V srčno smer

Danes bi rada z vami delila vajo, ki mi je že ničkolikokrat pomagala, da sem ponovno začutila svojo srčno smer, kadar sem se znašla v negotovosti.

Ko to pišem, je zunaj megla. Gosta, bela megla. Iz varnega in toplega domačega zavetja se mi zdi čarobna. V nedeljo, ko sem bila v megli v hribih, kjer je mrzlo pihalo in drselo in se slabo videlo (nič dramatičnega z vidika bolj izkušenih pohodnikov), se mi ni zdelo preveč zabavno. In vendar: kako čudovita prispodoba za življenje! Pisala sem že o tem, da se negotovost zagotovo vedno znova pojavlja, če hodimo po poti pristnosti. To je neizogibno. Zato se je na tej poti nujno učiti, kako se v negotovosti sprostiti, se zasidrati v notranjem zatočišču miru in počakati na jasnost. Ko smo na varnem in toplem globoko v Sebi, se “megla” (negotovost), ki nas je prej plašila, zazdi čudežno lepa …

Spodnjo vajo samoraziskovanja s pisanjem sem razvila najprej zase, ker me je njen učinek vedno znova navdušil, pa jo redno uporabljam(o) na tečajih Joga – pot navznoter in različnih delavnicah, ki jih vodim. Tole je zadnja, izpopolnjena različica 🙂

Preden jo zapišem, moram z vami podeliti še krasno sinhroniciteto, povezano z njo, ki me je pobožala prav danes! (Obožujem takšne čarobnosti!) Moj velik navdih in opora pri iskanju pristne življenjske poti in razvijanju zaupanja v notranji kompas je Martha Beck. Tudi navdih za prvo različico spodnje vaje sem dobila enkrat ob branju enega od njenih blogov – več se pa ne spomnim, ker je že tako dolgo nazaj 🙂

Drug pomemben navdih je prispeval Adrian Kezele z enim samim stavkom, ki ga je izrekel v nekem intervjuju: “Če želite vedeti, kaj je vaše poslanstvo, samo pomislite, kaj bi počeli, če ne bi bilo denarja.” Spomnim se notranjega ugovora svojega uma: “Ne, tako enostavno pa že ne more biti! Če bi bilo tako preprosto, bi vsi tako živeli!” In takoj zatem globlji notranji Glas: “Pa prav tako preprosto je. In kot sama dobro veš, preprostost zahteva ogromno srčnosti, integritete in poguma.” Takrat sem se ponovno vrnila k prvemu delu te vaje, ki ga pred tem že nekaj časa nisem več delala – in ugotovila, da mi koristi, če se k vaji vračam vedno znova.

Zdaj pa k sinhroniciteti: zjutraj sem se usedla k računalniku, da tukaj zapišem vajo, ki smo jo prejšnji teden delali na tečajih joge – za tiste, ki so manjkali in za vse ostale, ki bi vas utegnilo zanimati. Ampak pred tem sem si na FB strani Marthe Back pogledala njen najbolj sveži Gathering Room (kakor imenuje svoje tedenske FB live dogodke) z naslovom Don’t Control Yourself. In o čem govori? O točno takšni vaji!!!!! Ob tem pa čudovito odgovarja še na različne pomisleke, ki bi jih ob njej kdo utegnil imeti: toplo priporočam, da si ta njen posnetek ogledate! Ker je že ona vse tako lepo razložila, meni tu ni treba 🙂 in bomo kar skočili k vaji.

Še to: takoj, ko bom imela čas, bom vajo tudi posnela kot FB live na FB strani Joga – pot navznoter – če bi si želeli vajo poskusiti ob vodstvu mojega glasu, spremljajte stran (posnetek bo tudi kasneje na voljo).

