Notranji kompas: Sproščenost v negotovosti

Ko se ozrem na svoje življenje, na do zdaj prehojeno Pot, z globoko hvaležnostjo občutim, da je zadnjih nekaj let najlepših, najzanimivejših, najbolj izpolnjujočih in osrečujočih.

Da živim vedno bolj pristno, vedno bolj v globini in iz globin svojega Bitja.

Da vedno pogosteje počivam v globokem Miru, prisluškujem Tišini iz trebuha vesolja. Se čudim, kako me – kot Vse – polni Živost, skrivnosti Tok, ki prihaja iz neznanega in se vrača v neznano, nas diha, nas pleše, utripa. Isto Življenje, isti Tok, ki utripa metuljeva krila, žubori studence, poje ptice, sije zvezde.

Ljubezen brez razloga – Razlog vsega.

WinterStars

Tako (globoko) znotraj.

Če na svoje življenje pogledam od zunaj z očmi hladnega opazovalca, ki “ne pesni in ne filozofira” (s tem se mnogi, ki se imajo za prizemljene in praktične, zelo radi pohvalijo), temveč ga “zanimajo dejstva” in “konkretni, merljivi rezultati” (beri: gmotno stanje in družbeni ugled), si moja Pot prisluži dokaj klavrno oceno.

Takšni hladni opazovalci zastavljajo vprašanja, kot so: kakšen je tvoj karierni načrt? Kakšen je tvoj poslovni načrt? Kakšna je marketinška strategija? Kakšna so tvoja zavarovanja (pred številnimi potencialnimi nevarnostmi)?

Ob takšnih vprašanjih, ki terjajo gotovost, se pogosto počutim izgubljeno. Nekako takole:

road less traveled

Da vztrajam na svoji Poti, sem se morala v sebi (in drugih) naučiti razlikovati med dvema stanjema, ki se zdita sorodna, a pravzaprav nista. Obe stanji vzbujata nelagodje in naš avtomatični odziv nanju je, da ju poskušamo čim prej prekiniti.

A moder odziv na ti dve stanji – odziv, ki vodi k (ne samo osebnemu) trajnemu, globokemu Miru in Radosti – je pogosto natanko nasproten od odziva, ki smo se ga priučili in ki je družbeno sprejemljiv, še več – samoumeven.

 

IZGUBLJENOST ALI NEGOTOVOST?

Kako je mogoče, da se človek počuti hkrati najdeno in izgubljeno? Hkrati globoko mirno in zmedeno? Hkrati izpolnjeno in v pomanjkanju?

Ni mogoče. Nekatere reči enostavno ne gredo skupaj.

Pa vendar sorodna nihanja, kot jih čutim pri sebi, vidim pri številnih ljudeh, ki so se odločili zaživeti pristno. Ubrati še neuhojene Poti.

Hm, mogoče “odločili” ni najboljša beseda … Bolj se zdi, da s(m)o se – včasih ali celo pogosto proti svoji volji! – znašli v čed(ež)nem, nerazumljivem in nepredvidljivem procesu …  Ta proces je včasih milejši in drugič bolj drastičen, praviloma pa ga spremlja zmanjšanje ali celo izguba tistega, kar nam je dajalo občutek gotovosti in nadzora.

spiritual awakening

V nas se prebudi nekaj, zaradi česar nam lupina naših življenj postane pretesna. Notranji klic nas kliče v neznano.

Najprej nas prijazno povabi na Pot kot radostno vznemirjenje in radovednost.

Če se ustrašimo koraka v neznano in ta notranji klic utišamo, za nekaj časa morda potihne, nato pa se ponovno oglasi: tokrat glasneje in bolj neprijetno, kot občutek nemira, neizpolnjenosti, zlaganosti. Govori nam: nisi na svojem mestu. Ne živiš, kar bi moral(a) živeti.

To je izgubljenost: ko globoko v sebi vemo, da ne živimo svoje resnice.

A če je naše življenje po družbenih merilih uspešno, če nam takšno, kot je, nudi občutek gotovosti, pripadnosti, varnosti, urejenosti, bomo v skušnjavi, da se na občutek izgubljenosti odzovemo tako, kot je družbeno najbolj sprejemljivo in samoumevno: zatremo ga.

V ta namen nam naša na strahu utemeljena kultura ponuja bogat arzenal bleščečega in učinkovitega orodja in orožja: od številnih in nenehnih motenj, ki ustvarjajo dovolj hrupa, da nam ni treba poslušati nadležnih občutkov, do nadvse racionalnih, strahospoštovanje vzbujajočih argumentov tipa “tako pač je, drugače se ne da in ne gre.”

