Blagoslov uresničenih strahov

Zadnje čase sem dosti razmišljala o (domnevno) dobrih in slabih, lepih in hudih rečeh, ki se nam dogajajo … Poleg tega, da jih sčasoma lahko vidimo v drugačni luči, me je prešinilo nenavadno spoznanje: najboljše, kar se mi je v življenju zgodilo, je, da so se že uresničili številni od mojih največjih strahov.

Odkar pomnim, me je bilo strah. Če bi morala opredeliti, kaj najmočneje prežema moje telo, moje bitje, bi bil iskren odgovor: strah. Strah pred bolečino. Strah pred izgubo. Strah pred minljivostjo. In celo strah pred lepimi rečmi, pred morebitnimi razočaranji, pred tem, da se moji načrti ne bi uresničili – in pred tem, da bi se. Strah je moj najbolj zvesti in neutrudni življenjski sopotnik. Vse mogoče sem poskusila, da bi me izpustil iz dušečega objema: spoprijeti se z njim razumsko s študijem filozofije in premišljanjem o velikih večnih vprašanjih in izdihniti ga iz telesa z jogo, meditacijo, gibanjem … Peti in plesati glasno (“Pesem je zdravilo za strah!”) in moliti tiho. Sama in v družbi. Vse je pomagalo, malo – a nič tako zelo, kot ko se je v obdobju nekaj let kot po spisku zgodilo (skoraj) vse, česar sem se najbolj bala.

Uresničilo se je, česar sem se bala in vendar je bilo povsem drugače, kot je napovedal strah. Včasih celo huje, včasih tudi lažje, a nikoli povsem tako, kot sem si predstavljala. Kar so napovedovale moje skrbi, se je uresničilo do potankosti – in vendar se sploh ni uresničilo. Bilo me je in še vedno me je strah bolečine v vseh njenih oblikah – a vendar v trenutkih, ko je življenje bolelo tako zelo, da je bila bolečina edina resničnost, ko sem s težavo zbirala moč za naslednji dih, naslednji korak … ni bilo strahu. Bil je samo čisti zdaj. Bila je hkrati groza izgubljenosti in nenavadna, ostra jasnina. Noben strah me ni mogel pripraviti na svoje uresničenje. In hkrati nič drugega kot tisto, kar me je spodsekalo, ne bi moglo odpreti vrat do skrivnostne moči/luči, ki sem jo v največji temi našla v sebi. Ki se je rodila, izbrusila in zaiskrila prav v rezkih pretresih.

Me je še strah? Še. Strah vsak dan izumi nove razloge za svoj obstoj.

A nekaj je drugače. Ne verjamem mu več. Kar morda ne zveni epohalno, a prinaša občutek izjemne svobode, odprtosti in iskrive radosti. Modri prijatelj me je zadnjič opomnil: “Pusti se presenetiti! Zato ker strah ni NIKOLI povezan z neznanim ampak VEDNO z znanim.”

Kar je osupljivo res. Če si dovolimo nepreračunljivo plesati s tokom življenja, pa je gotovo zgolj eno: zgodilo se bo neznano.

Kako čudovito!

*Naslovna fotografija: Shawn Rossi/ Flickr Creative Commons

Advertisements