(SO)SRČNOST

Ljuba sosrčnica me je danes spomnila na zapis, ki sem ga objavila pred natanko tremi leti! Ker se je takrat dotaknil mnogih krasnih Src in tudi krožil po srčnem medmrežju, ga ponovno objavljam – takšne vsebine ne zastarajo in morda danes poboža še koga!

V indijski filozofiji umetnosti obstaja čudovit pojem, ki je sicer namenjen razlagi, kako deluje in kako dojemamo umetnost, a mislim, da je uporaben tudi mnogo širše – sahridaya. Hridaya v sanskrtu pomeni srce v dobesednem in prenesenem pomenu, torej tudi bistvo, esenca, središče, lahko se uporablja kot sinonim za dušo, ki naj bi prebivala v srcu … Predpona sa- lahko naznačuje, da gre za osebo »s srcem« (»srčnež«) ali pa za nekoga, ki je »sosrčen«. Naj razložim bistvo ideje o tem, kako poteka ustvarjanje in dojemanje: vrhunski umetnik naj bi bil povezan z božansko sfero, od koder prihaja navdih, ki je v najvišji obliki silno eterična reč – malce svoje zračnosti in popolnosti izgubi že s tem, da se »prevede« oziroma »zgosti« v idejo, ki se pojavi v umetnikovem duhu kot notranja podoba, glasba ali besedno vrenje (ali vse skupaj). Že to, na kak način se bo navdih notranje manifestiral, je odvisno od umetnikovega psiho-fizičnega stanja, ki »obarva« in »prežame« idejo, še večji izziv pa je, kako to notranjo vizijo pozunanjiti v sliko, glasbo, pesem … To zahteva veliko umetniške veščine. A tudi najčudovitejša umetnina lahko ostane neopažena, če ne naleti na »sahridayo« – »(so)srčneža«. Ko je človek v stiku z umetnino, se namreč lahko zgodi marsikaj: lahko nič, lahko mu nudi bežno ugodje, pri »(so)srčnežu« pa gre za pravo alkimijo zavesti v obratnem vrstem redu kot pri umetniku. Stik z zunanjo umetnino v njem najprej sproži intenzivno notranje doživljanje, nato pa se njegov duh razpre, za hip pozabi nase, na svet, na čas in kraj, kjer se nahaja, in doživi presežno stanje zavesti, kot bi se ga dotaknilo nekaj božanskega. Najvišjo obliko tega stanja indijski filozofi enačijo z mističnim stanjem, vendar je estetsko doživetje krajše in odvisno od zunanje vzpodbude. A vendar gre za isti okus nečesa svetega, nadsvetnega.

Kdo je »(so)srčnež«? Evropski prevodi zanj uporabljajo izraz »conoisseur«, torej nekdo, ki je izobražen in izbranega okusa, kar kaže na velik idejni razkorak med klasičnim evropskim in indijskim razumevanjem umetnosti, pa tudi doživljanja nasploh. Za uživanje v umetelni indijski dvorski poeziji, polni aluzij, dovtipov in pesniških okraskov, je bila ustrezna izobrazba gotovo pomembna, vendar ne dovolj. Za še bolj ključno je veljala senzibilnost, »srčna« dojemljivost. Duhovna besedila iz istega obdobja med kriteriji, kako naj učitelji izberejo učence, ki jim je vredno predati skrivna znanja, na prvem mestu prav tako navajajo: srčnost.

Zanimivih (za)misli v zvezi s srčnostjo pa s tem še ni konec. Pomembno vprašanje, ki je pestilo (ne samo) indijske filozofe, je bilo, kako vem, da je pred menoj čuteče, živo bitje in ne neživa stvar? Budisti so sklenili, da na to lahko kvečjemu sklepam iz dejanj bitja (sem spadajo zunanji znaki življenja, pri ljudeh pa tudi govor, s katerim si lahko sporočamo svoja notranja stanja), filozofi iz srednjeveškega Kašmirja, ki so mi osebno najbolj ljubi, pa so trdili, da ne gre zgolj za sklepanje, ampak so za doživljanje drugih živih bitij uporabili neprevedljiv izraz, ki bi mu za silo lahko rekli »slutnja« – v drugem živem bitju »zaslutim« življenje in ga sodoživim, kako močno in do kakšne mere pa je spet odvisno od – uganili ste – moje srčnosti. Brezsrčnim je namreč povsem vseeno, ali so v stiku s čutečim bitjem ali neživim predmetom. Bistvo brezsrčnosti je namreč prav to, da ves svet popredmeti in dojema izključno po merilih uporabnosti in koristi.