Veliko notranje moči, poguma in jasnosti potrebujemo, da prepoznamo lastno izgubljenost kot to, kar je – izgubljenost pod krinko gotovosti. In še več, da stopimo v nasprotno smer.

Če se predamo gravitacijski sili strahu in uberemo strategijo bežanja pred notranjo modrostjo, ki ve, da živimo laž, bo naše življenje konstanten beg. Ta se lahko izraža kot dosežkarski deloholizem, kar v sodobni družbi visoko kotira, zato se nam za nagrado obetajo številna priznanja in uspehi.

Vendar ima laž kratke noge in se slej ko prej upeha pred mogočnostjo Resnice, ki ji ni mogoče ubežati. Laž je treba nenehno ohranjati z laganjem, Resnica pa preprosto JE – ne glede na to, kako zavzeto jo zanikamo.

 

UVID V ILUZIJO GOTOVOSTI

Neizpodbitno je, da smo tukaj začasno in da na poslednjo Pot ne bomo mogli vzeti ničesar materialnega.

Da je sprememba edina stalnica in da vse mine.

Da Življenje presega moč našega nadzora, ne glede na to, kako zelo si zanj prizadevamo.

Vse ostalo je negotovo ali zgolj bolj ali manj predvidljivo.

Če čutimo nelagodje pred vprašanji, ki terjajo odgovore s stališča gotovosti in nadzora, to ne pomeni, da nismo “prizemljeni” in v stiku z realnostjo – nasprotno, pomeni, da jasno vidimo naravo pojavne resničnosti.

Ne pomeni, da smo izgubljeni. Nismo izgubili sebe, izgubili smo iluzijo gotovosti in nadzora.

Ne pomeni, da smo brez vizije in smeri. Pomeni, da proti obzorju, ki nas kliče, še ni uhojenih poti. Da gremo pogumno na Pot, ne moremo pa še vedeti, kaj bomo na njej odkrili, česa se bomo naučili, kaj bomo ustvarili in kdo bomo postali.

Ne pomeni, da so vsi načrti in strategije brez vrednosti, temveč zgolj to, da se živega toka Življenja ne da vkalupiti v vnaprej pripravljene modele. Pristnost zahteva spontanost in gibkost, da načrte prilagodimo Življenju, namesto da bi življenje zadušili, obrezali ali ponaredili v korist fiksnih Načrtov.

what i planed

Ne pomeni, da je previdnost odveč, pomeni pa, da ne bomo delovali po nareku strahu, da bi se izognili neprijetnemu, težavnemu, napornemu ali bolečemu, kar je integralni del vsake žive Poti.

Namesto da bi kot nemočne žrtve sprejeli izgubljenost, češ “tako pač je, drugače ne gre”, bomo, da ne bi izgubili svoje duše, srca, pristnosti, ustvarjalnosti in vrednot, strahovom navkljub zakorakali v neznano.

Jasna zavest negotovosti bo odslej naša pogosta, morda stalna spremljevalka.

Tako pač je, drugače ne gre …

if i must fall

 

SPROŠČENOST V NEGOTOVOSTI

Ker se negotovosti ne moremo izogniti, je najbolje, da se učimo sprostiti negotovosti navkljub.

Namesto da bi se panično oklepali vsega, kar se bojimo izgubiti, nam lahko zavest negotovosti služi kot vzpodbuda za hvaležnost in čuječo prisotnost.

Nič ni samoumevno.

Vsak trenutek je dragocen.

Namesto da bi se zaprli v bunker skrbi, se potopimo v notranje svetišče, kjer domujeta neomajni Mir in jasnost.

Naša notranja Modrost ne govori v jeziku zavarovalniških obrazcev, ne govori v jeziku strahu.

Usmerja nas drugače in drugam.

Povezana s celoto Bivanja vidi in ve, kar je razumu skrito.

Jo (že) slišiš?

 

P.S.: 1. aprila pričnemo s pomladnim trimesečjem tečajev Joga – pot navznoter. Osrednja tema bo tokrat prav NOTRANJI KOMPAS. Če te zanima, prisrčno vabljen/a, da se nam pridružiš! Prvi, informativni obisk je brezplačen.

P.S.S.: Če se na svoji poti počutiš negotovo in potrebuješ vzpodbudo, novo perspektivo ali kakšno konkretno metodo, ki ti bo v pomoč pri spustu v notranje svetišče, kjer si lahko odpočiješ in se okrepiš negotovosti navkljub, se lahko dogovoriva za individualno uro Moja pot navznoterPiši mi na e-naslov, ki ga najdeš v povezavi, pa poiščeva prostor in čas, da si prisluhneš …