Lastno življenje ustvarjalnih sil

Navdihovalnica je našla pot v knjigo!

In to kakšno! V knjigo Ustvarjalke, ki je navdihnila to Navdihovalnico. Navdih je kot dih … Kroži in se oplaja.

Navdihovalnico sem napisala sredi septembra 2017, ko sem ravno pisala sklepna poglavja svoje doktorske disertacije.

To poletje sem raziskovala ustvarjalnost. Počasi zaključujem »projekt«, kakor mu pravim, ker še nisem našla boljše besede (in ker mu ne maram reči tako, kot se mu uradno pravi), ki je intenzivno z menoj že zadnjih pet let (na deset let podlage). Več o njem morda napišem, ko bo zaključen in rojen, ampak za razmisleke, ki se mi porajajo ob njem, to, kaj je, niti ni važno.

Vzgib zanj je bil – in še je – notranji. Porodil se je iz radovednosti, veselja do raziskovanja, učenja in premišljevanja. Skoraj vsak korak na (notranjih in zunanjih) poteh, na katere me je popeljal, je bil plod živega navdiha. Poseben izziv »projekta« je, da se je hotel zgoditi v obliki, ki je lahko zelo toga in je vezana na zunanjo potrditev družbenih institucij. Forma »projekta« je takšna, da veleva produktivnost. Bistvo in srce »projekta«, kot ga čutim, pa ravno obratno – živo utripa samo, če ga poganja ustvarjalnost. Zato sem v zadnjem času veliko razmišljala o tem, kako občutim razliko med njima. In se vedno znova opogumljala za ustvarjalni pristop namesto produktivnostnega.”

Takrat se zaradi intenzivnega študija in pisanja nisem kaj dosti družila (se mi zdi, kot bi v življenju preživela že kar nekaj karanten, ha ha), zato so me še posebej razveseljevala naključna srečanja, ki so se mi vedno manj zdela naključna, pa vedno bolj “na ključ” …

Včeraj sem naključno srečala Ustvarjalko, ki jo zelo cenim in za katero vem, da ravno pripravlja novo knjigo. »Ampak moje knjige nastajajo zelo počasi,« mi je rekla skoraj opravičujoče. Mislim, da tako nastaja večina kvalitetnih reči in mislim, da smo danes na to že preveč temeljito pozabili. Tu vidim temeljno razliko med ustvarjalnostjo in produktivnostjo: produktivnost vodi do produktov, njen potek je mogoče načrtovati in nadzirati, pospraviti v urnik, »time-line«, »time-frame«. Ustvarjalnost pa terja čas, posvečenost, je muhasta, izmuzljiva kot živo srebro, nepredvidljiva, do cilja vodi po ovinkih ali pa pripelje drugam, kakor je sprva kazalo. Produkt produktivnosti so produkti, ki so lahko tehnično brezhibni, a vendar nimajo tistega »nekaj več«, kar lahko porodi izključno ustvarjalnost: življenja. Pri knjigah, recimo, kot bralka izrazito začutim – seveda pa ne mislim, da je ta občutek nezmotljiv – ali je knjiga produkt, ki ga je avtor/ica hotel/a napisati, ker je fensi napisati knjigo, ali pa se je knjiga »hotela napisati«. In bolj se me dotaknejo knjige, ki so se »hotele napisati«, tudi če so napisane slabše od tistih, za katerimi stoji Ambicija. Seveda pa je najlepše, kadar se srečata in prepleteta pristen navdih in vrhunska veščina.

“Ustvarjalka, ki jo zelo cenim,” je Irena Cerar, knjiga, o kateri je bilo takrat govora, pa so njene Pravljične poti brez meja, ki so ravno te dni ugledale luč sveta!

Knjiga je nastajala pravljičnih sedem let, da je dozorela in se rodila, pa se je bilo treba soočiti s številnimi ovirami. Takole piše Irena v knjižici Potepuški okruški, v kateri je zbrala številne zgodbe, utrinke in refleksije, ki so jo našli v letih nastajanja Pravljičnih poti brez meja:

Takole se je nadaljevala Navdihovalnica:

Produktivnost je plod pospravljenih pisalnih miz, urejenih urnikov, delovne discipline, veščega načrtovanja in veličastne zmage nad pastmi prokrastinacije. Produktivnost multitaska in zmore vse. Ustvarjalnost je v primerjavi z njo neugledna in razcapana. Zahteva čas, veliko časa in popolno posvečenost eni stvari. Potem pa veliko tega časa  prelije v sanjarjenje, strmenje v prazno in na videz odvečne odvode. Produktivnost nagrajuje z občuki moči, nadzora in obvladovanja. Ustvarjalnost sodeluje z navdihom, ki se dolgo ne javi in na katerega je treba čakati v potrpežljivi razpoložljivosti. Produktivnost je zloščena kot oglasno sporočilo. Ustvarjalnost je skuštrana kot življenje samo.

Produktivnost producira plastične produkte. Ustvarjalnost kliče in poraja živost, tudi kadar se ne manifestira v končnem izdelku. Je bolj pot kot cilj. Ustrvarjalnost je izraz Življenja – Življenje v vseh svojih oblikah je spontano in naravno ustvarjalno.

Brala sem, da smo ljudje v svoji kratki karieri (glede na svetovno zgodovino) uspeli sproducirati že toliko plastike, da so plastični delci že preželi prehransko verigo. V morjih bo menda kmalu več plastike kot rib. Še malo, pa bomo – če se ne bomo prebudili – življenje na tem planetu temeljito zadušili. Mislim, da to ne velja samo dobesedno, v materialnem svetu, ampak je enako tudi v duhovnem. Plastik fantastik izdelki zapovedane produktivnosti polnijo tudi oceane kulture, umetnosti, znanosti. Tudi to so oceani, v katerih bo kmalu – če že ni – več plastike kot rib.

In zato se je – vsak dan znova, z vsem pogumom, kar ga premoremo – nujno odločiti za Ustvarjalnost. Si ji dovoliti zaupati. Kajti izkaže se, da svoji nepredvidljivi in nepreračunljivi naravi navkljub (ali pa ravno zaradi nje?), Ustvarjalnost – kot Življenje – vedno najde Pot.”

Pa še eno (ne)naključje: ravno v tem času intenzivno razmišljam o ustvarjalnosti, ki je osrednja tema pomladnih tečajev Joga – pot navznoter. Če želite, se na posnetke spletnih vadb (ki vključujejo moje žive navdihovalnice na temo ustvarjalnosti + celostno vadbo za utelešanje ustvarjalnosti), ki bodo na voljo do 1.7., še vedno lahko naročite 🙂