In še: tokrat puščam odprte komentarje pod zapisom, če imate kakšno vprašanje ali če bi želeli deliti svoje izkušnje na temo vaje. Ker v izogib neprimernim vsebinam komentarje najprej pregledam, pa bodo vidni šele, ko jih odobrim.

v srčno smer

1. Udobno se namestite. Hrbtenica naj bo udobno vzravnana, da lahko sproščeno dihate (lahko ste naslonjeni). Zaprite oči. Občutite telo, stik s tlemi, s sedežem. Opazujte svoje dihanje. Če vam prija, položite desno roko na trebuh in levo na srce. Z ljubečo naklonjenostjo zaželite sebi v mislih: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom srečen/srečna, naj bom miren/mirna.” In vsem bitjem: “Naj bo vsem bitjem dobro, naj bodo vsa bitja zdrava, srečna in mirna.” Ter še enkrat sebi: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom srečen/srečna, naj bom miren/mirna.” Občutite, kako vas prežema in objema ljubeča prisotnost.

2. Dovolite si iz srca in z vsem telesom občutiti: Kaj bi počeli, če vam ne bi bilo treba služiti denarja, če ne bi bilo treba nikomur ustreči, nikomur ugajati? Dovolite, da se notranja vizija jasno izoblikuje.

3. Zapišite si, kar se vam je razkrilo. (Pisanje je zelo pomemben korak, ko si dovolimo ne samo občutiti, ampak tudi s pisanjem izraziti svoje srčne želje, pridobimo veliko jasnost.)

(Temu seznamu pravi “seznam srčnih želja” ali “notranji kompas srčne smeri”.)

4. Na drug seznam si zapišite vse tisto, kar občutite, da vas ovira, da stvari s svojega srčnega seznama ne morete početi ali pa jih ne morete početi v tolikšni meri, kot bi si želeli.

(Temu seznamu pravim “seznam moraš-ev”.)

5. Ponovno zaprite oči in se sprostite v meditativno stanje ljubeče prisotnosti. (kot opisano pod točko 1)

6. V umirjenem stanju ljubeče naklonjenosti ponovno preglejte “seznam moraš-ev”:  izberite eno stvar s seznama, ki jo lahko zmanjšate, si olajšate (morda poiščete pomoč) ali celo prečrtate. Ob tej stvari na seznamu natančno napišite, kako in kdaj jo boste zmanjšali ali opustili. Zaprite oči in občutite olajšanje, sprostitev, ko ste pomanjšali ali odpustili enega od svojih “moraš-ev” 😉 Ozavestite občutek prostora, ki se odpre, časa, ki je zdaj na voljo za nekaj drugega.

7. Čas, ki se je sprostil, namenite eni od stvari s seznama srčnih želja. To si tudi zapišite:  katero stvar s seznama srčnih želja lahko počnete v času, ki ste ga pridobili? Čim bolj jasno si zapišite svoj načrt. Tako vaša odločitev, namera pridobi moč, postane zaveza sebi, svoji srčni smeri.

8. Ponovno zaprite oči, se sprostite v meditacijo in opazujte, kako se počutite po vaji.

ZA KONEC: Ne skrbite, če vaš notranji kompas srčne smeri kaže v drugačno smer od življenja, ki ga trenutno živite. Pomembno je, da stopite v stik s srčnimi željami in jim vedno znova prisluhnete. Če ne morete narediti velikih sprememb, naredite tiste majhne spremembe, ki jih lahko. Nikoli ne podcenjujte moči majhnih sprememb! Iz majhnega raste veliko. Ko naredimo tisto malo, kar je že zdaj možno, pridobimo moč za nadaljnje korake. 

Morda smo trenutno v megli in še ne moremo videti, kam nas vodi pot … A pomembno je, da se premaknemo do naslednje markacije! Od tam bomo videli dlje in začutili, kam stopiti.

Želim vam veliko srčnosti, poguma in zaupanja pri odkrivanju ali utiranju svoje edinstvene, pristne Poti!

Z ljubeznijo,

Tina

 

*naslovna fotografija: Juha Kinnunen/ Flickr Creative Commons

Slastno indijsko branje

Letos že drugo leto zapored kot gostujoča predavateljica na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani poučujem izbirni predmet Kultura Indije in hindi (ali “hindijščina”, kot je pravilno slovensko :)). Kot pri učenju joge in meditacije tudi pri univerzitetnem poučevanju ugotavljam, da se, ko učim, tudi sama ogromno naučim … Ali se spomnim, kar sem že vedela, pa pozabila … Ali spet prebiram sijajne knjige, ki sem jih že brala – in me ob ponovnem branju ponovno navdušujejo in navdihujejo!

