“Tu smo le za kratek hip. Opusti zamere. Živi ljubeče.”

Pred kakšnim tednom sem na meni zelo ljubem blogu Brainpickings brala o zanimivem projektu Američanke Susan O’Malley, ki je stotim povsem običajnim, a v vseh pogledih različnim ljudem zastavila neobičajno vprašanje: “Kakšen nasvet bi vaš 80-letni jaz dal vašemu današnjemu jazu?” Če si zamislite sebe pri osemdesetih, kaj bi si svetovali? Presunilo me je branje odgovorov, tako polnih preproste, a žive modrosti, za katero trdno verjamem, da jo vsi nosimo v sebi.

Seveda sem zadevščino takoj preizkusila in se v sproščenem stanju v meditaciji odpravila na srečanje s svojo 80-letno podobo. Zaznala sem, da se je ob tej nameri najprej pojavilo nelagodje, strah, kaj bom zagledala  – se mi bo prikazala od življenja uničena, razočarana starka brez življenjske moči? Ko pa sem izdihnila ta strah in pustila, naj se spontano pojavi, kar se bo pač pojavilo, me je oblilo nekaj toplega in zagledala sem zelo dobrovoljno,  navihano sivolaso gospo v bordo rdeči trenirki. “O, lepo, da si prišla, ravno prav, sem ravno zaključila z jogo,” me je pozdravila. Stisnila mi je roke – njene so bile zelo tople. V očeh mir, ampak tudi iskrivost. Rekla pa je tole:

“Tukaj smo le za kratek hip. Opusti zamere. Živi ljubeče.”

roke stare gospe

foto: Ronn aka “Blue” Aldaman/ Flickr Creative Commons

Vajo smo ta teden poskusili tudi na mojih tečajih joge  – nekateri so bili nad njo navdušeni, drugim se ni zdela nič posebnega 🙂 Splošna ugotovitev je bila, da so nam naše 80-letne različice povedale, kar že vemo. Skratka, nič novega. Včasih naravnost nesramno podobno čemu, kar nam, recimo, pripovedujejo tudi naše starejše sorodnice (recimo, bog ne daj, mame).

OK, torej že vemo. Pa tudi živimo?

Ne. Ali vsaj ne dovolj.

In v tem je bistvo.

Modrost, ki jo imamo, pa ne živimo, je kot topel plašč, ki bi nam sredi zime visel v omari, medtem ko bi po svetu hodili v poletni obleki – in se pritoževali zaradi ozeblin. In če nam bi kdo ponudil plašč, bi odgovorili: “Ne, hvala, točno takšnega že imam v omari.”

Modrost je v nas zato, da nas greje. Ni treba čakati na starost, da bi jo začeli živeti. Ne vemo, kako dolg bo ta hip, ki je naše življenje. Moja babica, ki je doživela častitljivo starost sto let in pol, je v dneh pred smrtjo nenehno ponavljala: “Kako hitro je minilo!” Tudi sto let hitro mine. Čas je zelo relativen. Danes je treba obleči svoj plašč. Na to me je v tem času, ki vremensko sicer ni ravno hladen, prevečkrat spomnil mrzel piš novic o odhodu kašnega velikega človeka, za katerega se je še včeraj zdelo, da je nesmrten … Tako krhko je življenje. In vendar je vsak hip živosti lahko neizmerno veličasten.

“Tukaj smo le za kratek hip. Opusti zamere. Živi ljubeče.”

Kaj pa vam svetuje vaša 80-letna različica?

Advertisements