Zorenje v celovitost

Poletna svetloba se počasi preobraža v jesensko … Postaja mehkejša … Kot bi se iz vidnega sveta počasi selila v nevidnost in od tam črpala drugačno, čarno moč: moč, da pozlati vse, česar se dotakne. 

Morda tako zori svetloba, pomislim: v poletnem zenitu je osupljiva, a tudi utrudljiva njena neomajna mogočnost … V jeseni pa postane blaga, topla, nežnejša. Nevsiljivo polni svet in mehča ostre robove stvari, ki jih obliva.

Zori naša notranja svetloba sorodno?

Celovitost

Počasi se pripravljam na začetek novega cikla tečajev Joga – pot navznoterTečaji, ki so plod moje ljubezni do joge in zaupanja v darove, ki se rojevajo iz skupnega prostora medsebojne vzpodbude, bodo letos potekali že peto leto. Zdi se mi, da je to leto zrelosti – skozi leta se vedno jasneje zavedam, kaj je tisto, kar lahko dam … in komu.

Vedno bolj čutim in polno naseljujem, kar najgloblje in najbolj resnično sem, vidim, kaj je moja Pot (čeprav ne nujno tudi, kam vodi!) in čemu se je smiselno scela posvetiti.

Že spomladi, ko sem v meditaciji odprto prisluškovala notranjemu navdihu, kam se usmeriti jeseni, se je iz globin pojavila beseda CELOVITOST. 

Vse poletje je bila z menoj – kot magnet, ki priteguje uvide s čisto določenim “nabojem” …

Pred poletjem, junija, smo imeli delavnico, ki sem jo naslovila V stiku s seboj: Sonce/senca.  Odziv me je presenetil – tako po številu udeležencev kot po intenzivnosti notranjih doživetij, o katerih so mi poročali. Mnoge so pretresli posebej močni uvidi ob praksah, namenjenih soočenju s senčnimi plati in preobražanju notranjih “demonov”.

Zakaj so te prakse tako osvobajajoče?

Ko zberemo pogum, da se zavestno soočimo s tistim, pred čemer običajno bežimo, kar odrivamo, česar se otepamo …  se “demoni” preobrazijo v zaveznike. Kar nam je pilo kri, lahko postane vir neslutene moči. Ustvarjalne moči, ki oživlja, ki gradi, ki celi.

Ko to enkrat izkusimo, se življenje močno spremeni. Nič več ni črno-belo, ampak lahko vidimo, kako se nasprotja – v nas in v življenju – medsebojno oplajajo.

Svetloba dozori, ko doživi izkušnjo, da je tema ne ugasne, ne zaduši …

Ko vstopi Svetloba, se tema razklene – in pokažejo se skriti zakladi, ki jih nismo pričakovali.

Naročje ljubeče prisotnosti

Ljuba jogijska sopotnica mi je pred dnevi z morske obale poslala sporočilo, ki me je ganilo do solz:

“Danes se mi je tu sestavilo nekaj, kar imam že dalj časa v mislih; namreč kako lepše prevesti ‘holding space’. Ker je to to, kar ti počneš za nas, ustvarjaš varen prostor, v katerem smo lahko vse, in v katerem odkrivamo, kaj sploh zares smo. Naročje, ljuba Tina, ti si naše naročje.”

Iskreno, v življenju si nič ne bi želela biti bolj kot “naročje”!

Vendar to nikakor nisem vedno in povsod … In na naših urah joge imam tudi sama občutek, da me objame neimenljivo Naročje, ki me presega, a na čudežen način včasih deluje skozme.

Kot bi večletna praksa ljubeče naklonjenosti najmočneje delovala prav v okolju, ko se ji vsi skupaj posvetimo (z ljubečo naklonjenostjo pričnemo vsako uro) – tako gradimo in krepimo skupni prostor ljubeče prisotnosti: novo Celoto, ki je več kot zgolj vsota delov.

love will teach you

Zorenje

Leta vzpostavljanja stika z globino v sebi in drugih so me naučila, da se pomembne spremembe redko zgodijo čez noč (in še kadar se zdi, da so se zgodile čez noč, se ponavadi zgodijo na leta “podlage”). Da so najgloblje preobrazbe redko spektakularne. In da so najučinkovitejše prakse na videz zelo enostavne …

Da v sebi vsi nosimo nasprotja – belo, črno in številne odtenke vmes …

Modra ljubeča prisotnost, ki jo prikličemo iz globin, pa s svojo mehko zrelo Svetlobo vse poveže, vse pozlati, iz vsega izlušči skriti Dar.

Tako se rodi celovitost.

Celovitost ni dosežek, neka nova medalja, ki bi si jo priborili.

V celovitost Življenja se sprostimo, ko izpustimo predstave o tem, kakšna bi morala biti in ji dovolimo utripati, kot je.

V celovitost (do)zorimo …

Veselim se našega skupnega zorenja!

Z ljubeznijo,

Tina

*naslovna fotografija: gato-gato-gato/ Flickr Creative Commons

Advertisements