Ker tudi vam privoščim čim odličnejše branje, še tu objavljam seznam izvrstnih v slovenščino prevedenih knjig – t.i. “primarnih virov” za proučevanje indijske kulture 🙂

(Preden me prijavite Uradu proti mučenju študentov s preveliko količino branja, naj pojasnim, da je toliko naslovov na seznamu zato, da imajo študentje čim večjo izbiro (za izpitno branje izberejo eno obsežnejšo ali dve manj obsežni knjigi) – in da so čim bolje informirani, kaj vse se splača prebrati. Moje tiho upanje je, da bodo naša srečevanja v njih prebudila iskrico, ki po našem skupnem letu ne bo ugasnila, ampak se bo le še bolj razplamtela … in da bodo sami kasneje brali in raziskovali naprej.)

indijske knjige

 

VEDE IN VEDSKA KULTURA

Pacheiner – Klander, Vlasta (ur. in prev.). Ko pesem tkem. Antologija vedskih pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

Škof, Lenart (ur. in prev.). Upanišade. Besede vedske Indije. Ljubljana: Nova revija, 2011. + Ditrich, Tamara (prev.). Katha upanišad: o življenju, smrti in nesmrtnosti. V: Poligrafi, letnik 5, št. 17/18 (2000.).

BUDIZEM

Pečenko, Primož (prev.). Dhammapada. Besede modrosti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987 ali 1990.

Pečenko, Primož (prev.). Vprašanja kralja Milinde. O Buddhovem nauku. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990.

IZ MAHABHARATE

Pacheiner – Klander, Vlasta (prev.). Bhagavadgita. Gospodova pesem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990.

Pacheiner – Klander, Vlasta (prev.). Zgodba o Savitri. Branik: Založništvo Abram, 2002.

 JOGA/ INDIJSKA FILOZOFIJA:

Swami Vivekananda. Radža joga. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000.

Šri Ramakrišna. Reki. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994.

Šri Aurobindo. Integralna joga. Ljubljana: Slovenska matica, 1990.

MODERNA INDIJSKA LITERATURA:

RABINDRANATH TAGORE (Nobelova nagrada za literaturo 1913)

dela, prevedena v slovenščino: Ptice selivke in Žetev , Vrtnar in Gitandžali , Rastoči mesec in Povestice , Darovanjke , Vera v človeka ali Na pragu večnega življenja , Dom in svet , Gora , Spevi in Sadhana ali Pot k popolnosti, Lipika , Izbrane zgodbe, Religija človeka, Lačni kamni 

 SPOMINI – indijski osamosvojitveni proces/ indijska kultura konec 19. in v prvi polovici 20. stol.

Tagore, Rabindranath. Moje življenje, o njem vam pripovedujem. Ljubljana: Modrijan, 2012.

Gandhi, Mohandas. Avtobiografija. Zgodba o mojih eksperimentih z resnico. Ljubljana: Modrijan, 2010.

Nehru, Jawaharlal. Odkritje Indije. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1956.

SODOBNA INDIJSKA LITERATURA (izbor):

romani:

Singh, Khushwant. Vlak v Pakistan. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994.

Rushdie, Salman. Otroci polnoči. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997/2004/2011.

Roy, Arundhati. Bog majhnih stvari. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000/2009.

Ghosh, Amitav. Lačna plima. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2008.

Ghosh, Amitav. Obrisi senc. Ljubljana: Študentska založba, 2012.

Nair, Anita. Ženski kupe. Radovljica: Didakta, 2005/2007.

Nair, Anita. Vaje v pozabljanju. Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2018.

poezija:

Kavita. Antologija sodobne indijske poezije. Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 2015.

O INDIJI MED TRADICIJO IN SODOBNOSTJO:

Dalrymple, William. Devet življenj. Iskanje svetega v sodobni Indiji. Tržič: Avrora, 2012.

