljana). Prisrčno vabljeni, da se nam pridružite!

naslovna fotografija: Angela/ Flickr Creative Commons

V dobrem in slabem*

Osrednja tema pomladanskih tečajev Joga – pot navznoter (tečaji se v juniju sicer zaključujejo, z zapisi tu pa sem komaj začela, tako da jih boste lahko brali še globoko v poletje) je joga preobražanja. Jogijske tehnike so vsekakor močno orodje probrazbe, a preden jih uporabimo v ta namen, je dobro iskreno premisliti, kaj, zakaj in kako je vredno preobraziti, sicer naša “duhovnost” zlahka pristane v narekovajih in postane le še eden od načinov, kako pobegniti pred resničnimi občutji in sploh vsem, kar moti brezmadežno podobo, ki bi jo radi imeli o sebi in svetu.  

Marketinška podoba joge/meditacije v okviru pop duhovnosti namreč ustvarja pričakovanja, ki niso realna ali uresničljiva, lahko so celo škodljiva. V pomanjkanju boljših izrazov (ali pa zgolj domišljije, kdo ve), ponudniki joge pogosto obljubljamo “doseganje notranjega miru”, “stik s seboj” in “stanje brez misli”, kar pa so zgolj prazne puhlice, če ob tem ustvarjamo vtis, da je pot do teh stanj hitra ter vedno prijetna in udobna.

Potrošniki, ki jogo dojemajo kot še en prodajni artikel, si predstavljajo, da so kupili storitev sprostitev – in mnogi sodobni programi so premišljeno zasnovani tako, da potrošnic ne bi razočarali. Program mora gladko teči, tehnike se morajo hitro menjati, nikomur ne sme biti dolgčas, učitelj/ica mora nenehno govoriti (pomirjujoče, sicer), skratka zelo malo ali nič je mirovanja in tišine. Če ste zelo napeti in nemirni (in zaradi poplave čutnih vtisov in informacij, s katerimi smo dandanes bombardirani, ljudje večinoma smo), je to sicer nujna začetna stopnja. Je pa škoda, če je to vse, kar ostane od joge.

sodobna meditacija

Idealizirana podoba meditacije v sodobni duhovnosti

Mir in tišina sta izraza fina, a če bi zunanji mir avtomatično vodil v stanje notranjega miru, si ljudje ne bi izmislili toliko motenj, s katerimi si onemogočamo, da bi ga doživeli. Ko se znajdemo v miru in pozornost usmerimo navznoter, se namreč zna zgoditi (to je celo zelo pogosto), da ne bomo občutili notranjega miru in sproščenosti (vsaj v začetku, pa tudi v težkih življenjskih obdobjih), pač pa kdaj tudi ravno obratno – nemir, tesnobo, razdražljivost, celo paniko. V odsotnosti zunanjih motenj se manifestira naš notranji hrup – in ta se pogosto zdi celo strašnejši od rjovenja ponorelega zunanjega sveta. Impulz, ki ga začutimo ob tem, je, da si želimo pobegniti. Se čim prej priklopiti na običajni dotok elektronskih informacij, pogoltniti tablico čokolade z vrečko čipsa, prižgati cigareto, skratka karkoli, kar nas “pomirja”. Lahko se nam zdi, da se nam bo kar zmešalo, če bomo še pet minut sedeli pri miru.

Proces joge v pravem pomenu se lahko začne samo v primeru, če ostanemo v stiku s svojimi občutji temu navkljub.

Nemir, tesnoba, panika … so izraz strahu pred tem, kar nosimo v sebi. Deklarativno si sicer želimo občutiti “stik s seboj”, a dejansko samo pod pogojem, če bo prijeten. Radi bi čutili notranji mir, srečo, svetlobo, ljubezen, moč … Modrostna izročila (ne samo indijska) sicer učijo, da je to naša prava, najbolj notranja narava – a razen v redkih primerih ljudi, ki se že rodijo zelo posebni, se izrazi le, če smo se pripravljeni dvigniti nad oblake skozi turbulenco notranjih neviht.

buddha-defeats-maras-armies

Realnejša uprizoritev notranjih stanj, kot so jih razumele duhovne tradicije. Na sliki Buddho “napadajo” notranji demoni in skušnjave, ki pa jim ne podleže, ampak z budno zavestjo previhari notranje viharje.

