V dobrem in slabem*

Osrednja tema pomladanskih tečajev Joga – pot navznoter (tečaji se v juniju sicer zaključujejo, z zapisi tu pa sem komaj začela, tako da jih boste lahko brali še globoko v poletje) je joga preobražanja. Jogijske tehnike so vsekakor močno orodje probrazbe, a preden jih uporabimo v ta namen, je dobro iskreno premisliti, kaj, zakaj in kako je vredno preobraziti, sicer naša “duhovnost” zlahka pristane v narekovajih in postane le še eden od načinov, kako pobegniti pred resničnimi občutji in sploh vsem, kar moti brezmadežno podobo, ki bi jo radi imeli o sebi in svetu.  

Marketinška podoba joge/meditacije v okviru pop duhovnosti namreč ustvarja pričakovanja, ki niso realna ali uresničljiva, lahko so celo škodljiva. V pomanjkanju boljših izrazov (ali pa zgolj domišljije, kdo ve), ponudniki joge pogosto obljubljamo “doseganje notranjega miru”, “stik s seboj” in “stanje brez misli”, kar pa so zgolj prazne puhlice, če ob tem ustvarjamo vtis, da je pot do teh stanj hitra ter vedno prijetna in udobna.

Potrošniki, ki jogo dojemajo kot še en prodajni artikel, si predstavljajo, da so kupili storitev sprostitev – in mnogi sodobni programi so premišljeno zasnovani tako, da potrošnic ne bi razočarali. Program mora gladko teči, tehnike se morajo hitro menjati, nikomur ne sme biti dolgčas, učitelj/ica mora nenehno govoriti (pomirjujoče, sicer), skratka zelo malo ali nič je mirovanja in tišine. Če ste zelo napeti in nemirni (in zaradi poplave čutnih vtisov in informacij, s katerimi smo dandanes bombardirani, ljudje večinoma smo), je to sicer nujna začetna stopnja. Je pa škoda, če je to vse, kar ostane od joge.

sodobna meditacija

Idealizirana podoba meditacije v sodobni duhovnosti

Mir in tišina sta izraza fina, a če bi zunanji mir avtomatično vodil v stanje notranjega miru, si ljudje ne bi izmislili toliko motenj, s katerimi si onemogočamo, da bi ga doživeli. Ko se znajdemo v miru in pozornost usmerimo navznoter, se namreč zna zgoditi (to je celo zelo pogosto), da ne bomo občutili notranjega miru in sproščenosti (vsaj v začetku, pa tudi v težkih življenjskih obdobjih), pač pa kdaj tudi ravno obratno – nemir, tesnobo, razdražljivost, celo paniko. V odsotnosti zunanjih motenj se manifestira naš notranji hrup – in ta se pogosto zdi celo strašnejši od rjovenja ponorelega zunanjega sveta. Impulz, ki ga začutimo ob tem, je, da si želimo pobegniti. Se čim prej priklopiti na običajni dotok elektronskih informacij, pogoltniti tablico čokolade z vrečko čipsa, prižgati cigareto, skratka karkoli, kar nas “pomirja”. Lahko se nam zdi, da se nam bo kar zmešalo, če bomo še pet minut sedeli pri miru.

Proces joge v pravem pomenu se lahko začne samo v primeru, če ostanemo v stiku s svojimi občutji temu navkljub.

Nemir, tesnoba, panika … so izraz strahu pred tem, kar nosimo v sebi. Deklarativno si sicer želimo občutiti “stik s seboj”, a dejansko samo pod pogojem, če bo prijeten. Radi bi čutili notranji mir, srečo, svetlobo, ljubezen, moč … Modrostna izročila (ne samo indijska) sicer učijo, da je to naša prava, najbolj notranja narava – a razen v redkih primerih ljudi, ki se že rodijo zelo posebni, se izrazi le, če smo se pripravljeni dvigniti nad oblake skozi turbulenco notranjih neviht.

buddha-defeats-maras-armies

Realnejša uprizoritev notranjih stanj, kot so jih razumele duhovne tradicije. Na sliki Buddho “napadajo” notranji demoni in skušnjave, ki pa jim ne podleže, ampak z budno zavestjo previhari notranje viharje.

Če torej med prakso joge/meditacije ne čutimo (takoj) stanja brez misli, ampak ravno obratno, nekakšno poplavo misli, ne čutimo površinske srečnosti, ampak celo paleto med seboj nasprotujočih si občutij, to kaže, da smo zmogli pogum, da se iskreno zazremo vase! Kaj pa zdaj? Ostanimo s prakso, karkoli že počnemo – uporabimo prakso, ki jo izvajamo, kot orodje, da v občutjih ne potonemo, ampak ohranimo budno odprtost, v kateri se lahko izrazijo, ne da bi nanje reagirali – ob tem pa pogosto tudi samodejno preobrazijo v manj težka stanja. Ne naložimo si preveč, le kolikor zmoremo. Za začetek morda pet minut, nato deset ali petnajst, sčasoma pol ure, uro, uro in pol …

Energijo notranjih občutij, ki jo prepoznamo kot destruktivno, je mogoče preobraziti. A ne z zanikanjem, anestetiziranjem neprijetnih občutij ali bežanjem v pravljično deželo umetne, plitke “pozitivnosti”, pač pa s potrpljenjem, sočutno prisotnostjo in razvijanjem pogumne vzdržljivosti. Joga preobražanja se začne z zrelim sprejemanjem notranjega življenja v “dobrem” in “slabem”.

Meje med enim in drugim pa niso vedno tako trdne, kot se zdijo …


* Vsebina je bila del uvoda v prakso na spomladanskem tečaju Joga preobražanja. Tečaj se v juniju izteka, prijavite pa se že lahko za tečaje v sezoni 2016/17. Začnemo 12. septembra! Več informacij kmalu – mesto že lahko rezervirate po elektronski pošti (tina.kosir@gmail.com)

Datumi začetka jesenskih tečajev:

  • ponedeljek, 12. 9. (od 19:15 – 20:45, Ubrana dvorana, Celovška 55, Ljubljana)
  • sreda, 14. 9. (od 18:30 – 20:00, Parinama, Cesta na Brdo 85, Ljubljana)
  • petek, 16.9. (od 17:15 – 18:45, Ubrana dvorana, Celovška 55, Ljubljana)

Jesenski tečaj bo dolg 12 tednov. Cena celotnega tečaja je 120 Eur, enega meseca (štirje zaporedni obiski) pa 50 Eur.

Osrednje teme v sezoni 2016/17 bodo ravnovesje (jesen 2016/ september – december), notranja moč (zima 2017/ januar – marec) in ustvarjalnost (pomlad 2017/ april – junij).

 

Naslovna fotografija: Mark Freeth/ Flickr Creative Commons

Advertisements