O zdravju tako in drugače

V jesenskem trimesečju tečajev Joga – pot navznoter potujemo celovitosti naproti. Ker vas je veliko, ki se tečajem iz takšnih ali drugačnih razlogov ne morete priključiti, vseeno pa vas morda navdihne kakšen utrinek, jih poskušam (to jesen malo bolj redno :)) loviti v zapise tu – v preteklih tednih smo zagrizli v izzivalno vprašanje, kako obogateti, si drznili privoščiti čas za počitek, oddih in “propasivnost”, tokrat pa se bomo posvetili: zdravju.

In ker je na mojih tečajih – tako kot tudi v življenju – prvi in zadnji odgovor na katerokoli vprašanje … uganili ste :): “ljubeča naklonjenost” … bo tako tudi tokrat 🙂

Ljubeča naklonjenost in zdravje

V namero, s katero vzpostavljamo ljubečo naklonjenost, prijaznost do sebe in drugih, lahko (čeprav to ni nujno) vključimo tudi zdravje.

Udobno se usedemo, zapremo oči, občutimo telo. Opazujemo dihanje. Če nam prija, lahko desno roko položimo na trebuh in levo na srce. Občutimo stik dlani s telesom. V mislih si rečemo: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom sreč(e)n/a, naj bom mir(e)n/a.” Predstavljamo si, kako se občutenje ljubeče naklonjenosti razširi po vsem telesu, ga prežame in objame. Nato razširimo dobrohotnost še navzven, kot bi z njo objeli ves svet in vsa bitja. V mislih si rečemo: “Naj bo vsem bitjem dobro. Naj bodo vsa bitja zdrava, srečna in mirna.” Ponovno se obrnemo k sebi: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom sreč(e)n/a, naj bom mir(e)n/a.” Še nekaj trenutkov sedimo v tišini z zaprtimi očmi, občutimo, kako smo.

Včasih kdo vpraša, zakaj bi si kaj takšnega sploh ponavljali. Saj je vendar edino logično, da si vsi želimo zdravje in srečo (nekateri pa tudi mir).

V teoriji da, kaj pa v praksi? Ali tudi živimo, kot bi si to zares želeli? Če si iskreno ogledamo svoja življenja, bomo najbrž ugotovili, da počnemo kup reči, ki škodijo našemu zdravju in ne prinašajo sreče in miru. Od škodljivih razvad do tisočerih “moraš”ev, brez katerih, smo prepričani, ne gre. Čutimo, da potrebujemo počitek, pa si ga ne privoščimo, ker “moramo” še to in ono in zanj ni časa.

Tudi na skupinskih vadbah joge vedno znova opažam, kako močna je naša pogojenost, da moramo biti “uspešni” – kakorkoli že si to predstavljamo. Koliko zavestnega prizadevanja je potrebno, da se “odhipnotiziramo”! Na jogi si uspešnost – zavestno ali nezavedno – pogosto predstavljamo kot “uspešno” izvajanje položajev. Na vsaki uri največ časa porabim za stalno ponavljanje: položaji so tu, da nam pomagajo in nas vodijo k boljšemu počutju; nismo mi na jogi zato, da bomo čim bolj vrhunsko izvajali položaje. Prilagajajmo položaje sebi – in ne sebe ideji o idealnih položajih!

Vsak položaj zavzemimo z ljubečo naklonjenostjo do svojega telesa – in če nam prija blažja različica, intenzivnejša pa ne, ostanimo pri blažji.

Zdravje kot odnos

Zdravja osebno ne razumem (samo) kot odsotnost bolezni, ampak kot – celovitost. Bistvo zdravja vidim v ljubečem, hvaležnem in spoštljivem odnosu do sebe, sveta in Življenja.

Če počasi, vztrajno, redno razvijamo in negujemo takšno naravnanost, v nas rase moč, da vedno pogosteje izberemo, kar nas krepi in podpira ter opuščamo, kar škoduje nam in/ali drugim.