Če torej med prakso joge/meditacije ne čutimo (takoj) stanja brez misli, ampak ravno obratno, nekakšno poplavo misli, ne čutimo površinske srečnosti, ampak celo paleto med seboj nasprotujočih si občutij, to kaže, da smo zmogli pogum, da se iskreno zazremo vase! Kaj pa zdaj? Ostanimo s prakso, karkoli že počnemo – uporabimo prakso, ki jo izvajamo, kot orodje, da v občutjih ne potonemo, ampak ohranimo budno odprtost, v kateri se lahko izrazijo, ne da bi nanje reagirali – ob tem pa pogosto tudi samodejno preobrazijo v manj težka stanja. Ne naložimo si preveč, le kolikor zmoremo. Za začetek morda pet minut, nato deset ali petnajst, sčasoma pol ure, uro, uro in pol …

Energijo notranjih občutij, ki jo prepoznamo kot destruktivno, je mogoče preobraziti. A ne z zanikanjem, anestetiziranjem neprijetnih občutij ali bežanjem v pravljično deželo umetne, plitke “pozitivnosti”, pač pa s potrpljenjem, sočutno prisotnostjo in razvijanjem pogumne vzdržljivosti. Joga preobražanja se začne z zrelim sprejemanjem notranjega življenja v “dobrem” in “slabem”.

Meje med enim in drugim pa niso vedno tako trdne, kot se zdijo …


* Vsebina je bila del uvoda v prakso na spomladanskem tečaju Joga preobražanja. Tečaj se v juniju izteka, prijavite pa se že lahko za tečaje v sezoni 2016/17. Začnemo 12. septembra! Več informacij kmalu – mesto že lahko rezervirate po elektronski pošti (tina.kosir@gmail.com)

Datumi začetka jesenskih tečajev:

  • ponedeljek, 12. 9. (od 19:15 – 20:45, Ubrana dvorana, Celovška 55, Ljubljana)
  • sreda, 14. 9. (od 18:30 – 20:00, Parinama, Cesta na Brdo 85, Ljubljana)
  • petek, 16.9. (od 17:15 – 18:45, Ubrana dvorana, Celovška 55, Ljubljana)

Jesenski tečaj bo dolg 12 tednov. Cena celotnega tečaja je 120 Eur, enega meseca (štirje zaporedni obiski) pa 50 Eur.

Osrednje teme v sezoni 2016/17 bodo ravnovesje (jesen 2016/ september – december), notranja moč (zima 2017/ januar – marec) in ustvarjalnost (pomlad 2017/ april – junij).

 

Naslovna fotografija: Mark Freeth/ Flickr Creative Commons

Prebujati spečo radost telesa *

Huh, kako čas brzi in leti, že dva meseca sta od zadnjega bloganja … Vmes se je veliko dogajalo in marsikaj zgodilo, pomladanski sklop tečajev Joga – pot navznoter je že v sklepni fazi (poletje bo kmalu tu!), skrajni čas, da nekaj vsebin, ki sem jih pripravila na temo Joga preobražanja, še sem zapišem, preden pozabim 🙂

Za uvod v tematiko preobražanja sem izbrala nekaj misli o telesu, natančneje o tem, kako ga dojemamo, kakšen odnos imamo do njega, kako ga naseljujemo … Dandanes ob besedi “joga” večina ljudi pomisli na fizično prakso. Kako, če sploh, se joga torej razlikuje od športa? Je joga telovadba za tiste, ki imajo radi malce eksotike? Ali celo zgolj dovršeno in domišljeno raztezanje brez “nepotrebnega” dodatka sanskrtskih izrazov in filozofije?

