“Želim” namesto “moram”

(Ta zapis je pred meseci nastal v okviru Navdihovalnice. Ker ste mi mnogi pisali, da vam je bil všeč, ga objavljam še na blogu.)

Ena boljših odločitev, ki sem jih sprejela v zadnjem času, je, da poskušam čim manjkrat uporabljati majhno, na videz nepomembno, v resnici pa mogočno besedico »moram«. Začela sem opazovati, kako pogosto je z mano. Zalotila sem se, da na vabila odgovarjam »Z veseljem bi, ampak moram …« Da bližnjim razlagam, kako bi rada x, ampak žal moram y. Predvsem pa da v svojem notranjem monologu nenehno fantaziram, kako bi bilo lepo to in tisto, kar bi zagotovo počela ali si privoščila, če mi tega ne bi onemogočali majhni in veliki »moraš«. Bi počivala, ampak moram pospravljati. Bi brala, ampak moram odgovoriti na že tri dni staro elektronsko pošto. Bi šla na kavo s prijateljico, ampak se moram pripraviti na prireditev, ki jo vodim … Če naštejem le nekaj drobnih, banalnih in neusodnih primerov. V večjih in pomembnejših rečeh je »moraš« še bolj grozeč. Bila so daljša obdobja, ko se mi je zdelo, da žongliram s tisoč moraši, ki so povrh vsega nezdružljivi. Da nikakor ne (z)morem vsega, kar moram. Da so mi moraši ugrabili življenje, predvsem pa, da so mi ugrabili veselje. Poudariti želim (najprej sem napisala »poudariti moram« in se naknadno popravila), da je šlo za subjektivne občutke. Zunanjim opazovalcem bi se lahko zdelo (in nekaterim se tudi je), da živim nadvse lagodno. Da se moram samo bolj sprostiti (od vse te joge bi pa to že lahko znala!). Da moram nehati komplicirati. Da se moram ozdraviti perfekcionizma.  Ali pa da se moram bolje organizirati. Skratka, kup sicer dobronamernih morašev, ki pa so vendarle zgolj novi moraši. Če jih ponotranjimo, ni zelo verjetno, da bi to vodilo k nenadnemu »razsvetljenju«, ampak pri tistih, ki smo k temu nagnjeni, le še poglobi občutek nesposobnosti, nezadostnosti in nemoči.

Ko sem šla pred slabim letom na psihoterapijo in imela priložnost sodelovati s kar dvema čudovitima terapevtoma hkrati, je bilo prvo, kar sta mi rekla: »Midva ne bova še ena od tistih ljudi, ki ti dopovedujeta, kaj moraš.« O, kakšno olajšanje! A takoj zatem občutek izgubljenosti: kaj naj brez svojih morašev? Nad katerimi se sicer pritožujem, a me, kot sem kmalu uvidela, tudi varujejo pred strašljivo nalogo: prevzeti zrelo odgovornost za svoje življenje. Odkriti svoje srčne želje. Se jim (na)učiti zaupati. Jim dati prostor. Jih živeti.

Ker če smo iskreni in pogledamo globlje, se za vsakim »moram« v resnici skriva spretno preoblečeni »želim«. Vendar so želje zelo različne: nekatere so izraz priučene pridnosti (recimo »Moram pospraviti hišo, da se bo vse svetilo, ker pridejo obiski,« ali »Moram na srečanje, kamor se mi ne ljubi, ampak drugi to od mene pričakujejo,« je v resnici »Tem ljudem si želim ugajati in nanje narediti vtis.«), druge zrele pristnosti – in te se veliko bolj naravno ujamejo z besedo »želim« (recimo »Želim urediti prostor, v katerem bivam, ker se v lepem prostoru bolje počutim,« ali »Želim se srečati z ljudmi, s katerimi se morda ne strinjam v vsem, a mi njihova bližina vseeno veliko pomeni.«). (O pridnosti in pristnosti sicer čudovito razmišlja, predava in piše Saša Kranjc, izraza sem posvojila od nje, ker se mi zdi, da resnično zadeneta bistvo.) Želje, ki se skrivajo pod preobleko morašev, so dostikrat neizpolnljive ali pa vsaj neizpolnjujoče, ker so največkrat odvisne od muhastih odzivov nepredvidljivega sveta in okolice. Pristne, srčne želje pa nam velikokrat dajejo živost in zagon že zgolj s tem, da jih prepoznamo. In tudi ko jih uresničujemo, je v njihovi naravi, da je pot pomembnejša od cilja – če cilj dosežemo ali ne, nas pot obogati.

Zato zdaj eksperimentiram takole: vsak moraš, ki ga zalotim, da se mi prikrade v misli ali govor, poskusno zamenjam z »želim« in opazujem, kaj se zgodi. Če ga je mogoče zamenjati v »želim«, lahko ostane. Če ga ni mogoče, poskušam zbrati pogum, da rečem: »Dragi moraš, ne verjamem ti, šlo bo tudi brez tebe.« Morda nekomu ne bom ugajala. Morda bom zaslužila manj. Včasih nimam poguma in ne gre. Ampak takrat si to priznam in se sprijaznim, da je želja za morašem, tudi če ne spada med pristne (recimo želja zadostiti tujim pričakovanjem), očitno močnejša od kakšne druge, tišje (recimo želje po samoti in prostem času).

Predvsem pa ne pustim, da bi moraši ugrabili tisto, kar imam rada in veselje spremenili v dolžnost. Če jim pustim, to namreč radi počnejo. En moraš je hotel ugrabiti tudi tole navdihovalnico. Prišel je že včeraj in je rekel: »Poslušaj, predolgo že nisi ničesar napisala. Ljudje, ki berejo Navdihovalnico, pričakujejo, da boš pisala redno! Zdaj si že mislijo, da si neresna in neodgovorna oseba.« Na to finto nisem padla in sem morašu pojasnila: »Poslušaj, bralci Navdihovalnice so sicer veselo presenečeni, če kaj napišem, sicer pa prav lepo živijo svoja življenja, tudi če ne.« Zato je moraš poskusil drugače: »Ja, ampak zdaj jih že skrbi, ali je kaj narobe s tabo, da se nič ne oglasiš.« Občutek krivde je bil že tik pred vrati, ampak se nisem dala: »Bolj verjetno si mislijo, da se imam tako fino, da pač ne utegnem pisati, to konec koncev terja precej časa … In imajo prav!« Moraš je ostal brez idej in je za nekaj časa umolknil. Tako je zazvenel želim: Želim vam pisati, ker rada pišem. Ker mi pisanje pomaga izkristalizirati misli. Ker mi je posebno veselje v mislih se pogovarjati z vami. Ker me radostijo vaši odzivi.

Ker želim, in ne, ker bi morala, sem dve uri čudovitega večera preživela ob nastajanju tega zapisa … Ker pa želim ostanek večera preživeti drugače, bom tukaj zaključila. In vam kdaj drugič poročala, kako je ta pristop odlično deloval celo ob izpolnjevanju davčne napovedi pred nekaj meseci. Si je mogoče »želeti« ukvarjati z davkarijo?! Verjetno ne, ampak mogoče je tudi za tem najti želim, ki nas odreši mukotrpnosti. A o tem kdaj drugič. Če vam ne bom bolj želela pisati o čem drugem 🙂

 

*naslovna fotografija: Tim Geers/ Flickr Creative Commons

Advertisements