Med dvema srčnima bitjema pa se lahko zgodi nekaj, kar je dragocenejše od vsake koristi – pristen stik. Bližina. Občutenje sosrčnosti. V sodobni psihoterapiji je znano, da je prav to tisto, kar nas zdravi, hrani, oživlja. Trenutek pristnega stika, doživetje sosrčnosti nam lahko, tudi če je kratko, neopisljivo oplemeniti življenje.

V času tehnologizacije, digitalizacije in robotizacije se mi zdi vprašanje, kako negovati srčnost in živeti srčno, morda najpomembnejše od vseh. Srčnost nas naredi razpoložjive za doživljanje lepote in bližine. Za občutenje svetega, ki ni vezano na institucionalizirane religije.

Če se zavežemo svoji srčnosti, je zelo pomembno, da ne izgubimo moči in poguma ob morebitni neodzivnosti ali celo zavračanju okolice. Če živimo in delamo srčno, to nikakor ne pomeni, da bomo všeč vsem. Tudi ne, da bomo všeč mnogim. V dobi všečkanja je potreba po ugajanju lahko še posebej zahrbtna in nam jemlje pogum za pristnost. Obljublja nam namreč nekaj, česar ne more izpolniti – da bomo, če bomo ugajali, občutili (samo)spoštovanje in bližino. Vendar tega ne poraja ugajanje, tudi velikemu številu ljudi ne – spoštovanje in bližino občutimo ob pristnem stiku, ob sosrčnosti. To začutimo ob ljudeh, za katere pogovorno pravimo, da smo »na isti valovni«. Če negujemo srčnost in živimo po njenem navdihu, bomo srečevali vedno več sosrčnežev. Tistih, ki lahko slišijo skrivno glasbo naše srčnosti in ki jim ob njej poleti srce …

Pa še to: če boste besedo »sosrčnost« iskali v slovarju slovenskega jezika, je ne boste našli. Skovala sem jo po indijskem navdihu. To besedo sem dolgo iskala, da bi poimenovala nekaj, kar slutim in nisem znala izraziti. Kadar me preplavi hrup brezsrčnega sveta, se je posebej močno oprimem. Vedno me navdihne. Zato jo podarjam še vam, ljubi sosrčneži!

P.S.: Letošnje poletje se lahko v srčno mrežo povežemo tudi preko duhovnega sopotništva! Več o tej moji zamisli na tej povezavi


Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje. 

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!

“Ključna revolucija se odvija v zavesti navadnih ljudi”

Pogovori z modrimi ljudmi, ki gledajo Življenje s širše perspektive, so zame vedno krepčilni in navdihujoči. O tem, kako vidi obdobje, v katerem se nahajamo in izzive, pred katerimi smo se znašli, sem povprašala odlično poznavalko indijskih modrostnih tradicij, sicer zdravnico in ajurvedsko svetovalko Biljano Dušić.

(Vse fotografije, uporabljene v prispevku, je posnel Urban ŠtebljajSo iz leta 2006, a polne duše in brezčasne – prav tako kot Biljana!)

Čeprav je Biljana zdravnica klasične in ajurvedske medicine, se tokrat nisva pogovarjali o tem, kako okrepiti telo. Sedanje težave po njenem mnenju namreč koreninijo mnogo globlje – v izgubi stika z duhovno dimenzijo, ki bi usmerjala človeško delovanje. Vendar pa je prav kriza tudi klic k prebujenju – ljudje se namreč večinoma nismo pripravljeni spremeniti (celo če si to globoko v sebi želimo), če nas k temu ne prisilijo izgube in bolečina. Osvetlitev indijske astrologije (jyotiṣ) kaže, da je v sedanjem času mogoče dvoje – se duhovno prebujati ali pa toniti v močvirju hudih stisk. Vsem nam želim, da bi nas tudi posnetek tega pogovora navdihnil in vzpodbujal pri prebujanju!

