O (ne)sreči in radosti

Kot bralke in bralci tega bloga veste, me močno navdihujejo ideje iz indijskih modrostnih tradicij. To je vsekakor povezano z mojim proučevanjem joge in indijskih filozofij, je pa tudi obratno – azijske tradicije so me navduševale že odkar pomnim, kot bi mi odstirale pogled na življenje, ki je veliko bliže moji naravi od splošno sprejetega družbenega konsenza normalnosti.

Zato trosim “indijske” (dam v narekovaje, ker gre ponavadi za preplet mojih razmislekov z drobci iz indijskih izročil) modrosti, kjer le morem, malo tukaj, malo v uvodih k uram na tečajih joge, malo pa še kje drugje … Včasih kakšna naleti na posebej močen odziv in pri mnogih ljudeh sproži “aha!” moment. Se zgodi, da me še mnogo kasneje kdo povpraša: “Katera je že bila tista sanskrtska beseda, o kateri si govorila?” In si rečem, da moram pa o tem res kdaj kaj napisati. Tokratni zapis je tako posredno navdihnila ljuba Bernarda Žarn, ki je v intervjuju za Onaplus novinarki Taji Zuccato povedala tudi: “Tako bolečine kot veselje me sooblikujejo in kujejo. Zanimivo in ganljivo mi je bilo poslušati, ko je Tina Košir razlagala, da imajo v Indiji eno samo besedo za srečo in nesrečo, da ju prav izgovarjajo in zapisujejo kot eno besedo. Tudi narava nas uči, da ima vsak pol svoj antipol, da ni sonca brez sence, dneva brez noči. Želim se naučiti ponižnosti do življenja.”

O sreči, nesreči in “srečinesreči”

Da bi ljudje radi bili srečni, čeprav ne vemo vedno, kaj bi to pomenilo, je lepo ubesedil Aristotel v Nikomahovi etiki (prevedel Kajetan Gantar): “Katero je najvišje dobro, ki ga s svojimi dejanji lahko dosežemo? V poimenovanju le-tega skoraj vsi soglašajo: tako povprečni ljudje kot izobraženci ga označujejo z besedo “srečnost” in si pri tem predstavljajo, da je “dobro živeti” in “dobro uspevati” isto kot “biti srečen”. Kaj pa je bistvo srečnosti – o tem se mnenja razhajajo in večina daje na to vprašanje drugačen odgovor kot filozofi. Večina si pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast. Pa celo isti človek si pod to besedo ne predstavlja zmerom istega: kadar ga muči bolezen, išče srečnost v zdravju, kadar ga tare revščina, jo vidi v bogastvu. Marsikdo se zaveda svoje nevednosti, pa občuduje ljudi, ki znajo govoriti o velikih, njegovemu umu nedosegljivih stvareh.”

Staroindijska, sanskrtska beseda za srečo je sukha, v različnih besedilih, v katerih se pojavlja, pa označuje širok razpon različnih oblik sreče, pri katerih ne gre le za začasne, plitke užitke (ki jih označuje beseda preya). Sukha je lahko bolj ali manj materialna, vendar budistična besedila poudarjajo, da nikoli ne more biti posledica neetičnih dejanj. Sreča, ki se pojavi, ko si človek pridobi bogastvo, je tako uvrščena na legitimni seznam sreče (imenuje se atthisukha), vendar le, če je bilo premoženje pridobljeno pravično.

Nasprotje sukhe je du(h)kha (pod h, ki je v oklepaju, bi morala biti pikica, ki označuje nežen pridih; v jeziku pali, v katerem so napisana temeljna budistična besedila, je beseda skoraj enaka, namreč dukkha), ki ima tudi širok razpon, označuje različne oblike bolečine, nesreče, trpljenja. Med neizbežnimi oblikami du(h)khe so staranje, bolezen in smrt, ki nas vse slej ko prej ujamejo, ne glede na to, kako zavzeto, dolgo in uspešno se jim izogibamo.

Besedi sta sicer samostojni in se ju uporablja kot taki, vendar se posebej v filozofskih besedilih zelo pogosto pojavljata v zloženki – tako zloženi v eno besedo, sukhadu(h)kha, označujeta naravo življenja, v katerem se neizogibno prepletata in ju nikoli ni mogoče povsem ločiti – sukha nosi zametek du(h)khesaj je sreča minljiva in obeta žalost, ko se bo iztekla, v du(h)khi pa se že svetlika seme bodoče sukhe, saj boleče izkušnje lahko vodijo k odpiranju za drugačne, nove oblike sreče. Sukhadu(h)kha označuje valujočo naravo vseh pojavov.