Zdravje onkraj fizičnega

Ne glede na to, kako odlično skrbimo za svoje zdravje, pa je to pogojeno tudi s številnimi dejavniki, ki so onkraj naše moči in nadzora. In je neizogibno minljivo.

A srečo in mir, učijo modrostna izročila, je mogoče ohranjati temu navkljub.

V notranje zatočišče globokega miru in vedrine se lahko vedno znova vračamo v procesih spreminjanja fizičnega stanja – tudi če so spremembe neprijetne ali celo boleče.

Tudi sredi bolečine in bolezni se je mogoče sprostiti, počivati v Sebi in z radovednostjo opazovati tok nenehnega spreminjanja.

Kdor je tako naravnan(a), zanj-o lahko rečemo, tudi ko opeša njeno/ njegovo telesno zdravje: “Zdrav(a) je!”

Takšno Zdravje si ne zasluži le male, pač pa veliko začetnico!

 

(naslovna fotografija: hatake_s/ flickr creative commons)

“Propasivnost” ali disciplina nedela

Pot v celovitost je pot k ravnovesju. Ravnovesje je harmonično sobivanje nasprotij. Ni nekaj statičnega, nepremičnega, nespremenljivega, najti ali vzpostaviti ga je treba vsak hip na novo. Tudi ni nekaj univerzalnega, za vse enakega. Ravnovesje je zelo edinstveno in živo. In eno temeljnih, resnično bistvenih ravnovesij za vsako bitje je ravnovesje med aktivnostjo in pasivnostjo, med dejavnostjo in počitkom, med uveljavljanjem sprememb z lastno močjo in voljo ter sprejemljivim prepuščanjem Toku.

Živimo v času, kjer nas prevladujoča miselnost nagovarja k stalni (pro)aktivnosti, učinkovitosti, uspehu, produktivnosti. Še počivali naj bi čim bolj aktivno, se čim več intenzivno športno udejstvovali, potovali, dodatno izobraževali … Seveda ne mislim, da bi bilo to samo po sebi slabo, nasprotno, odlično je, kadar nas takšna naravnanost vzpodbudi, da živimo in se izražamo polno, ustvarjalno, z veseljem. Slabo ali celo uničujoče pa deluje, kadar umanjka drugi pol ravnovesja – čas za počitek, izklop, odklop. Ker je nujno tudi delati nič in imeti mir. Prisluškovati tistemu, kar v hrupu in naglici preslišimo. Globokemu, tihemu glasu notranje modrosti.

Zato ob hvalevredni proaktivnosti predlagam še ravno pravšnjo “propasivnost” – namerno, zavestno negovanje sproščenosti in sprejemljivosti. A ker je vsega, za kar mislimo, da moramo še nujno postoriti, preden si lahko privoščimo počitek, preveč (to še posebej, kar kronično velja za ženske!), je nujno vzpostaviti disciplino nedela – čas in prostor, namenjen naši najljubši obliki “propasivnosti”. Čas, ki ga skrbno čuvamo in varujemo kot sveti čas – varujemo pred zahtevami in motnjami okolice, a predvsem ped seboj, pred vsemi notranjimi “moraš”i, ki nam ga hočejo ukrasti. To se v praksi pogosto izkaže za težko nalogo, pri kateri potrebujemo pomoč, vzpodbudo in podporo – zato so lahko koristne skupinske prakse.

Vsa duhovna izročila, kar jih poznam, so razumela nujnost počitka in nedela. Posvečenega časa, ko se človek od sveta obrne k svetemu. Dan v tednu, ko je delati pomenilo “greh” in je veljala zapoved nedela.

Danes, ko ta opora vse bolj izginja, ko se poveličuje stalna dosegljivost, odzivnost, zaposlenost, resno in strogo disciplino nedela potrebujemo bolj kot kadarkoli.

Moja disciplina nedela vključuje čas za jogo in meditacijo vsako jutro in večer, enourni sprehod v naravi vsaj parkrat tedensko, temeljite nedeljske odklope in odpraviti se spat dovolj zgodaj, da se zjutraj zbudim spočita.

Kakšna pa je/bo tvoja?