Česar ne moreš izgubiti v brodolomu

Ko sem bila majhna, sem na vprašanje, kaj bom, ko bom velika, pogosto odgovorila: “Modra.” Ljudi je to močno začudilo, mene pa je čudilo, kaj jih tako čudi, ko pa je modrost vendar tako očitno vrlina, za katero si je vredno prizadevati, da je ob njej vse drugo, kar tudi lahko smo in postanemo, nekako drugotno. Pomen besede “filozofija” je prav “ljubezen do modrosti”  in osebno se mi filozofija – kot akademska ali življenjska disciplina – zdi smiselna le, vkolikor je zvesta poslanstvu svojega imena.

Manj kot deset let sem bila stara, ko sem si v poseben, zame najbolj svet zvezek, začela zapisovati iskrice, modrostne in navdihujoče izreke in odlomke. Zadnjič sem ga spet listala in presenečeno ugotovila, da znam še vedno skoraj vse na pamet, tolikokrat sem se že zatekla k njemu. Ta zvezek je tudi skoraj edina materialna reč, ki mi je ostala iz otroštva, spremlja me skozi fizične selitve in notranje preobrazbe.

Ne spomnim se, kaj me je, še ne desetletno, nagovorilo, da sem kot moto v svoj “modrostni zvezek” izbrala sufijsko modrost, ki sem jo z veliki črkami zapisala na prvo stran. Spremlja me kot nekakšen vodilni haiku življenja, kot trditev, a tudi vprašanje. Kakšna slutnja me je obšla? Močno občutljiva, razmišljujoča in pogosto preplašena deklica sem se že zgodaj boleče  zavedala dejstva minljivosti, pa vseeno … Danes me pretrese, ko gledam zapisano z okorno otroško pisavo:

TVOJE JE SAMO TISTO, ČESAR NE MOREŠ IZGUBITI V BRODOLOMU.

Zdi se mi, da sem misel napisala na začetek, ker naj bi zvezek vseboval prav tisto, česar v brodolomu ni mogoče izgubiti – modrost.

“Bodi previdna, kaj si želiš, lahko se izpolni,” je še ena od modrih iz zvezka. Kdor hrepeni po modrosti, ga/jo bo življenje bogato obdarilo z brodolomi.

V rosni mladosti sem si predstavljala, da je modrost nekaj, kar v življenju pridobiš. Ko prebereš dovolj knjig, dovolj dolgo meditiraš, prepotuješ svet, se pogovarjaš z zanimivimi ljudmi … Karkoli od tega ali najbolje kar vse našteto. Pa še kaj zraven. Ob tem modrost rase in se gradi skupaj s karakterjem. Postane ena od bleščečih odlik osebnosti.

Danes, nekaj temeljitih brodolomov kasneje, se mi dozdeva drugače. Brodolomi, tisti večji, neusmiljeno vzamejo, kar si pridobil. Teoretskemu znanju in papirnati “modrosti” se posmehnejo v brk – to je prvo, kar v življenjski nevihti izpuhti kot kafra. Brodolomi nas slečejo tistega, kar smo ponosno stkali v obleko identitet. Različne duhovne tehnike nam v najboljšem primeru pomagajo, da v viharjih ohranjamo odprtost in se ne zakrčimo v zagrenjenost (pravzaprav je to že ogromno).

Ko me je zadnji brodolom povprašal, “No, kaj je torej tisto, česar ne moreš izgubiti? Kaj še imaš, ha? Kdo še si?”

… se je od nekod iz globin oglasilo:

“Ocean.”


naslovna fotografija: GD Taber/ Flickr Creative Commons

Advertisements