V naši notranji pokrajini se to valovanje življenja odraža v valovanju uma, ki občuti željo (raga) po sreči oziroma prijetnem in odpor (dveša) do nesreče, neprijetnega. Um tako nenehno valuje v primežu želja in odporov, ki se prav tako zložijo v eno besedo, ragadveša, kar bom delovno prevedla kar kot “hočemnočem”. Ta “hočemnočem”, ki ne ugasne niti v sanjah (tudi ko sanjamo, hočemo prijetne sanje in nočemo mor), se za hip umiri le v globokem snu brez sanj in globokih stanjih meditacije. “Hočemnočem” je stanje stalne notranje napetosti, ki ustvarja vrtince (vrttije) misli, ti pa nas navadno vrtinčijo v ukvarjanju s preteklostjo in prihodnostjo ter nam preprečujejo, da bi bili sproščeno prisotni tukaj in zdaj.

Radost onkraj “srečenesreče”

V klasičnem jogijskem besedilu Yogasutra (Izreki o jogi) je joga definirana ne kot dejavnost, pač pa kot stanje duha: “citta vrtti nirodha – umiritev vrtincev uma. V idealnem stanju joge se sprosti primež “hočemnočem” in zavest se umiri. Simbol, ki se pogosto uporablja za umirjeno stanje zavesti, je povsem mirna gladina jezera. In kaj potem? O tem različna staroindijska izročila nimajo povsem enotnega mnenja – nekatera to stanje definirajo zgolj kot odsotnost trpljenja, bolečine, omejenosti (kar pomenita besedi, kot sta nirodha in nirvana, ki kažeta na to, česa v teh stanjih ni več; podobno mokša, duhovna osvoboditev), druga poudarjajo, da se takrat razkrije prava narava Zavesti (cit),eden od njenih vidikov pa je tudi ananda, kar bi lahko prevedli kot blaženost ali “globinska” radost, neodvisna od zunanjih okoliščin. Pogost simbol prebujene Zavesti je polna luna, ki se zrcali v mirnem jezeru.

Pomembno pa je tole: tudi če je jezero razburkano in lune ne zrcali, to na luno nikakor ne vpliva – sije v vsakem primeru, ne glede na stanje jezera. Tako je tudi najgloblji (ali najvišji) vidik Zavesti, ki je prisotna v vsakomer (in po mnenju nekaterih tradicij tudi v vsem, a to je že tema za kdaj drugič), neizčrpen vodnjak miru in radosti ne glede na to, kako viharen je naš um, s katerim se identificiramo.

Azijske tradicije tako kažejo drugačno pot do radosti – pot, ki jo le pogojno lahko imenujemo pot, saj ne gre za to, da bi nekam prišli ali dosegli nekaj, česar nimamo. Ne gre za to, da bi se izboljšali, pridobili posebna znanja in izkustva ter tako ulovili srečo opotečo. Gre za opuščanje, osvobajanje tistega, za kar uvidimo, da nas dela nesrečne in nemirne. Bistvo je sproščanje krčevitosti, umirjanje notranjih vrtincev, ustvarjanje ozračja in okoliščin, da lahko uzremo osupljivo lepoto polne lune, ki se zrcali na jezerski gladini.

In potem? Bomo večno ostali v tem stanju? Skoraj zagotovo ne, saj vetrovi življenja jezero našega uma hitro spet razburkajo. A ostane okus – spoznanje, kaj je jezero in kaj je luna. In globoko zaupanje, da luna je. Sije tudi takrat, ko naše jezero vrtinčijo viharji. Zaradi tega uvida verjetno ne bomo utelešen ideal razsvetljenega modreca, lahko pa razvijemo precej bolj sproščen odnos do neizbežnega valovanja življenja (zunanjega in notranjega), ki prinaša in odnaša, rojeva in ugaša tako tisto, kar imamo za dobro, kot ono, kar se nam zdi slabo.

In pravzaprav je takšna naravnanost do življenja že kar velika sreča!


naslovna fotografija: Mark Pouley/ Flickr Creative Commons

Advertisements