POGNATI GLOBOKE IN STABILNE KORENINE V DOBREM

Ob ponedeljkih se veselim e-novičnika Alenke Rebula, ki jo zelo rada berem. Številni njeni zapisi me navdihnejo ali ubesedijo kar in kakor tudi sama izkušam ali slutim.

Danes med drugim piše o tem, kako sta se z Josipo Prebeg v zgodnji mladosti odločili za različni strategiji, ko sta se v svoji okolici soočili z nefunkcionalnimi vzorci delovanja, ki onesrečujejo: Josipa se je odločila, da se bo sama naučila živeti drugače, Alenka pa, da se bo uprla in spremenila svet. “Dolgo sem se mučila, preden je ta odločitev popustila in sem iz boja prešla v učenje,” piše. In poudarja: “Vredno se je učiti, ker je sreča učenca veliko mehkejša in bližja kot zmaga upornika. In veliko prej nehamo trpeti.”

Tudi sama vedno znova izkušam (pa tudi vedno znova pozabim in se potem znova in znova opominjam ), da je edina strategija, ki v soočenju s temo – v sebi, v drugih in v svetu – dolgoročno deluje, prižgati luč.

Brcati v temo, preklinjati temo, metati kamenje v temo … navzven deluje veliko bolj spektakularno, dramatično in nagrajujoče za ego – daje občutek, da se aktivno borimo … in vsa ta energija pač ne bo šla v nič! In res ne gre v nič, a težava je v motivaciji – jeza in sovraštvo porajata le še več jeze in sovraštva. To nam kratkoročno in srednjeročno lahko daje močan občutek živosti in pomembnosti, dolgoročno pa nas izčrpa in postanemo zagrenjeni. V zunanjem svetu se nič ne spremeni ali pa se spremeni in nam spremembe vseeno niso všeč (“isto sranje, drugo pakovanje”, kot bi se reklo ).

Ljubezen in sovraštvo sta najmočnejši sili na svetu – in kot učijo modrostne tradicije, sta to sili, ki nas globinsko preobrazita. Ko ljubimo in ko sovražimo, postajamo sami podobni tistemu, kar ljubimo ali kar sovražimo. Ko sovražim, iluzorno mislim, da me bo to obvarovalo pred tistim, kar kritiziram in napadam – a je res ravno obratno: pod vplivom sile sovraštva postajamo vedno bolj podobni tistemu, kar sovražimo (delujemo enako ali pa še huje kot “sovražniki”).

Zato je izjemno pomembno čuječe opazovati, kaj nas žene in iz kakšnega stanja zavesti delujemo. Opazovati, kaj je tisto – v ljudeh, v svetu in v nas samih – kar je vredno ljubezni, občudovanja in posnemanja. Pognati globoke in stabilne korenine v dobrem. Svojo moč usmeriti v čim jasnejšo vizijo svojega ZA: postaviti se ZA, namesto da bi se borili proti.

Vztrajno, potrpežljivo in z ljubeznijo sejati semena dobrega, jih zalivati in varovati.

Mislim, da enako velja v zasebnem in v družbenem življenju – in da je oboje prepleteno, eno se zrcali v drugem.

Na to se je še posebej pomembno opominjati v časih, ki se zdijo temni, ko se zdi, da v družbi zmaguje pritlehnost.

Ne pozabimo, da podoba sveta, kot jo kažejo mediji, ni realna, ampak je skonstruirana (zavestno ali nezavedno) – prav gotovo ni samo resničnost in ni vsa resničnost.

Morda pa smo bolj v stiku z resničnostjo, ko gremo v zavetje dreves, poslušat žgolenje ptic in žuborenje studencev, kot pa ko smo priklopljeni na informacijsko mašinerijo?

“The more clearly we can focus our attention on the wonders and realities of the universe about us, the less taste we shall have for destruction.” – Rachel Carson
(“Bolj ko usmerjamo svojo pozornost k čudežnosti in resničnosti vesolja okrog nas, manj bomo imeli želje po uničevanju.”)

🙏

vir misli Rachel Carson: https://gratefulness.org/