Kakorkoli obračamo in obrnemo, se konec koncev izkaže, da je joga tisto, kar iz nje naredimo. Poskusi, da bi našli eno in edino dokončno opredelitev, ponavadi rasejo iz ozkih interesov in pretirane gorečnosti (v smislu prepričanja v svoj edino pravi Prav). Tudi v zgodovini so bile jogijske tradicije vedno raznolike in pogosto tudi dosti manj čudovite, kot si zasanjano predstavljamo, pod njihovim okriljem se je dogajalo marsikaj spornega, celo grozljivega. (Pa tudi marsikaj navdihujočega, da ne bo pomote.)

Velik potencial sodobne joge je lahko preobražanje odnosa do telesa. Do telesa večinoma gojimo problematičen odnos – z njim bodisi nismo zadovoljni bodisi smo preveč zadovoljni (narcisoidno samovšečni zaradi takšnih ali drugačnih telesnih atributov), zanemarjamo ga ali mu posvečamo pretirano pozornost … Imamo jasne predstave o tem, kakšno bi telo moralo biti – vitko, lepo, mlado, zdravo, močno, vzdržljivo, vitalno … Ko se lotimo telesne aktivnosti, poskušamo telo in njegovo delovanje spremeniti ali izboljšati. Tudi z jogo.

Vendar lahko v jogi poskusimo tudi nekaj povsem drugega in drugačnega – telo “poslušamo”. Občutimo. Raziskujemo. Brez vnaprejšnjih predstav in pričakovanj, kako bi se moralo odzvati.

V kultni knjigi Ženske, ki tečejo z volkovi avtorice Clarisse Pinkola-Estes (v slovenščino prevedla Vera Čertalič, izšlo pri Založbi Eno 2002 v Novi Gorici), je nekaj čudovitih odlomkov, na katere sem se spomnila, ko sem razmišljala o tej temi … Takole piše:

“Telo je večjezično bitje. Govori s svojo barvo in temperaturo, z rdečico prepoznanja, žarom ljubezni, s pepelom bolečine, z vročico vzburjenja, s hladom zadržanosti. Govori z nenehnim, neopaznim plesom, včasih se pozibava, včasih nasrši, včasih drhti. Govori s skoki srca, z upadom duha, z breznom v središču in z vzponom upanja.
            Telo se spominja, kosti se spominjajo, sklepi se spominjajo, še mezinec se spominja. Spomin je v obliki podob in občutkov spravljen v celicah. Ob pritisku, stisku ali že lahnem dotiku mesa pricurlja kot voda, ki primezi iz namočene gobe.
            Omejevati lepoto in vrednost telesa na nekaj, kar ne dosega tega veličastja, pomeni prisiliti ga, da živi brez duha in oblike, ki mu pripadata, brez pravice do radosti. Mnenje, da je grdo ali nesprejemljivo, ker ne ustreza trenutni modi, globoko prizadeva naravno radost, ki pripada divji naravi.”

Joga je lahko le še eden od načinov, kako bolj ali manj nasilno spreminjamo telo. Lahko pa uberemo drugačno pot – jogijske prakse uporabimo, da osvobodimo spečo življenjsko silo, skrito moč telesa, ki se, ko svobodno teče, izraža kot ustvarjalna radost. Z jogo zgolj slečemo težo oklepa, v kakršnega smo nezavedno spremenili svoje ubogo telo v bitkah življenja – bolečim spominom, shranjenim globoko v celicah, v tkivu in kosteh je mogoče dovoliti, da se izrazijo, preobrazijo in naposled razpršijo v prostranosti zavesti.

To ni nemogoče. Nasprotno – mislim, da je nujno.

In morda je tudi povsem dovolj.


* Vsebino sem pripravila v okviru tečaja Joga preobražanja.

Naslovna fotografija: Walt Jabsco/ Flickr Creative Commons

Negovanje notranjega drevesa*

So nekatere pesmi, ki bi se jih bilo treba naučiti na pamet. Ne samo pesmi, tudi drugi odlomki iz knjig. Treba bi jih bilo spoštljivo shraniti v svoji notranji zakladnici, besede, ki hranijo, spodbujajo, nosijo modrost. Ali enostavno razveseljujejo.

