Zapik s Tino: Ljubezensko pismo telesu

Pridruži se s klikom na povezavo –> ZAPIK S TINO
Predhodne prijave niso potrebne. Povezava vodi do Zoom srečanja, tako da klikni nanjo ob sredah ob 20h ali par minut prej
.

(Če želite in imate možnost lahko Zapik s Tino in druge moje dejavnosti podprete z nakazilom v višini po svoji izbiri. Več informacij in podatki za nakazilo na povezavi –> PODPORA )

V sredo, 29. septembra ob 20h: LJUBEZENSKO PISMO TELESU

Do svojih teles pogosto gojimo številne zamere. Telo se nam ne zdi dovolj lepo, močno, zdravo, mladostno, gibko … (poljubno vstavi svojo najljubšo pritožbo). V telesu se počutimo nelagodno ali se ga celo globoko sramujemo. Kakorkoli želimo telo “poboljševati”, pa to dolgoročno ne vodi k celostni dobrobiti, če globinskega odnosa do telesa ne spreminjamo iz zavračajočega v ljubečega. To je (lahko) (dolgo)trajen, celo vseživljenjski proces. Pomemben notranji premik lahko doživimo, če ozavestimo, od kod izvirajo morda nemogoče ali celo okrutne zahteve do telesa in se vprašamo: “Res želim pristajati na to?” Prepričanja, ki niso zares naša in se z njimi v sebi sploh ne strinjamo, lahko zavestno opuščamo, namesto njih pa sklenemo novo, ljubečo, podporno in negujočo zavezo s telesom. V tokratnem Zapiku bomo vsak zase in skupaj spisali ljubezensko pismo telesu. Prisrčno vabljeni!

Vrnitev v sedanjost

Zbudila sem se v tesnobnem krču. Hromeč in preplavljajoč občutek groze, ki nima jasnega vzroka. Ali pa ga ima in je tisto, kar jo povzroča, v mojem doživljanju preveliko, preobsežno, da bi se dalo dojeti, poimenovati, kaj šele obvladati.

Diham. Dopuščam si čutiti. Dajem prostor občutkom, da so, kar so in kot so.

Pojavi se želja pobegniti. Kamorkoli, kakorkoli. Samo ne čutiti TEGA.

Nežno jo izdihnem. Ostajam z občutki. S seboj.

Jih objamem.

Se objamem.

Levo roko položim na srce. Desno na trebuh.

Podarjam si ljubečo prisotnost. Podarjam si dovoljenje za pristnost.

Čutim in vem, da sem na varnem v svojih rokah.

V objemu ljubeče prisotnosti, ki me prežema.

Poiščem misel, ki izraža občutke. Poimenovati pomeni podariti si možnost za osvoboditev.

Misel pravi: “Pred mano (ali pred nami) je grozljiva prihodnost.”

Sočutno ji prisluhnem. Opazujem, s čim me polni. Čutim ledeni krč, ki mi stiska trebuh, srce, grlo. Občutek strahotne nemoči, paralizo, ki ne dovoli premika.

Diham.

V objemu ljubeče prisotnosti se krč razklepa.

Čeprav so misli in z njimi povezane podobe preplavljajoče, ohranjam prostor, ki je še bolj prostran in neomajen.

Prostor Miru. Jasnosti.

Stabilno nastanjena v tem prostoru vidim Resničnost, globljo od misli.

Vidim, kaj se dejansko pojavlja – tu in zdaj.

Grozljive prihodnosti ni pred mano – ker je pač (še) ni.

Pred mano je dvoje: 1.) grozljive misli (o prihodnosti) in 2.) obvladljiva sedanjost. Preprosta resničnost trenutka. Sem, diham, doživljam.

Moč se vrne v telo. Zmorem storiti naslednji korak. Samo eno stvar – karkoli to je.

S polno pozornostjo, mirom in ljubeznijo.

To je vse. To je dovolj. To je največ!

“Ne boš zmogla storiti (vsega), kar bi bilo potrebno, zato se bodo zgodile strašne reči,” pravi nova misel.

Modrost pa (po)ve: PO NAJBOLJŠIH MOČEH BOŠ STORILA, KAR JE MOGOČE. IN ZGODILE SE BODO TUDI LEPE REČI.

Ne želim si ukrasti priložnosti, da bi jih videla, občutila, se zanje zahvalila.

Za nesamoumevne Darove bivanja, ki jih ponuja vsak dan, pa naj bo še tako težek in naporen.

Z odprtim srcem in lahnim korakom jim stopim naproti.

******************************

Čeprav pišem v prvi osebi in v sedanjiku, ne pišem (samo) o sebi zdaj.

Pišem tudi (o) tebi, če čutiš tako ali podobno – iz kakršnegakoli razloga.

Nisi sam_a.

Skupaj smo. Čeprav vsak zase in na svoj način izkušamo človeško ranljivost.

Tudi tisti, za katere si ne bi nikoli mislil_a, da kdaj doživljajo kaj sorodnega: saj vendar delujejo tako sijoče, uspešno, nepremagljivo!

Za ljudi s takšno podobo je včasih še huje, saj doživljanje ranljivosti spremlja notranja prepoved: to se meni ne bi (več) smelo dogajati!

Pa se nam.

In zakaj se ne bi?

“Po vsem tem delu na sebi, Tina, pa res ne!” pravi moj notranji kritik. (In mogoče še kdo.) “Je (bilo) torej vse zaman?!”

Nikakor.

Nekoč si nisem znala ustvariti varnega notranjega prostora, v katerem bi svojo človečnost polno občutila in jo objela.

Danes znam. Ali bolje: si vedno znova podarjam priložnost, da se tega učim.

To je vse. To je dovolj. To je največ!

***********************************

Tebi pa, če jo potrebuješ in če te pokliče, podarjam kratko vodeno meditacijo, ki sem jo sestavila te dni in poimenovala VRNITEV V SEDANJOST.

Vabim te, da si, ko bo mogoče, podariš sedem minut, da jo okusiš.

Če ti bo všeč, se vrni k njej, kadar jo potrebuješ. Pa tudi, kadar se ti zdi, da je ne 😉

Lahko si jo prilagodiš, prikrojiš po svoji meri.

Ko jo dodobra spoznaš in ponotranjiš, bo v tebi zaživela svoje življenje in (na)učil_a se boš hitro vrniti v sedanjost, kadar te “odnese”. Stik s tlemi, telo, globok dih, zavedanje okolice, hip hvaležnosti … in že si nazaj: tukaj in zdaj 🙂

Meditacija: vprašanja, odgovori, praksa

V torek, 12. oktobrabra ob 20h: MEDITACIJA: vprašanja, odgovori, praksa (brezplačno spletno druženje)
za povezavo preko Zooma klikni tukaj –> MEDITACIJA: Zoom povezava

Prisrčno vabljeni na brezplačno spletno druženje, kjer se bomo pogovarjali o meditaciji, podelili sveže misli in izkušnje ter zaključili s približno polurno vodeno prakso.

Druženje je namenjeno podpori naše osebne prakse in skupnemu razmisleku o vprašanjih, ki jih odpira. Dobrodošli vsi, ki vas dogodek pokliče, ne glede na to, ali smo že kdaj meditirali skupaj ali ne.

Če se druženja ne morete udeležiti v živo, mi vprašanja lahko pošljete po e-pošti na naslov tina.kosir@gmail.com