Pozlačeni svet

Kadar me kdo vpraša, kako je, najlažje razložim tako:

Zame je, kot bi se v zgodnjem jutru z roba noči vzpenjala na goro. Včasih v megli, mrazu, vlagi, včasih zaspana, težkega telesa in misli, včasih polna nemira. Spet drugič radostno požvižgavajoč. Nič od tega ni preveč pomembno.

Ker slej ko prej prideš gor, tako ali drugače. Včasih hitreje, včasih počasneje. In hitreje sploh ni nujno bolje.

Slej ko prej se megla razkadi.

(No, včasih se tudi ne. Ampak že to, da včasih ali celo pogosto se, se zdi kot neverjeten čudež!)

Nad dolinsko meglo se odpira kraljestvo jasnine. Zrak je kristalno čist, napolnjen samo z utripajočo tišino.

Vedrina neba kratko in jasno prišepne, kar je potrebno vedeti.

Tega ni veliko.

Včasih prav nič.

(Osupljivo, kako malo je treba vedeti, ko se zmanjša krčevita potreba po nadvladovanju življenja!)

Vse kar je treba vedeti, vse, kar je treba storiti, je skozi zaprte veke srkati sončne žarke. Si od znotraj pozlatiti pogled. Svetlobo shraniti v srce. Z njo napolniti žile. Jo naložiti v kosti. Globoko.

Ljubiti je čista radost biti!

(…)

In potem, v dolini, s pozlačenim pogledom božati svet.

(…)

Tako najlažje razložim, kadar me kdo vpraša, zakaj tako rada meditiram.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s