“Propasivnost” ali disciplina nedela

Pot v celovitost je pot k ravnovesju. Ravnovesje je harmonično sobivanje nasprotij. Ni nekaj statičnega, nepremičnega, nespremenljivega, najti ali vzpostaviti ga je treba vsak hip na novo. Tudi ni nekaj univerzalnega, za vse enakega. Ravnovesje je zelo edinstveno in živo. In eno temeljnih, resnično bistvenih ravnovesij za vsako bitje je ravnovesje med aktivnostjo in pasivnostjo, med dejavnostjo in počitkom, med uveljavljanjem sprememb z lastno močjo in voljo ter sprejemljivim prepuščanjem Toku.

Živimo v času, kjer nas prevladujoča miselnost nagovarja k stalni (pro)aktivnosti, učinkovitosti, uspehu, produktivnosti. Še počivali naj bi čim bolj aktivno, se čim več intenzivno športno udejstvovali, potovali, dodatno izobraževali … Seveda ne mislim, da bi bilo to samo po sebi slabo, nasprotno, odlično je, kadar nas takšna naravnanost vzpodbudi, da živimo in se izražamo polno, ustvarjalno, z veseljem. Slabo ali celo uničujoče pa deluje, kadar umanjka drugi pol ravnovesja – čas za počitek, izklop, odklop. Ker je nujno tudi delati nič in imeti mir. Prisluškovati tistemu, kar v hrupu in naglici preslišimo. Globokemu, tihemu glasu notranje modrosti.

Zato ob hvalevredni proaktivnosti predlagam še ravno pravšnjo “propasivnost” – namerno, zavestno negovanje sproščenosti in sprejemljivosti. A ker je vsega, za kar mislimo, da moramo še nujno postoriti, preden si lahko privoščimo počitek, preveč (to še posebej, kar kronično velja za ženske!), je nujno vzpostaviti disciplino nedela – čas in prostor, namenjen naši najljubši obliki “propasivnosti”. Čas, ki ga skrbno čuvamo in varujemo kot sveti čas – varujemo pred zahtevami in motnjami okolice, a predvsem ped seboj, pred vsemi notranjimi “moraš”i, ki nam ga hočejo ukrasti. To se v praksi pogosto izkaže za težko nalogo, pri kateri potrebujemo pomoč, vzpodbudo in podporo – zato so lahko koristne skupinske prakse.

Vsa duhovna izročila, kar jih poznam, so razumela nujnost počitka in nedela. Posvečenega časa, ko se človek od sveta obrne k svetemu. Dan v tednu, ko je delati pomenilo “greh” in je veljala zapoved nedela.

Danes, ko ta opora vse bolj izginja, ko se poveličuje stalna dosegljivost, odzivnost, zaposlenost, resno in strogo disciplino nedela potrebujemo bolj kot kadarkoli.

Moja disciplina nedela vključuje čas za jogo in meditacijo vsako jutro in večer, enourni sprehod v naravi vsaj parkrat tedensko, temeljite nedeljske odklope in odpraviti se spat dovolj zgodaj, da se zjutraj zbudim spočita.

Kakšna pa je/bo tvoja?