“Kako lepo drevo!”

Danes popoldne sem šla, kot običajno, na kratek sprehod s kužkom, ki mu včasih pravim tudi “moj osebni trener”. Čudovitemu sončku navkljub, ki je ravno takrat zlato sijalo, odeta v mrk oblak plitkih skrbi in raztresenih misli. Kot bi bil moj mentalni svet roj nadležnih muh, ki popadljivo brenčijo in posrkajo vso pozornost – če jim pustiš, seveda. K sreči nisem prišla prav daleč, samo do prvega drevesa, ki se ga je moj kuža odločil pomarkirati kar s treh strani in me s svojo vrvico med tem manevrom uspešno privezal za drevo. V svojem oblaku niti tega nisem uspela opaziti, pod kakšnim drevesom stojim.

Na mojo veliko srečo je v tistem trenutku prišla mimo punčka in svoji mami radostno vzkliknila: “Kako lepo drevo!” Njen glas in njeni učki tako polni srčnega čudenja, da me je kar prestrelilo. In res, kako osupljivo cvetoče drevo sem kar spregledala! Če ne bi bilo te pozorne punčke, bi zamudila njegovo lepoto. Njen vzklik pa me je takoj prebudil. Mentalna brozga se je v hipu razblinila. Kako lepo drevo!

romanu Island (Otok) Aldousa Huxleya nastopajo ptice, ki prebivalce nenehno opominjajo “Pozornost! Tukaj in zdaj!” A deklica, ki me je danes prebudila, je spomnila še na nekaj več: ne le na pozornost, ampak na posebno pozornost, odprto za lepoto sveta – radostno čudenje. V indijski tradiciji, ki jo študiram za doktorat (kašmirskem šivaizmu), so temu razpoloženju rekli camatkara (izg. “čamatkara”), beseda pa pomeni tako “čudenje” kot tudi “čudež”.

Kako naj se nam svet razodene kot čudežen, če se mu ne znamo čuditi?

Nekaj dni nazaj sem se kmalu po sončnem vzhodu tudi sprehajala s kužkom, a takrat brez brozge v glavi in s čisto pozornostjo. Tako mi ni ušel čudovit prizor: cvetoča češnja, v luži pod njo pa dva čofotajoča vrabčka, ki sta vzklikala tako radostno, da sem se jima morala nasmejati. Kot bi bilo njuno ščebetanje in uživaško namakanje v luži destilat radosti bivanja!

leunig great spiritual teachers

Toliko lepote, toliko radosti nam ponuja pomlad! Kakšna škoda, če je ne zmoremo videti, zabubljeni v dolgočasne odtenke notranje sivine. Prijazno vesolje pa nenehno pošilja učitelje, da nas povabijo v budnost. Včasih kakšno občutljivo deklico. Zvedavega kužka. Vrabčka. 

In drugič sončni žarek, ki si, nenadejano, utre pot skozi oblake.


Naslovna fotografija cvetoče češnje: Rebecca Bollwitt/ Flickr Creative Commons

 

Advertisements