Ena takih je pomoje “meditacija” Alenke Rebula iz njene (v vseh pogledih čudovite in brezčasne!) zbirke Sto obrazov notranje moči. Njen naslov je Dostojanstvo, podnaslov pa “Deluj tako, da si”. Pesem-meditacijo večkrat ponavljam v uvodnih nekajminutnih predavanjcih na tečajih joge in za navdih sem jo uporabila tudi v zaključni uri zimskega sklopa tečajev, ki so bili uglašeni na temo joge delovanja.

“Poskušaj stati kot drevo, ki razteza veje, a ne hodi za bežečim popotnikom in ne žaluje zaradi mimoidočih, ki ga ne opažajo,” se pričenja (prepisujem le nekaj stavkov, meditacijo v celoti najdete v knjigi Sto obrazov notranje moči, ki jo je vredno brati vedno znova).  Drevo “stoji v razkošju” in ni odvisno od zunanjih odzivov, od tega, ali si kdo vzame čas zanj, ali ga kdo občuduje in hvali. “Drevo nikogar ne sili, ne kliče, ne pričakuje,” je dostojanstveno in stanovitno, ukoreninjeno v svoji naravi.

Od drevesa se je mogoče toliko naučiti! “Ne oziraj se za vsemi, ki hitijo mimo tebe v napačno smer. Ne zameri tistemu, ki te mimogrede nalomi. Odženi drugje in na novo. Drevo prečiščuje zrak s tem, da je drevo. Ti nas očiščuješ s tem, da se lahko ustavimo ob tvoji resnici.

ZEMLJA IN NEBO PA BOSTA STORILA PREOSTALO.” 

Kako zelo potrebujemo to zagotovilo v  površinski kulturi, ki toliko stavi na videz in zunanje kazalce “uspeha”!

Ta uvid seveda ne napeljuje k temu, da bi v vsakdanjem življenju zanemarili praktične obveznosti, brez katerih pač ne gre. Kakšne so in koliko jih je, je bržkone odvisno od tega, kako živimo, s čim se preživljamo, kaj si želimo … A verjamem, da vsi, ne glede na to, kje smo na svoji poti, potrebujemo tudi notranje drevo, ob katerem si odpočijemo in začutimo svoj utrip.

Notranje drevo zame simbolizira ukoreninjenost v tistem, kar ne potrebuje zunanje potrditve, ker je samo po sebi neprecenljivo in nenadomestljivo: življenje, bivanje samo, ki se diha skozi nas, skozi bitja v tisočerih oblikah. Je Skrivnost, ki je ni mogoče razumeti, ki je ni mogoče ujeti, ki nam teče po žilah (dobesedno in metaforično). So prostori tišine, v katerih je njena prisotnost glasna in odločna. In čutimo: kako veličastno je biti! Kako čudežno je, da smo!

Jogijska praksa, ki se ne napaja v tem notranjem prostoru, je brez duše. In praksa, ki ne poglablja notranjih korenin, ki ne neguje notranjega drevesa, je zame brez smisla.

Pognati korenine globoko, raztezati krošnjo v svet: v svojem tihem dostojanstvu nas učijo drevesa, Mojstri meditacije, ki modrost posredujejo onkraj meja človeških jezikov. Če le prisluhnemo njihovemu šumenju.


* Na željo udeležencev tečajev Joga – pot navznoter se bom v prihodnje potrudila, da čim več svojih razmislekov, ki na tečajih služijo kot uvod v prakso, tudi zapišem na blogu. Pričujočo vsebino smo obravnavali v okviru zimskega tečaja, ki je bil posvečen jogi delovanja. Pomladanski tečaji se pričenjajo v tem tednu, njihova osrednja tema pa bo joga preobražanja! Tečajem se lahko še vedno pridružite.