Posnetek pogovora lahko poslušate na tej povezavi.

Biljana

Ker imava z Biljano obe zelo radi indijsko modrost, sva se v pogovoru zelo sprostili in uporabljali veliko sanskrtskih izrazov 🙂 Da boste pogovoru lažje sledili, prilagam slovarček izrazov v zaporedju, kot se pojavljajo v pogovoru (izrazi so zapisani v skladu z mednarodnimi pravili za prečrkovanje sanskrta (IAST)):

sattva: po staroindijskem razumevanju ena od treh kvalitet (guṇa) psihofizične narave, ki se v duševnosti kaže kot mir, harmonija, vedrina, velikodušnost in sočutje; kadar je posameznica, posameznik v stanju sattve, naj bi bilo njeno, njegovo telo-um kot čisto in mirno jezero, v katerem se nemoteno zrcali svetloba lune; luna simbolizira višji jaz (jīvātma), ki odseva svetlobo Sonca univerzalne Zavesti (paramātma) (tako sonce in luna sta sicer onkraj dometa delovanja guṇ)

vata, pitta, kapha: po ajurvedi se petero temeljnih gradnikov psihofizične narave (prakṛti) (zemlja, voda, ogenj, zrak in eter-prostor) združuje v tri osnovne vrste energije oz. funkcionalne principe, ki uravnavajo tako fizično sfero (fiziološki procesi v telesu) kot tudi duševno (duševni procesi); samo duhovni princip, ātma(n) ali puruṣa [izg. puruša] je onkraj njihovega dometa

prāṇa, tejas, ojas: subtilni vidiki energije, povezani z vato, pitto in kapho; njihova slabitev ali krepitev vpliva na funkcionalnost, harmonijo in zdravje celotnega psihofizičnega sistema (v človeku in kozmosu)

jīvātma: vrhovni duhovni princip, čista zavest, ki je onkraj dometa psihofizične narave; t.i. “višji jaz”, individualna oblika univerzalnega duhovnega principa, kozmične Zavesti (paramātma); uravnava, vodi, usmerja delovanje psihofizične narave, če posameznik ni pretirano identificiran izključno s psihofizičnim jazom – v tem primeru je stik z ātmo oslabljen ali celo skoraj popolnoma prekinjen (kaže se kot stanje “brezdušnosti”)

mūlādhāra cakra: korensko energijsko središče (čakra), na fizični ravni povezano s področjem presredka, medeničnega dna ter z elementom zemlje, kar pomeni, da uravnava materialno pojavnost telesa

māyā: iluzija, tudi čarovnija; privid pojavne realnosti

manas: nižji, racionalni um, namenjen zbiranju, organiziranju in interpretaciji čutnih vtisov

maṇipūra cakra: tretje energijsko središče (čakra), na fizični ravni povezano s sončnim pletežem, na duševni z osebnostjo (egom), osebno močjo in voljo

ājñā cakra: šesto energijsko središče (čakra), povezano s področjem “tretjega očesa”, ki se prebuja z osredotočanjem pozornosti v točki med obrvema; prebujena se kaže kot višja zavest, ki presega vsakršno dualnost in je onkraj nasprotij psihofizičnega sveta

kali yuga: staroindijsko pojmovanje časa je ciklično in poteka v daljših časovnih enotah, ki se imenujejo yuga; človeška zgodovina naj bi se odvijala skozi štiri obdobja, skozi katera kolektivna zavest nazaduje; trenutno živimo v kali yugi, ki velja za obdobje najšibkejših vrlin – vladajo tisti, ki podlegajo najnižjim vzgibom, modri pa družbeno niso upoštevani; obdobje je vseeno lahko ugodno za duhovno prakso prebujajočih se posameznikov, ki se ravno zaradi neugodnih zunanjih okoliščin s toliko večjo vnemo posvetijo notranji poti


PODPORA

Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko  prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!

IBAN: SI56 6100 0001 2628 098

Sklic: SI00 001         Namen: Prispevek za podporo dejavnosti

Koda namena: OTHR

Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.

Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: tina.kosir@gmail.com). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje. 

Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.

Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!

Slastno indijsko branje

Letos že drugo leto zapored kot gostujoča predavateljica na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani poučujem izbirni predmet Kultura Indije in hindi (ali “hindijščina”, kot je pravilno slovensko :)). Kot pri učenju joge in meditacije tudi pri univerzitetnem poučevanju ugotavljam, da se, ko učim, tudi sama ogromno naučim … Ali se spomnim, kar sem že vedela, pa pozabila … Ali spet prebiram sijajne knjige, ki sem jih že brala – in me ob ponovnem branju ponovno navdušujejo in navdihujejo!

Ker tudi vam privoščim čim odličnejše branje, še tu objavljam seznam izvrstnih v slovenščino prevedenih knjig – t.i. “primarnih virov” za proučevanje indijske kulture 🙂

(Preden me prijavite Uradu proti mučenju študentov s preveliko količino branja, naj pojasnim, da je toliko naslovov na seznamu zato, da imajo študentje čim večjo izbiro (za izpitno branje izberejo eno obsežnejšo ali dve manj obsežni knjigi) – in da so čim bolje informirani, kaj vse se splača prebrati. Moje tiho upanje je, da bodo naša srečevanja v njih prebudila iskrico, ki po našem skupnem letu ne bo ugasnila, ampak se bo le še bolj razplamtela … in da bodo sami kasneje brali in raziskovali naprej.)

indijske knjige

 

VEDE IN VEDSKA KULTURA

Pacheiner – Klander, Vlasta (ur. in prev.). Ko pesem tkem. Antologija vedskih pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

Škof, Lenart (ur. in prev.). Upanišade. Besede vedske Indije. Ljubljana: Nova revija, 2011. + Ditrich, Tamara (prev.). Katha upanišad: o življenju, smrti in nesmrtnosti. V: Poligrafi, letnik 5, št. 17/18 (2000.).

BUDIZEM

Pečenko, Primož (prev.). Dhammapada. Besede modrosti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987 ali 1990.

Pečenko, Primož (prev.). Vprašanja kralja Milinde. O Buddhovem nauku. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990.

IZ MAHABHARATE

Pacheiner – Klander, Vlasta (prev.). Bhagavadgita. Gospodova pesem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990.

Pacheiner – Klander, Vlasta (prev.). Zgodba o Savitri. Branik: Založništvo Abram, 2002.

 JOGA/ INDIJSKA FILOZOFIJA:

Swami Vivekananda. Radža joga. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000.

Šri Ramakrišna. Reki. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994.

Šri Aurobindo. Integralna joga. Ljubljana: Slovenska matica, 1990.

MODERNA INDIJSKA LITERATURA:

RABINDRANATH TAGORE (Nobelova nagrada za literaturo 1913)

dela, prevedena v slovenščino: Ptice selivke in Žetev , Vrtnar in Gitandžali , Rastoči mesec in Povestice , Darovanjke , Vera v človeka ali Na pragu večnega življenja , Dom in svet , Gora , Spevi in Sadhana ali Pot k popolnosti, Lipika , Izbrane zgodbe, Religija človeka, Lačni kamni 

 SPOMINI – indijski osamosvojitveni proces/ indijska kultura konec 19. in v prvi polovici 20. stol.

Tagore, Rabindranath. Moje življenje, o njem vam pripovedujem. Ljubljana: Modrijan, 2012.

Gandhi, Mohandas. Avtobiografija. Zgodba o mojih eksperimentih z resnico. Ljubljana: Modrijan, 2010.

Nehru, Jawaharlal. Odkritje Indije. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1956.

SODOBNA INDIJSKA LITERATURA (izbor):

romani:

Singh, Khushwant. Vlak v Pakistan. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994.

Rushdie, Salman. Otroci polnoči. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997/2004/2011.

Roy, Arundhati. Bog majhnih stvari. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000/2009.

Ghosh, Amitav. Lačna plima. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2008.

Ghosh, Amitav. Obrisi senc. Ljubljana: Študentska založba, 2012.

Nair, Anita. Ženski kupe. Radovljica: Didakta, 2005/2007.

Nair, Anita. Vaje v pozabljanju. Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2018.

poezija:

Kavita. Antologija sodobne indijske poezije. Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 2015.

O INDIJI MED TRADICIJO IN SODOBNOSTJO:

Dalrymple, William. Devet življenj. Iskanje svetega v sodobni Indiji. Tržič: Avrora, 2012.