Naslovna fotografija: Marvin Foushee/ Flickr Creative Commons

(Ne)popolne okoliščine*

Na delavnici o meditaciji, ki sva jo s kolegom nedavno vodila v okviru Tedna možganov, je po koncu prakse simpatična gospa povprašala: “Kdaj pa svetujete, naj meditiram? Bi zjutraj, ampak imam kup opravkov, takoj ko vstanem. Čez dan nikakor nimam časa. Zvečer sem pa že utrujena in kinkam.” Gospa, sicer upokojenka, je kratko meditacijo poskusila prvič in bila ji je zelo všeč. Vsekakor nekaj, kar bi z veseljem vključila v svoj vsakdanjik. Ko bi le imela čas!

Tudi sicer se na tečajih učitelji nenehno soočamo s podobnimi tožbami: praksa je krasna, praksa pomaga, z veseljem bi jo delali redno – samo časa ni. Pa tudi druge okoliščine so neugodne: težko je najti idiličen prostor, moti nas hrup, moti nas pohištvo …

Včasih pomaga, če težave, ki nas pestijo, uzremo v luči mnogo zahtevnejših, ki so jih ljudje nekdaj premagovali (in nekateri jih še vedno), da bi lahko razvijali svojo duhovno prakso. V predmoderni Indiji je odločitev za pot joge večinoma pomenila odpoved posvetnemu življenju in zavezo rigoroznim asketskim praksam. Vsaj za določeno obdobje (ponavadi nekaj let) so se meditatorji odpravili na samotne kraje, kjer so se posvetili zgolj meditaciji. Ko se je praktikant odločal za meditacijski odmik, se je v ta namen lahko odpravil v gozd, kjer je bilo na voljo veliko različnih sadežev, a tudi številne nevarnosti: od divjih plenilcev do strupenjač in nadležnih komarjev. Tem se je bilo mogoče izogniti, če si je človek namesto ravninske džungle za samotno zatočišče izbral katero od himalajskih votlin, ki so bile drugo tradicionalno zatočišče asketov. A tudi tam je bilo vse prej kot idilično – meditator se je moral med drugim spopasti z izjemno nizkimi temperaturami. Himalajske duhovne kulture (recimo tibetanski budizem) so zato razvile številne močne prakse prav v ta namen.

Človek, ki se je nameraval resno posvetiti meditaciji, se je torej moral najprej odločiti: bi raje trpel zmrzal in pomanjkanje ali nevarnost tigrov, komarjev in pijavk? Nič čudnega, da je bila ena poglavitnih vrlin, ki je po eni strani veljala za predpogoj joge, po drugi pa tudi za merilo, koliko je človek napredoval v svoji praksi, sposobnost ohranjati notranji mir in zadovoljstvo ne glede na zunanje okoliščine.

A zakaj bi bilo to danes za nas sploh relevantno? V sodobnem “razvitem” svetu kolikor moremo skrbimo za svoje ugodje in udobje, okoliščine, ki nam ne prijajo, pa brž spremenimo. A um, ki se najbolj od vsega boji, da bi se moral umiriti, bo vedno našel zunanje razloge za to, da se ne more. Ko se odločamo, da bomo nekaj, za kar sicer vemo, da bi nam koristilo, redno počeli, moramo na takšno sabotažo računati.

Prispodoba o zmrzali ali komarjih pa velja tudi na drugih življenjskih področjih. Za karkoli se v življenju odločimo, katerokoli pot uberemo, vedno bo imela tudi neprijetne plati. Če od življenja kot razvajen otrok pričakujemo, da nam bo zagotovilo sanjske pogoje za vse, kar bi radi postali in počeli, bomo imeli brez dvoma vedno dovolj razlogov za tarnanje in pritoževanje.

Je pa vedno mogoče ubrati tudi drugo pot: početi, kar se nam zdi vredno početi, neugodnim okoliščinam navkljub. Včasih celo z nasmehom.


* Na željo udeležencev tečajev Joga – pot navznoter se bom v prihodnje potrudila, da čim več svojih razmislekov, ki na tečajih služijo kot uvod v prakso, tudi zapišem na blogu. Pričujočo vsebino smo obravnavali v okviru zimskega tečaja, ki je bil posvečen jogi delovanja. Pomladanski tečaji se pričnejo kmalu, njihova osrednja tema pa bo joga preobražanja!